Revija SRP 89/90

Guido Leotta

 

MALI BLUESI IN BALADE

 

Vsem tistim,

katerim sem ukradel besede

bolj ali manj zavestno.

Ne zamerite mi, ob tem,

in hvala.

 

*

 

In koliko dushe in smehljajev

in temnih ochi, koliko, in jeze

jedkih okusov, glasbe, koliko korenin

mater, ki jih nismo poznali, in sinov,

ki v temachnih shpranjah chakajo,

so chakali, da bi nas

obdarili s plamenechim zharom.

Koliko bozhanja, dvomov

vonja po kristavcu

in koliko koliko koliko ljubezni.

Che znamo iz nje narediti pshenico, bomo

imeli kruha za vsako zimo, ki bo prishla.

 

*

 

Ob vsaki delitvi kart

– je znano –

dobish tochno

to, chesar ne prichakujesh.

Navajam kot primer,

ki je sicer malce zaseben,

vendar najbolj ustrezen.

Zdaj, prav zdaj, ko sem

zachutil tik ob sebi

tvojo ocharljivost,

se je prikazal

v dezhju suh hodnik.

Bled sonchen pramen,

ki zachudeno tleska

med trepalnicami.

 

*

 

Grem dol po stopnicah,

stopim do tvojih hishnih vrat

in tiho, brez vsakega shuma,

odplujem proti svojemu drugam,                 

med ladjevje zhaluzij, ki

dremuckajo v drevoredu,

vse popraskane od utrujenosti,

ali se zehaje

spopadajo z nochjo,

s plahimi britvicami svetlobe.

Tako zastanem in si predstavljam

tudi zate drugachna zhivljenja,

zaziram se od spodaj navzgor

in tema me bozha, medtem

ko mislim in mislim nate,

ki te zhe pogresham, in odkrijem,

kako si vendarle she vedno tu.

 

*

 

Imam rad ta svet,

vesh, ker mi je dal

ulichice, omrezhja cest,

prometne znake, krizhishcha,

da lahko pridem do tebe.

 

*

 

Skushal sem ga priklicati,

a uporabnika ni, ko bi pa bil,

bi imel kaj bolj pametnega pocheti …

Lahko pa rechem, vesh, da nisem imel

velikih zgodb za pogrevanje

ali tezhavnih kvizov na rovash vprashanj,

ki sem jih o pravem chasu zhe obshel.

Rajshi mi povej, kako

se imata rdechi machek

in brshljan na vrtu,

ali che hishna vrata she shkripljejo

in che si zamenjala tisto

zharnico. Che je voda v vodnjaku,

navkljub nochi,

in v tisti temi mesec,

navkljub globini.

 

*

 

Malo vech kot dehtech

privid, vem,

ta tvoja komaj zaznavna

prisotnost.

Kadili smo na debelo

tiste bronaste jeseni

in premlevali misli,

z iztegnjenimi petami,                      

med vrenjem moshta v kadeh.

Popihal si jo jadrno, da se ubranish

zime in njenih blatnih nog.

 

*

 

O svojem sinu, oche,

sem ti hotel govoriti.

Samo malo poklepetati o njem,

po domache. Brez retorike

in zamer, kot stara prijatelja

pred kozarcem.

Vendar kot daljnega boga

te nisem nikoli srechal,

pa cheprav si res zhivel, in

zdaj te ni. In to je to.

 

*

 

Saj se ne zgodi nich posebnega, che te

spodnese peshchica not, zaigranih kar

tako. Recimo, da se znajdesh v tuji hishi,                                                                          

ne da bi sploh, vsaj iz navade, potrkal,

medtem ko oni vecherjajo ali si vtikajo

prste v nos. Ali se nam, nasprotno,

nasmehnejo, kot da bi nas skoraj skoraj

prichakovali, in nam ponudijo kozarec vina

pa she tobak si podelimo. Potem se poljubimo

in si zazhelimo lahko noch, zdravo, vidimo

se jutri, tudi che jutri morda ne pride, in

tedaj nas kot srh boleche spreleti. Le privoshchi

si tistih nekaj navrzhenih not, da te mine.                        

 

*

 

Po nekaterih plohah

je svetloba tako silovita,

da che si samo kradoma

ogledujesh koshchek sveta

za dvignjenimi vogali

shotorov, te je malce strah.

 

*

 

Ko tishina kot shiroka

tanchica vihra med ochmi

oblakov in prepeva,

pod tvojimi stopinjami shkripa asfalt.

In medtem ko voda vsenaokoli

sprosti flavte in pozavne,

na nebu prezhijo sence

na nasprotni strani brega.

 

*

 

Ko bi nebo stopilo iz modrine

za stopnichko nizhe,

s kovchkom v roki kot pripravljen

za dolgo potovanje, bi dejal

tistemu zlomljenemu odsevu:

Tu sem. In bi mu izrochil tiste

malenkosti, ki me tezhijo, ne da

bi zahteval niti potrdilo v zameno,

in bi shel za njim.

Na tistem kosu ceste, ki se zgublja

onkraj robovja gricha,

tja, kamor vsak dan tone,

tja, kjer se chrnina spoji z vecherom.

 

 

BALADE

 

*

 

Rewind, ponovno ovijam

– da ga spet pozhenem –

nash zdrgnjeni trak

z nachrti in sanjami.

In zhe steche, play,

ki – kot vsi vedo –

pomeni tudi igrati

v tistem na moch muzikalichnem

jeziku, ki je na tem,

da bo unichil ves svet. Kako                          

zabavno je slishati

tisto shumenje v ozadju,

kot zvochno kuliso,

kot glasove, ki so se pokvarili,                     

ker imam omejen

prorachun in potemtakem

eno samo omarico,

kjer sem shranjeval

tudi posnete spomine.

Zraven sem posnel

vse drugo in zdaj,

ko spet poslusham,

opazham, da sem kar

precej narobe pomeshal.

*

 

Sedela je zraven mene,

z rokami na kolenih, ko je

z nekoliko skrivljenim

nasmeshkom rekla: Letos je

prav dobro poletje. Na njivah

debeli klasi pshenice in jechmena,

tako gosti kot Kitajci.

Vsi blazheni od letine in skoraj

siti kmetje, in mobilizirane

vse naprave za zhetev.

Zato sem zdaj tukaj

brez srpa (posodil sem ga),

za sproshchen in skoraj razigran

klepet, brez priganjanja

in tratenja sape.

Saj ne vem, ko se vrnem

o pravem chasu, ali bomo

imeli she tako prilozhnost.

 

*

 

Ko pozorno analiziram

dvonozhca, ki mu obichajno pravimo

chlovek – si govoril pri zajtrku nekam

drastichno in shaljivo –, ugotavljam,

da nismo drugega kot sechni mehurji,                          

ki so podvrzheni muhavostim luninih

men, z malimi lasuljami zbledelih

misli in z umetnimi nohti.

Z mojega zornega kota

bi lahko dodal, da zhe nepogreshljivo

potrebujem bifokalno lecho – in kako je

vse drugo za na odpad, ali skoraj.

Potem, ko se sam sebi zasmilim,

poln sochutja do vas, ki ne hodite

okrog s podrsavajochim in oholim

korakom obchinskega usluzhbenca,

se mi zdi potrebno, da pristavim,

da smo jazz, sometime, vonj

po koprivi in kamilicah, sodchki

strahopetnosti, besed, podlosti

ali neshkodljivih marenj. In celo

ljubechih vzgibov, ki so vchasih

skoraj resnichni.

 

 

 

 

O avtorju

 

Italijanski pesnik, pisatelj in zalozhnik Guido Leotta se je rodil 2. maja 1957 v Faenzi (Ravenna), kjer tudi zhivi in vodi znano zalozhbo Mobydick. Izdal je tri zbirke povesti: Anatre (Race), 1989, nagrada Leonforte; Stagioni che cambiano (Letni chasi, ki se menjavajo), 1991; Passo narrabile (Prehod za pripovedi), 1997 … Slednji naslov bi v dobesednem prevodu lahko pomenil »povedljiv odlomek« ali »prehod«, gre pa za igro besed, ki se nanasha na prometni znak passo carrabile – prehod za vozove (na plochnikih). Carrabile – za vozove je postal narrabile – za povesti, zgodbe, pripovednishtvo, saj narrare pomeni pripovedovati. Da sem vse to zvedela, sem vprashala avtorja; brez njegove pomochi ne bi znala razvozlati te male uganke, mislim celo, da so she vedno v fazi ugibanja tudi italijanski bralci, che se niso zatekli kot jaz po razlago k pesniku. Vchasih sem celo mnenja, da pisci svoje potencialne bralce umsko precenjujejo; bojim se, da nismo tako bistri, kot si nas predstavljajo, in s tem je povedano vse - ali vsaj dovolj. V premislek pishochim!

 

Izdal je tudi nekaj knjig za mladino: Taquita, skupaj z Carlom Lucarellijem, 1993, nagrada Navile; Il bambino Ulisse (Otrok Ulikses), 1995, izbirna nagrada Bancarellino; Doppio Diesis (Dvojni vishaj), 2000.

Njegov pesnishki prvenec je Leviatamo (spet italijanska neprevedljiva igra besed s pojmom Leviatan; na koncu je zamenjal chrko n s chrko m in je nastala konchnica amo, tj. ljubim; povedal mi je tudi, da je zanj nasploh ljubezen v najshirshem pomenu besede tista prvinska sila, ki giblje svet; ta ljubechi »Leviatan« je izshel leta 1999). Tri leta kasneje (2002) Inverni dispari (Lihe zime). In nedavno dva romana »shtirirochno«, in sicer Piano Delta (Nachrt Delta) skupaj z Giampierom Rigosijem in Un inverno dispari (Neke lihe zime) s Francom Foschijem.

Igra flavto in saksofon v jazz kvintetu Faxtet, s katerim je posnel zhe nekaj zgoshchenk in igral na shtevilnih koncertih, tudi v inozemstvu.

Prevedene pesmi so iz zbirke Inverni dispari – piccoli blues, ballate e canzoni (Lihe zime – mali bluesi, balade in popevke), ki je izshla leta 2002 pri Book Editore v Castel Maggiore (Bologna).

 

 

Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich