Revija SRP 87/88

Lev Detela

 

TEZHKO PREIZKUSHANA ODESA

 

Irina Ratuschinskaja:
Die Kinder von Odessa (Otroci Odese)
(ruski izvirnik Nasledniki minnogo polja – Dedichi minskega polja – je izshel leta 2001 pri zalozhbi AST)
Prevod iz rushchine Bernd Rullkötter
BLT – zalozhnishka skupina Lübbe
Bergisch Gladbach 2004, 462 strani

 

Avtorica prichujochega romana Irina Ratushinska se je rodila leta 1954 v Odesi. Zhe zelo zgodaj, she v sovjetskem chasu, je razgibala shirsho javnost s svojo kritichno in uporno poezijo, ki je vznemirila tedanjo komunistichno oblast. Leta 1982 so jo zaradi »protisovjetske agitacije in propagande« obsodili na sedem let prisilnega dela. Njene iz taborishcha pretihotapljene pesmi, ki so jih v angleshkem prevodu objavili v Veliki Britaniji pod naslovom No, I’m not afraid, so shirsho zahodno javnost opozorile na avtorichino tezhko usodo. Tudi v Nemchiji je leta 1992 izshel izbor njenih pesmi.

Irino Ratushinsko uvrshchajo med pomembnejshe sodobne ruske pesnice, vendar se je uveljavila tudi kot prozaistka. Bralec zachuti avtorichino ljubezen do rojstnega mesta, ki mu je postavila spomenik v obsezhnih pripovednih delih. V tem smislu sta zanimiva in znachilna  predvsem dva romana, v katerih razpleta na primerih razlichnih protagonistov »kolektivno« usodo multikulturnega, z Ukrajinci, Rusi, Zhidi, Grki, Nemci in Romi naseljenega velikega chrnomorskega pristanishcha Odese, ki se danes nahaja v samostojni Ukrajini. Oba romana sta izshla tudi v nemshkih prevodih z naslovoma Die Frauen von Odessa (Zhenske Odese) in Die Kinder von Odessa (Otroci Odese).

Ustavimo se pri zadnjem, saj je zanimiv iz vech razlogov. Jedro fragmentarno in precej konvencionalno napisanega teksta, ki pa ga je vredno prebrati zaradi shtevilnih socialnih, politichnih in kulturoloshkih analiz in opisov, tvorita dve osebi. Sveta je stara enajst let, ko spozna skoraj enako starega Aljosho in ko Nemchija napade Sovjetsko zvezo (1941). Razgibano Odeso, ki je bila zhe v prvem proticaristichnem uporu leta 1905 pomembno osishche dogajanja (primerjaj sloviti film znanega ruskega rezhiserja Sergeja M. Eisensteina Oklepnica Potemkin), ob podpori Nemcev zasedejo Romuni in jo prikljuchijo svoji drzhavi.

Avtorica nesentimentalno, toda z obchutkom za psihologijo tudi drobnih chloveshkih povezav in razmejevanj opisuje trpljenje prebivalstva, vojne grozote, pa pogum in trdozhivost shtevilnih tezhko preizkushanih Odeshanov, ki se morajo dan za dnem z razumom, z zvijacho pa s tveganjem prebijati skozi shtevilne pasti in ovire. Trdota in shikane sovjetskih stalinistichnih oblasti se velikokrat bistveno ne razlikujejo od represalij tujih okupatorjev. Preden se Sovjeti v jeseni 1941 umaknejo iz mesta, pozaprejo razne »vohune« in »saboterje« ter odpeljejo v taborishcha ali na prisilno delo v druge dele drzhave domnevne »sovrazhne elemente« in »nezanesljive posameznike«. Otroci ostanejo velikokrat brez starshev in sorodnikov, prepushcheni sami sebi.

Ratushinska podrobno opisuje zhivljenje otrok, ki se morajo s preostankom starih tet, babic in stricev, velikokrat pa kar sami, prebijati skozi zhivljenje. Izkazhe se, da drzhi stari pregovor »chlovek chloveku volk«, po drugi strani pa nenavadna in tezhka situacija marsikdaj omehcha srca soljudi in razvije se solidarnostno mojstrenje skupne usode (prebivalci skrivajo Zhide, da ne bi padli v roke Nemcem, ki jih zapirajo v geto; ljudje skrbijo za vojne sirote, si skushajo, ko je stiska najvechja, med seboj pomagati ipd.).

Avtorica se trudi, da bi – v nasprotju z nekdanjo standardno sovjetsko literaturo – tudi okupatorja predstavila diferencirano, bolj objektivno, ne kot nechloveshkega »krvoloka«, temvech marsikdaj predvsem kot izrabljenega ujetnika grozotnega globalnega dogajanja. Ena takih diferencirano predstavljenih figur je na primer romunski stotnik Tiriescu, ki se zaljubi v Aljoshevo mater, zheno odsotnega sovjetskega generala, ki se bori na protinemshki fronti. Tiriescu na svoj nachin pomaga druzhini in ji da vedeti, da ni s srcem pri vojni stvari in da bi mnogo raje zhivel v miru.

Romuni hochejo Odeso spet spremeniti v fino promenadno mesto, kot je slovelo nekoch v caristichnih chasih. Na shirokih pochishchenih bulvarjih igrajo zabavni orkestri, domache in importirane damice v modnih oblekah se tam pod koshatimi drevesi sprehajajo z romunskimi in nemshkimi chastniki (ki so svetovalci in nadzorovalci romunskih oblasti). V modi so klobuki v obliki turbana.  Pri razlichnih lopah in stojnicah mimoidoche razveseljujejo klovni in cirkusanti. Prikazujejo nemshke filme z nadvse  obchudovano igralko Mariko Rökk (str. 109 – 110).

Avtorica opisuje usodo otrok in odraslih skozi razlichne faze vojne, do umika Romunov in na koncu Nemcev v letu 1944. Tudi zachetno povojno obdobje je v Odesi nestabilno. Preostanki razlichnih kriminalnih tolp, ki so se med vojno pechale s chrno borzo, prekupchevanjem in tihotapstvom, skushajo she naprej terorizirati mesto. Polozhaj je tako negotov, da si zvecher in ponochi nihche vech ne upa na cesto. Stalin zapove marshalu Zhukovu vojashko operacijo s posebno nochno chistko, v kateri radikalno in brez sodelovanja milice in sodnih oblasti likvidirajo kriminalce.

Leta techejo. Otroci Odese odrashchajo. Avtorica jim pri njihovem razvoju sledi dalech v novejshi chas, vse do tako imenovane »prashke pomladi« in sovjetskih ukrepov proti cheshkoslovashkemu poskusu uresnichevanja »socializma s chloveshkim obrazom«.

Najbolj jo zanima usoda Svete in njenega prijatelja Aljoshe. Dinamichna in samosvoja Sveta je obdarjena z razlichnimi nenavadnimi talenti. Tudi parapsiholoshkimi. Med drugim zna prerokovati bodochnost. Na poseben nachin se zna priblizhati zhivalim in pridobiti njihovo naklonjenost. Zato ne presenecha, da jo zhe zelo zgodaj zvabijo v cirkus, kjer pripravlja zanimive nastope z zhivalmi, med drugim s tezhko uchljivimi golobi, kar postane pomembna, »napredne narode« povezujocha »miroljubna« programska tochka »sovjetskega cirkusa«, ki naj, sledech Stalinovi zapovedi, tudi s pomochjo klovnov in artistov vsemu svetu oznanja mir. Ker je zelo gibchna in hitra, jo konchno kot svojo asistentko zaposli vodilni odeshki kirurg.

Svetina mati, Poljakinja, se je po vojni s svojima drugima otrokoma preselila na Poljsko, medtem ko je Sveta hotela ostati v Odesi. Tu se zdaj porochi z Aljosho, s svojim prijateljem she iz otroshkih let, ki je zakljuchil shtudij na univerzi in se zachenja ukvarjati z znanstvenimi raziskavami. Kljub temu, da jo Poljaki pouchijo o »pravi naravi Rusije«, nekdanji Hitlerjevi zaveznici iz leta 1939, ki je skupaj z Nemchijo napadla in zasedla Poljsko ter v Katinu leta 1940 zagreshila poboj ujetih poljskih oficirjev,  namrech zheli ostati v Sovjetski zvezi.

Vechina preostalih, s Sveto in Aljosho povezanih otrok iz vojnih let Odese, je ostala v glavnem skupaj tudi v odraslosti ter tvori poseben avtonomen svet zasebnosti v zadnjih, s strahom in trepetom napolnjenih letih Stalinove diktature. Ti ljudje oblikujejo vech ali manj prostodushni liberalni ambient mlade Odese, ki zheli tekmovati z obema drugima centroma velike drzhave, z Moskvo in Leningradom, a se chuti zapostavljeno v igri glavnih sil.

Komunistichni oblastniki postajajo po Stalinovi smrti vse bolj negotovi in vznemirjeni. Represivni ukrepi proti motilcem predpisanih vedenjskih nachinov ne prinashajo zazhelenih uspehov. Nemiri na Poljskem in na Madzharskem jih vznemirjajo na poseben nachin. Med drugim prepovejo prebivalcem Odese – kot zhe Nemci proti koncu druge svetovne vojne – kopanje v Chrnem morju. Ko se leta 1968 na Cheshkoslovashkem pojavi potreba po druzhbenih spremembah in demokratizaciji, postane pritisk na kritichne posameznike tudi v Odesi nadvse mochan. Aljosho aretirajo, ker na univerzi ni hotel podpisati peticije proti »cheshkoslovashkim reakcionarnim elementom«. Tudi njegova zhena Sveta pride pod nadzor tajne policije KGB in njenih organov: »Sveto je ... zelo vljudno sprejel moshki v sivi obleki s sivo kravato ... Celo skodelico kave je dal prinesti zanjo ... Zares je zachuden, da tako ocharljiva, moderna, izobrazhena zhenska, ki ji je religiozna ozkosrchnost seveda tuja, svojim otrokom kljub temu dovoljuje, da hodijo v cerkev ... Kaj ne ve, da se tam vse zachne s kadilom in koncha z odporom in razshirjanjem protisovjetske literature ...« (Otroci Odese, str. 444).

Ochitno ima tudi Aljoshin in Svetin sin pred sabo dolgo in tezhavno pot. Zhe ruski nobelovec Boris Pasternak je nekoch poudaril, da »zhivljenje ni svobodna hoja chez shiroko polje«.