Revija SRP 89/90

Giorgos Seferis

 

 

TRIJE HAIKUJI

 

 

***

 

Kani v jezero

le kapljo vina –

in sonce potemni.

 

***

 

V tem stebru

je luknja – ali vidish

Perzefono?

 

***

 

Pishesh –

chrnila je vse manj,

morje pa raste.

 

 

 

 

OPOMBA K SEFERISU

 

Nobelova nagrada za literaturo se bolj redko spomni na Balkan; prvich (po 60 letih svojega obstoja) ga je obiskala prek Jugoslavije (Ivo Andriæ, 1961), po nekaterih naj bi shlo bolj za »nakljuchje« zaradi trenutno ugodnih politichno-diplomatskih okolishchin (istega leta prva konferenca neuvrshchenih v Beogradu, ki mu je bil naklonjen tedanji generalni sekretar OZN Shved Dag Hammarskjöld, vpliven tudi v Nobelovem odboru). Z enoletnim razmikom (po vmesnem skoku v ZDA k Johnu Steinbecku) leta 1963 Nobelova spet obsije Balkan, tokrat grshkega pesnika Giorgosa Seferisa – presenetljivo, ker je bilo nekaj drugih imen novogrshke literature dosti bolj znanih v svetu (med pesniki Kavafis, Sikelianós in Ritsos, med prozaiki Venezis, predvsem pa »krlezhevsko« vsestranski in plodoviti Nikos Kazantzákis, ki velja za najpomembnejshega novogrshkega pisatelja, njegov roman Grk Zorba, 1946, je po zaslugi filma najbolj znana novogrshka knjiga; podobno je v Jugoslaviji veljal Krlezha za najvechje literarno ime, po nekaterih bi bila Nobelova zanj tako rekoch samoumevna); bile so pripombe, da so mu njegove zveze poklicnega diplomata »pomagale« do nagrade. »Grshko presenechenje« se je ponovilo she leta 1979 z Nobelovo za Odiseja Elitisa, prav tako v svetu manj znanega pesnika s podobno ne prav obsezhnim opusom, kot je Seferisov. Poslej se Nobelova ni vech podajala na Balkan (kolikor za Balkanca ni mogoche imeti nemshkega Canettija, rojenega v Bolgariji, Nobelova 1981, ali turshkega Pamuka, Nobelova 2006), cheprav bi npr. albanski Kadare po nekaterih »nujno« zasluzhil nagrado.

 

Besede o nagrajevanju (po svoje zmeraj »manipulativnem«) se tukaj utemeljujejo na dejstvu, da je Nobelova Seferisu vpisala v shirsho svetovno literarno zavest velikana, ki je bil kot vsi, pishochi v manjshih jezikih, usodno omejen v dosegu svoje ustvarjalne navzochnosti. Novogrshka literatura namrech ni le specifichno »malojezichna«, temvech je tudi »dvojezichna« (po Seferisovem mnenju celo »trojezichna«; pisal je tudi v kretskem narechju), saj se zhe od antike vleche vprashanje razmerja med chistim klasichnim jezikom (katharéusa) in ljudsko govorico (dimotiki). V celoti grshka literatura kot pojem zajema tri epohalne pojave: starogrshka, bizantinska in novogrshka knjizhevnost. Slednjo je utemeljil pesnik Dionisios Solomós (1798-1857), primerljiv s sodobnikom Preshernom; sholal se je v tujem jeziku, v italijanshchini, in se shele kot odrasel nauchil ljudske grshchine ter postal v njej nepresezhen mojster pesnishkega izraza. Kot most med sredinama dveh stoletij se dviga Kostis Palamás (1859-1943), najvechji pesnik novogrshke knjizhevnosti, uchenec francoskih parnasovcev, na tej sledi je dosegel izrazno dovrshenost ter zachrtal smer praktichno vsem, ki so prishli za njim. Za vse balkanske literature (tudi za turshko) namrech velja tako rekoch ista razvojna shema: po nacionalnem prerodu z romantiko v 19. stoletju sledi nekaj vmesnega realizma, nato pa z moderno ali s simbolizmom pod francoskim vplivom dvig na nivo shirshega evropskega standarda. Kljub shtevilnim prozaistom kazhe, da je v novogrshki literaturi najmochnejsha poezija; dva pesnishka nobelovca sta pravzaprav logichen rezultat (kandidati za Nobelovo so bili Palamás, Sikelianós in Kazantzakis, ki je bil tudi pesnik, dramatik, filozof). Oba sta pesnishko »izsholana« pri francoskem simbolizmu in »Mediterancu« Valéryju, Seferis je pozneje pridruzhil angleshki poundovsko-eliotovski modernizem, Elitis pa elemente nadrealizma; kakor Palamas tudi oba nista mogla mimo monumentalne antichne tradicije, ki tako rekoch vsaki besedi daje mitoloshko-simbolichno razsezhnost (poenostavljeno: Seferis – simbolizem in poganska antika, Elitis – nadrealizem in bizantinska menishka metafizika).

 

Giorgos Seferis (beri: Jórgos Seféris, tudi Jorjós ali Jórgo Seféri; to je psevdonim, pravo ime: Geórgios Stilianós Seferiádes; mozhni »koren« je tur.-arab. beseda »sefer« s pomenom: pot, potovanje, »sefir« – odposlanec v tuji drzhavi) je bil rojen 13. 3. 1900 v Smirni (danes turshki Izmir), odkoder so se Grki izselili; spomin na ta eksodus je pesnika usodno zaznamoval. V Parizu je shtudiral pravo in toliko obvladal francoshchino, da je skoraj krenil po poti Jeana Moréasa, Grka in pomembnega francoskega pesnika, o katerem je napisal obsezhno shtudijo. Kot diplomat je sluzhboval v shtevilnih dezhelah, nazadnje v Londonu. Izdal je vech pesnishkih zbirk, osrednja je trilogija Ladijski dnevnik I, II, III. Umrl je 20. 9. 1971 v Atenah.

 

Za predstavitev v SRPovi mikroantologiji poezije balkanskih narodov (tokrat Grkov) so bili konzultirani prevodi Seferisa v vech jezikov, ob omejeni uporabi izvirnika z osnovnim poznavanjem stare grshchine. Za Seferisa so sicer v glavnem znachilne nekoliko daljshe pesmi v svobodnem stihu, vendar je briljantni zgoshchenosti in eleganci njegovega idioma ustrezala tudi epigramska lapidarnost, zato ne presenecha, da je napisal nekaj vrhunskih primerov evropskega haikuja (objavil jih je pod motom, ki je citat iz Marka Avrelija: »To neskonchno majhno ...«).

 

 

P.S.: Prvi prevodi Seferisovih pesmi v slovenshchino: Marijan Tavchar, Nashi razgledi, 1963, str. 458; Lev in Milena Detela, Most, 1964, sht. 1 (iz nem. z uposhtevanjem gr. orig.; z uvodom).

 

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich