Revija SRP 87/88

Lev Detela

 

QUO VADIS, KOROTAN?
 
Ob krizi dunajskega slovenskega shtudentskega doma in kulturnega centra Korotan

 

Kaj se dogaja z dunajskim Korotanom? Bodo to zasluzhno ustanovo za vzgojo novih slovenskih rodov in za informiranje tudi tuje javnosti o aktualnem utripu slovenske kulture in umetnosti prodali v tuje roke in za vedno zaprli za Slovence? Zakaj barantamo s slovensko lastnino in jo kos za kosom kontinuirano izgubljamo v morju neslovenstva? Cheprav kakor koli obrnemo list, na katerem so obelodanjene financhne in druge tezhave, v katerih se je znashel Korotan, ne moremo razumeti, da ni mogoche zashchititi inshtitucije, ki je bila vedno vech kot samo obchasno prenochishche shtudentov.

Res je sicer, da je Korotan ponujal kot svojo osnovno nalogo vech kot shtiri desetletja shtevilnim slovenskim koroshkim shtudentom predvsem varno streho in domache okolje ter bil po drugi strani njihova odskochna deska pri vzhivljanju v avstrijsko velemestno zhivljenje in usmerjevalna vzpodbuda v chasu shtudija. Pozneje so se slovenskim koroshkim stanovalcem Korotana prikljuchili she shtudentje iz Slovenije in tuji gostje. Del Korotana je zlasti v chasu poletne turistichne sezone postal hotel.

Toda poleg tega je bil Korotan ves chas tudi pomembno slovensko kulturno sredishche in krizhishche, na katerem se je Slovenija s svojo kulturo in znanostjo srechevala s tujejezichnim okoljem. V teku chasa je Korotan postal uposhtevanja vreden razpoznavni znak kvalitetnega medkulturnega povezovanja z gostoljubnim predznakom. Na shtevilnih kulturnih prireditvah, razstavah slovenskih umetnikov, koncertih, literarnih branjih in drugih z umetnostjo in znanostjo povezanih dogodkih so se zvrstila znana pa tudi nova imena iz zhivljenja slovenske znanosti in kulture ob sochasnem uposhtevanju neslovenskih avstrijskih umetnikov in razlichnih drugih tujih gostov. Ni chudno, da Korotan privlachi tudi zainteresirano tujo javnost.

She dobro se spominjam, kako se je vse zachelo v chasu, ko je bilo zhivljenje v primeri z danashnjim dokaj skromno in tezhavno, ljudje pa vseeno upornishko polni razlichnih vizij, z zheljo po ochuvanju vrednot, po ohranitvi narodne in kulturne dedishchine ter vzponu omike in kulture.

V spominski knjigi Emigrant, ki je izshla leta 1999 pri zalozhbi Nova revija v Ljubljani, sem o tem med drugim zapisal: «Avgusta 1962 se s patrom Ivanom Tomazhichem v njegovem avtu odpeljeva na Koroshko ... Obchudujem podjetnega klaretinskega duhovnika, ki si je zastavil nalogo, da na Dunaju sezida dom za slovenske shtudente. Nedavno je v Bennogasse v osmem okraju preuredil s pomochjo svojih klaretinskih sopatrov nadstropje njihove hishe v deset stanovanjskih sob za slovenske koroshke visokosholche. Za namechek so v »domu«, ki so mu dali ime Korotan, tudi klubska dvorana, televizijska soba in kuhinja. Shtudentom se ni vech treba sestajati po gostilnah in razlichnih tujih prostorih, temvech so tako rekoch pod domacho streho. Vendar hoche nadebudni pater Tomazhich dosechi she vech. Na vozhnji po slikoviti koroshki pokrajini mi razlaga, da je sedanji Korotan le zachetek ... Zdaj je nujno, da zgradimo za slovensko shtudirajocho mladino pa sploh za vse Slovence na Dunaju primerno stavbo, ki nam bo v chast in ponos. K pomembnejshim koroshkim Slovencem gre zato po nasvet in podporo, to se pravi »berachit«, da bi z mecenskimi darovi od zrna do zrna zrasla za Slovence palacha ... Nekaj denarja je zhe dobil od amerishkih Slovencev. Rachuna tudi, da mu bodo pomagale cerkvene oblasti. Vendar to ne bo dovolj. Podporne akcije je treba organizirati pri koreninah, med koroshkim ljudstvom. Novi slovenski visokosholski dom mora na Dunaju v kratkem postati razveseljivo dejstvo ... Oglasiva se v Hodishah, Bistrici, Svechah in Sht. Jakobu v Rozhu. Gostoljubno sva sprejeta po zhupnishchih in pri zavednih slovenskih ljudeh, kjer prenochujeva ... Pater Tomazhich je kljub napornemu pregovarjanju preprichan, da bo zbral toliko denarja, da bo dom Korotan vsem dvomljivcem in chrnogledom navkljub prav kmalu uresnicheno dejstvo!«

Brez tega poguma, povezanega s trmasto voljo dosechi zazheleni cilj, dunajskega doma Korotan ne bi bilo mogoche nikoli zgraditi. Iniciator te za mnoge predrzne oziroma utopichne ideje – pater Tomazhich – je tudi postal prvi rektor doma, vendar je hotel dati svoji iniciativi shirshe javne razsezhnosti, zato je Korotan v posebni pogodbi nesebichno izrochil v last celovshke Mohorjeve druzhbe. Prvemu rektorju patru Tomazhichu so pozneje sledili razlichni nasledniki. Zdaj Korotan zhe dolgo vrsto let uspeshno vodi magister Tone Levstek. V njegovem chasu je Korotan dozhivel vrsto sprememb in tudi druzhbenopolitichna situachija se je bistveno spremenila. Dotok slovenskih shtudentov s Koroshkega se je zaustavil, povechalo pa se je shtevilo shtudentov iz Slovenije. Istochasno pa je Korotan, ki so ga prenovili po nachrtih znanega arhitekta Borisa Podrecce, postal tudi razgibano kulturno sredishche in stichishche.

Letoshnji obchni zbor drushtva Slovenski kulturni center Korotan je razkril v kulturnem pogledu mochno razgibano dogajanje. Skozi zadnja shtiri leta so se med drugim zvrstile pregledne razstave Andreja Jemca, Draga Trsharja, Marjana Trsharja, Valentina Omana, Jozheta Ciuhe, Zdenka Huzjana, Alenke Viceljo, Emerika Bernarda, Jane Vizjak in drugih, na zhe tradicionalnih poletnih umetnishkih kolonijah je sodelovalo pestro shtevilo slovenskih in tujih likovnikov, posebej se je predstavila likovna kolonija Kosovelovega doma v Sezhani, na literarnih vecherih so v Korotanu in v dunajskih inshtitucijah, povezanih z njim, nastopili znani knjizhevniki Niko Grafenauer, Janko Ferk, Boris Pahor, Milan Dekleva, Kajetan Kovich, Vladimir Kos, Lev Detela, Rafko Dolhar, Ivan Sivec, s posebno prireditvijo pa so se tudi spomnili leta 2006 na Dunaju umrle pesnice Milene Merlak. Poleg tega so se v Korotanu zvrstili koncerti s slovenskimi in tujimi izvajalci, obchasno pa so bile na sporedu predstavitve filmov, ki so jih po vechini pripravili mladi koroshki rezhiserji. Poleg tega niso pozabili na otroke. Zanje so pripravili razlichne lutkovne predstave.

Zaradi prenove Korotana v letih 1993 in 1994 pa so nastale velike denarne tezhave. Celovshka Mohorjeva druzhba je tedaj najela kredit v vishini 2,15 milijona evrov, vendar obresti za odplachevanje dolga presegajo donos iz poslovanja Korotana kot shtudentskega doma. Ker prihajata dve tretjini shtudentov, ki zdaj stanujejo v Korotanu, iz Slovenije, je Mohorjeva druzhba prichakovala financhno pomoch iz Slovenije. Ta je bila nachelno pripravljena pomagati. Dogovorili so se, da Slovenija v Korotanu odkupi 95- odstotni delezh, vendar je pri uresnichevanju tega dogovora prishlo do ponovnih zapletov. Zato je celovshka Mohorjeva druzhba nedavno sklenila, da dunajski Korotan proda na prostem trgu. Uradna Slovenija je ob tej novici izrazila svoje zachudenje, ker meni, da pogajanja niso prekinjena, in zheli v skladu s svojo zakonodajo in predpisi she vedno najti pozitivno reshitev za Korotan. To ochitno ishche tudi celovshka Mohorjeva druzhba, ker se je vendarle spet zachela pogajati s politichnimi dejavniki Slovenije. Vendar ochitno tudi nova pogajanja niso prinesla zazhelenega rezultata, saj smo v celovshkih Novicah 25. julija 2008 lahko prebrali (dokonchno?) vest, da bo Mohorjeva zares prodala Korotan na prostem trgu, ker slovenska vlada ni ukrepala. Toda vsemu neprijetnemu navkljub se spet pojavljajo novi zapleti, obljube in prichakovanja...

Kaj se torej dogaja? Prvotni problem se spreobracha v farso, farsa pa v tragedijo. She posebej pa boli, da prihaja ob tem do tudi zhaljivih polemik med razlichnimi slovenskimi akterji, she posebej  med zasluzhnimi predstavniki dunajskega slovenstva. Ne razumem, da ni mogoche tako rekoch na nobeni strani sprejeti dolochene kritike kot spodbude k novemu pristopu do problema. Prav na podlagi diferenciacij, ki jih nikakor ni potrebno deformirati v zhalitve drugega in drugachnega ter jih razumeti kot grobo vmeshavanje in boj za nadzor in oblast, bi lahko oblikovali novo podobo slovenskega Korotana in ga reshili v korist novih slovenskih na Dunaju shtudirajochih rodov in v prid nove slovenske kulture. Zato se mi zdi nesmiselno pretiravati s polemikami glede stalishch dr. Feliksa Bistra in direktorja Slovenskega znanstvenega inshtituta dr. Vincenca Rajshpa, ki imata po mojem mnenju popolno pravico do lastnih pogledov in do kritiziranja politike celovshke Mohorjeve druzhbe, tega pa ni potrebno takoj enachiti z zheljo po prevzemu nadzora v – kot kazhe – za Slovenche zhe skoraj zapravljenem Korotanu.

Kljub razlichnim pogledom na vlogo celovshke Mohorjeve druzhbe in slovenske vlade pri reshevanju problema bi morala biti v ospredju vendarle vzajemna zhelja po ohranitvi slovenskega Korotana – in ne osebna obrachunavanja med razlichno mislechimi posamezniki. V tem smislu in diferencirano je treba razumeti tudi moj podpis (skupaj z drugimi zastopniki dunajskega slovenstva, npr. z univ. prof. arhitektom Borisom Podrecco, univ. prof. dirigentom Uroshem Lajovicem, skladateljico Blazhenko Arnich ali akad. slikarjem Valentinom Omanom –  gl. Demokracija, sht. 25 z dne 19. julija 2008) v peticiji vladi RS in vodstvu celovshke Mohorjeve druzhbe. Peticija hoche opozoriti predvsem na potrebo ohranitve Korotana v slovenskih rokah, cheprav bi si tudi ob tem manifestu zhelel bolj objektivno in vzajemno obliko porochanja. A kaj hochemo. Sloga ni bila nikoli ljubljenka slovenstva. Vzajemnost in prava liberalna oziroma tolerantna drzha tudi ne. Ne na levi ne na desni. Uboga slovenska ne-sloga. Vcheraj. Danes. Verjetno tudi v bodochnosti.

Barantanje s slovensko lastnino in s simbolom slovenstva na Dunaju oziroma v svetu ima muchen priokus. V ospredju reshevanja problema sploh ne bi smela biti samo pozitivna financhna konstrukcija s prihodki in z odhodki; slednji naj bi bili v smislu umnega gospodarjenja nizhji od prihodkov. Konchno gre za obvarovanje vrednote s posebnim nacionalnim pomenom. Dejstvo je, da se tak dom na dobri in dragi dunajski lokaciji, ki je obenem tudi kulturna ustanova, ne more financirati iz samega sebe, temvech potrebuje dotok denarnih sredstev iz temu namenjenih obstojechih skladov in prorachunov. Vsi dejavniki neprijetnega dogajanja bi se vendarle morali zavedati, da so za ohranitev in razshiritev vzgojnih in kulturnih vrednot potrebna dolochena sredstva. Kaj smo se res zhe tako mochno vdali mamonu turbokapitalizma, da smo nasploh slepi in gluhi za nujno potrebno velikodushno pomoch, ki jo lahko dejansko uresnichijo le praktichni postopki brez birokratskih plashnic chez ochi?

Morda she ni prepozno. Korotan lahko konchno tudi na prostem trgu kupi Slovenija ali kak bogat Slovenec. Turbokapitalist? A vendar z idealistichnin srcem. Toda chemu vse to?

Poleg Korotana obstajajo na Dunaju she Slovenski znanstveni inshtitut, slovenski pastoralni center in klub slovenskih shtudentk in shtudentov. Vsi ti imajo svoje prostore, toda v primeri z njimi je slovenski shtudentski dom in slovenski kulturni center Korotan posebna sredishchna ustanova z dolgo zgodovino in s simbolno vrednostjo. Kot svetilnik na obali tujejezichnega morja opozarja na substancialne znachilnosti slovenstva in po drugi strani povezuje Slovence in slovensko skupnost na Dunaju, s katerim je nelochljivo povezana tudi zgodovina in usoda Slovenije in Slovencev, z avstrijskim in mednarodnim utripom.

Kaj bomo res vse to po neumnosti in nemarnosti zapravili? Quo vadis, Slovenia? In: Quo vadis, Korotan?