Revija SRP 89/90

Dragoljub Antich

Chlovekov razvoj

 

 

VELIKO PRESELJEVANJE NARODOV –

LAZH URADNEGA ZGODOVINOPISJA

 

 II.

 

Tehnichno-fizichni vidiki velikih selitev narodov

 

Che so bile do velike selitve opravljene vse potrebne priprave, kot je opisano v prejshnjih izvajanjih, in se je formirala kolona za transport, se je logichno vprashati, kako hitro in kako dolgo se bo ta kolona premikala. Moramo se zavedati, da gre za mnozhico, ki jo sestavlja okoli 10.000 druzhin, prek 50.000 zapreg, prek 200.000 glav tovorne, vprezhne in jezdne zhivine, 20.000 telet, ovac in zhrebet ter vech sto tisoch glav drobnice (problem prevoza in prehranjevanja te zhivine bomo zanemarili).

Vzemimo za pomoch velikega Clausewitza, ki nam bo pomagal, da se zavemo resnosti tega podjetja. Po njegovih podatkih je dobra srednja hitrost premikanja velike vojashke formacije okoli 40 milj v 10 dneh. Vzemimo za primer srbsko konjenico po preboju solunske fronte jeseni 1918, ko je v boju preshla 600 km v 45 dneh, kar je povprechno 13 km na dan; to v dotedanji zgodovini vojskovanja velja za izreden dosezhek. Jasno je, da se ljudstvo, ki se seli, ne more premikati hitreje kot nekaj kilometrov na dan. Che je treba v chasu preseljevanja preiti pot od 1000 do 1500 km, je za to potrebno 150 – 200 dni, brez kakih nepredvidenih nezgod in zastojev. Pri tem je jasno, da je taka predpostavka bolj teoretichna kot dejansko uresnichljiva.

Che bi se nashe ljudstvo premikalo v eni sami organizirani koloni, bi bila tudi pri idealni organizaciji (nerazvlechena, skoraj paradna formacija) ta kolona dolga priblizhno 1000 km (vsaka od 10.000 druzhin bi s svojimi vozovi in svojo zhivino zavzela v koloni vsaj 100 m). Taka kolona bi bila neviden »zhivi most«, ki bi povezoval mesto odhoda z mestom prihoda. Zato je jasno, da bi selitev morala potekati v vech vzporednih kolonah, kar bi npr. pri desetih vzporednih kolonah pomenilo dolzhino selitvene mnozhice 100 km. Che uposhtevamo prej omenjeno hitrost premikanja, to pomeni, da bi kolona premagala razdaljo 100 km shele v teku 20-30 dni.

Predhodni izrachuni pa ne uposhtevajo vprashanja prehrane zhivine med selitvijo. Zgodovinarji si o teh stvareh ne belijo glave. Vprashanje prehranjevanja ljudi pa reshujejo s trditvijo, da se pach ljudstvo hrani s pomochjo lokalnih prebivalcev – na miren nachin ali pa z ropanjem, ne da bi se vprashali, ali to lokalno prebivalstvo sploh razpolaga s potrebno kolichino hrane za oskrbo tako velikih ljudskih mnozhic in zhivine.

Che selitev poteka v chasu od pomladi do jeseni, je logichno, da je problem prehrane zhivine reshen s pasho ob poti. Vprashanje prehrane zhivine med potekom selitve bomo v tej fazi zanemarili, cheprav je to ena tistih shtevilnih ugank, od katerih je vsaka dovolj velika, da zagreni zhivljenje takemu zgodovinarju, ki poskusha braniti uradne razlage velikih selitev.

V zvezi s predpostavko, da enota, sestavljena iz 10 paralelnih kolon preide dolocheno ozemlje v teku 20 dni, je jasno, da je pashe dovolj le v primeru, da se kolona razvleche v shirino na ozemlju, ki zagotavlja pasho med pochasnim premikanjem prek celega dneva. Ena kolona potrebuje shirino 10-20 km. Ker je v eni enoti 10 takih vzporednih kolon, to pomeni, da je celotna shirina tega »pashnega« pasu najmanj 100 km, se pravi, da celotna kolona okupira okoli 10.000 kvadratnih km. [1]

Na poti od odhoda s starega bivalishcha pa do prihoda na novo mesto bi kolone ljudi in zhivine »ochistile« (v bistvu opustoshile) povrshino priblizhno 150.000 kvadratnih km, to pa je kar nekajkrat vechje podrochje kot povrshina njihove prvotne domovine. Gostota prebivalstva v tem selitvenem procesu je okoli 30-50 prebivalcev na kvadratni km, kar je vech, kot je normalna gostota prebivalstva, ki zhivi na tem obmochju. Jasno je, da to izkljuchuje kakrshne koli mozhnosti sodelovanja lokalnega prebivalstva in da je njegov odpor neizbezhen. Temu vprashanju se ne posvecha noben zgodovinar.

Oskrba z vodo je le she eden od resnih problemov tako v procesu vojnih pohodov kot pri preseljevanju ljudstev; tudi temu vprashanju uradni zgodovinarji ne posvechajo dovolj pozornosti. Znajo pa zhonglirati s fantastichnimi shtevilkami, ki z resnichnostjo nimajo in ne morejo imeti nobene zveze. Da bi lahko napojili ljudi in zhivino nashega domnevnega ljudstva, je nujno, da je primerna voda na voljo vsakih nekaj kilometrov, ker ni mozhnosti, da bi vodo vozili s seboj. V idealnem primeru bi morala biti vsakih nekaj kilometrov kakshna reka ali potok s chisto vodo (tudi che bi napajali zhivino s kalno mochvirsko vodo ali iz stojechih mlakuzh). Hkrati ne bi smelo biti brezvodnih, »suhih« pasov, vechjih od npr. 10 km. Malo verjetno je tudi, da bi bilo na poti dovolj umetnih vodnjakov. Che bi se selitev odvijala prek takega ozemlja (bodisi nenaseljenega ali pa zapushchenega), ni logichno, da bi poljedelci ravnodushno prechkali tak »zemeljski raj« in bezljali v neke daljne kraje (posebej she, che se pojavi kakrshen koli dvom o blaginji, ki naj bi jih tam chakala). Jasno je, da bi prihod v tak »zemeljski raj« najverjetneje pomenil konec velike selitve.

Podobno kot voda je pereche tudi vprashanje, odkod drva za kurjavo. Kako pripravljati hrano? Prav tako kmalu nastanejo problemi zdravljenja obolelih ljudi in zhivine, popravila tehnike, priprave in izdelave potrebnega orodja, praznovanja verskih praznikov itd. Vse to je reshljivo le, che obstaja visoko razvita celovita organizacija. Taka organiziranost pa avtomatichno pomeni obstoj mochne drzhavne strukture. Toda drzhava, ki premore tolikshna bogastva, ima veliko vechje mozhnosti za svoj obstoj in svojo rast doma, v stari domovini, ne pa, da bi se z mnozhichno selitvijo odpravljala nekam v neznano.

Sama selitev se lahko zachne shele po spomladanskem dezhevnem obdobju (predvsem to velja za nashe Zakarpatje), kajti le takrat je sploh mogoche na tej dolgi poti prechkati shtevilna mochvirja in reke. Predstavljajmo si, da vse reke na poti razen Donave, ki pa jo bomo obravnavali posebej, lahko preprosto prebrodimo. Sicer ta podmena ni povsem realna, je pa vseeno verjetnejsha kot vse druge variante. Prek Donave je treba v chasu najnizhjega vodnega stanja, torej nekje v mesecu avgustu. Na mesto nove naselitve pa moramo priti dovolj zgodaj jeseni, da bi imeli dovolj chasa za postavitev novih bivalishch in za opravila ob jesenski setvi. Tako nam za vse selitvene faze (selitev in nastanitev) preostane vsega skupaj okoli 150 dni, od zachetka maja do konca septembra. Nashe dosedanje analize pa kazhejo, da je ta chas komaj dovolj za samo potovanje oziroma napredovanje kolon (ob veliki idealizaciji pogojev). Pri tem vsak najmanjshi zastoj, npr. zaradi spopadov z lokalnim prebivalstvom ali celo z vojskami, resno ogrozha realizacijo celotnega projekta.

Selitev, ki jo analiziramo, med drugim predvideva, da bodo priseljenci v novem okolju gojili iste poljedelske kulture kot prej, ker se preprosto niso imeli chasa izuchiti za kaj novega. Veliko vprashanje je, koliko sploh imajo mozhnosti za uspeh, ker so podnebne razlike med starim in novim bivalishchem velike. Vprashanje je tudi, ali v novem okolju sploh lahko obdrzhijo svojo zhivino. Zato so prav vsi ti nashteti argumenti eden od glavnih kamnov spotike za logiko, na kateri je zasnovana teorija vse uradne zgodovine o velikih preseljevanjih ljudstev v srednjem veku.

Zaostanki so neizbezhni (zaradi pashe zhivine, obveznega pochitka, malih in velikih okvar na vozovih itd.) Poleg tega so tu she slabo vreme, nevihte, poplave, sushe, spopadi z roparji in s staroselci, bolezni ljudi in zhivine. Vech kot verjetno je tudi, da bo prishlo do manjshih ali vechjih epidemij. Clausewitz navaja primer napredovanja Napoleonove vojske proti Moskvi po prehodu reke Njemen leta 1812. Od zachetnega shtevila 300.000 vojakov je Napoleon v pohodu na razdalji 70 milj v teku 52 dni izgubil 95.000 ljudi, v tem chasu pa sta se zgodili le dve pravi bitki. Vse ostale zhrtve so bile posledica bolezni in zaostajanja za glavnino v sovrazhnem okolju. Ni verjetno, da bi bilo srbsko ljudstvo, ki ga analiziramo, veliko odpornejshe proti boleznim, kot so bili francoski vojaki.

Do danes ni she nihche resno nachel vprashanja zemeljskega reliefa in rastlinstva ob poti. Che je vechina pokrajin, skozi katere potujejo nashe kolone, gozdnata, mochvirje ali pa gorski predeli z ovirami, ki so pravokotne na smer premikanja, zlahka ugotovimo, da del poti poteka tudi skozi bolj ali manj ozke prehodne koridorje (najvechkrat ozke gorske doline in tesni med gorami). Zato pride do ozkih grl, kjer se izgublja ogromno chasa. Pri tem je vprashanje prehranjevanja zhivine in oskrbe z vodo v takih predelih she posebej pereche ter zelo omejuje in zavira napredovanje.

Tudi med selitvijo je normalno, da se ljudje rojevajo in umirajo, enako velja za zhivino.

Zanemarimo te vplive na hitrost napredovanja selitve, ki niso majhni, in pozabimo vprashanje, kako pokopavati tako ljudi kot zhivali. Pokojnike je treba pokopati ob poti, cheprav je zelo verjetno, da so nashi predniki umrle sezhigali; pri tem spet nastane problem kuriva in vprashanje chasa, grobovi pa morajo biti tudi obelezheni. Svezhi grobovi ob poti na ljudi ne delujejo ravno vzpodbudno. Zaradi izchrpanosti ljudi in izrabljenosti opreme se povechuje shtevilo nesrech in tudi zato pada morala ljudstva.

Popolnoma neresheno je vprashanje prehrane zhivine po prihodu v novo domovino (che sprejmemo zachetno predpostavko nashega mentalnega eksperimenta, da migranti s seboj ne vozijo niti grama zhivinske krme). Videli smo, da je tudi minimalne kolichine hrane, orodja in semena tezhko prevazhati in da vprashanja prevoza zhivinske krme v nashih hipotezah sploh nismo postavili. Od sonca ozhgani travniki juzhnega Balkana jeseni ne nudijo dovolj krme niti za vsakodnevno hrano zhivine, kaj shele za pripravo sena. Listje na drevesih se je zhe zachelo sushiti in ni uporabno za prehrano. Mozhno je sicer nabrati nekaj bukovega in hrastovega zhira (kjer seveda je), vendar dalech od zadostnih kolichin. V takih okolishchinah je prehrana zhivine prek zime nemogocha. S klanjem zhivine bi lahko reshili vprashanje prehrane ljudi in si zagotovili prezhivetje, vendar bi bilo zato naslednjo pomlad konec poljedelstva. Ogromna mnozhica 100.000 priseljencev v nobenem primeru ne more rachunati na pomoch staroselcev, tudi che bi shlo za sonarodnjake in che bi ti bili she tako pripravljeni pomagati.

Vse predhodne analize te selitve so rachunale na popolno poznavanje stez in poti, reliefa in krajev, in to s pomochjo in zaradi neverjetno dobre organizacije, ki bi zhe sama po sebi izkljuchevala mozhnost nediscipline in sploshnega kaosa. V tistih chasih bi bila taka organiziranost pravi chudezh, saj si takega idealnega stanja ne moremo predstavljati niti v danashnjih razmerah. Primer tako visoke stopnje discipline, samodiscipline in zaupanja v voditelje je redek v chloveshki zgodovini. Celo selitev Judov iz Egipta (che jo vzamemo za resnichno) se ni zgodila brez velikih problemov in kriz. Nich podobnega pa ni zabelezheno ne pri Srbih ne pri drugih Slovanih.

Kolikor bi kakshen narod oziroma ljudstvo imelo tako visoko stopnjo druzhbene organiziranosti in bi bilo zmozhno organizirati tako preseljevanje in na tolikshnih razdaljah, je samoumevno, da taka organizacija zahteva dolocheno drzhavno tvorbo. Taka drzhava pa ima brez shtevila drugih mozhnosti, da ostane na starem mestu bivanja, in nima nobenih umestnih razlogov, da bi se spushchala v mnozhichno preseljevanje, ki bi v novi domovini pomenilo zavestno podlozhnishtvo novim gospodarjem. Tudi che bi ljudstvo tako selitev izrecno zhelelo, je absolutno nerealno prichakovati, da bi imela kakrshna koli vladajocha struktura podobne interese. Brez njenega soglasja pa do takega preseljevanja nikoli ne bi moglo priti.

Che si sedaj zamislimo, da je tako zastavljena selitev uspela in da imajo zgodovinarji povsem prav, ko trdijo, da so se Srbi na ta nachin priselili na Balkan v letu 626, bi bil to hkrati tudi najvechji dokaz o popolni odsotnosti motiviranosti in logike takega podviga. Kolikor je bilo neko ljudstvo (v nashem primeru Srbi) zmozhno obvladovati vse probleme v fazi priprave in same izvedbe selitve, potem pa je she uspeshno premagalo odpor staroselcev v novi domovini (tistih, ki si jih niti Grchija niti she mochnejshi Rim nista mogla uchinkovito pokoriti), je jasno, da imamo opravka z velikim in mochnim narodom, z mochno in bogato drzhavo. Tako je popolnoma nelogichno (to mora veljati celo za neracionalne Srbe), da se tak narod odpravi v mnozhichni eksodus, porabi vse zaloge privarchevane hrane, zhivine in vseh drugih vrst bogastva. Med potekom tega eksodusa bo poleg vsega pretrpel velike chloveshke zhrtve le za to, da bi se lahko na koncu naselil v novi domovini kot podlozhnik drzhave, ki se ni mogla ne po svoji ekonomski ne po vojashki mochi upreti priseljencem. Ob tem bi morali priseljenci hkrati menjati vse oblike svojega duhovnega zhivljenja in bi praktichno kot narod izginili. Tako dejanje bi moralo imeti zelo mochno motivacijo, vendar vse predhodne analize kazhejo, da do chesa takega preprosto ni moglo priti.

Obstoj dejavnikov, ki so potrebni za uspeshno uresnichitev selitve tako velikih razsezhnosti, ustrezno shtevilo vprezhne zhivine in podpora tako velike vojashke sile so pravzaprav najvidnejsha znamenja mochne drzhave; glede na visoko stopnjo organiziranosti bi bila taka drzhavna tvorba dalech nad srednjeveshkimi drzhavami in veliko blizhe danashnjim modernim oblikam drzhavnosti. Za tako drzhavo je veliko koristneje, da del materialnega bogastva porabi za svojo vojsko, ki bi v vojnem pohodu zmagala nad sosedi brez vojnih operacij ali pa bi zhe samo z grozhnjami izsilila zase velike prednosti.

Kolikor bi taka druzhba (v bistvu gre za mochno drzhavo) namesto razumnih in veliko uchinkovitejshih reshitev izbrala eksodus in podlozhnishtvo nekemu tujemu vladarju, bi to pomenilo samomor drzhave. Tudi che sprejmemo nesmiselno logiko, da se pri nekaterih ljudstvih lahko pojavlja taka oblika kolektivnega masohizma, to nikakor ni in ne more biti pravilo. Veliko bolj logichen je sklep, da takih selitev nikoli ni bilo, in zlahka je najti logichno razlago, odkod izvira selitveni privid zgodovinarjev. »Kritichni zgodovinski pristop« stvarnim vprashanjem preseljevanja narodov ni posvechal nobene pozornosti in je zadovoljeval svojo »kritichnost« s tem, da je pedantno in z birokratsko natanchnostjo belezhil neshteta imena narodov in plemen ter jih preprosto zmetal v isti kosh. Ideja o velikih preseljevanjih ljudstev in o nekakshnem topilnem loncu narodov je postala priljubljena interpretacija, na zachetku v imenu vesoljnega bratstva med narodi in brisanja razlik med njimi, pozneje pa naj bi se izoblikovala v uchinkovito orozhje dominacije redkih velikih narodov nad ostalimi.

 

Vojni pohodi prek velikih rek in njihova fizichna izvedljivost

 

V prejshnjih analizah she nismo prishli do problema prechkanja velikih rek. Najvechja reka na nashi poti je Donava, zanimiva zato, ker obstajajo resni dokazi, da je evropska civilizacija nastajala prav v Podonavju. Vse ugotovitve glede prechkanja Donave pa lahko prenesemo na katero koli veliko evropsko reko – predvsem pa na Vzhodno Evropo in Azijo, odkoder so po trditvah uradnih zgodovinarjev tisochletja prihajale nepregledne horde priseljencev, roparjev in osvajalcev. Zhe obstojeche analize nam dokazujejo, da lahko vse uradne zgodovinarske teorije reduciramo na nivo pravljic (z vsemi mogochimi simbolikami) in da ni vzroka, da bi bila zadevna dogajanja realna, ne glede na to, kolikokrat se ponavljajo trditve o njih. Zelo je zanimivo, da zgodovinske knjige vprashanje prechkanja velikih rek (Dneper, Njemen, Don, Volga, Ural) kot tudi manjshih (Odra, Visla, Majna, Ren in Ron) popolnoma ignorirajo. Cheprav je prehod chez te reke v vechini primerov mozhen prek vsega leta s cholni in splavi, to vsekakor ne velja za mnozhichne selitve ljudstev ali za velike vojne pohode.

Posvetimo se vprashanju prechkanja rek z malce lazhjega vidika – z vidika vojnih pohodov. Ti so neizbezhno povezani z uporabo konjenice. Zgodovinarji ponavadi navajajo shtevilo vojakov in konjenikov v konkretnih vojnih pohodih. Che zanemarimo opise nekaterih bitk, v katerih so omenjene iz legend povzete fantastichne shtevilke o deset tisoch, celo sto tisoch konjenikov na obeh straneh, vzemimo resnichne shtevilke iz vojnoenciklopedichne literature, kjer je navedeno, da je bil delezh konjenice v zadnjih 2.500 letih v velikih vojnih pohodih od 10-15%. Tako je imel Aleksander Makedonski na svojih pohodih v Aziji 5.000 konjenikov, v Atenah pred vojno s Peloponezom jih je bilo 1.400, v Shparti 400, medtem ko je imel Bizanc v chasu svoje najvechje mochi 9.000 konjenikov, kar je bila za tisti chas ogromna vojashka sila. Konjenica je bila najshtevilnejsha v vojskah razvitih evropskih drzhav od 17. do 19. stoletja. Napoleon je imel eno od najvechjih konjenic v zgodovini – 95.000 konjenikov. Veliko je v zgodovinskih knjigah pretiravanja o velikosti vojsk, vendar je treba vedeti, da je imel rimski imperij na vrhu svoje mochi 40 legij z vsega skupaj 400.000 vojaki, kar je zadostovalo, da osvoji in obdrzhi ves tedaj poznani svet.

Konjenica se deli v manjshe formacije, s chimer se zagotavlja njena vechja mobilnost in hitrost premikanja. V velikih pohodih se konjenica premika s podporo pehote (obvezno je njuno sodelovanje pri konkretnih bitkah), celotno vojsko pa spremlja pratezh, konvoji za prevoz opreme, ujetnikov, bolnikov ipd. Jasno je, da je bil tak kompliciran sistem razvit z namenom, da bi bili tovrstni pohodi sploh mozhni. Aleksander Makedonski je imel na pohodu v Malo Azijo spremstvo 2.500 tovornih zhivali in rezervo hrane za en mesec, medtem ko je imel Napoleon v pohodu na Rusijo 27.000 lahkih in tezhkih vozov. Konvoji za oskrbovanje vojske so se pojavili shele v 17. in 18. stoletju, ko so evropske vojske preshle na sistem oskrbe iz ozadja. Ti konvoji so imeli po nekaj tisoch vozov in ljudi.

Predstavljajmo si, da po nekaj dnevih pohoda konjenica, ki jo spremlja pratezh, pride na breg velike reke – v nashem primeru naj bo to Donava. Poglejmo, kako velika je ta ovira. Donava ima v svojem toku po ozemlju danashnje Srbije globino od 1,8 do 22 metrov, shirina pa je od 380 do 2.000 metrov. Od Dzherdapa naprej je globina sedem in shirina 2.600 metrov, tik pred izlivom v Chrno morje pa je v nekaterih predelih delte shiroka tudi 16 km. Od Budimpeshte pa do danashnje meje Srbije se na levi strani reke vleche na vech mestih pas zamochvirjenega ozemlja, shirok od 5 do 10 km, poln mlak, pravega mochvirja in mrtvih rechnih rokavov. Jasno je, da prechkanje Donave ni preprost podvig. Najugodnejsha mesta za prehod se nahajajo pod Budimpeshto, na ozemlju danashnje Srbije ali pa v delti, kar pomeni velike obhode in potovanje prek nevarnih sovrazhnih ozemelj.

Manjshe reke se da prechkati preprosto s tem, da jih prebrodimo. Tako je npr. Aleksander Makedonski prechkal reko Granik leta 334 pr.n.sht., rimske legije pa so imele posebne enote s cholni za prevoz pehote, medtem ko so konjeniki s svojimi konji reke preplavali. O tem problemu najbolj avtoritativno pishe Clausewitz in njegovim trditvam ne moremo oporekati. Omenja problem, ko reka preseka smer vojnega napada, in trdi, da je bil za mnoge vojske zhe sam pojav velike reke dovolj, da je prishlo do odstopanja od vojnih ciljev, nakar sta si nasprotnika stala sicer drug drugemu nasproti, vendar vsak na svojem bregu reke. Pri prechkanju rek so v starih chasih konjeniki pogosto uporabljali napihnjene zhivalske mehove, ki so olajshali prehode prek voda in so bili zelo praktichni predvsem za manjshe konjenishke chete. Sholske knjige velikokrat omenjajo pohode prek zaledenele Donave, kar je sicer zelo romantichno, vendar nima nobene praktichne vrednosti, kajti taki prehodi so mozhni le, kadar je zemlja na obeh bregovih zaledenela in pod globokim snegom, a v tem primeru je reka tudi sicer neprehodna. Druga romantichna zgodba govori o starih Slovanih, kako gredo prek reke po dnu ali pa se delno potopijo in dihajo skozi nekakshne cevke iz trsa ali celo iz olupljene vrbove shibe. Na zhalost pa reka, ki je shiroka nekaj sto metrov in tudi v plitvinah globoka vech metrov, s svojim muljem in podvodnim rastlinjem povsem onemogocha tako »shportno« potapljanje, razen seveda, che gre za izjemno nadarjene plavalce, to pa ni zelo verjetno v primeru preseljevanja celih narodov ali velikih vojsk.

Razna plovila za transport po Donavi in njenih pritokih so obstajala zhe v chasu zhelezne dobe (v blizhini Ljubljane so nashli ostanke plovila, dolgega 30 m, shirokega 4,5 m in z ugrezom 0,5 m). Znano je tudi, da so Rimljani, Avari, Huni in Bizantinci na Donavi vzdrzhevali svoje »ladjevje«. Za prehod vojnih oddelkov ali za prevoz blaga, potnikov itd. so bili na voljo v glavnem cholni ali splavi. Prepustnost takih prehodov ni velika, predvsem zaradi omejenih sil splavarjev (nesholani potniki pri veslanju ne morejo dosti pomagati, velikokrat pa bi bila taka pomoch celo nevarna). Zato morajo vechje skupine iskati lastne dodatne reshitve. Predhodne analize hitrosti napredovanja, oskrbe s hrano in prechkanja Donave kazhejo, da so bili manjshi ali vechji prehodi Donave realno mozhni in da je do njih tudi neshtetokrat prishlo. Prehodi vechjega obsega pa so bili od nekdaj problematichni. Z narashchanjem shtevila ljudi se ti problemi povechujejo eksponentno.

Zgodovina belezhi veliki pohod perzijskega kralja Darija leta 513 pr.n.sht. proti Skitom (z nejasnim ciljem), ko so od ujetnikov najprej zbrali podatke o reliefu ozemlja, nakar so jonijski Grki zgradili plovni most chez Bospor, prek katerega je shlo potem 700.000 vojakov. Tako pishe Herodot, vendar se nam zdi shtevilka pretirana. Perzijci so poslali Grke z ladjami do donavske delte, kjer so zgradili nov most, po katerem se je perzijska vojska podala na severovzhod. Skiti so se umikali, pozhigali vse za seboj, unichevali hrano in zastrupljali vodnjake. S svojo taktiko je Darij uspel priti le do Dnepra, nakar se je moral vrniti. Na tem pohodu je izgubil vechino svoje vojske. Primer perzijskega kralja najlepshe razkriva tezhave, ki nastajajo pri prehodu rek, ko gre za velike mnozhice ljudi in opreme. Nasha analiza kazhe, da je proces premikanja velike mnozhice ljudi pri selitvah povezan z velikimi tehnichno-fizichnimi problemi. Omenjeni problemi rastejo izrazito nelinearno, ko se drastichno vecha shtevilo udelezhencev, chesar zgodovinarji ne uposhtevajo in z lahkoto povechujejo nekatere shtevilchne podatke v obmochja fantazije.

Prehod vechjih vojsk prek Donave je sodil med realno reshljive probleme in jasno je, da so zato shtevilna zgodovinska prichevanja bolj ali manj zanesljiva. Vechji vojni pohodi in z njimi povezani prehodi rek so morali rachunati na dolochene tezhave in so jih tudi obvladovali, ker je za njimi stala organizirana drzhava. Take podpore pa nekakshno veliko preseljevanje ljudstev zhal ni imelo. Razmere pri prechkanju Donave in tezhave zvezane z njim veljajo za katero koli veliko reko. Morebitne razlike med okolishchinami v primeru velikih vojnih pohodov ali pri velikih preseljevanjih pri tem niso bistvene.

 

Nerealnost velikih selitev narodov prek velikih rek

 

Kot smo zhe ugotovili glede velikih vojnih pohodov, lahko v bistvu tudi manjshe skupine migrantov prechkajo Donavo brez velikih tezhav. Oglejmo si sedaj primer selitve Srbov, ki so po dveh mesecih pohoda izza Karpatov prispeli na obalo Donave. Prehod velike mnozhice ljudi z vozovi, zhivino, vojashkimi enotami in zapregami pomeni velik problem, ki je lahko primerljiv le z dolgim pohodom – npr. 1.500 km. Ker je prvi most prek Donave (dolg 1127 m) zgradil cesar Trajan leta 104-105, porushen pa je bil chez kakih dvajset let, je jasno, da so bili cholni in splavi edina mozhnost za prechkanje Donave.

Pred pravim prehodom Donave pa je treba najprej priti na obalo reke in organizirati mesta za vkrcavanje na cholne in splave. Ugotovili smo zhe, da tok Donave spremlja od Budimpeshte naprej pas tezhko prehodnega ozemlja iz mochvirja, mlak, mrtvih rokavov ipd., kar silno otezhuje pristop. Namesto frontalnega prihoda na obalo moramo najti koridorje med mochvirji in mrtvimi rokavi, za to pa je treba zhe vnaprej vsaj do neke mere poznati pot. To pot je treba premagati z zhivino in s tezhkimi zapregami, ki poleg vsega zlahka obtichijo v blatni mochvirnati zemlji. Ta mochvirni pas je ponekod lahko shirok tudi 10 km. V tem koridorju je tezhko zagotoviti hrano za zhivino, suha mesta za pochitek, predvsem pa chisto oziroma zdravo vodo. To pomeni, da pride do obolenj, trupla poginulih zhivali pa she bolj razshirjajo zastrupljenost. O insektih ter o nezdravih in strupenih mochvirnih plinih niti ne govorimo.

Nasha druzhina s svojimi ljudmi, s priborom, z zapregami, zhivino, s tovorom in s konjsko opremo je »tezhka« vsega skupaj okoli 15 ton. Za prevoz takega tovora moramo imeti splav z nosilnostjo najmanj nekaj ton. Potrebni so vsaj trije prevozi s splavi velike kapacitete. Splav se premika s pomochjo vesel, ker ni verjetno, da bi bila na voljo zhe izdelana tehnika za vleko splavov z vrvmi in vitli. Moch veslachev je omejena, splavi priplujejo na nasprotni breg Donave nekaj kilometrov nizhje od mesta odhoda. To spet pomeni, da je treba splave odvlechi s pomochjo zhivine ali brez nje nazaj po toku reke vsaj do mesta odhoda, v bistvu pa she enkrat vishje. Vedeti moramo tudi, da upravljanja splavov in veslanja ne moremo prepustiti neizurjenim ljudem. Tudi proces vkrcavanja in izkrcavanja preplashene zhivine je resen problem. Zato si je tezhko predstavljati, da bi en splav uspel v enem dnevu prepeljati na drugi breg vech kot eno druzhino, z drugimi besedami – da bi vech kot trikrat na dan prechkal reko. Preprost izrachun nam pove, da je za prevoz 10.000 srbskih druzhin potrebno okoli 300 splavov, da bi lahko celotni transport opravili v teku enega meseca. To spet pomeni, da moramo imeti na voljo nekaj desetin mest za vkrcavanje in izkrcavanje. Prav tako je treba organizirati sistem vleke praznih splavov na drugem bregu reke – te poti pa se spet sekajo s potmi (in to v mochvirnem obrezhnem pasu), po katerih se premika mnozhica zhe na drugo stran prispelih ljudi, vozov in zhivine. Temu bi se izognili tako, da bi prazne splave na izhodishchni breg vrachali s pomochjo vrvi in sistema vitlov, kar pa je spet tehnichno prezahtevna reshitev za preproste poljedelce izza Karpatov. Poleg tega izuchitev splavarjev-veslachev v nekaj dnevih ni realna, kajti vprashanje je, ali je med ljudmi sploh interes za tako delo in ali so se po dolgem pohodu sploh she fizichno sposobni spoprijeti z novim izzivom. Ne smemo pozabiti, da imamo na voljo le energijo ljudi in zhivine, to pa nam ne daje velikih tehnichnih mozhnosti. Morebitno povezovanje splavov v pontonske mostove bi lahko zelo poenostavilo problem, vendar sta za poljedelsko populacijo priprava takega mosta in njegovo vzdrzhevanje tehnichno neizvedljiva in zato izkljuchena.

Che predpostavimo, da imamo odlichno organizacijo pohoda in se kolone disciplinirano premikajo po tochnem razporedu, bi lahko prepolovili chas, ki je potreben za prehod reke. S tem bi lahko zmanjshali shtevilo splavov na polovico. Cheprav bi bila tudi vleka splavov nazaj na izhodno mesto dobro organizirana (s tisochi ljudi, ki bi bili za tako vleko potrebni), skupnega shtevila splavov v nobenem primeru ne bi mogli zmanjshati na manj kot nekaj desetin, kar je she vedno ogromno shtevilo. Za dosego tega cilja moramo angazhirati tisoche mojstrov in priskrbeti potrebni gradbeni les vsaj nekaj tednov vnaprej, kajti zhe gradnja splavov in priprava sistema z vrvmi za vleko je ogromen projekt. Ob vsem tem pa je vsako vkrcavanje in izkrcavanje povezano z nevarnostjo, da pride do nesrech (prevrnitev splava, skakanje preplashene zhivine v vodo, sipine, vrtinci itd.). Vsaka taka nesrecha pomeni manj ljudi, manj zhivine in tovora ter upochasnitev selitve. She vechji problem pa je padec morale ob prehodu prek mochvirnega sveta. Cholni lahko sicer pospeshijo proces, predvsem za prevoz vojske, saj je znano, da so bili v sploshni uporabi zhe v chasu neolitika. Pri prehodu poljedelskega zhivlja je problem prevoz zapreg in zhivine, ker je mozhen le z uporabo splavov. Kakor je zapisal Clausewitz glede vojnih operacij, je jasno, da zhe sam pojav velike reke negativno deluje na ljudi. Videli smo, da je pripeljati tezhke vozove na breg Donave problem celo v idealnih razmerah. Tudi najmanjshi odpor lokalnega prebivalstva, slabo vreme ali pa kaka epidemija pri ljudeh ali zhivini (to je zelo verjetno) lahko ogrozi celotno selitev. Tudi che ne bi prishlo do druge velike shkode (ob zelo dobri organizaciji, za katero bi stala drzhava), je zamujanje neizogibna posledica. Vechina ljudi, ki je tedaj prishla na breg Donave, she nikoli prej ni videla tako velike reke, kaj shele, da bi jo prechkali. Tudi che je na voljo veliko izkushenih ljudi za realizacijo in organizacijo prehoda ter da je vse opravljeno tehnichno brezhibno, pride do drastichnega padca morale. Logichno je prichakovati, da bodo mnogi sploh odstopili od zachetnega nachrta. Bolje recheno, zelo verjetno je, da do tega lahko pride zhe mnogo prej, zhe v prvih tednih pohoda, in da bi se mnogo druzhin raje vrnilo takoj nazaj v prvotno domovino. Omenili smo tudi, da je eden od prvih pogojev, da je vedno dovolj chistih vodnih tokov ali pa vodnjakov za pitno vodo ter zadosti trave za pasho. Za vsakega kmeta pa je tak teren z obilo vode in pashnikov idealno mesto za naselitev. Po tistem, ko se je soochil z Donavo, zelo verjetno razmishlja, da bi bilo najpametneje, da se vrne na enega od teh krajev, mimo katerih je potoval.

Ko smo uspeshno prishli prek Donave, je pred nami she vsaj mesec ali dva poti do konchnega cilja. Naproti prihajajo vedno manj prehodni kraji, vedno vech je tezhav z vodo in s hrano za zhivino. Tudi che je vera v »obljubljeno dezhelo« she tako mochna, so vsakodnevne tezhave, s katerimi se srechujejo ljudje, eden od vzrokov, da se vedno vech ljudi zheli vrniti nazaj na obalo Donave ali na bregove njenih pritokov. Veliko bolj logichno je naseliti se na obmochju, kjer so razmere za naselitev ugodne, kot pa nadaljevati pot v neznano. Bolezni, lachna zhivina, pokvarjene zaprege – vse to povechuje nezadovoljstvo.

Del naroda, ki bi se tako naselil na novih obmochjih, bi s tem izoblikoval novo enoto in bi postal enakovreden staroselcem. Postal bi varuh svojega novega domovanja.

Na podlagi vseh prikazanih dejstev je logichno, da bi le majhen del prvotne mnozhice vzdrzhal vse preizkushnje in prishel do konchnega cilja. Konchno shtevilo nikakor ne more biti vech kot 100.000 ljudi. V tem primeru je celotna akcija popolnoma nesmiselna, ker tako majhna skupina nima mochi, da bi s silo osvojila ozemlja, na katera se naseljuje. Nesmiselno je tudi prichakovati, da taka skupina lahko zlomi odpor staroselcev ali jih celo iztrebi. Tudi che bi bila na voljo taka moch in pripravljenost za ropanje in genocid, je nelogichno prichakovati, da bodo isti ljudje zhe naslednje leto postali pridni in miroljubni poljedelci, mirni podlozhniki drzhave, v kateri so premagali staroselsko prebivalstvo, ki si ga domacha oblast dolga leta ni mogla do konca pokoriti. Veliko realneje je sklepati, da so na cilj prishle le manjshe skupine druzhin, skupaj z vechjim shtevilom lastnih vojakov. Take skupine imajo veliko vechje mozhnosti, da premagajo vse tezhave zhe s tem, da dajo svoje vojake na razpolago novim vladarjem.

 

Tehnichno-fizichno uresnichljive selitve

 

Poleg analizirane selitve, ki jo zgodovinarji imajo za zgodovinsko resnico (pravzaprav edino resnico, ki velja za priseljevanje Srbov na danashnja obmochja), obstaja she nekaj tipov preseljevanja s prechkanjem Donave, ki so s stalishcha fizichno-tehnichnih pogojev popolnoma mozhni – vse v skladu s prejshnjimi trditvami v nashem eseju.

Migracija v vech etapah v blizhnje kraje, kjer zhive sonarodnjaki ali sorodna ljudstva istega jezika in obichajev. Take manjshe selitve se lahko zgode v krajshem chasu in z manjshimi rezervami hrane. Tovrstne selitve lahko podpirajo ali pa celo organizirajo drzhavne oblasti in ne povzrochajo odpora staroselcev. Take migracije v bistvu spominjajo na fizichne difuzijske procese in se analogno konchajo z vzpostavitvijo ravnotezhja – novi priseljenci se vkljuchijo v novo sredino in postanejo branilci novih domovanj.

Migracija vechje skupine poljedelcev z enega mesta in naselitev na drugo, redko poseljeno mesto. Take selitve podpira drzhava, ker hoche povechati proizvodnjo hrane, da bi tako dosegla povechanje shtevila prebivalstva in s tem rekrutov ter okrepljeno obrambo meja. Pri takih selitvah so mozhni premiki celih rodov oziroma manjshih plemen, s stareshinami in z vojsko, ki stopi v sluzhbo nove drzhave. Pri tem je ugodno to, da se priseljenci selijo na obmochje, kjer zhe zhive njihovi sonarodnjaki, ki so se semkaj priselili zhe prej ali pa so bili nekoch davno odtrgani od matice. Prebivalstvo take vrste navadno obdrzhi dolocheno obliko avtonomije. Lahko sicer zhivi na novem mestu tudi stotine let, preden se na primer s silo upre krshenju svojih pravic, o tem pa zgodovinarji pozneje pishejo, kot da se je dogajalo sochasno s priselitvijo. Primer velike selitve Srbov iz leta 690 je tipichen primer take selitve, ker se je dogajala s sistematichno pomochjo in podporo drzhave.

V dezhelah, kjer je vladala nomadsko-vojashka ali poljedelska tradicija, je prishlo vchasih tudi do naravnih katastrof, lakote, prenaseljenosti itd., nakar se je prebivalstvo ponudilo npr. sosednjemu vladarju v sluzhbo ali pa se je sámo odpravilo na roparski pohod. Jasno je, da se je oblast v njihovi dezheli takih skupin v mirnih chasih otresala in jih je rada prepushchala kot najemnike drugim drzhavam. Take skupine so v novih drzhavah lahko tudi prevzele oblast, predvsem kadar so tam divjali boji za nadvlado med razlichnimi dinastijami. Vodje priseljenih skupin so lahko ustanovili svoje dinastije, po katerih so bile vchasih poimenovane cele drzhave, pozneje pa tudi narodi. Ti vladajochi sloji se lahko pozneje stopijo z lokalnim ljudstvom in prevzamejo njegov jezik (primer nastanka bolgarske drzhave) ali pa nasprotno. Najpogosteje jim je pri utrjevanju oblasti pomagala cerkev s svojimi prevodi svetih del bodisi v njihovem jeziku bodisi v jeziku domorodcev ali pa v latinshchini.

Mozhno je tudi, da se del takih skupin po smrti voditelja in v zhelji za novimi osvajanji poda v kakshno novo dezhelo in tam po istem »receptu« vzpostavi oblast. V vrsti takih dogajanj lahko pride do nastanka vech drzhavnih tvorb z istim imenom (po vladajochem sloju), pri tem pa je lahko narod oziroma ljudstvo popolnoma drugega porekla, jezika in obichajev.

Zgodovinski zapisi belezhijo zgodovino vladarjev in vladarskih dinastij, sam narod pa se omenja le v spiskih davkoplachevalcev. Po nekaj stoletjih ljudstvo lahko pochasi tudi prevzame jezik vladajochega sloja, tako da kasnejshi zgodovinarji sklepajo, da se ni priselil le vladajochi sloj, ampak celoten narod. Analize v mojem zapisu pa dokazujejo, da so bile selitve celih narodov (takih, ki bi lahko prisilili staroselce pod svojo oblast) fizichno in tehnichno neizvedljive. Obichajni kritichni pristop v zgodovinopisju dopushcha, da so se neka preseljevanja »lahko zgodila« le, che je to zapisano v »porochilih ochividcev« (cheprav so zapisi nastali recimo shele po 330 letih, kakor npr. prav spis Konstantina Porfirogeneta). Priseljeni kmetje v tem »mentalnem eksperimentu« niso bili tako pametni, da bi si pri piscih, svojih sodobnikih, zagotovili pisana potrdila o tochnem datumu svojega prihoda.

Treba je pomisliti, ali bodo morda chez tisoch let za zgodovinsko resnico razglasheni npr. evangeliji, zdravnishki recepti, davchni izpiski, ljubezenska pisma ali narochene druzhinske rodoslovne kronike s ponarejenimi podatki, ki bodo takrat imeli veljavo »nedvoumnega dokaza« in bodo prichali o nekakshni »zgodovinski resnici«. Iz zgodovinskih knjig, ki so danes v uporabi, bi lahko sklepali, da so bili chlani roparskih tolp bolj uspeshni kot poljedelci (zdi se, da to velja zhe od Kajna in Abela do danes), saj so shirili svojo oblast na obrobja sredishch takratnega sveta, prevajali evangelije v svoj materni jezik (modificirano latinshchino), napisali mnozhico narochenih rodovnikov in zapisov, nakar so v ta novi jezik vpeljali tudi plemstvo, ga vsilili ljudem vedno novih generacij ter tako povechali matematichno verjetnost, da bodo zanamci njihove zgodovinske resnice obravnavali kot realne. Selitve manjshih skupin naseljencev niso nikoli pomenile nekega velikega problema, cheprav ni nobene logike, da bi take skupine v iskanju primernega mesta za naselitev preshle razdaljo npr. 1000 km. Edina logichna razlaga za podajanje narodov v tako groteskne podvige bi veljala le v primerih, ko gre za naselitev na obmochja, kjer so naseljeni sorodniki oziroma sonarodnjaki, na katerih pomoch lahko rachunajo novi doseljenci. V tem primeru so vse vnaprej prerachunane kolichine hrane in opreme znatno manjshe, gibljivost je veliko vechja in za samo pot je potrebno veliko manj chasa. Edina nevarnost pri tem je vechja mozhnost postati plen roparskih tolp, to pa se lahko nadoknadi s kombinirano selitvijo vech druzhin skupaj z vechjimi vojashkimi odredi, katerih namen je vstopiti v sluzhbo vladarjev nove domovine. Take selitve lahko rachunajo tudi na pomoch in podporo drzhave, v katero se selijo. Ko se tako naselijo na novo ozemlje, lahko zadrzhe svoj jezik in kulturo, ampak to le v primeru, ko se naseljujejo na pusta ozemlja ali pa na ozemlja, kjer so naseljeni sonarodnjaki.

Ko gre za selitev med ljudi drugachnega jezika in drugih navad, je edini nachin obstoja hitro prilagajanje okolju. Tudi che bi se pri takem doseljenem narodu nekaj chasa she ohranile njegove posebnosti, bi se zhe v naslednjih generacijah najverjetneje izgubile (morebiti bi se ohranile v druzhinskem krogu, v izrochilu, v imenih ipd.). Torej je proces take migracije enak fizichnemu procesu difuzije; v danem okolju vodi kot vsi difuzijski procesi h konchnemu stanju ravnotezhja, to pa pomeni asimilacijo. Edina mozhnost, da se novopriseljeno prebivalstvo trajno obdrzhi kot prepoznavna etnichna skupnost v novem okolju, je v njegovi shtevilnosti. To pomeni, da mora priti do naseljevanja vsaj nekaj desettisochev ljudi v kratkem chasu in na nekem shirshem prostoru. V tem primeru se zachenjajo procesi, ki se jih ne da definirati kot difuzijo. Ti procesi pochasi najedajo jedro etnichne skupnosti, ga izolirajo in v konchni fazi spet privedejo do asimilacije. Da bi tak narod obstal v novi domovini nekaj stoletij, je nujno, da je dovolj shtevilen pri svojem prvem valu naseljevanja, da ima uchinkovit sistem vzdrzhevanja in ohranjanja narodne zavesti (kot npr. Judi) ali da se dopolnjuje s stalnimi doselitvami iz stare domovine.

 

So Srbi res prishli izza Karpatov?

 

V gornjih analizah konkretne »zgodovinske« selitve je s teoretichnega vidika prikazana neizvedljivost preseljevanja dolochenega naroda izza Karpatov na jug Balkana, na 1500 km dolgi poti v chasu enega samega poletja. Ves podvig deluje precej nelogichno, lahko rechemo, celo slaboumno, in analiza je jasno pokazala, da ni nobene verjetnosti, da bi se tako preseljevanje v resnici zgodilo. Ta konkretni primer je izbran za analizo zato, ker spis Konstantina Porfirogeneta govori prav o takem preseljevanju Srbov leta 626, in to se she danes jemlje kot neizpodbitno zgodovinsko resnico. Avtoriteta tega spisa je tolikshna, da zhe na zachetku vsake zgodovinske analize onemogocha kakrshen koli dvom o verodostojnosti trditev bizantinskega cesarja. Isti spis poleg tega govori tudi o tem, da vechina priseljenega prebivalstva ni bila zadovoljna z novo domovino, ampak je zahtevala od cesarja nova napotila, se po prejemu soglasja she isto leto preselila v Dalmacijo in se tam tudi za stalno naselila. Uresnichljivost take nove selitve v kraje, ki so oddaljeni she nadaljnjih 1000 km, pa je sploh brez vsake logike; ta selitev bi se namrech morala zacheti jeseni in se konchati pred prihodom zime (praktichno v nekaj tednih, brez vsakrshne rezerve hrane), ne da bi bil uposhtevan she potrebni chas, da zadevna proshnja pride do cesarja ter da se njegova milost s tem strinja in poshlje odgovor. Ta dodatni vidik je izredno vazhen, ko ocenjujemo cesarjev dokument v celoti.

Prichujoche analize potrjujejo, da se mnozhichna selitev Srbov v danashnjo domovino leta 626 ni mogla zgoditi tako, kot to trdi uradna zgodovinska veda. Tudi ne moremo absolutno trditi, da se difuzijski procesi niso odvijali tako hitro in da nikoli ni moglo priti do vechje kulturne in jezikovne diskontinuitete. Najboljshi dokaz za to je mnozhica toponimov, za katere velja, da so jih pustili prejshnji prebivalci, narodni obichaji, glasba, narodna nosha, imena orodij in hishnih predmetov itd. Che vsa ta dejstva zdruzhimo z dejstvom, da so Srbi vseeno uspeli obstati kljub stalnim bojem za obstanek (ob hkratni trditvi v istem spisu, da so prishli na ozemlje oslabljeni in neorganizirani), je torej jasno, da so bili v chasu prvega prihoda (che so se resnichno priseljevali) izredno shtevilni.

Analize procesov, ki naj bi se odvijali v pogojih, kakrshni so morali obstajati v chasu velike selitve Srbov na Balkan leta 626, ki pa so na podlagi trditev v spisu cesarja Konstantina Porfirgeneta postali nesporna resnica in celo dvignjeni na nivo absolutne dogme, brez vsakega dvoma dokazujejo, da je bila taka selitev s tehnichno-fizichnega vidika popolnoma nemogocha, enako tudi vse druge selitve v chasu tako imenovanega »velikega preseljevanja narodov«. Kolikor na osnovi drugih zanesljivih virov lahko domnevamo, da je do nekega preseljevanja kljub vsemu prishlo, je jasno, da je shlo za proces difuzije brez spremembe strukture prebivalstva. Selitve vladarskih hish in dvorov ter vojashkih skupin kakor tudi shirjenje raznih verskih, politichnih, kulturnih in drugih vplivov – vse to se je seveda dogajalo in v luchi prikazane analize teh premikov ne zanikamo. Che je torej Porfirogenetov zapis kljuchni dokaz za teorijo o naselitvi Srbov leta 626, so vsi iz tega izpeljani sklepi dvomljivi. Potemtakem moramo poiskati in najti zanesljive dokaze za teorijo o doseljevanju ali pa jo moramo revidirati. Che je spis cesarja Konstantina Porfirogeneta prishel do nas v obliki prepisa oziroma kopije v bistvu vsebinsko resnichnega originala in che res opisuje dejanski dogodek, ima to besedilo vrednost le v primeru, da je shlo morda zgolj za selitev vladarskega dvora v spremstvu omejenega shtevila prebivalstva in vojashkih formacij. Ne smemo pa izkljuchiti mozhnosti ponaredbe tega dokumenta, kajti za to so obstajali tako vzroki kot motivi v teku stoletij od njegovega nastanka pa do zgodovinskih trenutkov, ugodnih za zlorabo. To je v nekaterih analizah preprichljivo dokazano ali pa vsaj dokazljivo. Se pravi, da so se Srbi naselili na obmochja, kjer je zhe zhivelo prebivalstvo s sorodnim jezikom in sorodnega porekla, ki pa je v teku zgodovinskih procesov izgubilo avtonomno vladavino, zato je sporazumno z bizantinskimi oblastmi prishlo do priselitve vladarja iz sorodne vladarske hishe. Noben del tega Porfirogenetovega spisa ne oporeka taki interpretaciji, zato ni nikakrshnega dvoma o pravilnosti takega sklepanja. Problem nastane, ko uposhtevamo dogmatsko stran teh navedb, na podlagi katere so nastale shtevilne »zgodovinske resnice«, vse v shkodo srbskega naroda. Moja analiza se popolnoma sklada z rezultati shtevilnih odkritij razlichnih znanstvenih disciplin zadnjih nekaj desetletij, ki kazhejo na nevzdrzhnost ugotovitev uradne zgodovine na podlagi tega spisa. Predvsem gre za rezultate raziskav jezikoslovcev, ki so konec prejshnjega stoletja dokonchno potrdili teorijo kontinuitete,2 v kateri so zdruzhene zhe od prej znane teorije o avtohtonosti Slovanov na obmochjih, kjer zhive tudi danes, in o njihovi pradomovini v Podonavju in na Balkanu ter o njihovem nedvomnem indoevropskem poreklu. Tako imajo lingvisti she dodatne argumente za potrditev zgodovinske resnice, da je bila navzlic vsem razlichnim teorijam pradomovina Indoevropejcev v prostoru Podonavja, Balkana in Male Azije.

 

 

 Iz srbshchine prevedel in priredil Milan V. Smolej

 

 

 

___________

1 To je ena tretjina celotne povrshine danashnje drzhave Slovenije

2 Predvsem dela italijanskega znanstvenika Maria Alineia, npr. knjiga Origini delle lingue d' Europa (1996), ki nedvomno potrjuje tudi avtohtonost Slovencev. (Op. prev.)

 

 

Veliko preseljevanje narodov I, Revija SRP 87/88