Guido Leotta
MALI BLUESI IN BALADE
Vsem tistim,
katerim sem ukradel besede
bolj ali manj zavestno.
Ne zamerite mi, ob tem,
in hvala.
*
In koliko dushe in smehljajev
in temnih ochi, koliko, in jeze
jedkih okusov, glasbe, koliko korenin
mater, ki jih nismo poznali, in sinov,
ki v temachnih shpranjah chakajo,
so chakali, da bi nas
obdarili s plamenechim zharom.
Koliko bozhanja, dvomov
vonja po kristavcu
in koliko koliko koliko ljubezni.
Che znamo iz nje narediti pshenico, bomo
imeli kruha za vsako zimo, ki bo prishla.
*
Ob vsaki delitvi kart
– je znano –
dobish tochno
to, chesar ne prichakujesh.
Navajam kot primer,
ki je sicer malce zaseben,
vendar najbolj ustrezen.
Zdaj, prav zdaj, ko sem
zachutil tik ob sebi
tvojo ocharljivost,
se je prikazal
v dezhju suh hodnik.
Bled sonchen pramen,
ki zachudeno tleska
med trepalnicami.
*
Grem dol po stopnicah,
stopim do tvojih hishnih vrat
in tiho, brez vsakega shuma,
odplujem proti svojemu drugam,
med ladjevje zhaluzij, ki
dremuckajo v drevoredu,
vse popraskane od utrujenosti,
ali se zehaje
spopadajo z nochjo,
s plahimi britvicami svetlobe.
Tako zastanem in si predstavljam
tudi zate drugachna zhivljenja,
zaziram se od spodaj navzgor
in tema me bozha, medtem
ko mislim in mislim nate,
ki te zhe pogresham, in odkrijem,
kako si vendarle she vedno tu.
*
Imam rad ta svet,
vesh, ker mi je dal
ulichice, omrezhja cest,
prometne znake, krizhishcha,
da lahko pridem do tebe.
*
Skushal sem ga priklicati,
a uporabnika ni, ko bi pa bil,
bi imel kaj bolj pametnega pocheti …
Lahko pa rechem, vesh, da nisem imel
velikih zgodb za pogrevanje
ali tezhavnih kvizov na rovash vprashanj,
ki sem jih o pravem chasu zhe obshel.
Rajshi mi povej, kako
se imata rdechi machek
in brshljan na vrtu,
ali che hishna vrata she shkripljejo
in che si zamenjala tisto
zharnico. Che je voda v vodnjaku,
navkljub nochi,
in v tisti temi mesec,
navkljub globini.
*
Malo vech kot dehtech
privid, vem,
ta tvoja komaj zaznavna
prisotnost.
Kadili smo na debelo
tiste bronaste jeseni
in premlevali misli,
z iztegnjenimi petami,
med vrenjem moshta v kadeh.
Popihal si jo jadrno, da se ubranish
zime in njenih blatnih nog.
*
O svojem sinu, oche,
sem ti hotel govoriti.
Samo malo poklepetati o njem,
po domache. Brez retorike
in zamer, kot stara prijatelja
pred kozarcem.
Vendar kot daljnega boga
te nisem nikoli srechal,
pa cheprav si res zhivel, in
zdaj te ni. In to je to.
*
Saj se ne zgodi nich posebnega, che te
spodnese peshchica not, zaigranih kar
tako. Recimo, da se znajdesh v tuji hishi,
ne da bi sploh, vsaj iz navade, potrkal,
medtem ko oni vecherjajo ali si vtikajo
prste v nos. Ali se nam, nasprotno,
nasmehnejo, kot da bi nas skoraj skoraj
prichakovali, in nam ponudijo kozarec vina
pa she tobak si podelimo. Potem se poljubimo
in si zazhelimo lahko noch, zdravo, vidimo
se jutri, tudi che jutri morda ne pride, in
tedaj nas kot srh boleche spreleti. Le privoshchi
si tistih nekaj navrzhenih not, da te mine.
*
Po nekaterih plohah
je svetloba tako silovita,
da che si samo kradoma
ogledujesh koshchek sveta
za dvignjenimi vogali
shotorov, te je malce strah.
*
Ko tishina kot shiroka
tanchica vihra med ochmi
oblakov in prepeva,
pod tvojimi stopinjami shkripa asfalt.
In medtem ko voda vsenaokoli
sprosti flavte in pozavne,
na nebu prezhijo sence
na nasprotni strani brega.
*
Ko bi nebo stopilo iz modrine
za stopnichko nizhe,
s kovchkom v roki kot pripravljen
za dolgo potovanje, bi dejal
tistemu zlomljenemu odsevu:
Tu sem. In bi mu izrochil tiste
malenkosti, ki me tezhijo, ne da
bi zahteval niti potrdilo v zameno,
in bi shel za njim.
Na tistem kosu ceste, ki se zgublja
onkraj robovja gricha,
tja, kamor vsak dan tone,
tja, kjer se chrnina spoji z vecherom.
BALADE
*
Rewind, ponovno ovijam
– da ga spet pozhenem –
nash zdrgnjeni trak
z nachrti in sanjami.
In zhe steche, play,
ki – kot vsi vedo –
pomeni tudi igrati
v tistem na moch muzikalichnem
jeziku, ki je na tem,
da bo unichil ves svet. Kako
zabavno je slishati
tisto shumenje v ozadju,
kot zvochno kuliso,
kot glasove, ki so se pokvarili,
ker imam omejen
prorachun in potemtakem
eno samo omarico,
kjer sem shranjeval
tudi posnete spomine.
Zraven sem posnel
vse drugo in zdaj,
ko spet poslusham,
opazham, da sem kar
precej narobe pomeshal.
*
Sedela je zraven mene,
z rokami na kolenih, ko je
z nekoliko skrivljenim
nasmeshkom rekla: Letos je
prav dobro poletje. Na njivah
debeli klasi pshenice in jechmena,
tako gosti kot Kitajci.
Vsi blazheni od letine in skoraj
siti kmetje, in mobilizirane
vse naprave za zhetev.
Zato sem zdaj tukaj
brez srpa (posodil sem ga),
za sproshchen in skoraj razigran
klepet, brez priganjanja
in tratenja sape.
Saj ne vem, ko se vrnem
o pravem chasu, ali bomo
imeli she tako prilozhnost.
*
Ko pozorno analiziram
dvonozhca, ki mu obichajno pravimo
chlovek – si govoril pri zajtrku nekam
drastichno in shaljivo –, ugotavljam,
da nismo drugega kot sechni mehurji,
ki so podvrzheni muhavostim luninih
men, z malimi lasuljami zbledelih
misli in z umetnimi nohti.
Z mojega zornega kota
bi lahko dodal, da zhe nepogreshljivo
potrebujem bifokalno lecho – in kako je
vse drugo za na odpad, ali skoraj.
Potem, ko se sam sebi zasmilim,
poln sochutja do vas, ki ne hodite
okrog s podrsavajochim in oholim
korakom obchinskega usluzhbenca,
se mi zdi potrebno, da pristavim,
da smo jazz, sometime, vonj
po koprivi in kamilicah, sodchki
strahopetnosti, besed, podlosti
ali neshkodljivih marenj. In celo
ljubechih vzgibov, ki so vchasih
skoraj resnichni.
O avtorju
Italijanski pesnik, pisatelj in zalozhnik Guido Leotta se je rodil 2. maja 1957 v Faenzi (Ravenna), kjer tudi zhivi in vodi znano zalozhbo Mobydick. Izdal je tri zbirke povesti: Anatre (Race), 1989, nagrada Leonforte; Stagioni che cambiano (Letni chasi, ki se menjavajo), 1991; Passo narrabile (Prehod za pripovedi), 1997 … Slednji naslov bi v dobesednem prevodu lahko pomenil »povedljiv odlomek« ali »prehod«, gre pa za igro besed, ki se nanasha na prometni znak passo carrabile – prehod za vozove (na plochnikih). Carrabile – za vozove je postal narrabile – za povesti, zgodbe, pripovednishtvo, saj narrare pomeni pripovedovati. Da sem vse to zvedela, sem vprashala avtorja; brez njegove pomochi ne bi znala razvozlati te male uganke, mislim celo, da so she vedno v fazi ugibanja tudi italijanski bralci, che se niso zatekli kot jaz po razlago k pesniku. Vchasih sem celo mnenja, da pisci svoje potencialne bralce umsko precenjujejo; bojim se, da nismo tako bistri, kot si nas predstavljajo, in s tem je povedano vse - ali vsaj dovolj. V premislek pishochim!
Izdal je tudi nekaj knjig za mladino: Taquita, skupaj z Carlom Lucarellijem, 1993, nagrada Navile; Il bambino Ulisse (Otrok Ulikses), 1995, izbirna nagrada Bancarellino; Doppio Diesis (Dvojni vishaj), 2000.
Njegov pesnishki prvenec je Leviatamo (spet italijanska neprevedljiva igra besed s pojmom Leviatan; na koncu je zamenjal chrko n s chrko m in je nastala konchnica amo, tj. ljubim; povedal mi je tudi, da je zanj nasploh ljubezen v najshirshem pomenu besede tista prvinska sila, ki giblje svet; ta ljubechi »Leviatan« je izshel leta 1999). Tri leta kasneje (2002) Inverni dispari (Lihe zime). In nedavno dva romana »shtirirochno«, in sicer Piano Delta (Nachrt Delta) skupaj z Giampierom Rigosijem in Un inverno dispari (Neke lihe zime) s Francom Foschijem.
Igra flavto in saksofon v jazz kvintetu Faxtet, s katerim je posnel zhe nekaj zgoshchenk in igral na shtevilnih koncertih, tudi v inozemstvu.
Prevedene pesmi so iz zbirke Inverni dispari – piccoli blues, ballate e canzoni (Lihe zime – mali bluesi, balade in popevke), ki je izshla leta 2002 pri Book Editore v Castel Maggiore (Bologna).
Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich