Revija SRP 87/88

Matej Krajnc

 

SMRT MED SOSEDI

 

SMRT MED SOSEDI
 
Smrt med sosedi –
kaj je sploh to?
Zjutraj gresh in ne vesh,
da nazaj te ne bo …
Kdo poje zadushnico,
ko nekoga vech ni?
In kaj v nas pozabi,
potisne vase, zgladi?
 
Smrt med sosedi
mrzlo nas spreletava;
nam je mar res hudo?
Nas mar mrzlo zabava?
Sozhalje izrechemo,
kot po bontonu velja,
a mar glava res ve,
kaj jezik blebeta?
 
Naenkrat je vdova,
ki prej bila je soproga,
govori si: prishel bo,
a vsakdan je ne uboga.
Ponochi objema
prazno blazino
in v sebi dushi
rohnecho praznino.
 
Saj ji naklonimo kak
prijazen pozdrav,
tolazhimo jo,
da vse bo she prav,
da chas bo minil,
da chlovek vse prezhivi,
a nekdo ni prezhivel –
ta, ki ga vech ni.
 
Sprashujemo se,
kdo zdaj bo naslednji.
Gledamo se postrani,
radi bili bi vsevedni.
Hodimo hitro,
kot da v nas nekaj gori,
morda nas babica s koso
le ne dohiti.
 
Izvide postavljamo
pod vprashaj –
hej, ta pega ni tumor
in rak vendar hodi nazaj!
Gladimo si gube
in spimo pod tushem;
saj smo vendar nesmrtne,
zhegnane dushe!
 
Smrt med sosedi –
kaj je sploh to?
Sovrazhim smrt, zhe zhiveti
dovolj je hudo!
Ko sem bil majhen,
sem se s svechami igral,
za sosedovo zheno
bom nocoj eno prizhgal …
 
 
 
TISHINA
 
Pogrebci spustijo in obstojijo.
Pokopalishche molchi.
Zadnji v vrsti se skloni
in vrzhe zadnji dve vrtnici.
 
Zhivljenje je loterija,
vejo praviti stari ljudje.
Kdor znajde se v krsti, je tiho.
Tishina najvech pove.
 
In nad pokopalishchem se zberejo
prvi jesenski oblaki.
Po koledarju je she poletje.
A pleshe chuden sirtaki.
 
Luknja postane gomila.
Pogrebci odidejo stran.
Ta, ki je v jami, se nich vech ne boji,
da bi bil zhiv pokopan.
 
 
 
DUH PO DICKENSU
 
Vecher ima duh po Dickensu,
kopljem po njem, pa se nich ne zgodi.
V mikrofon sem zajavkal nekaj besed,
a she vedno premalo odlochno, se zdi.
Pridne roke trgajo grozdje,
hudobne praskajo v mrak.
Rade bi izvedele, kaj je pod njim –
visok ali nizek tlak.
 
Zaropotal bi kot Pavle Zaropotaj,
a se sprashujem, kdo bi poslushal.
Vecher dishi po Dickensu,
uboga prezebla dusha.
Pridne roke zasajajo drevje,
hudobne si otirajo znoj.
Ura je zhe brezbozhna, priznam,
zamrmram: heh, zgodaj je she nocoj!
 
Vem: che bi hodil s kurami spat,
bi se mi vsul pesek v ochi.
Tako pa lahko v miru kolovratim
po obichajni vsakdanjosti.
Pridne roke grmijo s prizhnice,
hudobnim je vsega zhal.
Che bom nocoj she kaj naredil,
bom morda malo bolje spal.
 
Chakam na telefonski klic.
Tako pozno pokliche samo she kak roman.
Ponavadi obrnem nekaj strani,
ponavadi se obrnem na stran …
 
Vecher ima duh po Dickensu.
Njegove strani prhnijo.
Rad imam stare, prhneche strani!
Rad imam nostalgijo.
Pridne roke pletejo inicialke,
hudobne roke tuhtajo imena.
Kradejo jih iz Dickensa.
Stara so, a ognjena.
 
Vecher dishi po Dickensu,
a po kom dishi mojster sam?
Prepozno je, da bi ga vprashali,
dalech je zhe in bili smo zhe tam.
Pridne roke si umivajo roke,
hudobne pa grizljajo furnir
in iz rebrc na prezrachevalni loputi
izpeljejo chisto spodoben vecher ...
 
 
 
VEDNO ISTI SPOMIN
 
Vulkan je prehitro bruhnil
moje vcherajshnje misli
ali pa sem jaz prehitro
izbruhal vulkan.
Nihche me ne bo tega vprashal,
a enkrat vse pride na dan.
 
Dan je tako nastavljen,
da se vechkrat zjoche,
in ko to najmanj potrebujemo,
gre drobcene rake lovit.
A nocoj sem ga
dodobra pritisnil ob zid.
 
Nebo se prevech preliva
v chudne zastonjkarske barve,
rad bi bil dober in tih,
a ne morem zapreti ochi.
In nochni vlak se ustavlja
in trepeta pred potniki …
 
Vulkan je prehitro bruhnil
ali pa sem se jaz prehitro zbudil,
in zdaj me jutro shchemi,
vedno na isti nachin.
In dan se zvecherν
v vedno isti spomin ...
 
 
 
UPANJE UMRE ZADNJE
 
Upanje umre zadnje,
a che je tako, kdo ga pokoplje,
kdo grebe za njim
v mrzel predzimski polmrak?
Kdo mu pove, kar mu gre,
chesh: kdo ti je dovolil iti?
Kdo si nato odseka obe nogi
in razglasi, da je siromak?
 
Gledam, kako se stikata oba kazalca na uri,
in zhe dolgo mi ni vech jasno:
morda ima statistika celo prav
in jedrski oblaki niso samo iz bajk.
A che upanje umre zadnje,
kdo potem placha njegov pogreb
in na chigavem pokopu pogrebci
druzhno udarijo shtrajk?
 
Z zharechimi ochmi gledamo
znake na nebu,
tezhko nam je,
pa ne vemo, kaj bi.
Obrachamo stare reke,
stalna rekla ali fraze,
chesh: naj si hudichi zhe enkrat
zares pogledajo v ochi!
 
Upanje umre zadnje,
a che je tako, mu ni lahko,
zavzdihniti mora in rechi:
eh, treba se bo pokropit!
Jagnje neha odvzemat grehe sveta,
ko obstoji nad gomilo,
samo dvakrat se zasuche na petah
in svetloba iz groba mu vzame vid.
 
 
 
KAR SE KOMU ZAZDI
 
Branjevke postajajo vse bolj betezhne,
tezha tehtnic jih pritiska k tlom.
Dan se spremeni v kar se komu zazdi,
jesen se pomika k praznikom.
 
Oblechem si pogled iz hladnih dni,
skorajda stechem skoz mesto.
Dan se spremeni v kar se komu zazdi,
smehlja se kot Agnes Dipesto.
 
Vsepovsod plakati in ankete,
vsepovsod spremenjen vozni red.
Dan se spremeni v kar se komu zazdi,
stare zamere bo treba pozapret.
 
Branjevke postajajo vse bolj betezhne,
vse tezhje rachunajo ljudem.
Dan se spremeni v kar se komu zazdi
in nikogar ne zanima, kaj se pripeti potem.
 
 
 
KAJ SE VAM ZDI?
 
Kaj se vam zdi, pastirci vi?
Trenutno je julij in dalech je she do Rojstva
in ovce blejajo, blejajo
tjavendan.
Modreci z Vzhoda,
ki smo jih poimenovali sveti trije kralji,
pa hitijo, vsi grbavi,
v kometovo stran.
 
Nihche she ne kliche,
betlehemski hlevchki so prazni,
samo nepriljuden kup slame
je she ostal;
onile starchek s palico,
ki suva v golobjo picho,
pa do bozhicha
ne bo zdrzhal.
 
Kaj se vam zdi, pastirci vi?
Spet se je zgodaj stemnilo
in niti petelini
se ne oglashajo vech zastonj.
In mladih deklic
je vse manj in manj,
in che jim igrash serenade,
ne pridejo vech na balkon …
 
 
 
___________
(iz rokopisa za zbirko Nasvidenje, grof Monte Christo)