Revija SRP 89/90

Damir Globochnik

 

 

MALA PLASTIKA BORISA SAJOVICA
 

Izhodishche kiparskega nagovora Borisa Sajovica bi lahko poiskali v prvinski obchutljivosti za plastichne oblike in v shtudijskem programu Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bolj ali manj realistichne smernice povezoval z zmernimi modernistichnimi inovacijami. V opusih prvih uchiteljev na tej akademiji je bilo na primer mogoche zaslediti pobude francoskega kiparstva konca 19. in zachetka 20. stoletja.

Vendar je bil shtudij na ljubljanski likovni akademiji samo Sajovichev temeljnik za oblikovanje obsezhnega opusa male plastike iz zhgane gline, mavca, brona in drugih kiparskih gradiv ter risb v tehniki monotipije. Omeniti velja, da se je Boris Sajovic ustvarjalnemu kiparskemu delu sprva lahko posvechal samo, kolikor mu je dopushchal poklic restavratorja v Gorenjskem muzeju. Podatek, da ni velikokrat samostojno razstavljal, potrjuje njegovo osebno skromnost in zavezanost delu.

Najbolj priljubljena likovna tema Borisa Sajovica je celopostavni zhenski in deklishki akt v razlichnih drzhah in oblikovnih interpretacijah, ki segajo od preprichljive polnoplastichne poustvaritve chloveshkega telesa do njegove rahle ali izrazite formalne in simbolichne stilizacije ali redukcije v torzo.

Nesporno kiparsko veshchino in zmozhnost realizacije razlichnih kiparskih nalog izprichujejo tudi portreti in zhivalske plastike. Slednje po mnenju dr. Ceneta Avgushtina sodijo med najbolj privlachne stvaritve tega zhanra v nashi povojni plastiki (po besedilu v zlozhenki k razstavi, Mala galerija, Kranj 1988).

Motiv zhenskega akta Borisu Sajovicu dopushcha shirok razpon mozhnosti za preverjanje lastne likovne govorice ter za poglabljanje izbrane oblikovne in vsebinske problematike. Kipar se motivu zhenskega akta vselej lahko priblizha iz novega zornega kota, vendar na podlagi izkushenj, ki so dozorele v njem v teku vsega poprejshnjega ustvarjanja. Sledimo lahko logichnemu razvoju in jasno izrazheni kontinuiteti umetnishke misli in hotenja.

Andrej Pavlovec je leta 1971 zapisal, da je Boris Sajovic pri senzibilnih in lirichnih zhenskih figurah izbral nezhno, gladko otipljivo oblikovanje povrshine. Toda umirjeni ritem in elegantne, gladke taktilne obline se je odlochil zamenjati z bolj drzno, primitivno navdahnjeno modelacijo, z oglatimi formami in notranje bolj napeto obliko, z nekoliko razpotegnjenim zhenskim telesom ... Tudi pri monotipijah je zhenski akt postavljal v razlichne poze, da bi mu izmamil chimbolj kiparsko formo (po zlozhenki k razstavi v Preshernovi hishi, Kranj 1971).

Dr. Cene Avgushtin opozarja na tezhnjo Borisa Sajovica po likovno prechishchenem in hkrati vsebinsko bolj poglobljenem izrazu, saj so anatomske dognanosti zachele izgubljati nekdanjo veljavo, v ospredje stopa bolj vizualno in manj haptichno obchutena gmota figure. Kohezijske sile v notranjosti upodobljenih teles popushchajo, tako kot gmota telesa se spreminja tudi fiziognomija telesnih delov, v figuri se javlja notranje zhivljenje. Kiparstvo dobiva intimen podton, ni vech toliko izraz dogajanj v zunanjem svetu, marvech bolj v kiparju samem, vedno bolj se odmika racionalni percepciji in prehaja v emocionalno sfero (po zlozhenki k razstavi Borisa Sajovica in Ivana Bogovchicha, Mala galerija, Kranj 1981).

Likovni svet Borisa Sajovica obsega predvsem prvine iz realistichnega likovnega besednjaka. Opozoriti velja na sposobnost zajetja oziroma ponazoritve proporcev zhenskega telesa, na umerjeno tehtanje mas, na analizo oblik in njihovo sintezo ter na vzpostavljanje harmonije odnosov. Boris Sajovic najpogosteje posega po klasichnem kiparskem gradivu glini (terakota, zhgana glina) in po tehniki njenega obdelovanja. Glina je voljan in hkrati zahteven material, ki lahko postane nosilec umetnishkega sporochila le v rokah, ki so vajene gnesti kiparsko maso in jo podrediti lastnim vsebinsko-oblikovnim vzgibom in pobudam. Pri monotipijah najpogosteje uporablja rdecho barvo, saj spominja na barvo zhgane gline. Zaradi razvidne kiparske obchutljivosti bi monotipije in risbe s tushem lahko razumeli tudi kot skice za kiparska dela.

Lezheche, stojeche in sedeche Sajovicheve zhenske figure iz zhgane gline so podane v senzibilni, oblikovno dovrsheni likovni govorici, pri kateri sta se igriva fantazija in radozhiva likovna igra povezali s tezhnjo po jasni in pregledni kiparski obliki. Anatomsko preshtudirani proporci chloveshkega telesa sledijo kiparjevi volji. Podrobnosti, premishljene sledi kiparskega postopka in chutni poudarki so smiselno medsebojno usklajeni. Kljub temu da se srechujemo s t. i. drobno, intimno ali komorno plastiko, je ochiten skulpturalen, monumentalistichen pristop, ki ga lahko zasledimo v zajetju polnega volumna, v premishljeno stiliziranih oblih oblikah in v njihovih notranjih napetostih. Vizija in virtuozna eleganca oblikovanja kiparskih teles v sebi nosita pechat zhlahtnosti.