Revija SRP 89/90

Jolka Milich

 Vprashalnica

DOM AL' HISHA?

Pismo predsedniku Drushtva slovenskih pisateljev

 

Dragi Slavko (Pregl),

hvala za decembrsko predpraznichno vabilo tudi meni in za vech kot razveseljiv opis vseh drushtvenih tezhav, dosezhkov in nachrtov. Obetajo se vam res polne roke dela in che ne bo ostalo le pri retoriki, kot se pogosto dogodi ne samo na nashem podrochju, ampak vsepovsod, bodo sadovi kmalu razvidni na golo oko.

Jaz sem zhal zhe v tisti fazi zhivljenja, ki ji Hrvati dokaj duhovito in lezherno pravijo "danas jesmo, sutra nismo", in chas, ki ga morebiti she imam in ga je za moj okus in moje potrebe she premalo, sem si chisto po svoje razporedila zhe malodane do minute in sekunde natanchno. Drugache recheno, zavoljo ekonomije, vis maior, sem odrezala vse oblike druzhabnosti, vsa nova osebna znanstva in poznanstva pa vse spremljajoche zanimivosti, prijetnosti, futilnosti in frivolnosti, povedano malce shaljivo in obeshenjashko.

 

Skratka, veselim se udejanjanja vseh vashih in kajpak nashih mnogoterih nachrtov in postavk, nashtetih v pismu, le ko chujem – zhe stotich, no, recimo 99-ich – o kakshni novi HISHI literature (po zhe davni hishi mode in kvalitete), ki slovensko smetano in pesnike pa pisatelje ochitno she vedno spravlja v nekakshno ekstazo kot pogruntacija nonplus ultra, dobim, milo recheno, srbechico. Ne razumi me narobe, zrasla sem namrech v Italiji, kjer je (bilo) teh hish, pa she upravichene so (bile), za eno greshto, tudi ena nashih pekarn se je skozi chas imenovala Hisha kruha (Casa del pane). Ker sem nato tudi po vojni dolgo vrsto let zhivela z eno nogo v Trstu in z drugo v Sloveniji, sem se domala prenasitila s temi hishami-trgovinami in ustanovami, na vsaki ulici si jih imel (in jih she imash) po nekaj. Da bosh videl, da si ne izmishljujem, ti jih bom peshchico prepisala iz trzhashkega telefonskega imenika: Casa del materasso / Hisha zhimnice – Casa del Barbera / Hisha vina barbere – Casa del cane / Hisha psa – Casa del detersivo / Hisha detergenta – Casa del merletto / Hisha chipke – Casa della torta / Hisha torte – Casa della lampada / Hisha svetilke – Casa del ciclo / Hisha kolesa ali bicikla – Casa del rasoio elettrico / Hisha elektrichnega brivnika, da o Hishah pochitka / Case di riposo niti ne govorim, teh je v imeniku kot peska in trave, z dodatkom fantazijskih imen, ki naj sugerirajo, kakshen raj chaka starostnike, ki se bodo odlochili zanje; te dodatke pa bom kar prevedla: Hisha pochitka – mavrica, sonchnica, mimoze, krashko cvetje, biser, brnistre, zlata leta, gnezdo, relax itd.

Pred priblizhno tridesetimi leti, ko sem prevajala izbor pesmi iz zbirke Botticelli Iva Svetine, so mi prav te njegove, zanj ochitno kar enkratno lepe metafore s hishami, sivile lase: Hisha luchi, najina Hisha kruha, beseda je hisha, barva je dom ... Zlasti »Hisha kruha«, ki je kar pogosto nastopala, pri nashih zahodnih sosedih pa je bila dokaj banalna in izrazito vsakdanja komercialna prispodoba, mi je delala preglavice. Imela sem namrech navado, da neki moji italijanski prijateljici in pesnici, ki je bila lirichno zelo tenkochutna, a obenem je imela tudi silno razvit smisel za humor in norchavost, kaj sproti preberem in zvem za njeno mnenje. Bila je zainteresirana za nasho poezijo, hotela je tudi vedeti, kaj je pravzaprav meni tako vshech, da prevajam s tako vnemo, in da prav zazharim, ko me vprasha kaj v zvezi z nasho literaturo. Ko sem ji brala pesmi s »hishami«, sem vedela vnaprej za njeno prisrchno zbadljivo reakcijo, in se nisem motila. Shegavo je komentirala: Ja, ja, tudi ta vash nadebudni pesnik morda odkriva, kar mi tu v Italiji vemo zhe od nekdaj, da s poezijo zlepa ne bo prishel do kruha, pa zato shtudira, kako bi obesil muze na klin in odprl pekarno ter v njej zaposlil tudi svojo ljubezen, saj che bi jo pital samo z verzi, bi mu deklica she umrla od glada, tako pa se bo med bigami, hlebchki, maslenimi shtruchkami, rogljichi in zhemljicami she dalo zhiveti. She kakshno kremshnito daj zraven, in nekaj tortic, kaj lepshega in nadvse prijetno dishechega po svezhem testu in komaj pechenem kruhu, po vaniliji, chokoladi in janezhu! Nepozabni trenutki!

A povrniva se k spornemu samostalniku.

Vse te nashe novodobne HISHE, ne glede chesa – kruha, mode, kvalitete, literature, svetlobe, pochitka itd. – niso nich drugega kot kalk iz italijanshchine (casa), francoshchine (maison), shpanshchine (casa), angleshchine (house) za nash DOM, ker za ta pojem imamo mi kar dva izraza – hisho in dom, oni pa samo enega. Svetinov verz: "Beseda je hisha, barva je dom", preveden mehanichno, bi se glasil: La parola è una casa, il colore è una casa – bil bi skratka ob svoj pomen. Da ga za silo pridobi, moramo drugi del obvezno spremeniti v: il colore è la mia ali la nostra casa (barva je moja ali nasha hisha). Mi pa vsi radostni zhrtvujemo to dvojno mozhnost izrazhanja ne vem tochno, komu na chast, anti ne Evropi, saj od nas takih zhrtev sploh ne terja, in se, slabi prevajalci in razlagalci, izrekamo za kalke (Hishe). Nam jih narekuje ali kar diktira – manjvrednostni kompleks? Jezikovni zelo verjetno. Ta pa zlasti pogojuje pretirano esterofilstvo! Prevelichevanje tujega in v nich metanje svojega. In se na vso moch trudimo, da se bohotijo Hishe – kot pri vseh ostalih, ki ne premorejo domov!

Hisha literature! Ah, kako enkratno! Tako kozmopolitsko! Nich domache, skoraj svetovljansko! Jaz osebno si ne morem predstavljati Italijanov, Francozov, Shpancev itd., da bi zhrtvovali dom, che bi ga imeli ob hishi, samo zato, ker mi pishemo hisha (recimo, da nimamo doma). Res nepredstavljivo. Jaz zhe malce strahoma chakam, kdaj bo prishel tisti slovenski velmozh, ki bo preimenoval Cankarjev dom v – Cankarjevo hisho, pardon, v Hisho Cankarja, ko pa je hisha tako evropsko vechpovedna, in vsaj stokrat bolj reprezentativna, tako rekoch popolnoma uglashena z raznoraznimi Turisticami, Educami, Termami, Slovenica-mi in podobnimi cvetkami iz uvoza, za v gumbnico, namesto zhe uvelega slovenskega nageljna ali od slane osmojene krizanteme.

She enkrat hvala za ljubeznivo pismo. Svoje sem pisala v precej nemogochih razmerah, z nenehnimi prekinitvami (zaradi pogostih predpraznichnih obiskov, dela, neodlozhljivih opravkov), tako rekoch dekoncentrirano in v nadaljevanjih. Verjetno se je vrinil kakshen shkrat. Ne preberem iz strahu, da potem ne poshljem, za novo pismo pa nimam chasa.

Lep pozdrav

 

jolka (milich)