Revija SRP 87/88

Matjazh Jarc

 

 

SONCHEV CIKEL

 

II

 

 

Prostor

Nevidno zarisana pot.
Po njej se zharecha gmota
kotali skozi brezno,
preluknjano s premicami,
a neshtetokrat neizmerljivo.

Eno je meriti razsezhnosti,
drugo je zarisati jih v prostor
in potisniti ognjeno kroglo
vedno znova na njeno pot.

Eno je poshiljati v prostor
nebogljene, nesvetleche sonde,
drugo je doumeti nedoumljivo.

Eno so te besede in njih zven,
drugo pa je njihovo neuresnichljivo
hrepenenje po dotikih sonca.

 

 

 

Sonchni sli

 

Sonchne sle smo odposlali
Vse vesolje razsvetliti,
Razvozlati zlate niti,
ki jih nismo stkati znali.

 

V daljne in neznane kraje
Zhe od nekdaj misel tava.
Mati, chudezhna narava,
Ki nam jemlje manj, kot daje,
Gleda, ko so se s postaje
Sonchni vlaki odpeljali,
Z njimi pa ljudje, zhivali
In rastline tisochere.
V daljne, chudovite sfere
Sonchne sle smo odposlali.

 

Tu pri nas, kjer vlada zmeda,
Kjer nam zlo je luch vsakdanja,
Kjer chloveshtvo se priklanja
Sli nasilni, kakor chreda,
Ki se sebe ne zaveda,
Tu, pri nas, so znameniti
Modreci ugotovili,
Kaj storiti, in sklenili
Svet zdivjani umiriti,
Vse vesolje razsvetliti!

 

Shli so najboljshi med nami,
Tisti, ki srce jih vodi
K dobri, milostni usodi,
Tisti, ki si znajo sami,
S chuti, mislimi, rokami,
Vsak odgovor izboriti,
Ki nas hochejo reshiti,
Ki namesto nas jih zhene
Najti vozle zapletene
In razplesti zlate niti.

 

Mnogo sonc v vesolju sveti,
Tisoche bogov nam vlada,
Cela kozmichna armada!
Nam, ki nochemo verjeti,
Da smo tam, prav tam spocheti.
K njim smo nashe sle poslali,
Da jim bodo pokazali
Vozle kozmichne usode,
Niti zemeljske zablode,
Ki jih nismo stkati znali.

 

 

 

Dezhela harmonije

 

Ko chrna noch izgine,
charobni konji poletijo,
odpeljejo v vishine
prezlato sonchevo kochijo.

 

Na njej so nalozheni
sijochi, chudezhni kristali,
zeleni, modri in rumeni,
smaragdi, jaspisi, opali

 

Prshijo iskre pod kopiti
in sinji kochijazh prepeva
si o dezheli chudoviti,
ki chaka nanj na koncu dneva.

 

Pod mavrichne oboke
bezhi modrikasta ravnina,
zajeta v misli pregloboke
uhaja iz spomina.

 

Tam dalech, kjer krojijo
nebeshki pajki svojo prejo,
planejo besno nad kochijo
in jo razkosajo, pozhrejo.

Edino she lesket omamni
zdaj iz cheljusti svetih sije,
zdrobljeni dragi kamni
v dezheli harmonije.

 

 

 

Manija

 

Sonce, ti si seksualno blazno!
Delash, da zorijo brsti,
da so plodi polni, chvrsti,
da se ptichki razmnozhijo,
machki v tvojo chast vreshchijo,
v cvete tonejo chebele,
da nam breskvice debele
gladke kazhejo obline,
zajklje mrejo od topline,
chez osemenjene trave
biki skachejo na krave!

Sonce, ti, ki nam prijazno
vzburjash pelod v rdechi rozhi
in strjujesh sol na vlazhni kozhi!
Chas je, da bi nam odgovorilo,
kaj s chlovekom si storilo,
da se zdaj pred vsemi skriva,
ko ga v ljubico poriva?
Si sijalo kam drugam,
da ga je telesa sram?
Si posulo nanj svoj prah,
da ga je ljubezni strah?

Sonce, sonce, kaj bo s tabo,
che z obleko bo prekrilo
se nebo in zatemnilo
in bo jasen beli dan,
le ko bomo zrli stran?
Ti, ki svetish brez obleke
v temno noch na vekov veke,
da od vzburjenja prshijo
svetle zvezde v galaksijo!
Daj, povej, zakaj sem jaz
skril pred tabo svoj obraz?!?

 

 

 

Sonchne tanke

Ko si tonilo
oni dan v ocean,
si bilo bedno,
nebogljeno in rahlo
kot cheshpljev knedelj.

 

******

Sam se prebudim.
Glej, si rechem, svetel dan,
zbit med dve nochi,
in ti visish na nebu
kot marioneta!

 

******

In izparevam
v nenasitna zhrela
teh tvojih pechi!
Paradzhnik bo vechji
od moje glave.

 

******


Danes sem kronist;
zabelezhiti hochem,
kdaj te pogoltne
chrno nadishavljena
prijateljica.

 

******

Prichakujem te,
skoraj brez dvoma, jutri,
ozrlo se bosh
name, za nekaj hipov,
kot da me vidish.

 

******

O, slepecha Luch!
Zakaj mechesh te sence,
kakor da lazhesh
moji preprosti dushi
in njenim sestram?

 

 

 

V vsakem ochesu

 

V vsakem ochesu imash eno sonce:
vzideta zjutraj, ko vstanesh iz sna,
in spet zaideta, kadar zaspish.

 

Ponochi se sonci zdruzhita v tebi,
v notranje sonce To sredi srca
sije ti sanje, ki z njimi zhivish.

 

Samo en chlovek ochi ne odmakne,
ko tvoji sonci zasijeta vanj:
edino njemu lahko se predash.

 

In ko ga pogledash, iz dveh sonc zasije
skozi ochi ti zhar tvojih sanj,
ki v njem razzharijo vse, kar imash.

 

 

 

Nad vrochim mestom

 

Nad vrochim mestom bela krila sem razpel
in proti soncu, kralju dneva, poletel,
a ne, da bi za Ikarom ponovil let,
ki je nemochen v sonchnem ognju izgorel:
odpravil sem se na neznano, dolgo pot,
da bi najvishjo slast ljubezni dozhivel,
ljubezni, ki v vesolju vnema svetli sij;
odshel sem, da bi konchno jo do dna dojel
in bi razkrila se poslednja mi skrivnost,
ki bi jo tebi, samo tebi razodel.

 

 

 

 

_______

Glej tudi: SONCHEV CIKEL I, SRP 81-82/2007