Revija SRP 89/90

Andrej Lenarchich

 

 

KOROSHKI FAETON 

 

(Ob nenadni smrti koroshkega dezhelnega glavarja Jörga Haiderja)

 

 

Zgodilo se je, da je nachrtovani protest proti izjavam koroshkega dezhelnega glavarja ob robu letoshnjega praznovanja plebiscita v Celovcu namesto nas napisal sam Zevs. V eksploziji chrne volkswagnove mojstrovine tehnologije in domishljije, ki se je v oblaku razbitin in prahu v vlazhno megleni jesenski nochi 11. oktobra 2008 z gromom in treskom razsula na Rozhnodolinski cesti tik pred odcepom v pradavne slovenske Gure, kjer so Haiderjevi v Kotmari vasi pripravljali veliko rodbinsko praznovanje, se je konchala pravljica malega velikega igralca v nesrechni zgodbi slovenskega Korotana.

 

Ko se polegata hrum in prah nesreche, se pred nami izrisujeta dva vidika tega shokantnega dogodka.

 

Prvi vidik je realnopolitichen.

 

Koroshka je zunanja, vsem ochitna manifestacija osnovnega problema Avstrije. Ta drzhava se na vse kriplje izvija iz primezha velikonemshtva, iz nemshkoavstrijskih okovov, in se poskusha reklamirati kot posebna, avstrijska nacija. Seveda je prva in temeljna tezhava, ki stoji na poti do uresnichitve take interpretacije avstrijske zgodbe, da vedno znova, kamor koli zhe krenejo prizadevanja, pred njihovimi nosilci vstaja zatajevana slovenska avstrijska zgodovinska resnichnost. Naj se dejstva she tako skrbno prikrivajo ali reinterpretirajo, od vsepovsod shtrlijo Slovenci, pa naj jih kdo she tako prizadevno pokriva celo s spretno tkano vindisharsko »zhakljevino«. Na koncu pred vsemi vedno stoji resnica, da brez Slovencev Avstrije ni. Tudi zato ne, ker brez njih ne bi nastala niti prvich, ko se je z zmago na Moravskem polju pri Dürnkrutu leta 1278 te karantanske slovenske dedishchine polastil Rudolf Habsburshki, niti poslednjich, ko je skoraj osem stoletij kasneje, pred dobrimi petdesetimi leti, znova vstala iz svoje nacistichne anshlusovske podrtije na rachun krvavega boja Slovencev za svobodo. Na oborozheno vstajo slovenskih avstrijskih partizanov se je namrech Dunaj skliceval, ko je moral za uresnichitev bistvenega pogoja iz Moskovske deklaracije o priznanju statusa zhrtve in o obnovitvi avstrijske drzhave v predvojnih mejah dokazati uchinkovit avstrijski prispevek v boju proti nacizmu. Razen boja slovenskih partizanov v juzhnih avstrijskih dezhelah drugega niso mogli pokazati. Che tega dejstva ne poznajo drugi, se ga avstrijska politika zaveda v vsej njegovi pomembnosti ter ga ravno zato vztrajno in prav rada reducira na efemerno dolochilo Drzhavne pogodbe o krajevnih napisih. Ves pritajeni srd nemshkoavstrijskih resentimentov se osredinja na teh nekaj tabel. Preprosto zato, ker s tem prikrijejo svoje komplekse in umazano resnichnost bednega pogromashtva nad preostankom ostanka domorodnih slovenskih koroshkih dezhelanov. Vech kot tri chetrt so jih z nasiljem, z rabljevo sekiro, z veshali, s strelnim orozhjem in s preganjanjem v pol stoletja pognali iz slovenskih zibeli, da so iz njih ustvarili umetni nemshki svet v Korotanu.

Res je skrajno nenavadno, da pretezhni del avstrijske politike tako zagnano, pravzaprav samomorilsko (!) brishe bistveno okolishchino, ki prav tej politiki zagotavlja obstoj – che je mogoche "manjshino" (chudna manjshina, ki je temelj obstoja nacije!) zreducirati na "okolishchino". Ker se tega Dunaj potihem zaveda, je z velikim veseljem ponovil pradavno Rudolfovo zgodbo. Prav tako kot nemshki palatini Otokarja pred tolikimi stoletji se je znebil zanj neprijetnega mladega gornjeavstrijskega potentata. Zgodba je skoraj do pichice enaka, le da je bila slovenska karantanska dedishchina velika in na vzhodu, slovenski Korotan pa je manjshi in na jugu. Vse drugo je enako: znebili so se politika, ki je na zvezni ravni pomenil motnjo, hkrati pa so njegove izjemne sposobnosti zvito usmerili v "urejanje" koroshkih problemov. Inteligentni, nadvse sposobni, karizmatichni potentat je "razumel". Zgradil si je – na truplu slovenske etnije – cheprav prishlek, sijajno kariero, Dunaju pa omogochil trajno "umivanje rok" zaradi umazane protislovenske gonje, na katero so v Evropi obchasno postajali pozorni.

 

Drugi vidik je simbolni.

 

Kar nekaj sicer malo pomembnih posameznosti sobotne strashne nochne ure nosi v sebi izjemno sporochilo. Nesrechni dezhelni glavar je vozil avto volkswagen phaeton. Fáeton je v grshki mitologiji sin Heliosa, Sonca; mlad in ambiciozen, je vztrajno moledoval, da mu oche dovoli vsaj enkrat voziti sijajni sonchni voz. Konchno se mu je vztrajnost obrestovala in smel je sesti k vajetim v ognjeno kochijo. Objestni, potentni mladenich je oddivjal in se v svoji neprevidnosti nevarno priblizhal Zemlji. Ogenj, ki je nastal, je grozil, da bo zajel ves planet, zato je Zevs posegel vmes ter z bliskom in treskom unichil tako kochijo kot mladca.

Blisk in tresk se je danes, na koroshkih tleh, zgodil prav na kraju, kjer bi stal meddrzhavni mejni prehod z Avstrijo, che nad srbsko vojsko zgrozheni Slovenci leta 1920 na plebiscitu ne bi glasovali za Avstrijo. Glavar je umrl natanchno na »mejnem prehodu«, ko je peljal v slovensko plebiscitno cono.

Sicer kontroverzni, a vsekakor bleshchechi politik je nekaj ur pred katastrofo she poslednjich ostro zazhugal – tokrat novi – slovenski vladi, da "ne bo dovolil njenega vmeshavanja v avstrijske notranje zadeve, da je vprashanje krajevnih tabel notranja avstrijska politika in naj se slovenska vlada ne igra z ognjem"! Komaj nekaj ur kasneje je glavar she poslednjich podrl krajevno tablo in Zevs je z "Blitz und Donner" konchal she eno etapo slovenske koroshke tragedije.

Zakaj "etapo"? Preprosto zato, ker nesrechni konec tega glavarja v nichemer ne pomeni, da je konec avstrijske samomorilske, protislovenske, ignorantske in zatiralske politike. Saj vendar chlovek, ki sploh ni bil Koroshec, ni bil niti ni mogel biti z vsem srcem nosilec protislovenstva na Koroshkem. Dovolj in prevech je renegatov in drugih na Koroshkem, ki v sebi negujejo zadosti sovrashtva. Ne nazadnje je treba med ukrepi pokojnika opaziti marsikaj pozitivnega tudi za Slovence. Ta chlovek je bil le spretno uporabljeno orodje Dunaja, in Dunaj bo – kot vedno – prav gotovo znal tako ali drugache poiskati novo.

 

Ostaja pa tudi neizprosna, kruta resnica, ki se tiche vseh Slovencev. Nemcem, nemshkoavstrijcem, shovinistom, nacijem in komur koli drugemu s severa, z zahoda, z juga, od vzhoda je mogoche ochitati najrazlichnejsha dejanja proti Slovencem. Ni jim pa mogoche pripisati krivde! Krivda je pri nas. V nashe domovanje se je zalezla plesen, pa smo ga, namesto da bi plesen ugonobili, raje pustili vnemar, ga celo zapustili. Celo tako dalech gremo v tej perverzni raboti, da malikujemo tiste, ki so popustili in odshli, zanichujemo pa tiste, ki so vztrajali, se za svoje domovanje tudi bojevali za ceno zhivljenja in ki so znali borni ostanek nekdaj skupnega doma spremeniti v suvereno, mednarodno priznano in uspeshno drzhavo.

 

(12.10.2008)