Revija SRP 89/90

Glorjana Veber

 

CHLOVEK V KOCKI

 

 

Modra Vida

 

Stojimo skozi okno,

Kdo pere uslochene tujce belih obrazov?

prashno negibno prst?

Se perilo steguje poshevno

in polni nasha zrkla: Kdo pere?

Radovednost

pochisti krik na rjuhi.

Zvonijo in se zaletavajo, Kdo?

klichejo nas votla telesa,

chez vrvi v globino,

zbujati, padati,

Obrazi belih tujcev uslocheno perejo, nekomu.

ponavljajocha pot naprej in nazaj.

 

Obeshali smo perilo, rdeche, belo, rumeno,

zhareche enakih barv smo vezali skupaj,

koliko sonc bi moralo biti,

da bi zbledele v isto telo?

In Kdo?

 

Vchasih opazim,

kako se perilo mokro od curkov pobira iz kapelj

in lomi prosojno kristalni bombazh,

zvezana jadra potrkavajo zidu,

zakrpane rane brezgumbnih rokavov,

preganjenih srajc.

 

Takrat vidim,

da tema pomesha vse barve z nochjo,

in zjutraj perica potrga perilo,

ne sodi, ne vprasha,

da le obleka v hishi postane nekdo.

 

 

 

 

V objemu dveh domovin

 

Moje dlani so blizu vsaksebi,

levi in desni prsti, dve dezheli, eno telo,

kotali kamen chelne gube.

Odtisi, zjutraj,

ko so gibi senc pripravljeni od vcheraj,

trdi pritiski rok, obrezane kretnje,

levo in desno podajanje kruha,

do ust, ki ju hrani,

pod nos, kjer se dihata mosheja in cerkev.

 

Skozi okno odzhenem dlani,

prsti, belo premichne glave,

zvezane usode chrt izginjajo v kozho -

dvojno enojno domovino,

ko se v razmiku prstov dotikata zgradbi iz daljave.

 

 

 

 

NASH ZA ZA SVET

 

je glava

ZA podpalubje papagajev

ZA prisekane gosenice

ZA srbenje spomenikov

ZA razprodaje teka

ZA pranje, ki ni manjshe

 

pogledati v

glavo

nash svet je

votla sol in

otechena pesem

hlini konja v

pretepeno molitev

ZA ZA SVET           nikoli rojen

                                    oplojen je

                                    za jutri

                                    vsak jutri znova

                                    danes in

                                    tukaj ne vem che

                                    bo jutri

                                    NASH ZA ZA SVET

zeva

nizha misli

proste muhe

vishajo lestev

ko gresh in pridesh       zeva

                                    znova

                                    brigaj se

                                    ZA

 

 

 

 

Okus po bakli

 

Tukaj smo zbrani,

da zgorimo v njeno tishino.

 

Druzhba,

oddaj me, razpusti.

Ne bom prasketala,

ko za vogalom zazharijo jeziki.

Razlichno opecheni,

enako zoglenijo.

 

Okus,

klicala bom vodo

in trepetala o druzhbi.

Zhelja je enaka tistemu,

kar vidish.

Slechena pred usti bakel,

goltajoch jekleni dim,

bom uglasila zvok kozhe,

tekochi vosek rdechih dezhel.

 

Poglej me, novi chlovek,

bolechina govori z dotiki plamenov,

ko izginjam v rov -

drobno popisan zrak neke prisotnosti.

 

Enako, chisto enako

bom nechloveshko stala

in ti shepetala o druzhbi plamenic,

medtem ko se jih bosh dotikal.

 

Che pustish ljudi predolgo chakati na soncu,

se segrejejo.

 

 

 

 

 

Chlovek v kocki

 

golota pozimi

vzame koshchice

daljice v telesu

ostra je kri

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ogledalo na stenah

prichenja ga zebsti

beg za dva metra

pri stropu je dih

padla je kocka

odpadla je krogla

ki jo je vrgla

zadela je rob

chaka in rezhe

ledenele besede

obljube v kotih

stiskajo zrak

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

raste v ploskve

kosti so okrogle

chlovek v kocki

krogla je svet

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

kaplja se utrne

v kotu razbije

chrta k chloveku

uiti ne more

 

 

 

 

 

 

 

 

Kt kt kotanja

 

Ko se zgodita

dva primerna zidova,

dve primerjavi,

zraste kt.

Samo chlovek

lahko zrahlja kt,

kt ga je zategnil.

Madezh dveh jezikov,

beton ene sline.

 

Ko se tajita,

stojita kt molk

in drobita glasove.

Sta soseda

svojega soseda.

 

Kar odvrzheta,

pade v kotanjo.

Enkrat je dovolj

in ljudje ne pozabijo,

da kt hrani guzhvo.