Revija SRP 89/90

Bogdan Novak

BRATJE SESTRE SMRTI

Vesel roman o poslednjih recheh

 

(II)

 

Opoldne so pokopali vdovo Klaro. Gospodje poklicni zhalovalci so se dobro odrezali. Pomeshali so se med sorodnike in zhalujoche ostale in se predstavili kot grofi von Hubertstein z Bavarskega, blizhnje pokojnichine sorodnike. Fonzelj je poslushno molchal in se je samo bebavo smehljal, kar mu ni bilo tezhko glede na nekdanji poklic policaja. Drugi trije zhalovalci so o njem rekli, da je mutast, toda neznanskooo bogaaaat! Poleg tretjine Bavarske da je lastnik tudi chetrtine Shlezije, posestva pa ima she v Franciji, Shpaniji in na Nizozemskem.

Ob treh je bil pogreb gospoda Dolezhala, ki se ga je udelezhil samo Miha. Toda vdova gospoda Dolezhala je bila sitna babura, ki je takoj po pogrebu zavila na upravo Zhal in je trdila, da poklicni zhalovalec ni bil dovolj pretresljivo zhalosten.

»Za moj denar!« je vpila s cvilechim glasom. »Ni bilo dovolj sposhtljivo do pokojnika. Hochem, da mi vrnete denar! A veste, kdo je bil pokojnik? Shtirideset let je bil blagajnik v banki, pa ni poneveril niti dinarja! A se zavedate tega, kakshnega poshtenjaka smo pokopali? Gospod zhalovalec pa se je ves chas pogreba nasmihal. Denar nazaj!«

Konchno so jo pomirili tako, da so ji zhe v drugo pokazali katalog s slikami zhalovalcev in tudi tam se je Miha na sliki bebavo smehljal in je bila torej gospa chisto sama kriva, da si je izbrala ravno njega. Gospa je odshla med grozhnjami, da bo zadevo izrochila odvetniku.

»Zakaj pa odvetniku? Bolje bi bilo poklicati psihiatra,« si je zagodrnjal v brke usluzhbenec Zhal.

Miha je prisegel, da se ni nasmihal. Samo tak obraz ima, da je videti, kot da se nasmiha. V resnici pa je resen in zhalosten, kot se spodobi za pogreb.

Gashper je shepnil usluzhbencu Zhal na uho:

»Zhe od rojstva ima tako bebav obraz, ki pa obichajno pomirjujoche deluje na pogrebce. Kaj hochemo, novih kadrov ni. Za bozhjo voljo, potrpite in ne nasedajte vsaki histerichni babi. Srechen gospod Dolezhal, da se je je iznebil!«

»Konchno si ga je sama izbrala,« je zagodel usluzhbenec Zhal, prefinjen gizdalin s frizerskimi brkci pod nosom in z mehkim, zhametnim glasom, oblechen kot iz shkatlice. »In mi smo solidna firma. Pri nas mora vsakdo plachati vnaprej, zato nam ni treba priznavati nobenih reklamacij.«

Ob petih popoldne je bil pogreb gospoda Pivnika. Pokojnik je bil shomoshter, star chez osemdeset let. Vdova je bila komaj kaj mlajsha in chrnolasi, skodrani gizdalin Fonzelj bi se silno dolgochasil, che ne bi bila ob vdovi tudi njena vnukinja Sara.

Sara je bila lepotica skladne postave, ribjih ustnic, izbuljenih ochi, ki so she bolj poudarjale zaobljenost njenih ribjih bokov. Imela je drobno skodrane lase, shiroko razpushchene ob glavi, in gledala je malce butasto. Toda to je bil le vtis zaradi izbuljenih ochi.

»Kakshna riba!« si je navdusheno mislil Fonzelj.

Takoj se je priblizhal vdovi in se ji predstavil, pri tem pa je strmel v ochi njene vnukinje.

»Oh,« je vzdihnila Sara, »nikakor nisem prichakovala tako zelo mladega poklicnega zhalovalca. Mislila sem, da se s tem ukvarjajo samo precej starejshi gospodje.«

Gospa Pivnikova je molchala in strmela v krsto s pokojnikom. Pri tem ji je drhtelo vse telo. Sari je bilo dolgchas ob pretreseni stari mami in mrtvem dedku.

»Bodite ob meni, da mi boste v oporo,« je shepnila Fonzeljnu na uho. »Groza me je. Vse te sveche, pa venci, krsta, mrtvi dedek, rozhe in duh po trohnobi! Srh me spreletava. Tu, po hrbtu. Potipajte!«

Fonzelj se ni dal dvakrat povabiti. Nezhno jo je potipal po hrbtu, zdrsnil z roko malo nizhe in otipal tudi chvrst, napet in zaobljen konec hrbta. Takoj nato je odmaknil roko. Sadje mora dozoreti, preden ga oberesh.

»Chutil sem,« ji je shepnil tako tesno na uho, da se je med govorjenjem z ustnicami dotikal njenih ushesnih mechic. »Resnichno ste napeti od strahu. Toda ne bojte se, zato smo tu poklicni zhalovalci, da vas tolazhimo. Bodite ves chas v moji blizhini.«

Za pogrebom je shel Fonzelj tako, da je na eni strani medlo podpiral gospo Pivnikovo, na drugi pa se ga je chvrsto oklepala pod roko vnukinja Sara. Nobenih drugih blizhnjih sorodnikov ni bilo. Sarin oche, sin gospe Pivnikove, in njena mati sta zhe pred leti umrla v prometni nesrechi. Prishla je le neka daljna sestrichna zhalujoche vdove. In bilo je tu nekaj uchencev gospoda Pivnika, glede katerih ni bilo chisto jasno, ali so prishli uzhivat na pogreb zagamanega prfoksa za matematiko ali so se prishli preprichat na lastne ochi, da ga bodo zares pokopali.

Ko so polagali krsto v grob, je Fonzelj preprichal sestrichno gospe Pivnikove in njenega mozha, da sta vsak z ene strani podprla vdovo. Sam se je posvetil Sari in jo drzhal okoli pasu, cheprav bi jo najrajshi kje drugje.

»Grozno,« je Sara shepnila med zhupnikovim obredom. »Kako chlovek kar umre! Truplo je, kos mesa. Le kaj pochenjajo s truplom, preden ga pokopljejo? Slishala sem, da pokojnika umijejo in preoblechejo. Kakshni ljudje so, ki to zmorejo? Srh me spreletava ob teh mislih.«

»Po pogrebu bi vam lahko razkazal mrlishke vezhice in vam pojasnil marsikaj od tega, kako ravnajo z mrlichi, che ste pri volji,« ji je Fonzelj shepnil na uho in pri tem ga je skoraj omamil vonj po vrtnicah, ki je vel iz njenih las.

»Res?« se je zvedavo ozrla vanj. Njene napete ustnice so bile nashobljene kot rozhni popek. »Veselilo bi me. Te stvari so me vedno zanimale. Precej knjig sem zhe prebrala o posmrtnem zhivljenju. Vendar so tako dolgochasne. Tako podobne so si. Upam, da po smrti res ni vse skupaj en sam dolgchas.«

Ko je bil obred konchan, sta sestrichna in njen mozh odpeljala uzhaloshcheno vdovo, gospo Pivnikovo. Fonzelj je pochasi, a vztrajno zaostajal za njimi. Drzhal je Saro pod pazduho, kjer je bila njegova roka prijetno na toplem.

»Pojdiva,« ji je shepnil. »Zdajle si lahko v miru ogledava mrlishke vezhice.«

Potegnil jo je vstran, za zhivo mejo iz pushpana, in odshla sta proti ploshchadi, okoli katere so bile v polkrogu vezhice poslednjega slovesa. Peljal jo je v tisto, v kateri je she pred kratkim lezhal njen dedek, saj je vedel, da bo ta zanesljivo prazna. Snazhilke jo bodo pospravljale shele zgodaj zjutraj naslednjega dne. Ura je bila blizu sheste zvecher. Stemnilo se je zhe. Pod desnico je chutil, da Sara trepeche po vsem telesu.

»Kako je vznemirljivo,« je shepetala z drhtechim glasom, ko sta stopila v vezhico shtevilka shestnajst. Od zunaj so se ji vezhice zdele kot garazhni boksi pred blokom. »Po trohnobi dishi. Kot da bi vsepovsod naokoli rasle shtorovke.«

Po stenah je bila res trohnobna plesen zaradi slabe izolacije.

»Samo po cvetju in svechah dishi,« je rekel Fonzelj, prizhgal luch in zaprl vrata. »V tej sobici je vsak dan na stotine cvetov. Zato ne more biti grobar, kdor je obchutljiv za cvetni prah.«

»She malo prej je tukaj lezhal dedek,« je dejala. »Bil je tako svezh, kot da bi bil she zhiv. Mislila sem, da bo vsak hip vstal in me potrepljal po ritki, kakor me je znal samo on. Le kako so to naredili? Kaj pochnejo grobarji s trupli, da so videti kot zhiva?«

»Pokazal ti bom,« je dejal Fonzelj. »Ulezi se na pare in se delaj mrtvo, medtem pa ti bom pokazal, kaj pochnejo z mrlichi.«

»Mravljinci mi lezejo po vsem telesu,« je shepetala Sara in se ulegla na pare. »Vendar hochem na vsak nachin izvedeti, kaj se bo dogajalo z menoj prve dni po smrti.«

Fonzelj se je lotil dela. Sara je negibna lezhala na parah, on pa ji je pochasi slachil obleko, kos za kosom. Najprej plashch, potem suknjich in krilo kostima. Cheprav je bila suha, skoraj koshchena, a zaobljena na pravih mestih, je bila tezhka, ker se je delala mrtvo. Vzdigoval jo je, vlekel z nje obleko, ki jo je spushchal kar na tla poleg kamnite mize, ki je bila tako nizka, da je moral klechati poleg nje. Marmor na tleh je bil neprijetno mrzel. S kombinezho je bilo najvech problemov. Na koncu ji je odpel in slekel she nedrchek, hlachne nogavice pa ji je potegnil s telesa kar s hlachkami vred, ker se mu je zachelo muditi.

Oblezhala je gola in premrazhena na parah z zaprtimi ochmi. Kljub koshchenosti v pasu in prsnem koshu, kjer so se ji videla vsa rebra, je imela velike in chvrste prsi. Zadnjica je bila shiroka, napeta in okrogla. Bradavice so se ji napele in boleche shtrlele v njegov pogled. Skoraj so ga zabolele ochi, da si jih je za hip pomel. Roke so se mu zatresle, zachutil je gnecho med stegni.

Pobozhal jo je. Narahlo, z vrshichki prstov, ji je zdrsnil od ushesa po vratu, chez bradavice in trebuh.

»Tako umivajo mrliche,« je hripavo shepetal in ji krozhil z dlanjo po trebuhu.

»Ne vem, mrtva sem,« je odvrnila z votlim glasom, ki je pritajeno odmeval v prazni poslovilni vezhici. Tresla se je po vsem telesu. Morda zaradi njegovih dotikov, lahko pa tudi zaradi mraza, saj vezhica ni bila kurjena. Zhivljenje je vchasih bolj prozaichno, kakor si mislimo. »Ne govorim in ne chutim,« mu je govorila in stiskala stegna, cheprav med njimi she ni bilo nichesar.

Njegovi prsti so gibko drseli po vsem njenem telesu. Stiskal ji je ushesne mechice, bozhal jo je po vratu, zdrsnil z rokami prek ramen na bradavici sredi razkoshnih dojk, ju malce pomechkal, s hrbtom dlani pobegnil chez trebuh in shvistnil chez stegna do prstov na nogi, ki jih je mochno stisnil v dlan.

Potem jo je z eno roko zgrabil med nogami in mechkal. She bolj se je tresla, dokler ji nanagloma ni prvich prishlo in se je stokaje zvijala na parah. She preden se je umirila, si je spustil hlache in se zadrl vanjo.

Vsaj njegov namen je bil tak, vendar ni shlo. Njegov oven je zhe kmalu naletel na oviro.

»Kurba, saj si she nedolzhna!« je siknil Fonzelj.

»Nich ne rechem, ker sem mrtva,« je shepetala Sara in solze sramu so ji polzele iz ochi chez obraz. »Delaj z mano, kar hochesh, ne morem se braniti.«

Sunkoma se je zaril in preluknjal tisto, kar mu je bilo v napoto. Zastokala je, a ko se je zachel divje in enakomerno zabijati vanjo, pri chemer jo je grabil za velike prsi in ji z rameni tishchal dolge noge kvishku, da se je lahko zadiral she globlje, je stokala zhe od uzhitka.

»Zdaj vem, da je bilo dedku lepo, ko je bil mrtev,« je javskala s hripavim glasom, ki se ji je nenehno krhal. Njemu je zhe prishlo, zato se ni vech kaj dosti zmenil zanjo, temvech se je oblachil. »Samo da dedku nihche ni preluknjal diafragme,« je rekla zasanjano in z roko drsala po tleh.

Gledala ga je z malce izbuljenimi ochmi, lasje so se ji prepoteni in shtrenasti navijali okoli uhljev in se ji lepili na obraz. Zajokala je, she vedno gola na belem marmorju.

»Tako sem srechna,« je rekla. Dvignila se je in ga objela. »Che je dedek takole odshel v nebesa, je moral biti zares srechen. Po vseh teh letih zhivljenja s sitno babico! Upam le, da so ga umivale zhenske.«

Fonzelj je bil zmeden in ni vedel, kaj naj si misli. Sicer pa - zakaj naj bi sploh mislil?

»Lepo je biti mrtev,« je shepnila Sara in iskala na tleh hlachke.

»Pri dedku je bilo drugache,« ji je skushal pedagoshko pojasniti Fonzelj. »Njega je vzela v roke babica.«

Sara se je glasno zahihitala in stlachila bohotne joshke v modrchek, ki ji je komaj pokril bradavice. Navlekla si je zhabe, puli in chez vse kostim.

Ko je bila oblechena, jo je pospremil iz mrlishke vezhice in za njima ugasnil luch, da ne bi privabil sitnega pokopalishkega chuvaja Fedorja, ki je moral vsak hip zacheti svoj prvi nochni obhod.

Zunaj je bila trda tema, a po grobovih so mezhikale luchke.

»Poglej, v sosednji vezhici lezhi mrlich,« mu je shepnila Sara.

Pogledal je na vrata.

»Irena Pogachar,« je prebral.

»A odvetnica?« ga je vprashala.

»Ne, kurba je bila v baru hotela Slon,« ji je povedal. »Vse sem jih poznal. Velike razlike pa ni. Odvetnice in kurbe plachash za njihovo storitev. Za majhen denar so pripravljene ene in druge narediti velike kurbarije.«

Pred Zhalami se je Sara usedla v volva 960, razkoshno limuzino kovinske srebrno modre barve.

Spustila je elektrichno steklo.

»Rada bi bila she kdaj mrtva,« je rekla skozi odprto okno. »V oporoko bom napisala, da te morajo najeti za moj pogreb. Che bosh she zhiv,« je dostavila.

Vzhgala je avtomobil in se odpeljala z blazhenim nasmehom na ustnicah, ne da bi se she kaj ozrla po njem.

Fonzelj pa je she dolgo strmel za njenimi zadnjimi luchmi. Bile so tako rdeche in pekle so ga v ochi.

 

+++

 

Stali so ob shanku v bifeju Pri zadnji kapljici, ki je bil poleg cvetlicharne v istem poslopju kot krematorij; ta je obratoval nachelno ob torkih in chetrtkih in takrat se je iz njegovega dimnika chez pol Ljubljane razlezel sladkobni vonj po sezhganem chloveshkem mesu. Najmanj je pravzaprav smrdelo na pokopalishchu.

Malo vishje chez cesto je bila imenitnejsha gostilna Pri treh okostnjakih, vendar tja niso zahajali, ker je bila drazhja. Prenobel za potepuhe. Vanjo so prishli le, kadar so v gostilni svojci priredili sedmino in so poklicne zhalovalce pomotoma povabili zraven.

»Premishljujem o tem, da bi si pustil rasti brado,« je zamrmral Krishtof in se z desnico pogladil po dva dni starem strnishchu.

»Mislish, da bi te to polepshalo?« se je zachudil pleshasti Miha. »A res mislish, da bi te sploh kaj lahko polepshalo? Rajshi si bolj redno umivaj lase, ker imash mastne. Che bi jaz imel toliko las na glavi kot ti, bi si jih vsak dan umil z najboljshim shamponom.«

»Ne mislim, da bi bil lepshi, ampak zanimivejshi,« je zagodrnjal Krishtof. »Postal bi podoben tistemu igralcu Badu Spencerju. In brada naredi chloveka bolj inteligentnega.«

»Tebi tudi brada ne bi pomagala,« je stoichno skomignil z rameni filozof Gashper. »Konchno ima tudi kozel brado, pa ni videti zato nich pametnejshi od chloveka.«

»Che si bosh pustil rasti brado, bosh moral v roku enega meseca zamenjati osebno izkaznico in vse druge dokumente, v katerih imash fotografijo,« ga je strokovno opozoril upokojeni kifeljc Fonzelj.

»Ne serji!« je zobato zarezhal vanj Krishtof. »Poglej! She hoditi znam tako kot Bad Spencer.«

»Spenser se izgovori,« ga je blagohotno opozoril Gashper.

Krishtof ga ni poslushal. Zachel je hoditi po bifeju kot pijan medved.

»Kaj je zdaj, fantje?« je revsknil natakar Korel. »A boste she kaj spili ali boste samo chvekali bedarije? Dam she eno rundo?«

»Daj,« je zinil Miha. »Meni dvojnega.«

»Vem, saj nisem iz Baden Badna, da bi mi moral neprestano ponavljati,« je nejevoljno zagodrnjal Korel in segel po steklenicah. »She nikoli v zhivljenju nisi narochil manjshe merice.«

»Zadnjich sem bil na pogrebu kot Dzhon Vejn,« je rekel Gashper, ko je Krishtof prilomastil nazaj k shanku v stilu Buda Spencerja. »Hodil sem tako kot on, s celim telesom pri vsakem koraku. Opazil sem, da me pogrebci opazujejo in postalo mi je vshech. Sploh se mi zdi, fantje, da je nash poklic zelo blizu igralskemu. Igramo vlogo poklicnega zhalovalca. Tega ne bi zmogel vsak. Vzhiveti se je treba, to je.«

»Mislim, da imash prav,« je zamishljeno rekel Miha. »Res je precej podobnosti z igralskim poklicem. Vem, ker sem shel nekoch gledat slovensko komedijo v gledalishche in bilo je natanchno tako kot na pogrebu. Ljudje pa so se vseeno smejali in ploskali ter vpili na koncu bis, bis, bis!, kot da bi pokopavali svojo tashcho.«

»Ja, vcheraj sem na pokopalishchu pokavsal eno, ki je imela rit in joshke kot Merlinka Monro,« je hipoma posegel vmes policaj Fonzelj. »Kar je bilo vmes, pa ni bilo omembe vredno.«

»Enkrat te bo zasachil pokopalishki chuvaj Fedor in potem ti bodo za vedno prepovedali vstop na pokopalishche,« ga je blago opomnil Gashper. »Sam si bosh kriv, che ne bosh vech mogel opravljati poklica in bosh spet pristal med klatezhi pod mostovi.«

»Ko pa so zhalostne zhenske pripravljene na vse,« je vzdihnil Fonzelj. »Kadar so zhalostne, lahko z njimi pochnesh, kar hochesh. Che bi takshno mrho srechal v mestu, me she pogledala ne bi, ampak tu na Zhalah postane voljna, mehka in mokra. Bog mi je pricha, da ne silim v zhenske, kar ponujajo se mi, kot postrvi v prenapolnjenem ribniku skachejo iz vode.«

»She eno rundo?« se je znova vmeshal natakar mednje in med prazne kozarce.

Nekdo je pokimal.

»Fantje, pochasi,« je shepnil Gashper. »Kdo bo pa plachal?«

Izbrskali so ves denar iz zhepov. Zbrali so za stotaka premalo. Spogledali so se.

»Grem po sveche,« je shepnil Miha. »Kmalu bom nazaj. Pazite na mojo vekijo.«

»Pazi se rajshi ti – in to chuvaja Fedorja,« je zinil Krishtof.

Miha je pokimal med vrati, saj je zhe odhajal iz bifeja. Sprehodil se je po pokopalishchu in z grobov pobral nekaj svech, ki niso niti dobro zagorele, saj je ponochi pihal veter in jih gasil. Natlachil si jih je v vse zhepe, potem se je previdno, da ne bi kje srechal Fedorja, sprehodil do blizhnjega svecharja, ki je imel delavnico poleg Zhal. V sobici zadaj mu je izrochil sveche v ponovno obdelavo, dobil za to nekaj cvenka in izginil nazaj v bife.

Tako so zbrali she za eno rundo pijache.

Bili so poshteni lopovi. Kradli so sveche in jih nosili svecharju, ki je znova uporabil vosek in plastichno posodico. Kradli so tudi svezhe cvetje, ki so ga za majhno odshkodnino vrachali cvetlicharnam.

Sovrazhili pa so prave lopove: Bosance in Cigane, ki so kradli z Zhal vse, kar ni bilo zacementirano in priklenjeno.

Zhalovalci so imeli svoja pravila. Kjer so bile tri sveche, so vzeli samo dve. Goreche sveche se niso dotaknili, ker to prinese nesrecho. Takshno svecho lahko ukrade samo chlovek brez vesti. Zato so svecho vedno prej upihnili, preden so se je dotaknili. Kradli so samo svezhe rozhe, prinesene istega dne. Niso kradli vaz, ker potem ljudje ne bi imeli kam dajati shopkov rozh in te ne bi ostale svezhe. Bosanci in Cigani pa so kradli vse, celo zhelezne ograje, ki so jih preprosto odlomili in odpeljali na odpad. Z njimi so romale vse sveche, naj so gorele ali ne, kradli so nagrobne kamne in jih prodajali za gradivo. Celo pesek so postrgali z grobov z zidarsko zhlico, ga natlachili v vreche in potem she enkrat prodali pred vhodom na pokopalishche. Res niso poznali nobene obzirnosti.

»Vcheraj sem videl smrt,« je zinil upokojeni policaj Fonzelj in nagnil kozarec s pijacho.

»Res?« se je zdolgochaseno zachudil Gashper. »Kakshna pa je bila?«

»Bi rekel, da je imela dobre joshke in napeto rit, sicer je Fonzelj ne bi opazil,« se je posmehnil Krishtof.

»Ne, vsa v belem je bila in zelo koshchena, skoraj elegantna,« je priznal Fonzelj. »Pravzaprav je bela vlekla malo na sivo. Dva koraka od mene je stala in je gledala pogreb gospoda Mikelna, ki je umrl od prehude zaverovanosti vase. Smehljala se je. Nameraval sem jo zhe legitimirati, a sem se premislil, ker me je nenadoma ostro pogledala v ochi, kakor da me je spregledala. Kar srh me je spreletel.«

»Shkoda,« je rekel Miha. »Mogoche bi ti verjel, che bi mi zdajle pomolil pod nos njeno osebno izkaznico.«

»Sem jo pa vseeno ogovoril,« je nadaljeval Fonzelj. »Vprashal sem jo, kdaj bo prishla pome z nalogom za prisilno privedbo na oni svet. Spet me je pogledala v ochi, ampak zdaj me ni bilo strah, ker je naredila zelo prijazen obraz. Prej, kot si mislish, mi je odvrnila. In zdaj me skrbi, kaj je mislila s tem. Kdaj natanko bo ta prej, kot si mislim?«

»Saj ti je povedala, da bo to prej, kot si ti mislish,« je s filozofsko lagodnostjo dejal Gashper in stoichno skomignil z rameni.

»Morda pa si nesmrten, ker nikoli ne mislish,« je ugibal Miha.

»Moral bi jo aretirati,« je trmasto vztrajal Krishtof. »Najbolj mnozhichna morilka na svetu je, ti jo pa kar pustish. Zagotovo jo ishche tudi Interpol.«

»Chudno, da ji nisi shel razkazovat kakshne mrlishke vezhice,« se je namuznil Miha, ki ga je po nekaj kozarchkih dvojne vekije zapustila pushchobnost in je postal shaljivec. »Kolikor te poznam, bi she smrti dvignil haljo in jo nabrisal. Mogoche pa dobro nastavlja.«

»Mislim, da bo ona nabrisala mene, ko bo prishel chas za to, da bom dozhivel rigor mortis,« je zamishljeno dejal Fonzelj.

»Prej, kot si mislish,« je tiho rekel Gashper in se zastrmel skozi okno. V njegovem glasu je bil kanchek zlobe.

Zunaj so she vedno naletavale redke snezhinke. Bil je dolgochasen zimski opoldan.

 

+++

 

_________

Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)

Prvo nadaljevanje: Bratje sestre smrti I

Bratje sestre smrti III