Revija SRP 89/90

Jolka Milich

Vprashalnica

 

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XI)

 

O »pridrzhanih pravicah« in o tolmunih

 

Kot strastna ljubiteljica poezije, ko nanese prilozhnost, in tokrat je nanesla, ker sem za svoje razmishljanje o tolmunih potrebovala kar lepo shtevilo pesnishkih zbirk, zlasti lirski prvenec oziroma pesnishki dnevnik 2001-2005 Ludwiga Hartingerja Ostrina bilk, ki je izshel pri Mladinski knjigi pred dvema letoma (2006), si kakor ocharana ogledujem pesnishke zbirke, ki so izshle zadnja leta pri nas, recimo zlasti pri Mladinski knjigi v knjizhni zbirki Nova slovenska knjiga (z najnovejshimi pesmimi Cirila Zlobca, Iva Svetine itd.), ki jo ureja Nela Malechkar, pa tudi v Novi liriki z Brechtom, Bassanijem, Duffyjevo, Lorco itd., ki jo je urejal Alesh Berger, pa antologijico Drugi komadi v Ilchevi knjizhni zbirki Sonchnica in Poplave Barbare Pogachnik spet v Nelini zbirki Prvenci. Prav ta pesnishki prvenec ima kot dodatno posebnost zaokrozhene (beri neostre) robove, ki so sicer videti nekoliko nenavadno, ker smo vajeni tiska s pravokotnimi vogali, a ta oblika je zelo primerna za vse tiste, meni podobne, ki najrajshi berejo v postelji pozno zvecher in she dolgo v noch; che pa jih spodnese utrujenost, da za hipec le zakinkajo, ni nevarno, da se ranijo, ko jim knjiga zdrkne z rok in oblezhi kje na vratu ali na obrazu.

Skratka, ne morem drugache, kot da jih po estetski plati samo obchudujem in uzhivam ob njihovi skoraj neprekosljivi privlachnosti. Tako lepih, razmeroma lahkih – to, to! – in nadvse prirochnih knjig zhe dolgo nisem videla. Po moji laichni sodbi lepshe sploh ne bi mogle biti. Da se razumemo: po zunanji estetski plati, kajti ko te knjige odpresh in zachnesh brati, se ti iz te ali one strani porogljivo zarezhi kakshen poreden shkrat(ek) ali kaj drugega malce sumljivega in oporechnega, kakshna krichecha avtorska malomarnost ali zalozhnishka povrshnost, ki pa se zdi zhe prevech obichajna, skoraj obvezna, kot da brez teh ne-bodi-jih-treba peg in primesi pri nas knjiga ni vech mogocha. In ravno to me jezi.

Ker zhivimo v trzhni druzhbi, in Mladinska knjiga s svojimi detajliranimi drakonsko neizprosnimi predpisi na zachetku vsake knjige nam daje v vednost, da jih misli vech kot dosledno uveljaviti - in pish' me v uh' kulturno poslanstvo s slovenshchino celo vred … Oglejmo si te predpise od blizu v normalni pisavi, ona nam jih postrezhe v drobnem tisku, da ne bo zvedel prav vsakdo, ki bo knjige odprl, kako je najvechja in najbolj privilegirana slovenska zalozhba ozkosrchna in grabezhljiva pa provincialno kratkovidna: Brez pisnega dovoljenja Zalozhbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobchitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakrshnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru dolochil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah … Ker prav naglasha trdoto in brezkompromisnost trzhne, to je le dobichkonosne druzhbe, kjer je za marsikoga – zanjo prav gotovo – denar vladar, bi ji kazalo ochitati, da nam neposhteno in kar prevechkrat prodaja oziroma sleparsko podtika, za ceno brezhibnih artiklov, defektno blago. Star obichaj je, da fabrishke primerke z napako kupec lahko zavrne in zahteva od proizvajalca primerek brez najmanjshega »falerja« - ali pa denar nazaj. Che je vsa serija s »falerji«, pa bi jo morali prodajati po nizhji ceni kot brezhibno blago, na posebni polici, kjer bi bil na vidnem mestu napis Blago z eno ali kar vech tiskarskih in urednishkih napak in bi bilo tudi do centa razvidno, s kakshnim popustom dobijo kupci to oporechno robo, ali se jim torej sploh splacha ta kupchija.

Kakor da ne bi bilo dovolj napisati po stari shegi Vse pravice pridrzhane. Che so pridrzhane vse pravice - po moji zhenski (lahko berete: kurji) pameti, da bo she bolj izstopila nesmiselnost in tesnosrchnost vsega tistega gornjega zalozhnishkega nashtevanja - so pridrzhane tudi pravice reproduciranja, javne priobchitve in vsaka druga uporaba.

Nobena resna zalozhba v Italiji, ki nekaj shteje in nase nekaj da (rekla sem: nobena!), se ne izgublja malenkostno v take dlakocepske in picajzelske podrobnosti. Pri nas pa je ta nova in naravnost odvratna moda, ki govori le v prid nashe pritlikavosti, menda hudo nalezljiva, saj je zhe dobila mlade, nalezla se je tega zhe Beletrina. Celo pri Centru za slovensko knjizhevnost so na vsem lepem zachutili potrebo, da se kar trikrat izrecno zavarujejo z vsemi pridrzhanimi pravicami. Prvich Center, drugich odlichna ilustratorka in tretjich zelo znana pravljicharka, ki je, mimogrede povedano, prosto preplonkala iz ochitno italijanske predloge, ne da bi tochno povedala, od kod (naslov, zalozhba, kraj in letnica knjige?) - vse to jim ni bilo dovolj, vse so she dodatno pozhegnali z zgornjim obrazcem, le nekoliko drugache formuliranim, in sicer: Brez pisnega dovoljenja imetnikov pravic je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobchitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava … itd.

Ko take ozkosrchnosti in poniglavosti berem od ljudi, ki – bodimo iskreni in recimo bobu bob – neskrupulozno paberkujejo, pardon, rabutajo po sosednih gredicah (sem sodi tudi pred leti izdana monografija o Kosovelu Ikarjev sen v zalozhbi Mladinske knjige), me ima, da bi prosto prevedla v italijanshchino kakshno otroshko delce tiste znane in visoko cenjene (tudi od same sebe) slovenske pravljicharke, se nato podpisala kot avtorica in stvar poslala kam v objavo s prikupno pripombo, da sem se inspirirala pri slovenskih pravljicah, ki na zhalost ne slovijo dalech naokrog, kot bi zasluzhile, zato pa bom jaz dala vse od sebe, da bodo pridobile sloves, saj sem prav v ta promocijski namen eno izmed mnogih pravkar priredila oziroma povedala s svojimi besedami. Ker pa nisem pohlepna in she manj debelokozhna, sploh ne bom pod kolofonom pripisala vsega tistega romana prepovedi najbrzh iz avtorskega prava, pa tudi ne kratkega in vseobsegajochega obrazca: Vse pravice pridrzhane. Saj se ne bi spodobilo.

She en primer za ilustracijo, kako sta ozkosrchnost in provincialnost na moch nalezljiva virusa. Nedavno sem prejela v dar od zelo drage znanke, pripovednice in pesnice pesnishko zbirko Kelih brez dna in se je, samo po sebi umevno, zelo razveselila. Glej, glej, pisateljica je res ustanovila, kot mi je pred chasom pripovedovala, svojo zalozhbo, ker se je navelichala prosjachiti pri obstojechih, da ji kaj natisnejo; upala si je to, glede chesar bi si jaz najbrzh pomishljala, ker sem po tej plati precej negotova, hamletovska, skoraj strahopetna. Kar na obchudovanje mi je shlo, ko sem brala stran s kolofonom:

Knjizhna zbirka Albatros. Izdajatelj Zalozhba Morje. Oblikovanje Rajko Horvat – Hana Urshich. Jezikovni pregled Damjana Medved.

Nabava Zalozhba Morje. Tel: 040 861 353. Tisk: Bistisk d.o.o., Ljubljana.

Nato nekoliko nizhe: © Metka Cotich in Zalozhba Morje, 2008. Vse pravice pridrzhane.

Pod tem zhe poznanem in sprejetem ritualu pa tista antipatichna in pet vrstic dolga masha s podrobno razchlenitvijo vseh pridrzhanih pravic, ko da bi bili Slovenci malo naglushni ali kar naprej v mlinu, kjer je toliko neznanskega ropota, da je mozhno z veliko tezhavo shele vdrugich shlishati, o chem je sploh govor.

Draga Metka, hochesh za prihodnost moj prijateljski nasvet? Je primeren tudi za Mladinsko knjigo in za Beletrino, prav tako za Center za slovensko knjizhevnost, pa za Litero in Libris in Gogo in vse domache in tudi tuje zalozhbe in za navrh za pesnike in pesnice, tiste nadebudne na zachetku svoje lirichne kariere pa za one zhe davno afirmirane in na konici Parnasa. Ko gre za pesnishke zbirke, ki brez takih ali drugachnih sponzorjev pa brez subvencij ministrstva za kulturo ali brez skoraj bolechih posegov v lastni zhep – ti to vesh – sploh ne morejo iziti, in ker poezija morda premore tudi kakshnega bralca, a kupcev bolj malo, zadostuje zaradi lepshega samo pripis Vse pravice pridrzhane, da ne pozabimo, kdo je avtor in kdo morebiti sokoristnik njegovih avtorskih pravic; vedno se namrech najde kakshen prostovoljec, voljan, da z avtorjem podeli njegov denar. Na tihem (lahko tudi na glas) pa si vsi skupaj in vsak posebej samo zhelite, da bi niz vashih stihov ali knjiga v celoti tako zamikala kakega prevajalca, da bi jo delno ali vso - zastonj ali za minimalne denarce - zgledno prevedel, kakshen tuj (lahko je tudi domach) zalozhnik bolj odprte blagajne in dostopnejshe sorte pa bi jo prav tako pretezhno na svoje stroshke tudi izdal. Tako prvi kot drugi so bolj kot zavor in zamudnih pisnih dovoljenj potrebni vashih spodbud in iskrenega odobravanja, da bi vlozhili svoj dragoceni chas ali kapital v tako tvegane pa majave posle in vsaj 120-odstotno nerentabilne literarne podvige - squisitamente culturali, kot bi nadvse elegantno rekli nashi zahodni sosedi, da nerentabilnost she bolj dramatichno podchrtajo.

No, zdaj ko sem se izkashljala (kot mi je prav pred dobro uro v sezhanski lekarni svetoval novomeshki Lek, ki mi je s tabletami fluimukan proti kashlju podaril she koledarchek za prihodnje leto z zgovornim naslovom izkashljaj se), lahko spregovorim o tipichno slovenski navezanosti na tolmune, cheprav redkokdo od nas ve tochno, kaj so.

Ponovno sem vzela v roke Hartingerjevo Ostrino bilk, ker naju je doletelo nekaj sorodnega, in sicer, da sva oba podlegla charu besede tolmun, pa cheprav v razlichnih dobah, jaz zhe davno, on pa dvajset, trideset let kasneje, ko se je zachel z nami Slovenci ubadati in motati. Iz Hartingerjevega pogovora z urednico Malechkarjevo zvemo, da sta bili besedi obronek in tolmun odlochilni impulz za njegovo poglabljanje v slovenski jezik. Tolmun je nashel celo pri Kosovelu, cheprav je sprva mislil, da ga ni nikoli uporabil (Zholto listje nad tolmunom / In tishina / In sinjina), kar je tudi po mojem mnenju precej nenavadno, ker je za Kras znachilno prej pomanjkanje vode kot nasprotno – in vendar je tolmun tudi Srechka zapeljal. Jaz sem zvedela, da se je to zgodilo, shele med branjem Hartingerjevega intervjuja.

Na vprashanje urednice »Kje si prvich naletel na besedo tolmun?« Hartinger odgovarja: »Na Dolenjskem. Bil je chas, ko sem vandral ob Krki po eni strani gor in po drugi dol do Zagradca in naprej. Tam obstaja tudi kraj z imenom V samoti. Samoval sem ob izviru, tam, kjer je zelenilo najtemnejshe, in odkrival skrivnostne smeri potujochih vod. In ko me je neka gospa vprashala, kje sem bil, sem priblizhno povedal kraj, in ona mi je rekla, da sem bil pri tolmunih. Potem sem se kot blisk spomnil, da sem te potujoche izvire videl zhe kot otrok, toda v nemshchini nimamo besede za ta pojav. Kot otrok sem se vedno igral ob reki ali ob tolmunu …« (podchrtave so moje). Zhe iz tega odgovora je le tistim, ki vedo, kaj so zares tolmuni, dokaj jasno, da si jih avstrijski prevajalec in pesnik pravzaprav chisto narobe predstavlja; za vse druge, in mene lahko shtejete do vcheraj ali predvcherajshnjim tudi mednje, in v to krdelo sodi tudi urednica Nela Malechkar, pa je z Ludwigovo pripovedjo vse v najlepshem redu, saj za vse nas nevednezhe so tolmuni nekakshni potujochi izviri, ki so podobni rekam, cheprav to niso, ali pa so nekaj prijetno vodenega, tekochega in svezhega; nekaterniki v njih vidijo celo malce odmaknjene, mirujoche in sanjajoche vode, mlakam in ribnikom podobne, ali pa kotanje z vodo pod slapovi, skratka, nekaj precej drugachnega od resnichnih lirsko skoraj neuporabnih tolmunov, neprimernih za shiroko proizvodnjo metafor. Najvechkrat so za vechino le nekaj nebuloznega – nedolochenega in neprofiliranega, da bi jih skoraj ne znali niti opisati, ko jih kdo prosi, naj mu o njih povedo kaj vech, da si jih bo lazhje predstavljal. Edino, kar vemo (a niti ne vsi, o tem smo si edini), je to, da imajo tolmuni v slovenshchini prekrasno ime, tako v edninski rabi, ki je sicer skoraj bolj v navadi, kot v mnozhinski, tuji jeziki pa menda za to, kar si mislimo, da so pravi tolmuni (in mislimo si vse sorte), nimajo posebnega imena, premorejo le strokovni izraz nich kaj poetichnega zvena, ki ga vechina niti ne pozna, to pa pri prevajalcih ustvarja probleme, a o teh ni govora v poeziji. Nashe ime tolmun pa je naravnost ocharujoche evokativno. Magichno. In kot petje siren zavajajoche. Zelo primerno za kovanje pesnishkih metafor. Vechina nashih pesnikov jih je nekaj bolj ali manj posrechenih  res skovala. Tudi Hartinger:

Hoja v metezhu na bregu / vzdolzh hitechih tolmunov – Nedalech od mosta se je / zasidralo jantarjevo oko v tolmun … – ptichji glas je padel v tolmun – diha dusha pernata / sapica tolmunov – med potjo skozi skrilavec v / tolmun visoke Save – tolmuni imajo radi obleke / senc – med mahom in skalami / prisluhnesh tolmunom – srce navznoter dih / tolmunov ob Savi – otrok je padel v tolmun / kozlichek v materino mleko – velika jasa sena /tolmun in krashkih tishin – govori tolmun / in tihi oblakov smehljaj – srebrno trsje / nad tolmunom shelesti / ribja beseda – letos sta se chez tolmun / dva osamelca dobila – svoje oko je pozabil / tolmun – Iverasti shkrilj / kaplje padajo na list / zamolchi tolmun – Krka. baldahin trte drhti / nad tvojim pratolmunom / spet chez most ob mlinu …

Ja, ja, Hartingerja lahko razglasimo za pevca pesnishkih tolmunov, za njihovega dejanskega, ne le platonskega chastilca in ljubimca, on nam je v svoji zanosni privrzhenosti pridelal celo pratolmun, chesar se mi, malce nagnjeni k statusu quo, ne bi sploh upali, le priznajmo, cheprav smo enako kot on nevedni v tolmunologiji in enako kot on zaljubljeni v zven te lirsko zelo pogosto rabljene besede, ki v liriki nima nich skupnega s svojim resnichnim pomenom. V primeru tolmuna ni nomen niti malo omen, zhal. Niti za mishjo dlako in ptichji puhek. Kot da bi ne bila niti v daljnem sorodu.

Kot sem zhe omenila, je tudi mene izraz tolmun takoj ocharal, cheprav sem si bolj bledo predstavljala, kaj je pravzaprav; shlo je pach ochitno za vodenjaka, in meni, vodnarki po astroloshkem znamenju, je bilo zhe to dovolj, povedano shaljivo. Vendar, che dobro premislim, sem ga odkrila shele po drugi svetovni vojni, ko sem se zhe ukvarjala z literaturo; prvich in zavestno sem menda naletela nanj pri Jozhetu Udovichu, saj sem si nekaj njegovih primerov napisala pro memoria celo na listich, ki sem ga pred dnevi snela iz neke starejshe antologije in spodaj dodala she kakshen zgovoren verz: Po travi grem, kakor po zlatem runu, / ki rod bodochnosti bo z njim pregrnil svet, / ogledam chudno dusho si v tolmunu: o da bi vedno bil tako prevzet … – Zastrt je dan, / zhdim nad vodσ, / nad zeleno temo tolmuna, / kjer je nekoch / v globini spala / mala, bela vila, / na blazini / iz mehke pravljice. – Pa: v potokih tishine, / v molchechem tolmunu, pod oblaki, – Globok tolmun / z ostanki prateme / pod spechim nebom – nisem tisti, ki je nekoch / z makom prekril tolmun neba – Pod sklonjeno vrbo stoji krastacha / s krono rumenega cveta na glavi. / Brani mi pot do tolmuna, / kjer se bodo vsak chas odprli / gosti cvetovi zvezd. – in kjer tiha svetloba / vodi misli k skrivnostim / na dnu tolmunov. – ptichji glas je kapljal v tolmun. Ni kaj, kar veliko tolmunskih podob, ni mogoche, da bi lahko ostale neopazhene, kajpak z napachno rabo tolmunov.

Med drugo svetovno vojno, ko smo se Primorci zacheli ovedati svoje narodne samobitnosti, kot bi rekel trzhashki pisatelj Boris Pahor, sem naravnost pozhirala slovenske knjige, tudi zato, da se chimprej in po najkrajshem in najljubshem kanalu nauchim knjizhnega jezika (po mladostni dobi le italijanskih shol in prebiranja izkljuchno italijanskih ali v italijanshchino prevedenih knjig), vendar se nikakor ne spomnim, da bi kdaj pri tistih neshtetih slovenskih piscih in pesnikih naletela na kakshen tolmun. Morda so tolmuni zdrseli kar mimo mene spricho toliko novih besed, ali pa she niso bili v modi … Letos spomladi sem v nekaj dneh skoraj kampanjsko prebrala vse pesmi Antona Vodnika, takole iz lushta, da bi videla, kaj je od njega ostalo, za moj okus seveda, in kaj je neizprosno pometel in odnesel chas, a o tolmunih pri njem, che nisem katerega prezrla, niti mu. Najbrzh jih res pesniki tedaj she niso odkrili kot nadvse hvalezhno metaforichno blago. Jaz sem o tolmunih, drugache kot  Hartinger, ki jih je videl v zhivo in v naravi, slishala le posredno oziroma brala na papirju, in natura jih nisem nikoli videla, pa cheprav sem se za mlada in she potem veliko kopala v rechnih in jezerskih strugah, bodisi v reki Reki tik zraven Shkocjanskih jam ali pa v Steskah, v Vremah, v Sochi in Tilmentu, pa nekje v Ljubljani, ne spominjam se vech, kje natanko, menda na Gradashchici, v Savi in Radovni na Gorenjskem, pa v Blejskem in Bohinjskem jezeru, in sem celo namakala noge do kolen v Dragonji, v sushni dobi, ko je bilo vode komaj kaj, pa vendar v reki, znani tam dol dalech naokrog po tolmunih!!! Onih pravih, ne le iz potiskanega papirja. A nihche – niti tam dol, ko sem chofotala vsa mokra do pasu po hladni vodici z nekam spolzkim dnom – me ni nikoli in nikjer opozoril na kakshen tolmun. Tu na Primorskem in menda ob Savi enkrat samkrat sem dozhivela opozorilo le na vrtince. A takrat se mi ni niti sanjalo, da je nemara shlo prav za  - tolmune. Ko bi se mi, bi si tista mesta ogledala malce bolj natanchno in bi hotela vedeti o njih chim vech, ne pa, da sem jih bezhno samo oshinila s pogledom in se jih izogibala. Saj dokler nisem zachela prevajati, mi ni ta hudo zagonetni izraz prav nich kravzhljal las, nasprotno, bil mi je neznansko vshech, in blazhene ochi, ko so nanj naletele. Le predstavljala sem si tolmune na sto in en nachin, odvisno od konteksta, razen na edino mozhnega in pravilnega. V bistvu kot vsi drugi, saj le redkokdo ve, o chem govori, ko omeni tolmun.

(se nadaljuje)

 

 

 

 

________________

Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP:

 

O prevajanju in poeziji I

O prevajanju in poeziji II

O prevajanju in poeziji III

O prevajanju in poeziji IV

O prevajanju in poeziji V

O prevajanju in poeziji VI

O prevajanju in poeziji VII

O prevajanju in poeziji VIII

O prevajanju in poeziji IX

O prevajanju in poeziji X

O prevajanju in poeziji XII