Revija SRP 87/88

Milan Fridauer Fredi

AFORIZMI
 

 

V brk se najlazhje lazhe golobradcem.

Rabljeni rablji dosegajo na trgu vishje cene kot novi.

Chloveku, ki je skushal iti z glavo skozi zid, pishe to zhe na chelu.

Na lepe ochi dobish tudi podplutbe.

Che bi bil molk res zlato, bi nam to zagotovo zamolchali.

Che dovolish, da te poshljejo po kostanj v zherjavico, te bodo kmalu poslali po ogenj v zherjavico.

Nima vsak zhilice za krvodajalstvo.

Volk menja dlako, nravi pa niti za dlako.

Pri nas si zhe vsak zvodnik domishlja, da je kulturni animator.

Che si chlovek na mestu, te bodo vsi pustili za seboj.

Navada je zhelezna, razvada pa svilena srajca.

Che imash v ognju vech zhelez, ne smesh biti lesen.

Kdor mi ni nich dal, me ne rabi dajati v nich.

Na kmetih je v preteklosti roka pravice pogosto jemala v roke rochice.

Tisti, ki so me spravili na psa, naj od mene nikar ne prichakujejo pasje zvestobe.

Vedno bolj se mi zdi, da tisti, ki kanalizirajo tok zgodovine, potiskajo chloveshtvo v kanalizacijo.

Najprej streljajo kozle, potem pa bi nas she radi uchili kozjih molitvic.

Ni vsak, ki ne skache chez plot, zaplotnik.

Dandanes se petelini zhe vsak kopun.

Tisti, ki jim gre za kozho, zlahka skochijo iz nje.

Srce se da presaditi, srchnosti pa ne.

Blagor ubogljivim po duhu, zakaj njih je tuzemsko kraljestvo.

Najbolj bom vesel, ko mi bodo hrbet obrnili zahrbtnezhi.

Tisti zgoraj le redko gor plachajo.

Najnevarnejshi obrachajo plashch po vetru pod plashchem nochi.

Ubogih nihche ne uboga.

Chloveka dajejo v nich le tisti, ki sami nich chloveshkega nimajo.

Tiste, ki se napihujejo kot zhabe, je treba pogledati kot kacha.

Mati korajzha je vse bolj neplodna.

Moch ima svojo noch.