Revija SRP 87/88

Marusha Avgushtin

 

 

SUBLIMNO V SLIKARSTVU VLADA STJEPICHA

 

Stjepicheve nekoliko starejshe, zhivo barvite, dokaj plastichno uchinkujoche akrilne slike, kolazhirane z vato in s filcem na platno, ki jih morda lahko poimenujemo s skupnim imenom »Jedra«, se mochno razlikujejo od tokratnih, na prvi pogled monokromnih, dokaj ploskovitih kompozicij v variiranju sivih, belih in chrnih tonov, s prevlado chrt, pik, sukanca itd. na razlichnih vrstah papirja ter pogosto prekritih z akrilno emulzijo in/ali z razlichno strukturiranimi belimi vlakninami. Plastenje slikarskih povrshin hkrati zakriva in razkriva daljne sledi avtorjevih spominov na krajino ali figuro, ali pa se udejanja kot od fizichnega sveta zhe povsem avtonomno likovno kreiranje. Erotichni naboj prvih in sublimnost drugih del predstavljata enako preprichljivo in sugestivno odslikavo avtorjevih chustvenih razpolozhenj in duhovnih stanj. Pogosto v center slike postavljene agresivne barvite forme starejshih podob delujejo kot povechani ekrani in v gledalcu lahko zbujajo vtis psihichne napetosti in nemira, medtem ko novejshe s tonsko ubranostjo sivin, s krozhno ali v vse smeri odprto kompozicijo ali z njeno delitvijo v dve bolj ali manj simetrichni polovici oziroma z uporabo nekakshne krizhne zasnove, ki lovi ravnotezhje med horizontalo in vertikalo, posredujejo gledalcu spokojnost in uravnotezhenost, cheprav pozorno opazovanje, posebej ob menjajochih se ritmih v slikah, razkriva avtorjevo emocionalno in refleksivno razlichno vibriranje.

Zapisan moderni umetnosti in vseskozi odprt sebi in okolju, Vlado Stjepich za svoje likovne stvaritve uporablja razlichne, tudi neslikarske materiale, kakor mu pach narekujeta likovna in psihichna senzibilnost. Risba, ki jo pojmuje zelo shiroko, je kot temeljno likovno izrazno sredstvo najbolj neposreden izraz njegove zhivljenjske energije. Ko se prepushcha gestualnosti potez, dosega v najboljshih primerih skupaj z belino, s svetlobo, z razlichnim strukturiranjem slikarskih povrshin in nanashanjem slikarskih in drugih materialov enega vrh drugega preprichljivo prostorsko globino, spet drugich se zdijo njegove kompozicije »le« odraz umetnikovega takega ali drugachnega dushevnega stanja, ki z besedami ni izrazljivo, vendar ga obchutljivi gledalec lahko hitro zasluti.

Za igro spontanega slikarskega kreiranja Vlado Stjepich uporablja tudi tezhko uporabna, kar nerodna orodja, ki jih izdela sam, in si na ta nachin postavlja ovire pred rutinskimi potezami. Z uvajanjem akcijskega slikanja zheli stopnjevati pretochnost ustvarjalnih energij, ki sevajo skozenj, vendar to spontano dogajanje v dolochenem trenutku razumsko ali intuitivno zaustavi z domishljeno kompozicijo, kakor bi se, izrazheno metaforichno, ustavil pred morebitno nevarnostjo. Zato nam Stjepicheve slike lahko posredujejo tudi mir in »tishino« in ne nazadnje tisto lepoto, s katero umetnik pritrjuje zhivljenju v vsej njegovi neulovljivi mnogostranskosti.

Belo ali chrno nit slikar uporablja kot nekakshno nadomestilo oziroma dopolnjevanje risbe, ki evocira zvochnost njegovih sicer »tihih« in zadrzhanih kompozicij. Dokajshnja hermetichnost Stjepichevih slik se nam prichne razpirati, ko pogled nanje spremenimo v zrenje in »poslushanje«.

Morda bi slike, prikazane na tokratni razstavi, lahko razdelili v dva sklopa: na dela s prevladujochim chrtovjem s shtevilnimi variantami in z bolj ali manj simetrichno grajeno kompozicijo ter na dela, oblikovana v mehkejshih, oblih potezah v druzhbi barvnih ploskev in v krozhneje zasnovanih kompozicijah. Sublimnost prvih avtor opazno stopnjuje z vlakninami razlichnih struktur in/ali z akrilno emulzijo. Slednja kot vrhnja polprozorna plast vabi obiskovalca v zastrte fiktivne prostore, ki nas s plastenjem posredno soochajo tudi z dimenzijo chasa. Za drugi sklop upodobitev se zdi v nasprotju s prvim njihov emocionalni naboj bolj izrazit.

Vse napovedi v zadnjih sto letih o koncu slikarstva se niso uresnichile, a sodobno slikarstvo v veliki meri nekdanje mimetichno ponazarjanje vidnega sveta spreminja v vsebine, ki se zde pogosto blizu poeziji in filozofiji. Od tvorcev teh vsebin to ne zahteva nich manjshe metjejske spretnosti, hkrati pa sili avtorje v iskanje vedno novih nachinov njihove uporabe.

Vlado Stjepich sodi med tiste obchutljive in raziskovalno naravnane umetnike, ki zhelijo svoj notranji svet izraziti na zanje v danem trenutku najbolj relevanten nachin. Skromnost in pogum, ki ga pri tem spremljata, rojevata duhovno razsezhnost njegovih del. Poleg likovnega daru, ki mu je bil polozhen v zibelko, in neumornega dela, s katerim ta dar neguje in plemeniti, je avtorjeva chloveshka in umetnishka odprtost poroshtvo tudi za njegovo nadaljnje umetnishko brstenje in zorenje.