Revija SRP 89/90

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

INVEKCIJE, KOREKCIJE

 

PRORACHUNSKA ZGODOVINA IN NJENI ZGODOVINARJI

 

Ne morem si kaj, da ne bi rekel she kakshne svoje na temo "prorachunske zgodovine" (in sploh vse etablirane – pach po primerih z zagrebshke univerze, o katerih te dni, sredi septembra 2008, porochajo mediji), te v glavnem podkupljene, s kupljenimi papirji nashemljene in napihnjene kvazistroke.

Ko sem pred leti prebiral Napoleonove reminiscence in modrovanja, zapisana na Sveti Heleni, sem dostikrat kar ostrmel. Seveda je sploshno znano, da je bil Napoleon izjemno polihistorsko formiran intelektualec in njegove zasluge pri genezi modernih znanosti in ved so velikanske. A prav zato, ker gre taki osebnosti verjeti dosti bolj kot etabliranim korifejam, je bilo (vsaj) zame shokantno, ko sem prebiral njegove besede, kako se je ob preiskovanju najstarejshih virov preprichal, da je prav gotovo vse, kar je starejshe od 9. stoletja, chisti ponaredek, najvechkrat plod bolnega uma she bolj bolnih (in pokvarjenih) individuov po kloshtrskih skriptorijih. Uposhtevaje nesporno dejstvo, da je na svojih pohodih odkrival stari Egipt, je povsem logichno, da je dodobra prebrskal stare evropske arhive (in jih dal prebrskati, jasno! – saj je tudi spodbudil razvozlavanje hierogolifov ...).

Naj se chlovek odlochi verjeti to ali ono, zdravemu razumu se upirajo vech kot ochitna zgodovinarska pretiravanja, pa naj gre za cezaroidne vojashke blodnje o tisochih in tisochih ladij, desettisochih in stotisochih vojshchakov itd. Prav verjetno je vsa zgodovina tistih chasov ena sama "carmina burana" (seveda pisana post festum, po hektolitrih alkohola in trumah dechkov in devichic ...).

V tisti moji Slovenski zgodbi in Kratki zgodovini sem postavil, da naselitvene blodnje najbolj diskvalificira/razkrinka preprosto uposhtevanje naravnih danosti okolja, v katerem Slovenci she danes zhivimo. Tukaj s premikanjem ljudstev nihche nich ne pridobi oziroma je to neizogibno samomorilsko, ker si mora chlovek v teh krajih mozhnost prezhivetja shele ustvariti – vire iztrgati Naravi, tj. njive, pridelek, zaloge ... Samo popoln idiot si more predstavljati, da so mnozhice od nekod prishle in se kar nenadoma "imele fajn"; predvsem se je tisti, ki je PRED NJIMI iz neprijazne dezhele s trudom ustvaril "nebesa pod Triglavom" – njive, polja, zhitnice, kozolce, senike, hleve, zelnike – presneto odlochno upiral vsakemu, ki je ogrozhal "pridobitve". Prav gotovo pa se prebivalci step, s svojimi navadami, prilagojenimi razmeram v stepah (selitve za pasho, nobene njive in she manj kakshna zaloga!), niso imeli za kaj seliti v obmochje snezhnikov, kjer je bilo zhe od dalech razvidno, da tam nimajo kaj iskati s svojimi chredami. Naselitvene marnje se torej lahko kotijo le v bolanem akademskem umu, ki iz svojih foteljev vidi zgolj (svoje) banchne rachune.

Napisal sem tudi, da je vsaj za nasho "avstrijsko" (bolje: habsburshko!) okolje chisto mogoche, da se je predstava o "prihajachih z Vzhoda" – iz Ukrajine – porodila na preprostem, resnichnem podatku o udelezhbi Polovcev (Ukrajinci, vendar pleme turshkega porekla, im. tudi Kumani, ostanki madzharizirani) pri zadnjem, odlochilnem spopadu Rudolfa Habsburshkega s cheshkim kraljem Otokarjem II. za karantansko dedishchino (Rudolfova zmaga pri Dürnkrutu, Moravsko polje, 26. avgusta 1278, Otokar ubit med begom; v zdaj avstrijskem D. she danes svechanosti ob obletnicah bitke).* Za ta spopad je shvabski potentat Rudolf, kateremu so se pri njegovem pohodu na Karantanijo (Ostarrichi) upirali celo njegovi rojaki, shvabski grofje, ki so od karlmanskih chasov upravljali dezhelo in postali povsem lojalni (slovenski) domorodci ter so bili zvesti Otokarju, dedichu karantanskega vojvodstva s Shtajersko, Koroshko in Kranjsko (porochil se je z vdovo zadnjega vojvoda Babenberzhana), moral prositi za pomoch Madzhare in Polovce. Shele z njihovo pomochjo je potolkel Otokarja. Seveda pa je po zmagi potolkel, pregnal, razlastil stare frankovske grofe, ki niso shli z njim, na njihove posesti pa je naselil svoje zveste polovske pomagache. Ti novi "grofje" so bili podlaga "naselitveni shtoriji", saj so resnichno prishli izza Karpatov, povrh pa plebs (Volk) tako ali tako nikoli ni shtel kot pomemben dejavnik. Zgodovina je bila do najnovejshih chasov skoraj izkljuchno zapisovanje rodovnikov in hagiografij plemichev. Ni dvoma, izdaten populacijski pljusk je tedaj prishel izza Karpatov v nashe kraje. Da je bila "kolaboracija" Habsburgovcev z Madzhari stoletna praksa, je sploshno znano, ukrajinsko soudelezhbo pa ne nazadnje dokazuje njihova vechkratna "pomoch" tudi kasneje – morebiti je najbolj znana zmaga pod poveljstvom poljskega kralja nad Turki pri Dunaju.

 

Je pa zagotovo "preseljevanje" kontinuiran proces, a v obsegu in na nachin, ki ustreza okolishchinam. Ni dvoma, da so ljudje zapushchali PRENASELJENA okolja v ugodnejshih podnebnih pasovih in se umikali na manj ugodna obmochja, na sever, v hladnejshe kraje. In to seveda ozmotichno, pochasi, za sodobnika praktichno neopazno. Karlmajsko bujno domishljijo blutundbodenskih nacikvazimislecev z bregov Odre, Nise in Labe je nedvomno burilo divjanje tolp, ki so z vzhodnih stepskih podrochij resnichno pljuskale dalech proti Zahodu. Le da vse to – vkljuchno z velikim "Atilo et consortes" – ni shtelo dosti vech, kot je lahko uzrlo oko v enem pogledu. Gotovo je bilo pri opisovanju veliko pretiravanja, ki je enako uchinkovito pomozhno sredstvo za pomnjenje dejstev kot ritem in melodija za besedilo (zato svetopisemski verzi!), pa ljudske "pripovedne" pesmi in eposi itd.

 

___________

* Rudolf je Polovcem narochil, naj kralja Otokarja umorijo, in to so tudi storili. Ta dogodek tudi pomeni konec viteshtva v bitkah, kajti do takrat se nikoli ni zgodilo, da bi kakega kralja naklepno umorili po spopadu. Ta Rudolfov nezaslishani zlochin je bil tudi vzrok, da ni uresnichil svoje najvechje zhelje, da bi bil kronan za rimsko-nemshkega cesarja. Papezh ga namrech zaradi umora kralja Otokarja ni hotel kronati. Za nasho zgodovino pa je ta umor posebej pomemben, kajti Rudolf je  prej zhe enkrat premagal Otokarja. Znova se ga je lotil in poskrbel za umor zato, ker zgolj zmaga nad »karantanskim knezom« ni zadostovala, da bi to postal Rudolf. Ta je hotel biti knez te »Vzhodne dezhele« (Ostarrichi, staro ime Avstrije, Österreich) zato, da bi bil lahko »rimski cesar«, za cesarski prestol pa je bil pretendent tudi Otokar (ostali »volilni knezi« ali »Kurfürsten« so bili zhe »oddadni«). Zato je ochitno moral Otokarja umoriti (porochiti se z njim pach ni mogel, kakor je Otokar s poroko z vdovo iz izumrlih Babenberzhanov pridobil knezhjo legitimiteto). Rudolf je moral odstraniti vse druge upravichence do »knezhjega kamna« in tudi njemu nenaklonjene »volivce«, namrech velikashe iz shvabskega plemstva »prvega vala« iz 9. stoletja, da si je lahko na svojo glavo posadil karantanski vojvodski klobuk. To mu je uspelo z uvozheno »ukrajinsko« (polovsko) volilno enoto … (Op. avt.)

 

 

 

JANSHEVO »HRVASHKI VRNJENO OZEMLJE«

 

Na prvi strani Dela, 15. septembra 2008, so bile objavljene besede Janeza Janshe: "Vse hrvashko ozemlje, ki je bilo po Rapallski pogodbi prikljucheno Italiji je bilo vrnjeno Hrvashki."

Che je to resnichno izrekel prvi uradnik v drzhavi, in to celo na proslavi obletnice prikljuchitve Primorske, potem je to shkandal prve vrste, ki seveda povsem razkriva, zakaj Slovenija izgublja na rachun juzhne sosede. Besede, ki jih je izrekel Janez Jansha, so neresnica par excellence. Noben del ozemlja, ki je po pogodbi iz Rapalla pripadlo Italiji, nikoli v zgodovini ni pripadal Hrvashki in ga seveda nikoli (!!!) ni bilo mogoche "vrniti Hrvashki"! Che izvzamemo beneshko upravo, ki je z istrskih obalnih obmochij dokonchno izginila v 19. stoletju, je vse to ozemlje bilo vso znano, dokumentirano zgodovino pod upravo dezhel Kranjske in Primorske z avtonomnim mestom Trst. To so bile slovenske dezhele znotraj habsburshkega imperija. Da je bilo tako, dokazuje ne nazadnje – che kdo ne verjame dokumentom – dejstvo, da Napoleonu niti na misel ni prishlo, da bi upravo teh ozemelj lociral v Zagreb, marvech je za sedezh Ilirskih provinc (oz. Ilirskega kraljestva), ki so obsegale poleg omenjenih dezhel in Trsta tudi vso vzhodno obalo Jadrana vkljuchno z Dubrovnikom in Boko Kotorsko, dolochil Ljubljano.

Do leta 1945 nich od omenjenega ozemlja ni bilo pod upravo Zagreba, niti mesto Reka, ki je bila shele z nastankom dvojne monarhije leta 1867 izrochena Budimpeshti kot madzharsko pristanishche. Shele takrat so bile tudi zgrajene prometne povezave, vkljuchno z zheleznico, a ne Reke z Zagrebom, marvech z Budimpeshto.

Poslanci, izvoljeni v Dalmaciji, Primorski in Kranjski, so do leta 1918 sedeli skupaj v dunajskem parlamentu, poslanci Hrvashke pa v madzharskem parlamentu v Budimpeshti. Z Rapallom je ozemlje Dalmacije, razen Zadra, pripadlo Jugoslaviji, ne Hrvashki, ki je nastala shele s pomochjo Hitlerja in Mussolinija leta 1941.

V okolishchinah, ko sosednja drzhava brezobzirno krshi vse dogovore in sistematichno zganja grabljivo ozemeljsko politiko "gotovog china" na shkodo Slovenije, je takshno neresnichno govorjenje visokih slovenskih uradnikov shkodljivo dejanje brez primere, ki pa jasno odkriva, kje tichijo vzroki za nastalo situacijo v odnosih z juzhno sosedo.