Revija SRP 89/90

Iztok Vrhovec

GOSPOD RAD LAJA 

 

 

Nekoch je zvedavi sosholec Gobchek predavatelju Radu Laju zastavil tole vprashanje:

»Gospod predavatelj,« je zachel Gobchek, »kaj je v nashi beli vasici tako prelestnega, da smo vsi tako veseli, srechni in zadovoljni?«

Rad Laja je izbochil svoje uchene ochi. »Pridanich nesramni!« je dejal. »Kje pa mislish, da si? V cirkushki areni z obnorelim klovnom Mihom? Na popoldanskem chaju pri charovnici Biserki? Na sejmu uvelih mozhganov?«

Gobchek je bil, zachuda, nezadovoljen z odgovorom, pa je trikrat protestno pretekel razred. »Dvakrat za Metko in enkrat za Janka, charovnica naj se pa kar sama naliva s chajem!« je sikal.

»Prijavim te ravnatelju Zverini!« je zaklical veshchi predavatelj in hitel odpirat zatohli dnevnik.

»Kaj mi mar mrcina!« je odbrusil Gobchek in zadihan sedel. »Prav tako je neumen kot vi! No, morda malo manj.«

»Nich ne bom pisal!« je zajecljal Rad Laja in si izpulil debel shop zamashchenih las. »Kar osebno se bosh zglasil pri njem! Si me slishal, Gobec? Da se mi pri prichi poberesh iz razreda in se javish ravnatelju!«

»In kaj naj mu rechem?« je sprasheval Gobchek.

»Kaj naj mu rechesh, malopridnezh?! Povej mu, kako motish pouk, tekash po razredu in unichujesh parket, jezish sosholce, spodkopavash temelje druzhbenega sistema in vnashash nemir v nasho sredo!«

»Vse to?« je bil zachuden Gobchek. »Lahko, prosim, ponovite, gospod Laja, da si zapishem?«

»Marsh, mulc!« je zakrichal Rad Laja in stekel proti Gobchku, ta pa, bojech se za svojo redko grivo, ven na hodnik, k ravnatelju Zverini. »Kot zhelite, gospod Laja,« je she zaklical, »ampak che bom gospodu ravnatelju kaj pozabil povedati, to ne bo po moji krivdi!«

»Ste ga videli, pobalina!« je besnel gospod Rad, ko je stopal nazaj proti katedru in si brisal mokro chelo. »Potem moramo pa zaradi takih prismod vsi trpeti, presneto!«

»Kako prav imate, gospod Laja!« se je strinjala sosholka Jamricheva. »Pa kaj bi se chudila, saj imate vendar vedno prav!«

»Oh, gospodichna Jamra,« je jecljal Rad, »kaj bi jaz brez vas, jutranje zarje nad mrkim mestom, zlatega soncheca nad nevihtnim oblakom, vrchkom osvezhujoche sodavice v peklenski pushchavi? Zhe samo zaradi vas se izplacha trpeti neizprosne muke, v katere me vklenjajo nesramnosti takih maloumnezhev, kot je malopridni Gobec!«

»Uh, kako je malopriden!« je ponovila Jamra in zajokala.

»Oh, kar petico vam dam, gospodichna Jamra! In to v veliko redovalnico!« je ganje­no vzkliknil predavatelj in jo poljubil na solzno veko.

»Oh!« je dejala Jamra; potem je zazvonilo.

Rad Laja je pospremil prizadevno uchenko v svoj kabinet. »Se morava pogovoriti o seminarski nalogi, ki jo pripravlja gospodichna Jamra,« nam je razlozhil, ko sta zapushchala razred.

 

To so bili chasi!

Ko je bila pravica Pravica. Ne pa zdaj, ko lahko vsak reche, kar mu pade v glavo, in misli, kar se mu zdi! Potem pa se najdejo taki, ki nesramno sprevrachajo stare kuomintanshke ideale in globokoumne ideje, ki so prevevale tedanji chas.

Che je bilo treba koga postaviti ob zid, razcapancu slechi potrgane hlache ter mu primazati kakshno po nagi riti, se je koj nashlo kup ustrezhljivih rok, ki so bile pri­pravljene priskochiti na pomoch. V imenu Pravice, madona! Pa danes? Chlovek na nedeljskem odpadu nabavi kak rabljen tank, zarjavel mitraljez, preshverca nekaj starih pushkinih kopit in kuhinjskih nozhev, pa so zhe vsi chasopisi polni neslanih opazk!

In che je prishlo do kakshnih tezhav – sila redko, che sploh kdaj! – je stari kuomintanshki predstojnik, kak ucheni zastopnik, njegova teta ali pa vsaj njen pogumni ljubimec vzel stvar v svoje jeklene roké! »Madona, drhal!« je zaklical, ali pa: »Hudicha, kaj vam pa pade na pamet, shimpanzi?« – in se je svojeglavi vrtiljak chloveshke zmede zopet zasukal v pravo smer. Danes pa se zhe vsak nepismeni balinar lahko usede pred rachunalo in odtipka neko svojo izkrivljeno razlichico dogodka, o katerem nima najmanjshega pojma.

Chloveku zavre kri pod lobanjo, ko pomisli na vse te modokratichne muhe enodnev­nice.

»Bodo neuki faloti zhe she ponovno spoznali, kako njihova neubogljiva zadnjica pogresha ostro leskovo shibo, bratje!« se je na nedavnem zboru ostarelih kuomintanshkih zavezancev razkuril nash nekdanji predavatelj, gospod Rad Laja, ki si sedaj, odkar okoli nashe male vasice piha ledeni veter z zahoda, na premrazheno glavo namesto kuomintangovke rad povezne tudi kako drugo, toplejshe pokrivalo.

»Kaj chmo!« razlozhi staremu bojnemu tovarishu, medtem ko v gostilni Pri Kredi srkata shesto pivo. »Mraz je mraz, pa naj bo na ekvatorju she tako peklensko vroche! In che hochem nekoch postati ravnatelj – oh, kako bi bila moja pokojna mati vesela – moram vendar paziti na svoje obchutljive uhlje, malora!«

»Kako da ne!« se strinja stari bojni tovarish, pomezhikne razoglavi natakarici Rundi in odide na minus dva deci.