Revija SRP 89/90

Damir Globochnik

 

SATIRICHNI LIST JEZH (1902–1909)

 

»Polmesechnik za shalo in satiro« Jezh je dvakrat mesechno izhajal v Ljubljani med letoma 1902 in 1909. »Shaljiv in zafrkljiv list« Jezh, ki se je oznachil za »glasilo veseljakov«, je obsegal 12 strani. Njegov prvi urednik je bil humoristichni pisatelj Rado Murnik (1870–1932). Od 1903 ga je urejal Srechko Magolich st. (1860–1943). Zalozhnik Jezha je bil Dragotin Hribar. Tiskala ga je tiskarna, ki jo je Dragotin Hribar odprl v Ljubljani 1902.

 

Na naslovnici prve shtevilke, ki je izshla 10. decembra 1902, je Jezh objavil ostro politichno karikaturo Miklavzheva politichna darila slovanskim narodom. Na karikaturi, ki je bila za tedanje tiskarske zmogljivosti odtisnjena razkoshno v treh barvah, je Hinko Smrekar (1883–1942) upodobil nemshkoliberalnega ministrskega predsednika in notranjega ministra A-O monarhije dr. Ernesta Körberja (v slovenskem prevodu: »Kosharja«), ki z besedami »Prejmite te dragocene darove, moji ljubljenci! Nemcem pa ne dam nichesar!« izrocha predstavnikom slovanskih narodov (Slovencu, Chehu, Poljaku ...) – prazne koshare. V naslednjih shtevilkah so sledile nove karikature. List je izhajal na 12 straneh, na katerih je bilo sprva polno karikatur in satirichnih ilustracij, ki sta jih risala Miljutin Zarnik in Hinko Smrekar (najbrzh gre za prve objavljene Smrekarjeve karikature). Smrekar je tudi avtor vinjete na naslovnici, ki prikazuje raznoliko drushchino v boju z jezhem.

Dr. Miljutin Zarnik (1873–1940) je bolj kot karikaturist ali ilustrator znan kot kritik in pisatelj, kajti od likovne kariere se je poslovil zhe na zachetku 20. stoletja. Prvotno mu je bila namenjena vojashka sluzhba, toda po maturi je odshel shtudirat na umetnishko akademijo v München, kjer se je gibal v umetnishkih krogih in obiskoval umetnishko sholo Antona Azhbeta. Zarnikov umetnishki psevdonim je bil Artifex. Hkrati je v Gradcu doshtudiral pravo (1893 do 1896). Najprej je bil zaposlen pri financhnem ravnateljstvu v Ljubljani, od leta 1900 na ljubljanskem magistratu, kjer je 1904 postal magistratni tajnik in pozneje ravnatelj uradov. Leta 1931 je hudo zbolel in se umaknil v pokoj.

Zarnik je zhe leta 1894 narisal ilustracije za povest J. Janezhicha Gospa s pristave, ki je bila objavljena v Domu in svetu. Sledile so ilustracije za Finzhgarjevo pesnitev Triglavu iz leta 1896, kar poleg karikatur in ilustracij v Jezhu predstavlja celotno za zdaj znano Zarnikovo likovno zapushchino. Obsezhnejsha je bila njegova literarna bera, saj je poleg novele La bella Gina (Ljubljanski zvon, 1897) za Slovenski narod napisal shtevilne chrtice in kritike ter porochila o kulturnih dogodkih v Ljubljani (mdr. o prvi slovenski umetnishki razstavi v Ljubljani). Leta 1902 je kot podpredsednik Slovenskega umetnishkega drushtva govoril na drugi slovenski umetnishki razstavi. 1908 je v Slovanu pisal o slikah Srechka Magolicha. Leta 1910 je skupaj s Franom Govekarjem uredil knjigo Ljubljana po potresu.

Miljutin Zarnik se je pri karikaturah v Jezhu naslonil na tedaj najbolj znamenit zgled –na risbo v münchenskem satirichnem listu Simplicissimus (1896–1967). Namen iz Jezha narediti slovenski Simplicissimus je nazorno pokazal s tem, da je v karikaturo v chetrti shtevilki vkljuchil Simplicissimusovo maskoto – popadljivega buldoga, ki ga je po nakljuchju prav tako za chetrto shtevilko prvega letnika Simplicissimusa (1896) narisal Thomas Theodor Heine.

V shesti, tj. »pustni shtevilki« Jezha je bila objavljena karikatura »Jezhova« reduta. Prikazuje namishljeno »sijajno mashkerado v veliki dvorani slovenske univerze«, ki se je odvijala pod »devizo, da naj pride kdor hoche in sicer v kostimu, ki mu najbolj prija.« Med gosti so se znashle naslednje »celebritete«: »kitajska cesarica-vdova Tsu-Tsi«, predstavljena kot »bebe«, amerishki predsednik Theodore Roosevelt kot Friderik Veliki, dr. Ivan Tavchar kot »kardinal (vzorit?)«, ruski car Nikolaj kot sibirski kaznjenec, »On« kot poljski kralj, britanski drzhavnik Joseph Chamberlain (minister za kolonije) kot muchenik, dr. Ivan Shushtershich »kot Napoleon (seveda)«, belgijski Cleopold kot pushchavnik, »venezolanski predsednik Castro, kot bog tatov«, »Pan Klofach, kot pruski lajtnant«, »Cléo de Merode, kot nuna«, »Zhane, kot gigerl« in »Panganet-Matilda, kot “Iblana”«. Zadnja med maskiranci »Zhane iz Iblane« (ljubljanski original) in »Iblana« (personifikacija Ljubljane) ob desnem robu karikature opazujeta imenitnike, med katerimi prevladujejo tuji in domachi politiki. Za njima se skriva oseba, ki v legendi ni omenjena. Opremljena je z velikanskim risalnim peresom z ogljem – Zarnik je najverjetneje na karikaturo vkljuchil lasten avtoportret.

 

Ta karikatura je bila morda vzor za desetletje mlajshe Smrekarjeve skupinske portretne karikature likovnih in literarnih ustvarjalcev ter za Gasparijevo skupinsko portretno karikaturo slovenskih gledalishchnikov. Morda se je Zarnik pri snovanju karikature spomnil na predpustne maskirane plese, ki jih je v münchenskem ateljeju prirejal Azhbe. Ta je svoje uchence tudi zadolzhil, da so stene ateljeja okrasili z velikanskimi karikaturami. Tudi Ljubljana je na prelomu stoletja poznala kostumirane pustne zabave, ki so se odvijale v Narodnem domu.

V isti shtevilki je bila objavljena Zarnikova karikatura Na »Sokolovi« mashkaradi, na kateri se je na ramena skrokanega gospoda mlahavih nog povzpela opica, ki bi morda lahko ponazarjala glavobol: »N-nekdo hup mi je zamenjal mojo hup a-a-afno; mo-moja je bila mnogo manjsha in l-la-lazhja hup Ilustracija uchinkuje »slikarsko«, cheprav je odtisnjena samo v chrno-belih tonih, saj je bil njen original verjetno v barvah. Tudi s takimi ilustracijami se je Miljutin Zarnik najbrzh seznanil v Simplicissimusu, kjer je na podoben nachin risal npr. popularni Ferdinand von Reznicek. Razen zhe omenjene Smrekarjeve karikature so Zarnikovo delo vse politichne karikature v prvih shtevilkah.

 

V chetrti shtevilki je Zarnik s karikaturo Chastna diploma nashim dichnim, trudaljubnim poslancem komentiral neuspeshna slovenska prizadevanja za univerzo v Ljubljani. Zhelja po slovenski univerzi se je pojavila v t. i. pomladi narodov in zamrla med Bachovim neoabsolutizmom. Zahteve po lastni univerzi so Slovenci znova jasno izrekli med taborskim gibanjem. Za slovensko univerzo so se od konca 19. stoletja najodlochneje borili slovenski poslanci v drzhavnem zboru. Eden najvechjih shodov zanjo je bil konec leta 1902 v ljubljanskem Mestnem domu, torej v chasu, ko je nastala omenjena karikatura. Svojo univerzo so zahtevali tudi Italijani, Slovenci pa so se sklicevali na dejstvo, da so v A-O monarhiji shtevilchnejshi od Italijanov in si jo zato zasluzhijo prej. Ustanovili naj bi jo v Trstu, ki naj bi po mnenju mnogih postal novo upravno sredishche Slovenije. Leta 1898 je kranjski dezhelni zbor ustanovil »Cesarja Franca Josipa vseuchilishki fond«. Leta 1901 se je zamisel o slovenski univerzi, ki so jo slozhno podpirali vsi Slovenci in vsaj na zachetku tudi drugi Slovani v monarhiji, zdela zhe skorajda uresnichljiva, saj je avstrijski minister za uk odposlanstvu ljubljanskega obchinskega sveta obljubil podpore mladim znanstvenikom, ki bi se bili pripravljeni posvetiti univerzitetni karieri na bodochi slovenski univerzi.

Toda na slovensko univerzo je bilo vendarle treba pochakati vse do leta 1919, do tedaj so slovenski shtudenti she vedno shtudirali na Dunaju, v Gradcu in Pragi. Vzrok lahko do neke mere razberemo tudi iz Zarnikove karikature, ki jo spremlja komentar: »V heksametru o univerzi Janez sanjari, V pentametru pa Mihel gimnazij dobi.« Karikaturo sestavlja dvoje prizorov. Na prvi risbici se Kranjskemu Janezu v spanju prikazhe personifikacija Slovenije z lipovimi listi na shchitu, ki mu predstavi secesijsko zasnovano zgradbo bodoche univerze, na drugi pa ga strezni smejochi se nemshki Mihel (Deutscher Michel, personifikacija tipichnega Nemca), saj naj bi bila med Janezovim globokim spanjem zgrajena »K. K. Deutsche Staats-ober-Gymnasium«.

 

Zarnikova risba v 14. shtevilki Jezha (1903) je bila natisnjena v rdechi in chrni barvi. Prikazuje »Uchiteljico usodo«, narisano kot moden secesijski zhenski lik, ki narekuje uchencu Marku Srbovichu: »Sedaj preidemo k novemu poglavju. – Marko Srbovich, skochi k tabli in pobrishi jo!« Uchenec brishe s table napis »Obrenovichi«, z gobe na tla kapljajo krvavo rdeche kaplje (med t. i. majsko zaroto 10.6.1903 so umorili kralja Aleksandra I. Obrenovicha in kraljico Drago Mashin). Novo poglavje srbske zgodovine so bili Karadjordjevichi.

Zarnikovi likovni prispevki v Jezhu so presegali risbe she ne dvajsetletnega Smrekarja, zato je shkoda, da Zarnik, ki je postal ugleden drzhavni usluzhbenec in mu umetnishko-boemski prilastek sodelavca satirichnega lista verjetno ne bi niti malo koristil, kasneje ni vech deloval na likovnem podrochju.

Za Zarnikovo prekinitev sodelovanja z Jezhem so bila kriva politichna prerekanja – konkretno Jezheva bodica z naslovom Razpis nagrade, objavljena na prvi strani 14. shtevilke. Naperjena je bila zoper liberalnega prvaka dr. Ivana Tavcharja oziroma njegovo nagnjenje do »farshkih gonj«.

 

»Razpis nagrade.

Ker sem zhe dalje chasa z raznimi posli, osobito z lovom zelo preoblozhen in se nimam chasa baviti z lokalno politiko – v sploshno politiko se itak nisem nikdar vtikal – ter zavrachati klerikalne napore, kar utegne schasoma postati za nasho narodno-napredno stranko usodno, razpisujem tem potom kot nagrado za “najzhmahtnejsho” psovko, katera bi se dala vporabiti bodisi na posamezne klerikalne prvake, ali pa na klerikalno stranko sploh, najlepshega divjega petelina.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

dr. Ivan Tavchar,

vodja narodno-napredne stranke in – ako se ne motim – zastopnik ljubljanskega mesta v drzhavnem zboru.«

 

V isti shtevilki ni bilo prizaneseno tudi katolishkemu prvaku dr. Ivanu Shushtershichu, ki so ga zaradi suma neposhtenega kupchevanja z zhlindro imenovali »dr. Zhlindra«.

 

»Razpis nagrade.

Kakor je sploshno znano, poginjajo dan na dan, z najvechjim naporom in zhrtvami ustanovljeni konsumi. Ker pa je obstanek nashe stranke oprt v prvi vrsti na ta konsumna in gospodarska drushtva – druge naprave izvzemshi nekoliko testamentov nam itak dosti ne nesejo – chutim dolzhnost razpisati eno verliko bariglo petindevetdesetodstotne zhlindre kot nagrado onemu, kateri nam nasvetuje ugodna tla, kjer bi se mogel vzdrzhati vsa eden konsum.

V Ljubljani, meseca junija 1903.

Dr. Ivan Shushtershich

vodja konsumov in gospodarskih zadrug, edini zalozhnik Thomasove zhlindre, drzhavni poslanec itd.«

 

Napad zoper dr. Ivana Tavcharja v sporni 14. shtevilki Jezha je sprozhil prerekanje s Slovenskim narodom, ki se je stopnjevalo v naslednjih shtevilkah. Jezh je sicer poudarjal, da »ni “liberalen” in tudi ne “klerikalen”, nego resnichno naroden, samo naroden slovenski humoristichno-satirichen list«. »Tudi ni namen “Jezha” netiti odurni strankarski prepir, pach pa z rahlim zbadanjem brez osebnosti opominjati gotove kroge na njih narodu shkodljivo delovanje te poskusiti – ako v svoji zagrizenosti she niso popolnoma oslepeli – privesti jih na pravo pot. V bodrilo nam je neshtevilno priznanj; kako pa sodijo nerazsodni ljudje o “Jezhu”, to nam ne vznemirja zhivcev, ker vemo, da razumniki, katerim je narodov blagor vech, kakor zachasno osebno prijateljstvo in osebne koristi, odobravajo posto­panje “Jezha”, ter se zgrazhajo nad surovo osebnostjo in zanichevanja vrednim napadanjem nasprotnikov “Jezha”.« (Listnica urednishtva, Jezh, 1903/16).

 

Zarnik se je zaradi programske politike urednishtva Jezha odpovedal nadaljnjemu sodelovanju. Svojo odlochitev je pojasnil leta 1932 – v Opazki, ki jo je zapisal v prvega izmed vezanih letnikov Jezha v Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljubljani:

 

»Jaz sem bil nekoliko chasa sotrudnik, ker sem zhelel, da bi imeli izviren humoristichni list. Tedaj sem risal in napisal in si kaj izmislil.

Moje znamenje v risbah je MZ, vchasih pa … [op. trikotnik s tremi pikami]

Ko so prishle, v sht. 14, nekateri napadi proti dr. Tavcharju, sem takoj prostovoljno odstopil moje sotrudnishtvo.

M. Zarnik 1932

Nekatere moje risbe so vchasih iste klisheje vnovich in she vechkrat natisnili – ker nich stane, pach pa stane, che je treba novih risb narochiti. Da je bolj ceneje so posodili klisheje v »Humoristicke Listy” – torej nich izvirnega vech.

No, stalo je prav malo. Moj honorarchek je bil skoro sramoten. Nekateri so v starejshih chasih mislili mnogi “odlichni Slovani”, da mora pesnik, pisatelj, beletrist, risar idr. delati “zabadava” seveda iz najchistejshega narodnega navdushenja. Z.«

 

Hinka Smrekarja ne srechamo vech zhe nekaj shtevilk poprej. Deseta shtevilka ima namesto Smrekarjeve vinjete nov stiliziran zapis imena lista, pod katerim se skriva bich. Kot avtor te vinjete je podpisan urednik Srechko Magolich.

Magolich, ki se je za stavca izuchil pri R. Milicu v Ljubljani in bil zaposlen v Bambergovi tiskarni, Narodni tiskarni (tehnichni vodja) in tiskarni Dragotina Hribarja v Celju (upravitelj, 18901895), je v letih 1902-1903 vodil tiskarno Stefan Tieze v Ustju ob Labi na Cheshkem, leta 1903 pa je postal vodja tiskarne Dragotina Hribarja v Ljubljani. Najbrzh je shele leta 1903 prevzel urednishtvo Jezha (dve shtevilki je 1903 uredil sodelavec Jezha Rado Murnik). Podobno kot Magolicheva lista Shkrat in Rogach iz osemdesetih let 19. stoletja se je odslej tudi Jezh izogibal politichni karikaturi. Magolich se je ukvarjal tudi s slikarstvom ter z izdelavo klishejev za eno- ali tribarvni tisk cenikov in knjig.

V 11. shtevilki Jezha so se pojavile cheshke karikature, ki schasoma povsem prevladajo nad domachimi ilustracijami. Izjema je risar s psevdonimom »Modernist«, ki je npr. za 16. shtevilko narisal osem shaljivih ex librisov »ali modernih nachrtov za moderne naslove modernim spisom modernih nashih literatov«: za Cankarjeva dela Kralj na Betajnovi, Ob zori in za Erotiko, za Chloveka in pol in Hic rhodus ...! Iva Shorlija, za Murnikove Navihance, za Finzhgarjevega Divjega lovca in za Sad greha Engelberta Gangla. Identiteto tega nadarjenega risarja nam bi lahko pomagal razvozlati samo komajda razberljiv monogram (morda »JZh«). Na njegove karikature naletimo tudi v poznejshih letnikih, ko v Jezhu zachnejo prevladovati risbe, prvotno narejene za Humoristické listy, ki je od leta 1866 izhajal v Pragi. Na cheshkem kupljene karikature in satirichne ilustracije ne prikazujejo aktualnih politichnih dogodkov. Prevladujejo prikupne ilustracije druzhinskih, gostilnishkih in drugih druzhabnih srechanj, otroshkih iger ipd.

 

 

 

___________
Miljutin Zarnik, Uchiteljica usoda, Jezh, 1903, sht. 14