Revija SRP 89/90

Jolka Milich

Vprashalnica

 

ENA ALI DVE GORICI?

(So meje res le she v glavah?)

 

Jaz sem sicer do politike in politikov nasploh, ne samo domachih, bolj mlachna in skeptichna kot kakshna njihova privrzhenka in navijachka (kar mi znanci in prijatelji, ki na politiko nekaj dajo, pravzaprav zamerijo), zlasti odkar vem, da je denar pravijo mu kapital, pa ne Marxov tista vzmet, ki vrti, vrtinchi in krotovichi ves svet, kolikor ga je, pa she res je, a vseeno rada pogledam, zlasti po volitvah, kdo vse se je povzpel na komandno mestno in bil okiten z visokimi sarzhami in obremenjen s tezhkimi odgovornostmi, in koga bom odslej zelo pogosto videvala z opozicijo v ozadju na prezhi v cajtengih in na TV in o njem chula vita, morte e miracoli, kot pravijo Italijani, pomeni pa, da bom zvedela vsesorte in she kaj zhmahtnega za povrh. Izrezhem si celo strani s fotografijami in jih vtaknem v svojo delovno knjigo, da jih imam stalno pri roki in, ko je sila, ko pozabim, kdo je kdo in za kaj je pooblashchen, ga pach poishchem in tako lazhje identificiram. Tudi zhenske navadno rada preshtejem. Odkar se kot strastna bralka sholam tudi pri po avtodefiniciji teoretskem psihoanalitiku, kritichnem mislecu, osebnem svetovalcu in kolumnistu Romanu Vodebu, vem sicer, da gre prvenstveno za citiram nezhenstvene, falichne oz. mozhate emancipiranke alias za zhe izmalichene zhenske, ki namesto da bi zdravo tuhtale, kako vsesploshno zadovoljiti moshkega, se gredo politiko in podobne aseksualnosti, pa se jih temu navkljub in kljub invektivam omenjenega slovenskega kolumnista na moch veselim. Bravo, zhenske, in bravo stranke, ki vam pushchajo do besede, ne pa tlachijo v ozadje ali za zapechek. Izvoljena garnitura se mi zdi tudi precej pomlajena, kar deluje vsaj name osvezhujoche. Upam, da so zares mladi, to je s svezhimi in inovativnimi idejami, ne le navidez mladostni, dejansko pa brez zhara in potrebne vitalnosti, prej ubogljive sorte in previdnozaviralnega mishljenja kot z izvirnimi in daljnosezhnimi pogledi, ki jih sproti potrjujejo z dejanji, tudi ko evropskemu zhe mochno zbirokratiziranemu vrhu niso kdove kako vshech.

No, jaz ki nisem ravno zaljubljena v Rupla politika (on zhe ve, zakaj, saj se dokaj dobro in dolgo poznava kot cehovska kolega-literata, ki sta prishla nekoch davno v javni konflikt zaradi drugega Pahorja, tistega trzhashkega, ki pishe in mu je ime Boris, in sodi med najbolj glasne zagovornike narodne samobitnosti, ki pa je bila zanj spet govorim o Ruplu kot lanski sneg in she manj, che mu je do nje she danes sploh kaj, this is a question! no, da se povrnemo k premieru Pahorju: jaz se ne bi obregala ob njegovo izbiro Rupla za svetovalca, saj je dovolj star in pameten, da lahko sam odlocha, rajshi bi ga najpoprej nekaj vprashala in shele nato sklepala in ukrepala In sicer nekaj malega v zvezi s svetovalstvom nasploh. Se predsednik ali kdorkoli, ki si lahko najame ali privoshchi svetovalca, mora strogo drzhati njegovih nasvetov in direktiv, tako rekoch kot pijanec plota, ali je dovolj, da ga pozorno poslusha, ga marsikaj vprasha in se kaj sproti tudi nauchi in shele nato lahko poljubno izbira in prebere, che mu pa ni nich vshech, lahko chisto po svoje ukrene, mimo njih? Menda je zelo modro ne podcenjevati svojih nasprotnikov in konkurentov, pach pa chimvech koristnega zvedeti od njih in o njih samih. Nestrpnost in slepa nachelna sovrazhnost sta najslabsha svetovalca, ko chlovek namesto z glavo razsodno misli, kot bi rekli Trzhachani, verjetno tudi italijanski Istrani, ″coi budei″  (dobesedno s chrevesjem, tj. instinktivno, nagonsko, iracionalno).

Pa she eno vprashanje imam, ki je zame veliko vazhnejshe od gornjega, in bi me premier, ali kdo zanj, neznansko osrechil, che bi se vanj najprej zamislil in shele nato odgovoril, ne samo vljudno, bla, bla bla, marvech prav premishljeno in resno. Ne bom mu hvalezhna samo jaz, pach pa vechina Primorcev, tudi oni onkraj podrtih meja.

V Primorskih novicah in tudi v drugem nashem tisku, saj je novica odmevala sem nedavno brala, kako se novoizvoljeni predsednik vlade veseli z zhupanom Nove Gorice Brulcem et co. spojitve obeh Goric v eno. Ko bodo tako v slovenski Novi Gorici kot v pretezhno italijanski Gorizii menda zachele padati kar mnozhichno domnevam celo s precejshnjim hrushchem in trushchem tudi znamenite meje v glavah in bo tako rekoch napochila nova era evropske vzajemnosti in postopoma totalnega sozhitja. Vprashanje pa je to: V katerem jeziku bo potekal ta veseli po scenariju zhe nekam znani proces bratstva in edinstva? V esperantu? V angleshchini, ki si jo bomo druzhno izvolili kot lingua franca? Si bodo nashi sosedi rochni, kot so: detto, fatto! umislili osebnega tolmacha, in ko bodo zachutili potrebo, da nas ogovorijo ali pokramljajo z nami, ga bodo potegnili iz zhepa in skozi njegova dvojezichna usta bo kot olje gladko stekel dialog? Na nashi strani so namrech jezikovne meje pa narechne planke in zhelezne zavese zhe davno padle, she prevech temeljito, se mi zdi vchasih, saj smo Slovenci bolj ali manj vechinsko zhe dvo- in vechjezichni, chesar pa ne bi mogli trditi, cheprav bi radi, za nashe pretezhno enojezichne sosede, ki jim je slovenshchina, z redkimi izjemami, shpanska vas, pa she mar jim ni zanjo, saj o njej najvechkrat nochejo niti slishati; za nekatere tiste z jezikovnimi predsodki v glavi, ne samo z mejami in pregradami, in ti so nam zategadelj precej sovrazhni, in niti malo jih ni, na zhalost je nash govor nich drugega kot lingua de merda. Tako rekoch prej za v sekret kot za v njihova usta. Allora? Kaj pa zdaj? Kako si nash slavni vrh predstavlja to kochljivo zadevo spojitve in prelitja v eno celoto? Anti nam na tihem ne predlaga, da se potujchimo iz chiste in neskaljene ljubezni do sanjske pa sanjane in nedosanjane evropske unije, ki ne bo dolgo trajala, che bo od svojih shibkejshih chlanov in podanikov pa satelitskih drzhavic terjala tako velike zhrtve.

Tega ne sprashuje navadna ozkogledna podezhelanka, nacionalno omejena in obremenjena s starokopitno mentaliteto, marvech pravijo zelo sposobna in nadarjena italianistka in prevajalka s kar debelim dvojezichnim opusom, chlovek, ki je tako rekoch v obeh jezikih vech kot doma in se zhivo zaveda vseh njunih vechplastnih in mnogostranskih tegob. Smo se mar kot narod in posamezniki ruvali recimo z Beogradom, da nas bo Bruselj pustil pohrustati od shtevilchnejshih sosedov, ne da bi trenil z ochesom, nich manj kot s suvereno privolitvijo nashega politichnega vrha, ki se bo, zdi se, prav tvorno zavzel, z raznovrstnimi investicijami, evropskimi in domachimi, da bo podvig uspel v rekordnem chasu? Chemu smo se potemtakem sploh borili? In chemu osamosvojitev pa parlament in vojska pa ambasade in podobne rechi, v bistvu sami dragi shpasi za drzhavico, ki bo v nekaj desetletjih postala zaspano in napol pozabljeno predmestje mejashev, jezikovno pa, vsaj v javnosti, izginila? Najprej zhe vidno izginjajocha slovenska Istra, nato Gorica in ostala Primorska itd. Smo res folk iz nizhje kulture, kot nas radi obravnavajo skozi zgodovino vsi nashi sosedi, ker se baje le nizhje kulture strashno rade zgledujejo po vishjih, schasoma pa izgubijo svojo faco ali fris in se radi prepoznavajo kot dvozhivke, ne pa v tem, kar so, na koncu, da zabrishejo she zadnje dvoumne sledove do sebe, pa prevzamejo tudi tuj jezik in shege. In smo spet tam. Pri zdruzhenih Goricah v eno samo mesto, kjer se chivka in cheblja tudi v novogorishki coni, torej v Sloveniji, le po italijansko, ker ona druga polovica, ki lezhi v Italiji, ne zna nashega jezika, ker ga noche znati. Zhe spet se bomo shli enakost in multikulturnost na tipichno evropski nachin: vsi ta mali bodo skoraj enaki s ta velikimi pod pogojem, da prevzamejo njihove jezike. Drugache bodo delezhni pravic le na papirju, na tistem, ki vse prenese, dejansko pa bodo dozhivljali dan za dnem nonstop same srchkane in pisane shikane in zajebancije, pa rezanje sredstev za domach tisk in podobne poniglavosti in ribarije, dokler se na smrt ne utrudijo in ne kapitulirajo sami od sebe, kot prezrele in potolchene tepke. Saj se tudi Bruselj de facto ravna po Orwellovi zapovedi iz Zhivalske farme, ki jo je malce nespretno po svoje prikrojil: vse drzhave-jeziki so enaki, le zahodni, tisti, ki veljajo kot zgodovinski, so bolj enaki od vzhodnih in nezgodovinskih. A dokler jim bomo dovolili take norme in pravila, le-ta zlepa ne bodo prishla iz navade. Verjetno shele chez mnoga leta, ko bo za marsikoga in marsikaj prepozno, z uporom izigranih in nategnjenih. Tudi ta scenarij poznamo. Nich novega pod soncem, na zhalost.