Revija SRP 87/88

Polde Bibich

 

DOTIKI PEKLA
(II)
 

Bil sem she sholoobvezen. Mama je hotela, da bi shel v gimnazijo. Na realki nisem opravil sprejemnega izpita, zato sem poskusil she na klasichni, kjer sem imel vech sreche. Torej sem jeseni 1944 zachel hoditi na Tegetthoff Gymnasium. Med tamkajshnje klopi sem se zrinil skupaj s fanti, ki sem jih poznal zhe od prej. Med njimi je bil poznejshi znameniti shportni novinar Evgen Bergant – Kuki. Z njim sva se najbrzh »srechala zhe v chasu, v katerega spomin ne sezhe. Najini mami sta bili sosholki in ker sta se vse zhivljenje druzhili, sta se morali srechati kdaj tudi z otroshkima vozichkoma.«1 Njega sem se razveselil, hudo pa je bilo, ko sem zagledal Tomazha Tomazhicha – Tomija. Z njim sva bila namrech sovrazhnika. Jaz sem stanoval na koncu Limbusha, on pa na zachetku Peker. Pekrchani in Limbushani so bili vechni nasprotniki, kar naprej so se pretepali. Midva pa sva bila nekakshna varuha meje. Ta je tekla ob poti po sredini travnika, ki se mu je reklo Kosmate. She danes se ena ulic v naselju, ki so ga tam pozidali, imenuje »Pot na Kosmate«. Stala sva vsak na svoji strani in se zmerjala. Tomi mi je obljubljal, da me bo poshteno pretepel, jaz sem ga samo obkladal z zmerljivkami. Bil je namrech nenavadno mochen fant. Velik in mishichast. Ko je bil star komaj sedemnajst let, je bil zhe prvak Jugoslavije v srednji kategoriji. Obetala se mu je imenitna boksarska kariera, a je boks opustil zaradi dekleta, ki mu je postavila pogoj, da ga mora opustiti, che jo hoche porochiti.

Jesen pa ni prinesla samo shole, marvech tudi bombne napade. Che ta pekel primerjam s Peklom pod tetino vasico, je bil najbrzh bolj nevaren, a tudi ta me je zanimal. Seveda, kadar sem bil na kakshnem grichu nad Limbushem in sem gledal, kako se hishe spreminjajo v prashne oblake, pokati pa je zachelo shele chez nekaj chasa. Jasno, da sem vedel, kaj je temu vzrok. Bilo pa je le zanimivo. V popolni tishini so iz Maribora shvigali sivi stebri oblakov prahu; ko so se umirili, pa je zachelo pokati in grmeti.

Tudi sam sem se nekajkrat znashel v hudo kochljivem polozhaju. Shel sem chez polje proti Pekram. Sam. Bil sem zhe chisto blizu kapelice pod lipama. Nad mano je preletavalo nekaj lovcev, znamenitih dvotrupcev. Lockheed P-38 Lightning. Pravi akrobati med letali. Chreshnjevchani so pripovedovali, da so ob nekem napadu na vlak letali kar skozi predor pod vasjo. Tako so bili spretni. Nori. In ne-varni. Nisem se oziral nanje. Kaj mi pa bodo, samemu sredi polja? Otroku! Pa she zavezniki so. A bil sem prevech zaupljiv. Vojak je vojak. Enemu sem vendarle bil napoti. Spustil se je in letel naravnost proti meni. Bil je tik nad tlemi. Tako nizko, da sem razlochno videl njegov chrni obraz, iz katerega sta bleshchala dva svetla kroga. Pilotska ochala. Kot sovje ochi. Ochi pticha smrti. Moral je videti, da sem otrok. Takrat mi je bilo enajst let. Droben sem bil, suhljat, premajhen za svoja leta. Pa vendar je izstrelil proti meni rafal. Na srecho je zgreshil. Vrgel sem se na tla. Krogle so zazhvizhgale mimo mene. Slishal sem, kako so udarjale ob tla. Imel sem obchutek, da leti po meni zemlja, ki so jo trgali zadetki. Bil sem osupel. Ko so Nemci streljali na nas iz Nazareshkega samostana, sem razumel, da streljajo tudi na otroke, so bili pach Nemci; tega, da bodo name streljali zavezniki, pa nisem pomislil.

Bombni napad sem prvich dozhivel 14. oktobra. Okrog desetih so zatulile sirene. Tako je bilo skoraj vsak dan. Bili smo zhe vajeni in smo se rutinsko umaknili v kleti. Tisti dan pa se je oglasil zvochnik in sporochal, kje se nahajajo letala, ki nas bodo napadla. Komaj smo se prerinili v zaklonishche, smo zhe slishali, da mochna eskadrilja leti od Gradca proti Mariboru. Napovedovalec je svaril: »... schwere Flugzeuge fliegen über Graz gegen Marbur ...« In zhe je zagrmelo. Luch je ugasnila. Klet se je stresla. Omet je odpadal. Prah nas je dushil. Neznosno je zasmrdelo, ker je mnogim ushlo zaradi strahu. Dushilo me je. Grmenje in tresenje ni hotelo prenehati. Tesnobno sem se sprasheval, kdaj ga bo konec in ali ga bom sploh prezhivel. Shele ob dveh smo se konchno reshili iz kleti, ki so jo zasule stene sosednje stavbe, kamor je treshchila bomba. Zaprepaden sem strmel na rojstno mesto, ki se je spremenilo v zhalostno rushevino. Ulice so bile polne razmetanih opek, razbitega pohishtva, chrepinj, cunj. Srhljiv pogled, ki ga je boleche spremljalo zaskrbljeno vprashanje: kaj je z mojimi domachimi? Shel sem po Vetrinjski ulici proti Glavnemu trgu, takrat Adolf Hitler Platzu. She danes slishim shkrtanje stekla pod nogami, ki me je oblivalo s kurjo poltjo. Ko sem prishel do mostu, se mi je odprl pogled na desni breg Drave. Vso Rushko sem imel pred seboj. Tam so na njenem zachetku stanovali Bibichi, stavba je bila cela. Vishe proti Studencem je bila tovarna, kjer je delala mama. Tudi ta je stala neposhkodovana. Hvala Bogu!

Odtlej so postala bombardiranja stalnica. Kar naprej smo chepeli po zaklonishchih – kleteh in rovih, bunkerjih. Muchno. Brez kisika. Smrad po strahu. Sam sem dobil strashen odpor do zhdenja v luknjah, v katerih ni bilo zraka. Bilo pa je obvezno ob bombardiranjih skriti se v zaklonishche. Po cestah so hodili policaji in che so te dobili med alarmom, so te stlachili v prvo klet. Bombne napade so najprej oznanili predhodni alarmi, tuljenje siren se je prekinjalo, takrat si she lahko bil na cesti, a si moral v prvo zaklonishche. Ko je zateglo zatulilo in se tuljenje ni prekinjalo, so te policaji zgrabili in na silo stlachili v prvo klet ali rov ali bunker. Odkar so prvich bombardirali tudi sredishche mesta in so se poshkodovale zashchite pred okni kleti, smo ob predhodnem alarmu lahko shli iz shole, da bi si poiskali zaklon nekje v blizhini. Sam sem se zmeraj potrudil, da bi se prebil chim dlje iz mesta. Na ulici sem se pochutil varneje kot v kleti. Nasha shola je bila na danashnjem Trgu generala Maistra, med vojno Tegetthoffplatz. Tistega dne je sirena zatulila sploshni alarm nenavadno hitro. Spodaj na Grajskem trgu sem videl policaje, torej sem stekel do Huterjevega bloka in po Razlagovi. Na Preshernovi spet nisem mogel levo. To mi je uspelo shele na Cankarjevi. Tam me je zagrabil policaj in me porinil skozi tezhka vrata blizhnje stavbe ter zaklenil za mano. Vedel sem, da bo she koga pripeljal. Kmalu ga je. Slishalo se je zhe hrumenje letal. Smuknil sem mimo policaja, ki je samo nekaj zavpil, a za mano se ni spustil. Od tresenja, ki ga je povzrochalo bobnenje letal, so shklepetale shipe na oknih. Pognal sem se po Vetrinjski do mostu. Zhe sem slishal eksplozije bomb. Okoli mene so zhvenketali drobci shrapnelov protiletalskih topov, ki so obsedeno obstreljevali letala. Ko sem bil na mostu, je bil pekel zhe tolikshen, da sem se vrgel na tla. Mostu ne zadenejo, sem se tolazhil. In ga res niso. Ostal sem na mostu, dokler sirene niso oznanile konca nevarnosti. To je bilo eno najhujshih bombardiranj, kar jih je pretrpel Maribor. Najmanj shestinpetdeset je bilo smrtnih zhrtev med odraslimi, otrok pa je umrlo shtirinajst. Lahko bi bil petnajsti. Iz hishe, kamor me je stlachil policist, ni nihche vech prishel zhiv. Nanjo je padla verizhna bomba. Spete bombe so eksplodirale druga za drugo. Prva na podstrehi, druga je padla skozi nastalo luknjo in se raztreshchila v zgornjem nadstropju, in tako naprej, do kleti, kjer je zadnja dokonchno razmesarila nesrechne skrivache. V tem bombardiranju s hudimi posledicami za Maribor je izgubilo zhivljenje shestinsedemdeset ljudi. Meni je bilo spet prizaneseno.

Kmalu sem se reshil vseh zadreg z bombardiranjem in sholanjem. V sholi je bilo treba prepevati, jaz pa sem bil brez posluha. Domishljam si, da sem ga izgubil prav zaradi odpora do vechnega prepevanja. Zhe v Rogashki Slatini. Med petjem sem samo odpiral usta. Pred prvo sholsko uro smo najprej eno zapeli. Profesorji so natanchno pazili, da smo res vsi peli. Ker sem odpiral usta, cheprav kar precejkrat narobe, so mislili, da pojem. Nekemu profesorju se je moje nesinhrono odpiranje ust zazdelo sumljivo. Stopil je k meni. Se nagnil chisto do ust. In ostro vprashal: »Warum singst du nicht?«

Zakaj ne pojem? Da sovrazhim njihove pesmi, mu nisem mogel rechi. Lahko bi rekel, da nimam posluha, pa nisem poznal nemshke besede za posluh.

»Ne znam.«

»Kaj nisi v Hitlerjugend? Tam vendar veliko pojejo.«

»Ja.«

»Jutri prinesi potrdilo, da hodish k Hitlerjugend! Drugache se lahko poslovish!«

»Ja.«

Katastrofa! Doma panika! Ker ne bom prinesel potrdila, ki ga nisem mogel nikjer dobiti, me ne bodo samo vrgli iz shole, marvech bo tudi mama chutila posledice. She zaprejo jo lahko. Ota je bil popolnoma miren. Oblekel se je malo boljshe kot sicer, mene so uredili in sva shla. V Jurchichevo ulico. Tam je imel zasebno ordinacijo zdravnik, ki je sicer delal v ambulanti za zheleznicharje. Ota mu je razlozhil nashe tezhave. Zdravnik pa je, ne da bi me pregledal, napisal, da mi zdravi sushico, da je nevarna tudi za druge, saj se lahko okuzhijo, torej ne smem vech v sholo, Hitlerjugend mi je pa zhe tako prej odsvetoval. Mama je nesla izvid v sholo, dobila moje sprichevalo za prvo trimesechje (v nemshkih gimnazijah je bilo sholsko leto razdeljeno na tri trimestre) in tako je bilo konec mojega nemshkega sholanja. Odtlej sem se podil po Zhabji vasi, se skrival v gabrovih zhivih mejah, lovil po Kosmatah, gledal z vzpetine nad Hrastjem bombardiranje Maribora, hodil k Marinom na Pohorju ... Pekel je bil dalech spodaj.

Cheprav smo ga tudi tu chutili. A smo se pochutili varne. Razen mame. Bombardiranja me je bilo groza zaradi nje. Vsakich, ko so padale bombe na Maribor, je dobila zhivchni zlom, cheprav smo bili kar dalech iz mesta. Njeni napadi so bili podobni epilepsiji. Padla je po tleh, se zvijala, tolkla z glavo ob tla, brcala, vpila. Nikogar ni chutila ob sebi, cheprav smo jo tolazhili, ji prigovarjali, jo vzpodbujali. Ni slishala ne videla. Najhuje je bilo ob nochnih bombardiranjih. Ko sem jo prvich videl takshno, sem bil preprichan, da je znorela. S starimi starshi sem z balkona gledal eksplozije protiavionskih izstrelkov, ko se je nenadoma zaslishal pretresljiv krik in potem jok, tuljenje. Mama! Stekli smo v hisho in jo nashli na tleh. Bal sem se, da bo umrla. Saj sem jo vechkrat videl pogumno. To pot pa ...

Po koncu bombardiranja je she nekaj chasa hlipala, nato pa se je pochasi umirila. Hvala Bogu! Ni umrla, pa tudi zhivchna ni bila. Rane od strahu so se zacelile, niso ji zapustile posledic. Vsaj takih ne, ki so po vojni mnoge brez pravega razloga obsedale z bozhjastnimi napadi. Veliko sem jih videl in vedno sem se spomnil mame ob bombardiranju.

Bombardiranja so bila vsak dan hujsha. Ljudje so iskali zatochishcha po okolici. Vse hishe so bile prepolne. Kdaj je kakshna bomba padla tudi v nasho okolico, zato je gospa grofica Berlova prosila ota, naj v hribu ob njihovem dvorcu izkoplje zaklonishche. Ota je bil v mladih letih rudar v Zabukovici, zato je vedel, kako se kopljejo rovi in kako se utrdijo. Zacheli smo hoditi v otov bunker. Starejshi so shli noter, otroci smo se igrali pred vhodom, dokler nas niso napadli angloamerishki lovci. Spet sem slishal zhvizhganje krogel. Starejshi so se razjezili in odtlej smo ob alarmih morali v rov. Tichanja v otovem rovu sem se izogibal tako, da sem navsezgodaj krenil proti Pohorju, kjer se je zdelo varno celo mami.

Vojna se je blizhala koncu. Od Kamnice gor so se umikale nemshke chete. Nich vech ponosne in lesketajoche se. Utrujeni so vlekli noge za sabo. V tovarni, kjer je delala mama, so delavke seshile slovenske zastave z zvezdo. Dobil sem otroshko titovko z zvezdo iz blaga. Seveda, kovinskih she ni bilo. Nekega dne sem s kolesom shel po nekaj zastav za limbushke prijatelje in znance. Na pekrskem polju so imeli Nemci chudne naprave, podobne raketam, ki pa so bile menda samo za to tam, da bi preslepile zaveznishke pilote. Pa jih niso. Niti ene bombe niso odvrgli tja. Tiste kulise je strazhil en sam vojak. Prav pred njim se mi je odtrgal rochaj aktovke in nekaj zastav je padlo na cesto. Zaprlo mi je sapo. Kaj bo zdaj? Strazhar je vse videl. A se je delal, kot da ni nich. Tedaj sem vedel, da je vojne konec. Zhe naslednji dan so padali z neba letaki, ki so nagovarjali nemshke vojake, naj se predajo, ker je Nemchija kapitulirala.

Zadnja krogla mi je zacvilila mimo glave, ko so Nemci zhe odshli in je bila nova oblast she popolnoma neurejena. Na hisho smo obesili zastavo s titovo zvezdo, zaradi chesar je bila oma vsa iz sebe, ker je bila preprichana, da se bo vrnil kralj. Nisem ji verjel in sem si poveznil na glavo titovko. Toda iz nekega vrta na Studencih je res nekdo streljal proti meni. A me ni zadel. Zadnja krogla je samo zazhvizhgala mimo moje glave.

 

________________
1 To sem napisal za knjigo Rajka Shugmana KUKI Evgen Bergant, Mladinska knjiga 2008, str. 137.
 
_______
Glej tudi: DOTIKI PEKLA I, SRP 85-86/2008