Revija SRP 87/88

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

 

VENETI V TROJI

(V)

 

 

 

INDOEVROPEJCI V ANATOLIJI

 

Legenda pripoveduje, da je bog kaznoval ljudi, ki so si predrzno domishljali zgraditi babilonski stolp do neba, zato jih je udaril z mnozhico jezikov, da se niso mogli sporazumevati med seboj in z gradnjo ni bilo nich.

Vse od najstarejshih chasov so misleci poizkushali ustvariti nekakshno sistemizacijo shtevilnih jezikov, da bi sorodne med seboj povezali v druzhine. Ni nash namen, da bi se lotevali zgodovine jezikoslovja, bolj za ilustracijo k preuchevanju anatolskih jezikov naj omenimo jafetitsko teorijo, znanstveno domnevo ruskega jezikoslovca N. J. Marra, po kateri so se vsi jeziki na svetu razvili iz shtirih prvotnih magichnih fonetsko-semantichnih prvin: sal, ber, jon in rosh. Njihov nadaljnji razvoj pa je bil odvisen od ekonomsko-druzhbenih dogajanj. Jafetitsko teorijo so v Sovjetski zvezi dolgo shteli za uradno, dokler je ni obsodil Stalin leta 1950 in potem so jo sovjetski jezikoslovci odklanjali kot fantastichno in psevdomarksistichno. Marr je prishel do jafetitske teorije med preuchevanjem jezikov pred nastopom indoevropskih in semitskih jezikov. Jafetitski jeziki naj bi bili skupina azijskih in evropskih jezikov, ki so jih govorili pred prevlado indoevropskih in semitskih jezikov; po Marru so jafetitske npr. kavkashchina, etrurshchina, baskovshchina, pelazgijshchina idr., med temi tudi hetitshchina.

Ime je iz legende vzeto po Jafetu, tretjem, najmlajshem Noetovem sinu, ki naj bi veljal za praocheta jafetitov, to je starinska oznaka za Indoevropejce, zlasti za maloazijska ljudstva, v nasprotju s semiti, katerih praoche naj bi bil Sem, in s hamiti, potomci Hama.

Opazno je, da je hetitshchino uvrshchal v skupino z etrushchino, baskovshchino, pelazgijshchino, kavkashchino idr., ki jih sodobno jezikoslovje ima za predindoevropske jezike, medtem ko je hetitshchina za vechino danashnjih preuchevalcev zhe indoevropski jezik, ki naj bi se med najbolj zgodnjimi lochil od indoevropske skupine; ni potrebno posebej poudarjati, da je za dolochene lingviste hetitshchina zgolj kontaminirana z indoevropejshchino.

Obstajajo modernejshe lingvistichne teorije o razvoju jezikov, med katerimi ima dokaj pristashev nostratichna teorija o jezikih, ki naj bi jih govorili nekako do 15. tisochletja pr.n.sht.; iz te teorije razvijajo nadgradnje, s katerimi se skushajo dokopati do jezikov, ki naj bi bili v rabi celo 30.000 let pr.n.sht. Vendar pa teh jezikov zagotovo niso nikoli govorili v povsem taki obliki, kakrshna je bila rekonstruirana, pach pa je to predpostavka o govoru v dokaj velikem chasovnem razponu na relativno obsezhnem ozemlju. Zgolj za primerjavo: slovenshchina je normativni jezik, v resnici pa je v rabi pogovorni jezik; takrat ni bilo pravorechja, kaj shele pravopisa, vendar pa domnevamo, da je kljub temu sporazumevanje potekalo dokaj uspeshno na osnovi temeljnega besednega zaklada in skupnih jezikovnih strukturnih znachilnosti.

Nekakshen »nostratichni jezik« naj bi torej govorili do 15.000 let pr.n.sht., potem se je spricho ekonomskih, demografskih in drugih razlogov zachel deliti; to je bil chas nabiralnishtva in lovstva, poljedelstva she dolgo ne bo na vidiku. Po eni od domnev naj bi bila nostratichna pradomovina nekje na Blizhnjem vzhodu; delitev naj bi shla takole:

zahodni del:                                                                 vzhodni del:

– indoevropski jeziki,                                                     – altajski jeziki,

– afrazijsko-kartvelski [~kavkashki] jeziki.                       – dravidsko-uralski jeziki.

 

Po neki drugi domnevi pa naj bi bila slika drugachna, prostorsko obsezhnejsha:

      afrazijska pradomovina – na Blizhnjem vzhodu (Sirija, Libanon, Izrael);

      kartvelska pradomovina – na goratem podrochju med juzhnim Kavkazom in prednjo Azijo;

      indoevropska pradomovina – severni del prednje Azije;

      dravidska (elamodravidska) pradomovina – v Iranu;

      uralska in altajska pradomovina – nekako v srednji Aziji in na severu Irana.

 

Ker je tudi v slovenski javnosti veliko zanimanje – tako kakor po vsem svetu, le z drugachno konotacijo – za skrivnostne Etrushchane, naj omenimo mnenje hrvashkega jezikoslovca Alemka Gluhaka (GLU), da sodi po njegovem mnenju etrushchina v nostratichno naddruzhino ter je blizhje vzhodnonostratichni veji (ker je dalj chasa ohranila samoglasnishko sestavo, ki je nostratichno nasledstvo), cheprav ne zamolchi, da drugi povezujejo etrushchino s sino-kavkashko naddruzhino, in to s huritskourartskimi jeziki (priblizhno na podrochju danashnje Sirije).

Vsa ta vprashanja so del dolgotrajnega in she dolgo ne zakljuchenega razpravljanja o izvoru indoevropejshchine, o chemer sem pisal v svojih prejshnjih knjigah.

V tem trenutku nas zanima polozhaj hetitshchine med anatolskimi oziroma indoevropskimi jeziki v Anatoliji, ki jih oznachujejo kot hetoluvijske jezike; to so: hetitski, palajski, luvijski, hieroglifski luvijski, likijski, lidijski, karijski in tisti, o katerih nimamo pisnih ostankov, na njihov obstoj pa je mogoche sklepati na podlagi reliktov v drugih jezikih ali po osebnih in drugih imenih, ki jih je najti v dokumentih na Blizhnjem vzhodu.

Za ponazoritev problemov raziskovanja teh jezikov navedimo zgolj primer eblaitshchine, ki je bil osvetljen maja 1991 na znanstveni konferenci na John Hopkins University (ZDA), posvecheni programu raziskovanj Blizhnjega vzhoda v 21. stoletju. Eden od udelezhencev, John Huehnergard, je posvaril znanstveno javnost, da primanjkuje jezikoslovcev, ki bi bili sposobni sintetichnih raziskav neke celotne jezikovne skupine, saj prihaja do pretirane specializacije (overspecialization) celo znotraj posameznih jezikov. Zato ne presenechajo dogajanja ob revolucionarnih odkritjih v Ebli, Ras Shamri, Qumranu, Nuziju, Mariju, Emarju itd., ki terjajo novo paradigmo za zgodnjo zgodovino semitskih jezikov, saj so prishli na dan novi jeziki in dialekti. Toda znachilno za znanstveno javnost je, da prepogosto s tezhavo sprejema revolucionarna odkritja, zato pisci previdno poskrijejo potencialno subverzivne podatke v teoretichno zgradbo status quo ante (stanje, kakrshno je bilo v veljavi dotlej). Tak je, po njegovem mnenju, primer eblaitshchine. Jaz pa dodajam, da se kaj takega dogaja she z marsichim drugim in tudi z venetshchino, che zhe hochemo rechi bolj natanchno.

Kmalu po izkopavanjih kraljevega arhiva v Ebli so se razplamtela vrocha razpravljanja o naravi semitskega jezika, zapisanega na glinenih ploshchicah; na zhalost pa te razprave niso potekale strokovno neoporechno, saj so temeljile na nejasnih metodologijah. To lahko razlozhimo s tem, da prva branja ploshchic niso bila celovita in ne vselej korektna, kar gre v pretezhni meri pripisati pionirskemu obdobju tovrstnega raziskovanja. Zato je bila mogocha dokaj verodostojna jezikovna analiza shele po dokonchni objavi najdenih besedil, a je kljub vsemu ostala she marsikakshna nedorechenost. Mogoche pa je zhe rechi, da je eblaitshchina samostojen jezik, ki je tako tesno naslonjen na akadshchino, da bi ga mogli klasificirati kot zgodnji akadski dialekt. Zakaj je to tako pomembno? Ker obstajajo razlichne teorije o izvoru in shirjenju akadshchine in eblaitshchina naj bi potrjevala, da to ni bil preprosto uvozhen akadski (semitski) jezik skupaj s klinopisno pisavo, saj obstajajo nesemitski elementi, ki jih je mogoche pripisati lokalnemu eblaitskemu nesemitskemu substratu, torej se je eblaitshchina razvila v sami Ebli in ni bila prinesena od drugod, se pa v njej zaznava vplive drugih neakadskih jezikov, morda predhodnikov severozahodnih semitskih jezikov. Meja med akadskim in drugimi semitskimi jeziki naj bi potekala prav na podrochju Eble in zato tam najdena besedila dokazujejo mnogo shirsho razshirjenost akadshchine v 3. tisochletju pr.n.sht., kot se je doslej mislilo. V tem je revolucionarnost tega odkritja, ki bo vplivalo na marsikateri zakljuchek iz preteklosti.    

Akadshchina je velikega pomena za preuchevanje zgodovine celotnega vzhodnega Sredozemlja, Anatolije in Mezopotamije, ker je zelo dolgo rabila kot diplomatski jezik pri komuniciranju med vladarji Egipta, Mezopotamije in Male Azije, njen vpliv pa je mozhno zaznati do danashnjega dne (tudi v slovenshchini), saj je znaten del grshkega in latinskega besedishcha iz akadshchine (o tem je poglobljeno pisal tudi Semerano); hetitshchino je bilo mogoche hitreje spoznavati in razvozlati prav zaradi tega, ker obstajajo tekstne primerjave prek akadshchine.

Zdi se mi zanimivo omeniti Sergijev pogled na akadshchino (SER/P str.152 in naprej). Z jezikoslovnega stalishcha sta v Mezopotamiji prevladovali dve rasi: sumerska na jugu (za katero ni dognan njen izvor) in je sprva naseljevala celotno medrechje, s severa pa je prihajal semitski val, cheprav je kar nekaj tezhav pri branju in interpretaciji v klinopisu ohranjenih zapisov, da bi lahko vselej razlikovali med njima. Prvotna pisava je ideografska (s pojmovnimi znamenji), ni fonetichna (zapisovanje glasov); taka je bila shele kasneje dodana prvi.

 

 

Razvoj klinopisnega znaka za ribo v 3. tisochletju pr.n.sht. (Hamurabijev zakonik v kurzivni obliki).        

 

 

Primer klinopisnega zapisa, transliteriranega kot:

 

mdEN-ib-ni ina GISh.GU.ZA ú-shib,

pri chemer posamezni znaki pomenijo naslednje:

m determinativni znak za moshkega, chloveka;

d determinativni znak za boga;

EN sumerski logogram za »gospoda, gospodarja«, s predhodnima determinativoma se izide kot akadski bog Bel;

ib-ni silabichno (zlogovno) chrkovanje v akadski glagolski obliki, ibni »on je ustvaril«;

ina logogram za »v, na«;

GISh sumerski determinativni znak za leseni predmet;

GU.ZA sumerski logogram »prestol«, akadsko kussi ;

ú-shib silabichno chrkovanje akadske glagolske oblike, úshib »on je sedel«.

Che tako prebrano napishemo v smiselni obliki, bi pomenilo: »Bel-ibni je sedel na prestolu«.

Zhe iz tega primera je ochitno, kako zapleteno je branje takratnih zapisov, zlasti che se pojavi kakshen poshkodovan ali nejasno zapisan znak.

Ob tem bi se lahko vprashali, kaj bi zanamcem pomenili npr. danashnji prometni znaki, rachunalnishke ikone ipd. ter najrazlichnejshe kratice: ZSSR/USSR, USA/ZDA, RAM-ROM itd.

        

 

 

Primer glinaste ploshchice iz okoli 2360 pr.n.sht. s popisom voz in oslov, razdeljene

s chrtami na polja, kar je zagotavljalo urejenost besedila in boljsho preglednost pri branju.

 

She tezhje je preobrniti sumerske ideografske znake-slichice v fonetichne znake za glasove akadshchine, ki poleg drugega niti ni vech chisto semitski jezik, pach pa semitizirana sumershchina ali semitshchina na sumerski osnovi. To, kar se nanasha na akadizirano semitshchino, v dolochenem smislu lahko apliciramo na latinshchino in druge italske jezike: umbrijshchino, oskijshchino, sabelshchino; latinshchina je postopoma prevladala zaradi politichne in vojashke premochi rimskih Latincev. Tudi za te jezike velja, da so se izoblikovali na jezikovni podlagi starih dialektov italskih ljudstev shele po prihodu Indoevropejcev. Po Sergijevem mnenju je nesprejemljiv koncept, da so vdrla v Italijo indoevropska ljudstva, ki so govorila latinsko; podobno velja za ona, ki so prishla v Grchijo in prav tako za druge evropske jezike na drugih obmochjih Evrope. Bralca naj opozorim, da je tu she vedno govor o preseljevanju, cheprav ne vech srednjeveshkem, ampak v bronasti dobi, medtem ko je treba razumeti teorijo kontinuitete tako, da postavlja demografske premike she dlje v preteklost, v neolitik ali celo v konec paleolitika.

Na sever Mezopotamije so prishla nomadska ljudstva iz pushchave na zahodu Evfrata, ki spochetka niso bila dovolj shtevilna, da bi se dokopala do prevlade nad dotedanjimi prebivalci Sumerci; odnosi so bili, videti je tako, strpni ali kar delovno ustvarjalni, tako da so se postopoma prilagajali drug drugemu, toda ne v tolikshni meri, da ne bi Semiti ohranili lastne identitete, in schasoma so prevzeli nadzor nad celotnim ozemljem. Hkrati se je spreminjal tudi jezik.

Sumershchina je bila, tako kazhe, nekakshen aglutinacijski jezik (tovrstni jeziki besede tvorijo tako, da k enozlozhnim in nepregibnim korenom dodajajo pripone z dolochenim pomenom; npr. v turshchini: ev = hisha, ev-ler = hishe, ev-ler-im = moje hishe, ev-ler-im-den = iz mojih hish), primerljiv z jeziki turanskega tipa (ta definicija morda ni najustreznejsha) iz ugro-altajske skupine, kamor sodita tudi kitajshchina in japonshchina. Razlichni od teh so fleksijski jeziki (na korene pritikajo pripone in obrazila), med katere sodijo vsi indoevropski jeziki, a tudi semitshchina. Seveda obstajajo po eni strani resni poskusi, da bi tudi sumershchino spravili v semitski okvir, po drugih domnevah pa naj bi bila zgolj zhargon, tajni, magichni jezik za religiozne namene, a to ni vzdrzhno, saj obstaja vrsta drugih dokazov, da gre za dvoje ljudstev z razlichnima jezikoma. A vendar ostaja najvechja tezhava v tem, da sumershchine v resnici ni mogoche prikljuchiti k nobeni skupini danashnjih aglutinacijskih jezikov. Po drugi plati pa so nekateri na podlagi najdenih skulptur napachno domnevali, da so bili Sumerci v antropoloshkem smislu azijskega porekla in podobni Kitajcem, Japoncem in drugim. Sergi se s tem ne strinja, po njegovem Sumerci niso bili ne Semiti ne Indoevropejci, niti Sino-Altajci. Postavil si je preprosto vprashanje: ali je mogoche, da neko ljudstvo, kot so bili Sumerci, povsem odstopa od sosedov? Njihovi vzhodni sosedje so bili Elamiti, ti so mejili na Kosejce; druga ljudstva so bila proti severni Siriji ter navzgor vzdolzh Evfrata in Tigrisa vse do jezera Van v Mali Aziji; zahodno je bila pushchavska Arabija. Na tem obsezhnem prostoru je predstavljala Sumerija le neznaten osamelec, resda v nezdravih mochvirjih Medrechja, vendar nikakor ne brez stikov z okolichani. V pomoch je pritegnil raziskave jezikovnih ostankov, ki so jih opravili Sayce, Hommel, Lehmann, Kretschmer, Bleck, Luschan, Wright, Condor in drugi; te so osvetlile preteklost ljudstev okoli jezera Van in v gorah zahodno (!) od njega – torej v Anatoliji, s chimer so spet spravili na plano Herodota, Ksenofonta in ostale antichne pisce, ki omenjajo Kaldejce, Mitanijce, Hatijce ter druge prebivalce Male Azije: Likijce, Lidijce, Mizijce, Karijce, ki kazhejo proti Kavkazu, nikakor pa ne proti uralo-altajskemu krilu. Sumerci in s tem njihov jezik naj bi bili z vsemi svojimi posebnostmi del tega prasveta od Zagrosa, Elama do Male Azije in severne Sirije. Tako je sloviti jezikoslovec Trombetti opozarjal, da sodijo med ugasle kavkashke jezike: kaldejshchina, vanshchina, mitanijshchina, elamitshchina, kosejshchina, hatijshchina, zraven pa she domorodni maloazijski jeziki: likijshchina, lidijshchina, karijshchina, mizijshchina, pisidijshchina, likaonshchina, kapadoshchina in drugi; sumershchine pa ne shteje zraven, dasi pripominja, da je res she najblizhje kavkashkim jezikom; to neodlochenost gre pripisati v veliki meri prav tezhavam pri branju ideogramskih napisov in pri njihovem prevajanju. Od te velike skupine jezikov (ljudstev) se lochujejo Semiti, nomadska plemena iz arabske pushchave. 

Tako smo prishli do tochke, ki sem jo podrobneje obdelal v »Megalitskih jezikih«; vse navedene jezike (razen sumershchine) je Hommel poimenoval »alarodski jeziki« (z njimi se je veliko ukvarjal Karel Oshtir), po Alarodih, ki jih omenja Herodot (III, 94; VII, 79) kot sosede Moshov/Moskov. Lehmann se je zmrdoval nad tem poimenovanjem, chesh da so bili Alarodi prevech nepomembni na tem obsezhnem prostoru, da bi po njih vzeli ime za tako obsezhno skupino; boljsha se mu je zdela izbira po Kaldejcih, a ni prodrl.   

S tem v zvezi je tudi polemika o etrushchinini, saj je Pauli (Eine vorgriechische Inschrift von Lemnos, Leipzig, 1886) odkril na napisih z otoka Lemnosa neko povezavo med omenjenimi azijanskimi (maloazijskimi) jeziki pred grshko kolonizacijo in etrushchino. Cheprav obstajajo dolochene razlike med lemnoshko in apeninsko etrushchino, je Pauli zgradil pelazgichno teorijo predgrshkega obdobja, v katero je vkljuchil Etrushchane in druga mediteranska ljudstva, vkljuchno z maloazijskimi. Tudi Hommel je soglashal s Paulijem ter razshiril svojo »alarodsko teorijo« she na druge jezike, tako da je zajel ves prostor od iranskega Elama z elamitshchino proti severu z mitanshchino, vanshchino, hatijshchino ter prek Male Azije z likijshchino, lidijshchino idr., poleg teh pa she na nubijshchino, berbershchino, libijshchino, mavritanshchino, ibershchino (katere ostanek naj bi bila baskovshchina) ter ligurshchino (Archiv f. Anthropologie, vol. XIX, str. 251 in naprej – Geschichte Babyloniens und Assyriens, 1885); vsi obstajajo pred prihodom Indoevropejcev in vsi, razen baskovshchine, berbershchine in nubijshchine, so danes mrtvi jeziki. Tudi v tem razshirjenem seznamu ni sumershchine. Trombetti je izdelal naslednjo shemo: (1) kaldejska skupina z: mitanijshchino, vanshchino, hatijshchino, elamitshchino, kosejshchino, kaspijshchino in arzavshchino; (2) maloazijska skupina z: likijshchino, lidijshchino, karijshchino, mizijshchino, pisidijshchino, izavrijshchino, likaonshchino, kapadoshchino, apeninsko in lemnoshko etrushchino, kretshchino; ter (3) skupina z: ibershchino in baskovshchino. S tega Trombettijevega seznama je prezhivela zgolj baskovshchina. Trombetti se je she posebej lotil etrushchine (Sulla parentela della lingua etrusca, Accademia delle scienze, Bologna, 1909) in prav tako nasprotoval Hommelovi oznaki »Alarodi«; predlagal je izraz »Mediteranci«, ki naj bi bili posebna rasa, kot jo je definiral Sergi, dasi opozarja, da se ne more samo po jeziku dolochiti rasne pripadnosti, toda po jezikovnih ostankih v poznejshih jezikih je mogoche z vechjo ali manjsho previdnostjo rekonstruirati predhodni jezik. Tako se je zgodilo s sklopom azijanskih (maloazijskih) in mediteranskih jezikov, kar je znal analitichno dokazati tudi Kretschmer (Einleitung in die Geschichte der Griechischen Sprache, Göttingen, 1896; mimogrede, bil je profesor tudi nashemu Karlu Oshtirju), iz katerih so se razvili narodi, ki imajo danes drugachno etnichno fiziognomijo. Ta »mediteranska rasa« (Karel Oshtir je raje uporabljal izraz »Alarodi«) je zajemala takratna ljudstva: vzhodne Pelazge na obmochju Egipta, Sirije in hatijske Pelazge v Mali Aziji, okoli Chrnega morja do severozahodnega konca Kaspijskega morja. Ti Pelazgi naj bi skupaj z Ligurci in Iberci tvorili Mediterance, posebno, neindoevropsko raso.

Te predpostavke so bile v 20. st. predmet resnih razprav, oporekanj, dopolnjevanj in sprememb; zlasti pomembna so bila razkritja o indoevropski naravi hetitshchine in njenem odnosu do hatijshchine.

Sir Leonard Woolley, avtor drugega zvezka prve knjige Zachetki civilizacije (zbirka Zgodovina chloveshtva, DZS, Ljubljana, 1969), ki je bila pripravljena pod pokroviteljstvom OZN – UNESCO, se je zhe zgodaj posvetil blizhnjevzhodnim arheoloshkim raziskavam in kasneje dosegel tako izredne uspehe, da mu je bila zaupana priprava omenjenega dela, razshirjenega po vsem svetu. Sergi je bil zhe v letih, ko se je Woolley kot mlad sodelavec udelezhil arheoloshke ekspedicije v zgornji tok Evfrata, da bi raziskali Karkemish (v organizaciji British Museuma), ki je veliko pripomogla k senzacionalnim odkritjem v zvezi s Hetiti. Pod akropolo v Karkemishu so nashli neolitske grobove pod hishnimi tlemi; mrtvec je bil polozhen v embrionalni legi v urno iz zhgane gline. Toda le v spodnjih plasteh so bili pridatki iz kremena in obsidiana ter ostanki rochno oblikovane, poslikane lonchevine. V vishji, bronastodobni plasti so bili grobovi zgrajeni iz velikih surovih kamnitih ploshch, truplo pa je skrcheno tako kakor v neolitiku, zraven pa je bilo bronasto orozhje in nekaj bronastega ter manj srebrnega okrasja. Keramika je zhe izdelana na kolovratu, a nekam preprostejsha od neolitske; obarvana je s hematitom, rdechkasta. Vendar glinaste zhare niso izginile, pojavljajo se med kamnitimi grobovi, in v njih je prav tako najti bronaste predmete. Spremembe pokopa nekateri pripisujejo prihodu novega ljudstva z bronasto kulturo, ki je zavladalo nad dotedanjim neolitskim prebivalstvom in v sozhitju z njim; prvotni naj bi bili domorodni Hati. Za to obdobje so znachilni keramichni kelihasti, »shampanjski« kozarci, a so postopoma izginili. She kasneje, zhe na zachetku 2. tisochletja pr.n.sht., ni opaziti znatnejshih sprememb, pach pa le pokopavanje na skupnih pokopalishchih zunaj naselja in ne vech pod hishnim podom. Lonchenina postaja lepsha, pojavijo se novi bronasti izdelki, ki jih pripisujejo zhe hetitskemu obdobju.

Sergi ob tem postavlja drzno tezo (SER/P str.187), da je opaziti sorodnost med Hetiti in Sumerci; za slednje je izhajal, kot smo videli, iz vprashanja, ali je mogoche, da bi bili Sumerci povsem drugachni od sosednih narodov, ter odgovoril, da so sodili v veliko mediteransko druzhino, le kasneje, po vdoru Semitov, so bili locheni od ostalih. To vroche vprashanje vsaj z jezikoslovnega vidika ni neprimerno, dasi sámo ne more dati dokonchnega odgovora. Presenecha, da je najti veliko sorodnih besed tudi med akadshchino, ki je semitizirana sumershchina, in slovenshchino, kar sem obdelal v knjigi Jantarska pot. Seveda lahko prihajajo take sorodnosti zhe iz nostratichne baze ali po shemi alarodskih jezikov, ki jo je razvijal tudi Karel Oshtir, kot sem ga predstavil v Megalitskih jezikih.

Seveda pa ni neumestna navezava na Homerjeve Venete iz Paflagonije, ki so prihiteli na pomoch Trojancem in legendarno ushli pokonchanju po porazu ter se zatekli na severni konec Jadrana, v Benechijo. Ni dvoma, da so bili beneshki Veneti indoevropskega porekla, kakor tudi tisti iz Paflagonije, che so res prishli z Antenorjem na jadranske obale ali ne, in so zhiveli v Anatoliji ob Chrnem morju; to pomeni: (1) da so bili sodobniki Hetitov; (2) da so v Anatoliji bili blizhje Mezopotamiji in akadskemu imperiju ter so dozhiveli dolochen kulturni in jezikovni vpliv od tam; (3) da ni mogoche izkljuchiti, da so bili paflagonski Veneti morda del shtevilnega venetskega ljudstva na drugi strani Chrnega morja, v Podonavju, v Panoniji in tudi v Benechiji (kot bomo videli v nadaljevanju) ter so res iz Troje emigrirali k svojim »sorodnikom« ob Jadranu.            

Zamisliti se moramo zhe ob opozorilih Taylorja, ki je med prvimi odkopaval najstarejshi mesti Eridu in Ur, da sta to nachrtno postavljeni in razviti mesti, da pa ni bilo tam najti nich takega, kar bi kazalo na predhodne, she starejshe gradnje. Ali je mogoche, da so najstarejsha mesta tako popolna? Eridu ni stal v lagunah Evfrata, ampak so ga zgradili v dolini med grichevjem nedalech od izliva. Uporabljali so poleg na soncu sushene ali zhgane opeke tudi kamen, chesar ni opaziti v nobenem drugem kaldejskem mestu, ker je v tistem grichevju tudi apnenec, marmor in celo chrni granit. Poleg tega so tam izkopali shtevilne klinopisne ploshchice, shranjene v lonchevinastih zabojchkih, ter bakrene predmete, toda le redke izdelke iz kremena. Podobno je bilo v Uru. Kje sta lezhali prvotni mesti, che sta ti tako dovrsheni? Ker so tod chastili bozhanstvo morja Ea (bog-riba), so nekateri sklepali, da so Sumerci prishli od morja, kar je malo verjetno, saj zablatena delta, nar maratu, ne omogocha varnih pristanishch. To in drugi indici napeljujejo k pomisli, da je bilo sumersko ljudstvo prisiljeno zatechi se v to okolje od nekod, kjer je zhe prej doseglo visoko stopnjo civilizacije; kot smo zhe omenili, kazhe, da so shli ali na severni konec Mezopotamije, ker se je juzhni del napolnil z naplavinami shele v kasnejshih tisochletjih, ali na obkaspijsko in chrnomorsko obmochje. Tam okoli pa gre iskati po vseh najnovejshih teorijah »pradomovino« ali »praizvor« Indoevropejcev (o problemih v zvezi s tem sem pisal v prejshnjih knjigah), to pa so med drugimi tudi Hetiti in Veneti v Mali Aziji. Takega mnenja je tudi J. G. Macqueen, ko govori o indoevropski domovini in razlozhi svoje videnje anatolskih Indoevropejcev: med leti 1400-1200 pr.n.sht. so v velikem delu Anatolije prevladovala indoevropsko govorecha ljudstva, v njenem osrchju, na severu centralnega predela, okoli Hatushe, so bili Hetiti, juzhno in zahodno so govorili luvijsko, sorodni dialekt, znan kot »hieroglifska hetitshchina«, »hieroglifska anatolshchina« ali »hieroglifska luvijshchina«. Od kod izvirajo ti indoevropski jeziki? Kot smo zhe vechkrat omenili, je razlag vech, po Macqueenu je njihova prvotna domovina med spodnjo Donavo, vzdolzh severne obale Chrnega morja do severnega podnozhja Kavkaza, kjer naj bi bili verjetno povezani z arheoloshko »kulturo kurganov«. Njeni nosilci naj bi prishli iz evrazijskih step do Chrnega morja proti koncu 5. tisochletja pr.n.sht. ter v 3. tisochletju pr.n.sht. poselili pretezhni del Evrope od Baltika do Egeja. Po tem scenariju naj bi prishli indoevropsko govorechi ljudje v Anatolijo s severa, pri chemer ni jasno, ali s severozahoda chez Dardanele in Bospor ali s severovzhoda prek Kavkaza (MAC str. 26). Ne obstajajo nedvoumni dokazi, da bi bili Hetiti antropoloshko enovito ljudstvo (v pogledu enakih lobanj, barve kozhe, ochi, las ipd.); Hetite definiramo kot ljudstvo, ki je govorilo hetitshchino, Arzavce pa kot ljudstvo, govoreche (ali pishoche) luvijsko ipd. Vse to so zelo sorodni indoevropski jeziki. Jezikovne zanachilnosti pa lahko povezhemo z arheoloshkimi najdbami, kar nam omogocha, da si ustvarimo pregled nad veliko starejshim obdobjem od tistega, ki ga imamo dokumentiranega v pisanih dokumentih. Vse to dopushcha mozhnost, da so se ti jeziki izoblikovali v 3. tisochletju pr.n.sht. v Grchiji in v Egeju, kar bi omogochalo vzpostaviti dolochen odnos s pred-grshchino, ki je sicer iz druge indoevropske jezikovne druzhine. Jezik Hatijcev pa naj bi bil primer enega od jezikov, ki so ga govorili v centralni Anatoliji pred prihodom Indoevropejcev (MAC str. 35). Ponovno moram opozoriti na problem datacij; najnovejsha raziskovanja kazhejo, da bi jih morali premakniti kar za nekaj tisochletij v preteklost.

*

Nekaj najdenih hetitskih besedil je celo zhe iz 17. in 16. st. pr.n.sht., med temi so she starejshi prepisi iz 19. in 18. st.pr.n.sht.; seveda je veliko vech mlajshih hetitskih tekstov iz 14.-13. st. pr.n.sht., iz katerih razberemo, da so Hetiti sami zase uporabljali izraz Hattushash udne, tj. »dezhela Hetitov«, torej ne kot ime ljudstva, ampak po ozemlju (tako kot se danes reche Shvicar, cheprav so v Shvici shtirje narodi), svojemu jeziku pa so rekli nashili, neshumnili (po mestu Nes, Neshi, pred tem Kanesh); kot bomo videli, je to bilo pogojeno z mnozhico drugih jezikov v njihovi drzhavi. V stari egiptshchini so Hetitom rekli ht, v stari akadshchini mat Hatti, »dezhela Hatov«, starohebrejsko hitti (tako je najti v Svetem pismu), urartsko hate ; v armenshchini verjetno *hay<*hathjos.

Tu se zhe lahko vprashamo, kakshen jezik so govorili Trojanci. Eno mnenje zagovarja A. Gluhak (GLU): da so bili Trojanci iz 18.-12. st. pr.n.sht. (to je do trojanske vojne) potomci zahodnih Hetoluvijcev, kar naj bi dokazovala ohranjena imena. V likijskem-B jeziku pomeni trujeli »trojanski« …

Toda o tem she vech v nadaljevanju, ko bomo pogledali, kako se v najnovejshem chasu she drugache lotevajo tega vprashanja.

 

*

 

V enem od prejshnjih poglavij smo omenili, da je pri Strabonu (STR XII, III, 17) najti ime rechice Genetes ob Jazonovem rtu (akra Iasonion kai o Genetes), medtem ko so pri Apoloniju (APO II, 1008) argonavti po dezheli Kalibov pustili za seboj Genetski rt (epeita Genetaiou Dios akren); torej sta rechica in rt nosila enako ime, ki ima v sebi osnovo »-enet«, cheprav sta zhe onkraj reke Halis, a she vedno na ozemlju, na katerem naj bi po antichnem izrochilu zhiveli v Paflagoniji (V)eneti. Zagate Grkov s pisanjem glasu »v« so med strokovnjaki sploshno znane, zato naj bi namesto Veneti uporabljali obliko Eneti. Strabon pishe o mestu Enete, ki je po Hekataju in Zenodotu prastaro ime za kasnejshi, antichni Amisos, danashnji turshki Samsun: eks Eneton ter Enetos en te Paflagonia (STR XII, III); Meandrij pravi, da so Eneti prishli s podrochja Belih Sirijcev in so se borili ob boku s Trojanci – Maiandrios goyn ek ton Leukosiron fesi tous Enetous ormethentas simmathesai tois Trosin; tisti del Enetov, ki se niso udelezhili trojanske vojne, pa so postali Kapadochani: tous de me metashontas tes strateias Enetous (8; XII, III, 25). Jezikoslovna razchlemba v zgornjem primeru dopushcha imeni: (V)enetski rt in reko (V)enet. Omenili smo zhe, da se bomo kasneje vrnili na to vprashanje in na zakrneli glas digama, za katerega so uporabljali stari Grki v zgodnjih zachetkih svoje pismenosti znak F, to je podvojena chrka gama Γ, ki se je izgovarjala kakor »dvoustnichni u«, semivokal u, ki ga poznamo v angleshchini (w), a tudi v slovenskih narechjih. Dvojna gama je v zgodnjem grshkem chrkopisu, ki je v glavnem prishel iz rabe zhe v atishki grshchini she pred klasichnim obdobjem. Kdaj so se »Grki« naselili na juzhnem Balkanu, ni povsem jasno. Pogojno uporabljamo to etnichno oznako zaradi praktichnosti, saj naj bi se razlichna grshka plemena, glede katerih obstaja vech teorij, od kod naj bi prishla, postopoma zlivala v en narod. Morda so prishla ta plemena na danashnje grshko ozemlje okoli leta 1500 pr.n.sht., verjetno pa she precej prej, in za to najstarejsho kulturo nekateri uporabljajo oznako mikenska ali celo trojanska (?), ki jo zamejujejo med 1500-1100 pr.n.sht., nakar so jo novi priseljenci, Dorci, unichili (tak izraz uporablja standardno zgodovinopisje), in sledi homerska ali herojska doba med 1100-500 pr.n.sht., ki jo poznamo samo iz legend in mitov: Iliada, Odiseja, Argonavti ipd. Po koncu homerske dobe se zachne klasichna doba z razcvetom znanosti in umetnosti. Celo chrko F v latinshchini   imajo za naslednico digame, dasi ne predstavlja enakega glasu kot v grshchini.

Poleg tega pa ustvarja med nepoznavalci grshchine veliko zmedo chrka β-beta; kako jo izgovarjamo? To vprashanje je videti odvechno, saj poimenujemo grshki chrkopis alfabet, po prvih dveh chrkah: α-alfa in β-beta, torej naj bi beta bil znak za glas »b«. Toda danes in zhe dolgo pri Grkih ni vech tako, kakor je bilo v davnini.

Starogrshki alfabet ima chrko b, ki jo beremo kot »b«, v novogrshkem alfabetu pa se b bere kot »v«. Nova grshchina se je zelo pochasi oblikovala v nenehnem konfliktu med knjizhnim in ljudskim jezikom; proces je potekal med 300 pr.n.sht. in 500 n.sht., vendar se je ta, t. i. vulgarna grshka literatura zachela razvijati shele v XII. st., branje b kot »v« pa je zhe v spisih iz II. st. pr.n.sht. Sploh pa je zhe v zgodovinskih virih neshteto primerov b>v, npr.: Visentius – Bisenzio, Varangus – Barangus itd. Torej velja le za najstarejshe grshko obdobje brati b kot »b«, medtem ko je v srednjem veku in danes treba to chrko brati kot »v« (kot voda), medtem ko se dvochrkje ou bere »u« (kot luna). Npr.: v starih listinah bizantinskega cesarja Porfirogeneta iz 10. stoletja je zapisan priimek Bouga (De administrando imperio), beremo pa Vuga, pach po vzoru takratnega pisanja. Torej so spochetka Grki poznali glas »v« kot dvoustichni »u« in so ga pisali s chrko digama F, ki se je nato za dolga stoletja spremenil v »b« – β (beta), v moderni grshchini pa spet izgovarjajo chrko β (beta) kot »v« (cirilica tudi uporablja chrko »b« za glas »v«). Che hochejo sodobni Grki zapisati glas »b« na zachetku besede, potem napishejo »mp«, npr. Balanos pishejo Mpalanos; pach pa se »mp« izgovarja kot »mb« med samoglasniki, npr. Kalambaka napishejo v obliki Kalampaka. Te opombe so bile potrebne, odpadle pa so mnoge druge, za katere tu ni prostora, cheprav so tudi koristne za razumevanje etimologije starih besed.

Che se vrnemo k imenu rechice Genetes ob Jazonovem rtu (akra Iasonion kai o Genetes) in h Genetskemu rtu (epeita Genetaiou Dios akren) s tezo, da je v osnovi obeh imen (G)-enetes in (G)-enetai, se moramo vprashati, ali je mozhna transformacija »v« v »g«, da bi iz izvirnega venet- dobili pogrcheno obliko genet-, kar je Grkom zelo ustrezalo, saj jim je to pomenilo oi gennetai, tj. »meshchani, ki tvorijo skupaj en genos, rod«. Nash veliki jezikoslovec Karel Oshtir, ki je temeljito raziskoval globoke premene v razvoju jezikov, na primer v svojem delu Veneti in Anti (OShT, str.60, op.) navaja: »prehod O> k/g, ret. Ainos, Enos … primerjaj grshko innos, »jeune mulet« [mlad mezeg, mula], ginnos, kakor slov. vepr : latinsko aper : v grshko kapros …«, a bi se pri tem lahko zapletlo zaradi pojava chrke digama F, izgovarjane »w« kot v angleshchini (will), ki lahko nastopa namesto »v«; zato je zanimiva med drugimi vzporedba (str. 67), da je baltoslovansko *wenәter »Art Netz; vrsta mrezhe« > slovansko veterь, litavsko ventaris, kar je le eden od mnozhice chlenov, s pomochjo katerih Oshtir razchlenjuje odnos med Veneti in Anti; to sem obshirneje obravnaval v svoji knjigi Megalitski jeziki (VUG/M). Nekaj kasneje pa Oshtir doda, da je eventualno Enetoi poleg Veneti kakor likijsko hata : wata in da seveda ni izkljuchen she samo grshki h- < F- . »Na podlagi zgledov,« meni Oshtir (str. 70), »se sme primerjati *wenat, wenet :*anәt Venet > Slovan z alarodijskim ant(h)- chlovek (v predgrshchini anthropos, v predhetitshchini antuhsh-)«. – In she na drugem mestu (str. 48) je zelo dolochen: »Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane …«. Tu pa Oshtir zaide v zadrego, ker dodaja, da so ilirsko-trashki Veneti avtohtoni v Zakarpatju, to je tam, kjer naj bi se »rodili« Slovani, na drugem mestu pa vzpostavlja relacijo »Veneti > Slovani«, cheprav so to Predslovani (kot jih oznachuje) ali Praslovani. Tudi o tem sem obshirneje zhe pisal v Megalitskih jezikih.

 

Med ostalimi svojimi zakljuchki Oshtir tudi navaja (str. 49): »Deblo *wenet, wenat zakarpatskih in baltijskih Venetov se ponavlja v gornjeitalijanskih Enetoi, Ouenetoi, dardanskih Enetoi, galskih (Armorica) Veneti, lacus Venetus v Alpah; zaradi paflagonskih, zhe v Iliadi II. 852 omenjenih Enetoi je keltski izvor tega korena izkljuchen. Semkaj sodijo tudi ilirski Enedi, kjer je izhajati iz grshkega *[ F]enedoi, dasiravno bi se dalo *enet, enat poleg *wenet,   wenat razlagati tudi na podlagi staroevropskega = predindoevropskega w-prefiksa.« Seveda ni izkljuchena relacija w<>gw, tako prek Weneti > Gweneti > Geneti.

 

 

Che se spomnimo na eno od prejshnjih poglavij, kjer sem nekoliko podrobneje predstavil poglede italijanskega zgodovinarja Sergija, namrech da so bili v Evropi zhe v neolitiku od Indoevropejcev Kelti, Slovani in pogojno Germani, potem je treba uposhtevati tudi Oshtirjevo opozorilo, da Veneti nikakor niso mogli biti keltskega izvora, kar dokazuje zhe sama Homerjeva navedba (V)enetov v Iliadi, saj takrat o Keltih vsaj na tistem prostoru ni bilo ne duha ne sluha; shele mnogo kasneje, kakshnih tisoch let po trojanski vojni, okoli let (?) 278-277-276 pr.n.sht., naj bi prishli v centralno Anatolijo, na osrednji del porechja Halisa, galski Volski, Tektosagi. O kakshnem germanskem izvoru Venetov pa govori she manj podatkov ali jih sploh ni! Toda to je zhe posebno vprashanje, ki sem ga obdelal v knjigah Megalitski jeziki in Davnina govori.