Revija SRP 89/90

Jaka Jarc

 

SANJE O KRIZHU – (DREAM OF THE ROOD)

II

 

Problemi prevajanja anglosashke poezije; njen simbolni jezik in staroangleshki pogled na krshchanstvo

 

Preden se spustim v interpretacijo nekaterih delov pesmi Sanje o krizhu, bi rad na kratko predstavil osnove anglosashke pesnishke obrti. Zelo pomembno je vedeti, da so bile pesmi pri Anglosasih namenjene recitiranju, morda celo petju, in da je njihov zapis drugotnega pomena. O tem pricha tudi najbolj znana anglosashka pesnitev Beowulf, kjer se protagonisti med seboj merijo v kovanju verzov. Te verze si izmishljujejo sproti in iz glave, saj je prav to merilo njihove obrti. Zgodbo, ki jo pripovedujejo, vchasih tudi ob spremljavi inshtrumentov, morajo skovati tako, da obchinstvo tudi za trenutek ne izgubi zanimanja. Na prvi pogled se zdi to chisto preprosto, vendar pa je bil pri tem pomembno merilo za pesnishko obrt tistega chasa tako imenovani aliteracijski verz. Zdi se, da so se rim, ki jih danes poznamo kot glavno pojavno obliko nizanja verzov, celo izogibali, kot bi zhalile njihov chut za estetiko. Seveda pa ne gre prichakovati aliteracije enakomerno in povsod. Na trenutke jo je pravzaprav zelo tezhko razbrati. Toliko bolj, ker so zapisi, ki so nam ostali iz tistega chasa, prilagojeni tedanjemu materialnemu stanju, se pravi ceni papirja, chrnila in kopistov. Pesmi so bile fizichno zapisovane kot proza, od margine do margine. Deliti pesem na verze in kitice bi se zdelo zapisovalcem tistega chasa naravnost luksuzno razmetavanje s prostorom. Danashnji poznavalci zgodnje srednjeveshke poetike so se zedinili, da ob prepisovanju take pesnitve velja uposhtevati smernice, da se verzi zapisujejo v dveh polverzih na vrstico, na primer:

78

‘Nū ðū miht gehyran, hæleð mīn se lēofa,

þæt ic bealuwara weorc gebiden hæbbe’

78

‘Sedaj lahko she vedno chujesh o mojem chasu, chislani junak,

da sem dozhivel rok zlochincev delo’

Shtevilka zgoraj nam pove, za katero vrstico gre. V navadi je oznachevati vsako peto ali pa vsaj vsako deseto vrstico ter zachetno in zakljuchno vrstico na strani. S tako sistematiko stopi v vidno polje tudi aliteracijski verz.

 

Praviloma, nikakor pa ne vedno, prvi polverz nastavi aliteracijo dveh poudarjenih glasov, navadno soglasnikov, drugi polverz pa v svojem poudarjenem zakljuchku ta soglasnik she enkrat ponovi. Nalashch pa sem izbral primer, ki je nekoliko poseben, saj pri prevajanju pesnishkih oblik ne gre nichesar zavrechi kot nakljuchnost. V originalnem anglosashkem jeziku je v ekspoziciji prvega polverza nastavljen h kot aliterirani poudarjeni soglasnik, v vrstici 79 pa velja enako za glas b (ge je predpona, ki dolocha chas; tako so besedi gehyran in gebiden avtorji in bralci dozhivljali kot hyran in biden, predpono ge- pa preprosto zanemarili – nekako tako, kot che bi v slovenshchini npr. aliterirali glas s v besedni zvezi prisopihal je svat). Pri zgoraj navedenem primeru je v zakljuchni besedi haebbe mochno poudarjen seveda b, kar bi tudi prichakovali, vendar pa je povsem mogoche, da je tudi glas h v isti besedi namerna aliteracija zgornjih polverzov. Glede na to, da so tedanji umetniki prepletanja besed cenili dolge neprekinjene pripovedi in da niso imeli v mislih prevajanja teh pesmi v druge jezike, ne moremo biti nikoli preprichani o tem, kaj je nakljuchno in kaj namerno, vendar sem kljub temu sklenil pri prevodu uposhtevati vsako morebitno obrtno zanko, da bi to poezijo chim bolj priblizhal slovenskemu bralstvu.

Ker pa so chasi vseeno precej drugachni, kot so bili pred 1300 leti, sem sklenil glede na pomen ustvariti nekakshne skupke verzov, ki jim pogojno lahko rechemo kitice, cheprav bi se takratnim zapisovalcem to zdelo nesmiselno, saj je s tem prekinjena pripoved. »Jara kacha«, ki jo lahko v vizualni obliki opazimo tudi v likovnem ornamentu, tako znachilnem za anglosashke kipe, grobnice in druge spomenike, pach ne sme biti prekinjena, da o potratnosti pri chrnilu in papirju sploh ne govorimo. Danes smo vajeni kratkih petsekundnih reklamnih spotov, nasha zavest pa ne more zaobjeti pesnitve kot celote, temvech si zelo radi pomagamo s presledki, lochili in seveda z lochenimi pripovednimi enotami, ki iz njih sledijo (verzi, stavki, sestavki …). Mislim, da mi je pri prevodu pesmi Sanje o krizhu uspelo ujeti nekakshen kompromis.

Da so si pesniki lahko take »jarekachje« pripovedi izmishljevali na samem kraju, so si pomagali z nekaterimi stalnimi frazami, ki jih je zaslediti v enaki obliki v razlichnih pesmih. Ker so te stalne skovanke zhe stale v aliteracijskem verzu, jim je to precej olajshalo delo, nam pa nudi nove mozhnosti za iskanje pomenov, kot so jih razumeli sami avtorji v svojem chasu.

Vechji problem pri vsakem prevajanju pa predstavljajo besede, ki nosijo vech pomenov hkrati. V slovenshchini npr. beseda naglas, ki hkrati pomeni poudarjanje glasu v besedi in zaznamovani nachin govora tujcev. V anglosashkem jeziku je taka beseda beam, ki pomeni steber, podporni steber, tudi zharek in svetlobni signal, v prevedeni pesmi pa metaforichno – Kristusov krizh, kot svetilnik in podporni steber stvarstva na nebu ter zharek z neba (v Svetem pismu simbol svetega duha). V pesmi je zelo pomembno, da bralec to besedo razume hkrati v vseh navedenih pomenih, she zlasti na zachetku, ko se krizh pojavi kot steber stvarstva na nebu in se svetlika, obenem pa celotna pesem ves chas daje krizhu pomen znanilca, znamenja, ki naj bi sluzhilo kot oporna tochka na obzorju vsem, ki ishchejo svojo pravo pot.

Nekako sem povzel glavne posebnosti te pesnishke oblike in njenega prevajanja v moderno slovenshchino. To sem storil zato, da bi bolje predstavil obchutje chasa, v katerem je pesem nastala. Toda za razumevanje pesmi ni nepomembno niti poznavanje ozadja njenega nastanka in kulturne specifichnosti izvirnega prostora. Nekaj o tem sem napisal zhe v chlanku v prejshnji shtevilki, a mislim, da je potrebno razchistiti she nekatere podrobnosti.

Prvi del pesmi je bil vklesan v kamniti krizh, ki so ga v devetnajstem stoletju izkopali v Ruthwellu na Shkotskem, v cerkvici, zgrajeni okrog tega izjemnega kamnitega spomenika. Kot je bila navada, je bil tekst v anglosashki vernakulari vklesan v anglosashkih runah. V latinici so bili vklesani dolocheni citati iz Svetega pisma, celoten krizh pa je bil okrashen she s tipichnim anglosashkim ornamentalnim vzorcem in s podobami, za katere danes velja, da so upodobitve dogodkov iz svetopisemskih zgodb. Nihche ne ve, ali je pesem nastala prav z namenom, da se jo uporabi na spomeniku ali pa je iz ustnega izrochila; ali je celotna dolzhina pesmi, kot jo poznamo iz rokopisa Vercelli, originalna ali pa so jo vmes podaljshali naknadno. Vendar je znano, da kraj Vercelli sodi v chas pred 12. stoletjem, ko so v Italiji, kjer se je rokopis ohranil, lahko vsebino she razumeli. Tako vemo, da zapisi v tem rokopisu omogochajo vpogled v razumevanje vere v tistem chasu.

Zgodnji srednji vek je bil chas, ko so v anglosashkem svetu sprejemali krshchansko vero. Pesem je precej starejsha od rokopisa, morda celo od kamnitega spomenika iz Ruthwella (8. stol.). V 8. stoletju pa je bilo krshchanstvo med Anglosasi she sorazmerno svezh pojav. Prosopopeia, ki sem jo omenjal v prejshnji shtevilki te revije, jasno pricha o mochnih predkrshchanskih vplivih na percepcijo krshchanstva. Tudi enotnega kodeksa Svetega pisma, kolikor nam je znano, niso prevedli v vernakularno anglosashchino. Povsem jasno pa je v pesmi prisoten tudi pojav, ki je pri nas, v mediteranskem (dantejevskem) vplivnem obmochju, obskuren. Gre za tako imenovani motiv »harrowing of hell« (pregon v peklu). Kristus naj bi se namrech v chasu treh dni svoje smrti spustil v pekel in odreshil vse dushe, ki so bile tam, preden je skozi njegov obstoj nastala mozhnost njihove odreshitve. Ta motiv je v anglosashki tradiciji mochno navzoch, namigi nanj se najdejo celo v Svetem pismu, kot ga poznamo danes, vendar niso eksplicitni. Zasledimo pa ga v Apostolski veroizpovedi, v Atanazijski veroizpovedi in v Pilatovih dejanjih, apokrifnem tekstu, ki je po starosti primerljiv z ostalimi evangeliji, vendar v osnovni bizantinski kodeks ni bil vkljuchen.

Da bi pesem chim globlje razumeli, je pri branju potrebno imeti v mislih ves opisani kontekst. Pesem je nastala v chasu, ko je bil Kristus razumljen najprej kot vladar in shele nato kot uteleshenje Boga – pa tudi to ni bilo nich novega v zavesti ljudstva, katerega kralji so imeli v svojih genealogijah vpisane prednike, kot so bogovi Odin, Thor in podobno. To je jasno razvidno, che se spomnimo, kakshne atribute so pripisovali osebnosti vladarja v drugih junashkih pripovedih, pa tudi v zhivljenjepisih tedanjih vladarjev po vsej germanski Evropi. Ena najpomembnejshih lastnosti je bil pogum, to jasno kazhe tudi pesem Sanje o krizhu. Ko se pojavi Kristus, se akterji pred njim klanjajo; ga sicer blatijo, a on se na muchenje odpravi, kot bi se odpravljal v boj. Povzpne se na krizh, in to pogumno. Opisujejo ga besede, kot so: bojevnik, gospod, vladar, paznik nebeshkega bogastva.1 Ni zhrtev, ni pasiven, nihche ga nikamor ne pribije – usodo si izbira sam. Krizh, poosebljeni akter, pa je tu pasiven, vendar ne zato, ker bi ne bil pogumen, temvech zato, ker je taka volja njegovega kralja. Kot glavni ochitek je izpostavljeno dejstvo, da so kralja zapustile njegove chete in je ostal sam, le z malokom obdan, podobno kot v sorodnih herojskih anglosashkih pesmih najbolj hraber junak stoji zapushchen od svoje drushchine (v anglosashchini ima beseda za »drushchino« tudi pomen »cheta«) in je torej zato she toliko bolj pogumen. Kristus je seveda v grobnici ostal sam, che gre verjeti Svetemu pismu, kvechjemu v druzhbi angela, pa she to ne vseskozi, torej gre tu za stalno frazo, ki so jo bili pesniki vajeni uporabljati, kot sem razlozhil zgoraj. A vendar sama uporaba take fraze pove, da je pesnik govoril o dejanjih junashtva in zmage, kot bi opeval bitko, ne pa trpljenje. Kristus je zmagal zhe takrat, ko se je »v boj« podal z dvignjeno glavo in brez oklevanja.

Chetudi je vizualna podoba pesmi za poslushalce vsekakor herojskega tipa, vseeno ne gre za tipichno herojsko pesem. Odsotni so mnogi pomembni elementi, ki v tipichni anglosashki herojski pesmi navadno ne manjkajo. Med njimi je opis svetlikanja (shchitov in sulic), pa tri tipichne bojevnishke zhivali – volk, orel in krokar ter ne nazadnje bobnenje vojashkih rogov, ki bi jih pesnik lahko vkljuchil vsaj na koncu pesmi, ko govori o sodnem dnevu, in sicer v podobi nebeshkih tromb. Seveda je v mnogochem sledil veljavnim doktrinam Cerkve in smernicam papezha Lea I., a kljub temu je pesem zmes anglosashkih in tipichno krshchanskih prvin, bistvo njene fabule pa je izpostavljeno v trenutku spreobrnitve prvega pripovedovalca, se pravi chloveka, ki je meditiral in uzrl krizh na nebu, poslushal njegovo zgodbo in se potem z lahkim srcem zatekel k molitvi. Ali gre za spreobrnitev ali za pomiritev vere, je tezhko rechi, vendar celotna meditacija in osebna nota pripovedi kazheta na to, da je imela ta pesem svojo vlogo pri pokristjanjevanju Anglosasov. Temu primerno poudarja tiste vrednote, ki bi bile blizu anglosashkim kulturnim posebnostim. Tudi to, da je vklesana v krizh, okrog katerega so kasneje zgradili cerkev, ni nepomembno. Primarna naloga cerkvene mrezhe v zgodnjem srednjem veku je bila vero shiriti, ne vzdrzhevati, in v takem kontekstu pesem zelo dobro funkcionira.

 

V chasu druge faze pokristjanjevanja Anglosasov je torej nastala pesem, ki podaja vizualne podobe anglosashkega znachaja z anglosashkimki pesnishkimi sredstvi in s posebnostmi anglosashkega jezika. Pesem govori o odreshitvi pripovedovalca prek zgodbe o smrti Kristusa iz ust Krizha, ki je poosebljen kot akter. Poslushalec oziroma bralec pesmi se lahko poistoveti vsaj z dvema od treh akterjev prav zato, ker prilika o krizhanju ni podana otrplo in enoznachno po kodificirani chrki Svetega pisma, temvech je oblikovana v idejnem jeziku obchinstva. Tako torej pesem opeva svetopisemsko zgodbo ter ji dodaja apokrifne in nekatere anglosashke prvine. Ljudstvo, ki je bilo pokristjanjeno prek medija pripovedi, v veliki meri prilagajanih njegovemu tradicionalnemu kulturnemu bistvu, pa seveda reciprochno vpliva nazaj na obliko, kakrshno v njegovem okolju dobiva krshchanstvo, ki tako postane samosvoja znachilnost prav tega ljudstva.

 

 

 

______________

[1] Beseda kraljestvo se v slovenshchini pojavi shele po vladavini Karla Velikega, she v Brizhinskih spomenikih je namesto nje uporabljena fraza »bogastvo tvoje«. Podobno je pesnik v anglosashchini uporabil besedo heofonrice (nebeshko bogastvo), mislech seveda oboje hkrati – tako bogastvo kot kraljestvo; pravzaprav je vladar v srednjem veku oblast kupoval, bil je dovolj bogat, da si je privoshchil vojsko in dvor – princip, po katerem danes deluje mafija; torej med konceptoma bogastvo in kraljestvo niti ni bilo velike razlike v pomenu. (Op. avt.)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

DODATEK

Neznani avtor

 

SANJE O KRIZHU

(Prevod pesnitve – nadaljevanje in konec) 

 

 … odlozhili tam so oslabelega, ob oblichju ga obdali,

se zazrli so nato v nebes seniorja, on sam pa si na kratko je spochil,

zgaran po izjemni zmagi. Tedaj so mu zacheli grobnico graditi,

pred ochmi sovrazhnikov srditih izklesali so iz svetlega jo kamna;

ga, zmagovitega poveljnika, vanjo polozhili, nato pricheli so nesrechniki prepevati zhalostinke.

 

Zatem zvecher so zopet polni zhalosti zapustili

imenitnega oprodo. Ostal je sam, le z malokom obdan.

 

In vendar smo objokani tam dolgo nepremichno stali, zatem ko vzniknil krik bojevnikov je v svod,

telo se je shladilo,

dushe dom prelepi; tedaj so nas nenadoma zvrnili dol –

na zemljo vse nas zvlekli, to bilo je res zlochinsko,

nas v globoko jamo zakopali.

 

A glej, gospodovi uchenci,

prijatelji so spet me izkopali,

ozlatili in odeli me v srebro,

tako lahko she vedno chujesh o tedanjih chasih, chislani junak,

da dozhivel sem zlochincev delo,

to bridko bolechino.

 

Sedaj je chas,

ko me sposhtujejo po celem svetu,

ljudje na Zemlji sami in povsod po stvarstvu

molijo v mojem znamenju. Bozhjega sinu muchili

na meni so nekoch. Zato zdaj se vzpenjam neomajen,

sijajen na nebesnem svodu, in zmozhen sem

ozdravit' vsakogar od vas, ki vame bo verjel.

 

Nekoch najhujshih muk nosilec,

od obchestva najbolj osovrazhen, preden pokazal sem

pripovedovalcem zgodb zhivljenja pravo pot.

 

No glej! Z najvishjim ugledom me je nagradil!

Paznik nebeshkega bogastva, kot prvo izmed dreves povzdignil.

Tako kot Marijo najbolj pochastil je med zhenami, sveto mater,

vsemogochni Bog vpricho vseh.

 

Zdaj ti, chislani junak, zapovedujem

ljudem pripovedovati o prividu svojem,

skozi besede razodeti o drevesu slave,

na katerem bol trpel je vsemogochni Bog

za chloveshtva mnoge chrne grehe

in za dejanja Adama zhe davno.

 

Tam je okusil smrt, a se kmalu dvignil spet,

da bil bi s svojo velichastno silo lahko v pomoch ljudem sveta.

Nato se je povzpel v nebo. Od koder spet nekoch

se spustil po chloveshko raso bo na srednji svet

ob sodnem dnevu gospod sam,

s svojimi angeli Bog vsemogochni.

Takrat jim tu bo sodil, dodelil vsakomur bo sodbo,

táko, kot si jo jel zasluzhit' je,

tu v tem zachasnem zhivljenju trenutnem.

 

Nihche tedaj ne bo stal brez strahu

pred besedami Boga gospoda.

Vprashal bo pred vsemi, kje je kdo,

ki v gospodovem imenu grozno smrt

okusit' upal bi, kot On takrat jo je na tistem krizhu.

 

Tedaj navda jih groza in redko se kdo najde,

ki ve, kaj Kristu odgovarjat' bi zachel.

Vsak strah vseh njih je nepotreben,

pred njim, ki zhe na prsih nosi od vseh znamenj najbolj imenitno,

ampak skozi krizh kraljestvo mora iskati

vsaka dusha na poteh tuzemstva,

ki hoche z Bogom bivati.«

 

Zatem h krizhu lahkega srca sem molil,

z veliko vnemo. Tam ostal sem sam,

le z malokom obdan, moj um

podzhgan na pot naprej, ki prej neshtetokrat obchutil

je tako tezhko hrepenenje.

 

Sedaj je mojega zhivljenja up,

da lahko sledim le to sijajno drevo zmage

in ga najpogosteje od vseh ljudi

chudovito chastim. Ta zhelja

silno mi preveva srce in vsa moja skrb

gre krizhu. Prijateljev imam

le malo mogochnih, preminili so,

veselje sveta za seboj zapustili, da poiskali kralja bi slave,

zdaj zhivijo v nebesih z najvishjim ochetom.

Blazheni bivajo in vsak dan bolj se blizha

chas, ki ga chakam, ko gospodov krizh,

ki tu tedaj sem videl ga na zemlji,

pride pome sem v prehodno zhivljenje

in odnese me k obilju blazhenosti,

sreche v nebesih, kjer kraljevi ljudje sedijo

pri obilni vecherji, kjer veselje je vechno,

in tam odlozhi me, kjer lahko bom sedel,

blazhen bival, blagohotno s svetniki

presrechen uzhival. Naj prijateljski mi bo gospod,

ki poprej je trpel na tem svetu

na gavgah za grehe ljudi.

Blagoslovil nas je in nam vdihnil zhivljenje,

nam dom dal nebeshki. Veselje se je vrnilo,

blagoslov in blaginja za tiste, ki tam so vrochino trpeli.

 

Sin zmago slavil po pohodu je svojem,

mogochen in silen, ko prishel je z mnozhico,

z brigado dush v bozhje kraljestvo,

Vladar vsemogochni, v veselje angelov

in svetnikov neshteto, ki prej so v nebesih

blazheni bivali, ko se vrnil je Bog vsemogochni,

njih vladar, nazaj tja, kjer je domovina njegova.

 

 

Iz staroangleshchine prevedel Jaka Jarc

 

 

 

 

Sanje o krizhu I

(Prevod pesnitve – prvi del)