Revija SRP 89/90

Iztok Vrhovec

NA LUNO, KAJ PA!

 

 

Nenadoma sem zaspal.

Sanjal sem o materi, ki jo je obiskal osamljen komet Simon, o pokojnem stricu Opeki – »da bi ga tam nad zvezdo Brunarico vechno grel njegov zidarski plamen,« smo pogosto peli ob njegovem grobu, medtem ko smo se tolkli po prezeblih licih, nalivali z vrocho slivovko in obujali spomine na njegove zidarske podvige – pa o teti Zofki, ki je pogumno segla v ledeno drobovje hishnega hladilnika – uh, kako me je zmrazilo; pograbil sem veliko smrekovo vejico, jo razchetveril na tisoch majcenih vej, povonjal disheche iglice, potem pa pozabil, kaj sem sploh hotel, in sanje so se nadaljevale: teta je iz hladilnika izvlekla slastno svinjsko pechenko, krozhnik kostan­jeve rizhote in chokoladni puding. Kako so se mi pocedile sline!

»Pa saj je vse zate, prismoda!« je dejala teta in zdirjala proti meni, na pol poti butnila v grchasta vrata shtoraste omare, na hitro obvezala zateklo bushko in upehana prisopihala do moje postelje.

Hlastno sem pograbil prineseno hrano, hvalezhno objel teto in se ji prisrchno zahvalil v tekochi albanshchini.

Kako je bila srechna! Zaradi albanshchine pa she toliko bolj. Sanjsko debela solza ji je spolzela po licu in razkuzhila zhe pomodrelo rano.

»Bravo!« je vzkliknila. »Saj si pravi Albanec!«

Kakshen poklon!

S ponosom prezhet in od lakote gnan, sem planil nad hrano. S prezeblih kosti sem trgal slastno meso, med kochniki mlel sladka rizheva zrnca, na zadovoljnih brbonchicah topil dishechi puding. Machka Volka, ki je v kotu sobe potuhnjeno brusil skrivenchene kremplje in si oblizoval pozhreshni gobec, sploh nisem opazil. Z grabezhljivimi tacami je pograbil zalogaj rizha in poskushal utechi v senik. Kako sem planil nanj! Ga v tekochi machkovshchini nahrulil kot psa, za namechek pa she prijavil kontrolorju Bevsku. Prestrashen je zbezhal stari mami v narochje, ko pa mu je pojanila, da se mora valjati po podu brez prekinitev – »navodila doktorja Injekcije moram vendar natanchno uposhtevati, to bi zhe lahko razumel, ne, Volkec?« je dejala – se je pognal na streho, ki smo jo sicer uporabljali le v najhujshi nuji, in kuhal mulo vse do jutra, ko se je ves prezebel zatekel pred kamin. Celo stara mama se je za trenutek nehala valjati, nezadovoljno zmajala z glavo in potozhila: »Za bozhjo voljo, Volkec, pa ne pred kamin!« Pa ni nich pomagalo.

Nenadoma sem se prebudil.

Vse skupaj so bile le sanje! me je boleche preshinilo, navadne koprenaste sanje, dimchek razbolele glave. V resnici je mama sedela na verandi, stara, chila in zdrava je smrchala pred televizorjem, teta Zofi pa je shtrikala jopico za veliki pomladni ples.

Skushal sem se preriniti do Volka; v kotu sobe je vazhno brcal crknjeno mish, ki jo je bil zadavil prejshnjo noch.

»Perverznezh!« sem mu jezno zaklical, da je zardel do ushes, skesano zvrtal luknjo v prepereli parket in mish zagrebel vanjo.

»V kratki molitvi, o milostni bogec, te naprosham,« je mijavkal, »bodi usmiljen z njeno ubogo dushico, in prosim te, oprosti mi neodpustljivo objestnost, ki sem si jo bil privoshchil pred tvojimi vsevidnimi ochmi. Zmolil bom tri Ochenashe, shtiri, che bo potrebno, za namechek pa she Obutega Machka, Angela Frica in Vecherno Kureto, o g'spod!«

»Tako je prav, hudimana!« sem ga pohvalil in potrepljal po hinavskem smrchku.

Potem sem se spomnil svoje sanjske lakote. Vraga, ni je bilo vech! Pa kako je to vendar mogoche? She pred nekaj minutami se mi je meshalo od gladu, zdaj pa tole! In zakaj se podajam na nevarno pot proti kuhinji, che nisem vech lachen? So tudi moji mozhgani potonili v kis?

»Kakrshna druzhba, takshna okuzhba!« mi je zhe davno nekoch dejal ded, potem pa si je poveznil na glavo svoj nedeljski klobuk, se poslovil od stare mame, hchera, sinov, bratrancev, tet in sosede, sedel na tramvaj in se odpeljal na Luno.

Mar bi shel z njim! sem pomislil tako glasno, da me je zbodlo v temenu. Kako prav je imel, starina! Ampak kaj zdaj, ko sem zhe okuzhen, skisan? Je she chas?

Prav na hitro sem se moral odlochiti.

Poljubil sem staro mamo na zgubano chelo, se poslovil od Zofke, materi pa izrochil kanglico kislega mleka. »Okrepchaj se, mati,« sem ji dejal. »Prav dobro vem, kako tezhko je cele dneve stati na verandi, preshtevati zhareche zvezde in ribati plesnivi pod.«

Razumela me je. She zadnjich sva se objela, v kanglico s kislim mlekom je spolzela slana solza.

»Ga vsaj ne bo treba jest, hudicha slanga!« je bila zadovoljna stara mama. »Pa che srechash ta starga,« je pridala, »mu povej, da bom tud jest hmal prshla za vama. Mam zhe dost tega dolgochasnga televizorja, technih dohtarjev, pa shkrbastih zob!«

»Kot zhelite, mati stara,« sem ji odgovoril, na dvorishchu she pobral dva prashna kamenchka, ju vrgel proti taksistu, ki se je znashal nad zbegano pijanko, potem pa sem stekel proti postaji.

Tu je mrgolelo chakajochih!

Postavni rdechelasi gospod se je veselo poigraval z zelenim kodrchkom, ki mu ga je zvesta ljubica pustila za spomin. Kako je bil srechen, ko ga je metal visoko v zrak, da je zaplaval nad oblake, zaokrozhil okoli sonca, pozdravil nekaj lastovk, ki so se ravno poslavljale od premrazhenega dedka Mraza, potem pa zopet pristal v nje­govi roki.

Gospodichna v svetlechih se hokejskih hlachah, ki si je ravno nadela nove drsalke, pa ni bila tako vzhichena.

»Nikjer nobenega drsalishcha, mater jim!« je vpila. »Pa mi je soborka na fronti lepo govorila: "Besna Rozha Mimi," mi je dejala, "raje se odpelji na Pluton, na Ig ali pa v Saharo! Z Lune smo dobili zhe nichkoliko razjarjenih pisem nezadovoljnih popotnikov. Na postaji za Pluton so ravno pred nekaj dnevi odprli novo – OLIMPIJSKO drsalishche!" Pa je nisem poslushala, tepka! Kaj tepka, orangutan, z velikim O, madona!«

Ni kaj, Mimi je bila zelo vznemirjena. She sam sem za hip podvomil o pravilnosti svoje odlochitve. A kar je, je, sem si rekel ... Tudi che bi hotel, se ne bi mogel vrniti. Kdo bo pa jedel pokvarjeno kislo mleko, poslushal tetino pridigo, pa she Volkchev priskutni posmeh?

Malo pred polnochjo je v spremstvu velikega rdechega zmaja, njegove zveste zhene Binke in she ne polnoletne hcherke Sinke Perutek pridrsel piskajochi tramvaj.

Shofer Blisk je pihnil v rjasto trobljo, odprl tezhka, shkripajocha vrata in zhe smo se gnetli mimo zaspanega sprevodnika. Kljub Mimichinim silovitim izbruhom me je v blizhini srca prijetno zaskelelo. She kakshno uro, morda dve, pa bom srechal svojega starega ocheta. Saj se nisem vech niti prav dobro spomnil, kdaj je odshel. Me bo sploh she poznal?

Pa kaj bi se muchil z nadlezhnimi vprashanji! sem si premeteno napisal na koshchek papirja, ki sem si ga bil izprosil od prijaznega soseda; in vsakich, ko mi je vprashanje butnilo v kushtravo glavo, sem si ga iznajdljivo pomolil pod nos. Pa sem imel dve muhi na en mah: vprashanje je zbegano poletelo skozi okno in se sprashevalo, kam sedaj, ko me je premeteni Tinchek tako iznajdljivo pretental, pa she z branjem sem si krajshal chas! Bi lahko pochel she kaj imenitnejshega?

She preden sem si odgovoril, zhe sem si potisnil popisani listich pod nos. Ha, ha! Premetenec! Ko pridem na Luno, si dam kar ime spremeniti! »Chrtaj Tinchek Zmeda, pishi Janez Iznajdljivko!« bom zaklical na uradu za spremembo imen. Tega se pa moj ded ni domislil, dokler je she sopihal pod isto streho z nami, kaj? She strojevodja Uran in malce okajeni sprevodnik Neroda sta zadovoljno priki­mala in v znamenje odobravanja potrkala po svojih lesenih glavah. Shofer Blisk pa se je le zazrl v belo nebo, se modro odkashljal in pritisnil na plin, da smo v trenutku pre­bledeli, napolnili prirochne bruhalnike skoraj do roba, potem pa polegli v velike tramvajske divane. Pot na Luno je bila dolga in prav nihche izmed nas si ni zhelel, da bi neprespan stopil na njena tla. Kaj bi si pa mislili Lunjani? Da smo na Zemlji sami skozlanci? Ne, tega pa zhe ne!

Blisk je she ugasnil zhmrkajoche luchi in utonili smo v sinjo, vakuumsko noch.