Revija SRP 87/88

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA
(III)

 

Cvetlica ob Arnu pod udarom mednarodnega turizma
Firenshka literarna razglednica
 

Firence bi bile brez milijonske mnozhice turistov, med katero se kot nich izgubi 450.000 domachinov, prijetno in pregledno mesto. She iz sredishcha se vidijo s cipresami porasli hribi Toskane. S kamnitih mostov chez Arno lahko opazujesh, kako se reka med vedno bolj zelenimi bregovi izgublja v prijazni grichevnati pokrajini.

Zaradi turistichnega udara, ki se na hitro prebija skozi preobilje kulturnih znamenitosti med romaniko, gotiko in renesanso od cvetlichni Mariji del Fiore posvechene katedrale do palache Signorije in znamenitih Uficijev z zbirkami svetovno pomembnih umetnin, je tezhko dozhiveti pristno domache zhivljenje toskanske prestolnice. To je turistichna industrija bolj ali manj posrecheno spremenila v renesanchni mestni velemuzej. Ne vesh pravzaprav, kje bi se najprej ustavil. Ali na starem kamnitem mostu Ponte Vecchio? V galeriji Akademije? V najvechji mestni palachi Pitti? V renesanchni cerkvi San Lorenzo ob grobovih druzhine Medici? V imenitni stavbi druzhine Strozzi pri ogledu kake pomembne likovne razstave? Ali pa kar na zhivilskem trgu Mercato Nuovo, ki je bil v chasu vladavine Medichejcev kot prekupchevalnica zlata, svile in platna eden vidnih razpoznavnih znakov florentinskega bogastva?

Pravzaprav lahko samo she na obrobju zachutish pravi utrip tako imenovanega normalnega firenshkega zhivljenja. Morda ga she najbolje dozhivish ob kakem dezhevnem dnevu dalech stran od turistichnega hrupa nekje v predmestju, na preprostem zhivilskem trgu, v ljudski pivnici med domachini. Tu se ti nenadoma zazdi, da si se znashel v popolnoma drugem chasu in prostoru. Medtem ko stoje v sredishchu toskanske prestolnice tujci po ure dolgo v kachastih vrstah pred Uficiji (ta svetovno znani muzej obishche letno kar 1.600.000 obchudovalcev imenitnih slik in skulptur) in pred Galerijo Akademije, da bi si lahko ogledali imenitni kip Michelangelovega Davida, ta simbol florentinskega vechstoletnega kljubovanja »goljatski« premochi sveta, potekajo tu ob kozarcu vina ali skodelici kapuchina popolnoma drugachni pogovori. Na primer o kaosu v politiki, o korupciji, o prenapolnjenih otroshkih vrtcih, o zastojih v mestnem prometu, o prevelikih podrazhitvah, za katere je med drugim baje kriva odprava stare dobre italijanske lire in nespametna uvedba evra. Ali pa o seriji skrivnostnih in she vedno nepojasnjenih umorov v naseljih v okolici Firenc, ki so se zgodili sicer pred dobrimi dvajsetimi leti, a she vedno burijo domishljijo domachinov, policije in razlichnih piscev. Pripisali so jih tako imenovani »poshasti iz Firenc«, domnevnemu serijskemu morilcu, ki se je »specializiral« na unichevanje mladih ljubezenskih parov, ko jih je zalotil v avtomobilih na obrobju mesta. Michele Giuttari, od leta 1995 vodja policijskega decernata v Firencah, je s knjigo Poshast. Anatomija poizvedbe (Il monstro. Anatomia di un´indagine) leta 2006 ponovno vzdignil precej prahu, ko je izrazil dvom o pravilnosti dosedanjega raziskovanja teh umorov, ki sodijo k najhujshim zlochinom, ki so se zgodili po letu 1945 v Italiji. Giuttari je uspel tudi kot pisec kriminalnih romanov. Glavna oseba v njegovih knjigah Signatura in Lozha nedolzhnih je vodja decernata v Firencah Michele Ferrara, ki je pravzaprav avtorjev drugi jaz. Raziskuje namrech tudi vse tisto, kar se je resnichno dogajalo v treh dekadah od leta 1968 do 8. septembra 1985 v osmih brutalnih umorih s shtevilnimi zhrtvami na shirshem firenshkem podrochju med Campi Bisenzio v blizhini mednarodnega letalishcha Amerigo Vespucci (tudi ta raziskovalec, ki je dal ime Ameriki, je sin tega mesta!), v okolici Imprunete in pri Borgo San Lorenzo. Giuttarijeve teze o teh zlochinih so daljnosezhne, a neoprijemljive, ker namigujejo na shirshe ozadje umorov, ki baje sega do najvishjih druzhbenih krogov in plasti.

Novodobne Firence, stara rimsko-latinska Florentia (po kateri smo tudi na Slovenskem toskansko sredishche zelo dolgo imenovali podobno kot vechina evropskih narodov Florenca) kot ljubko mesto dehtechih cvetlic na zelenih livadah ob reki Arno, nenadoma kot nevarno, podzemno mesto zahrbtnosti in umorov? Kot tako se vedno znova ob svoji rokodelski in trgovski spretnosti pojavlja in uveljavlja v srednjem veku v politichnih in vojashkih prepirih za prevlado, she posebej v bojih med cesarju zvestimi gibelini in od papezha odvisnimi guelfi, ki enega najpomembnejshih sinov mesta in najvechjega literata Italije Danteja Alighierija leta 1321 prezhenejo iz mesta, kamor se nikoli vech ne vrne, temvech umre v pregnanstvu v Ravenni.

Do danes si Firence prizadevajo, da bi bil veliki pesnik Bozhanske komedije in Prenovljenega zhivljenja (La vita nuova) pokopan v rojstnem kraju, a zaman. Velichastni Dantejev spomenik pred imenitno franchiskansko cerkvijo Santa Croce, v kateri so pokopani pomembni slikarji, kiparji, pesniki, pisatelji, glasbeniki, filozofi, politiki, znanstveniki in patrioti Michelangelo, Galileo Galilei, Machiavelli, Rossini, Ugo Foscolo, z Dantejevim kenotafom v njeni notranjosti, samo simulira pesnikovo prisotnost in pricha o neuspeshnih poskusih, da bi se avtor Bozhanske komedije vsaj mrtev spet vrnil v svoj rojstni kraj. Tako krozhijo kot skrivnost med zidovi starega dela mesta samo stavki njegovega v florentinski italijanshchini napisanega Prenovljenega zhivljenja, s katerim je utemeljil po obdobjih pisanja v latinshchini italijanski jezik in literaturo. V tem zgodnjem delu iz leta 1293 pripoveduje o svoji usodni ljubezni do eno leto mlajshe Beatrice, ki jo prvich srecha kot desetletni dechek v maju 1274, dokler ga devet let pozneje v angelsko belem oblachilu popolnoma ne omami kot reshiteljica in blazhenost obenem. Podoba te ljubljene zhenske se v Dantejevi dushi she stopnjuje po njeni zgodnji smrti 9. junija 1290. Dante dozhivi Beatrice v Bozhanski komediji, ki jo pishe proti koncu zhivljenja v eksilu v zhe zelo elegantni ljudski italijanshchini (imenuje jo volgare illustre), na kar mistichen nachin. Ona je tista, ki ga vodi potem, ko se je osvobodil zemeljskih bremen, skozi ochishchevalne nebeshke kroge v Nebesa. Ni chudno, da je Dantejevo opevanje »angelske zhenske« vplivalo tudi na Presherna, a v tragichnem smislu, kot pesnishko obkrozhanje nedosegljivega ljubezenskega ideala – Primicheve Julije.

Morda so imeli v Firencah vech sreche kot pesnik Dante pomembni slikarji, kiparji in arhitekti. A tudi ti ne vedno. V shtevilnih cerkvah in palachah dozhivi obiskovalec velikansko duhovno eksplozijo in prenovo umetnosti od gotike v renesanso, ki se zachne predvsem ob vzponu rodbine Medici. Ta se v razmeroma kratkem obdobju povzpne od bogatih bankirjev do velikih vojvod Toskane. Zhe v 15. stoletju postanejo Firence sredishche evropske renesanchne umetnosti. Sicer gospodovalni in nedemokratichni vojvode se izkazhejo kot veliki meceni, ki tudi v lastno slavo podpirajo pomembne umetnike. V starih cerkvah, palachah in na mestnih trgih se ob vsakem koraku srechas z umetninami najvechjih mojstrov od Giotta do Botticellija in Giorgioneja. Eden od najpomembnejshih med temi je zagotovo v Firencah leta 1475 rojeni Michelangelo Buonarroti. Skrivnostni char njegove mladosti she posebej obchutish pod vecher v ozki ulichici Via Ghibelina v starem delu mesta, kjer stoji tako imenovana Casa Buonarroti. Michelangelo se je sicer rodil v neposredni blizhini v isti ulici, a v tej hishi ni stanoval, vendar jo je kupil za svojega nechaka Leonarda. V hishi je majhen muzej z idealizirano predstavitvijo velikega renesanchnega slikarja, kiparja in arhitekta. Na stenah so freske, ki jih je izdelal nechakov sin Michelangelo mlajshi. V njih je povelichal svojega starega strica kot pomembnega diplomata, vernika, skrajno discipliniranega delovnega umetnika in vzdrzhnega chloveka. Michelangelo starejshi je v muzeju predstavljen kot »Divino«, kot Bozhanski. Njegov tezhki znachaj in njegova izprichana huda jeza, v kateri je unicheval tudi zhe dokonchana lastna dela, seveda nista omenjena. Tudi Michelangelo se je, kot zhe 150 let pred njim Dante, zapletel v politichne boje v mestu. V chasu, ko iz mesta izzhenejo Medichejce in se dominikanski menih Savanarola, ki ga pozneje zazhgejo na grmadi, v ostrih pridigah bori proti razvratu in korupciji, stopi Michelangelo kot inzhenir in projektant v sluzhbo proti monarhiji usmerjene in ponovno oklicane mestne Republike. Leta 1530 ob vrnitvi Medichejcev v mesto in na oblast sme she dokonchati znamenito kapelo z njihovo grobnico, vendar mora zhe shtiri leta pozneje, cheprav je Firence za vedno polepshal s shtevilnimi renesanchnimi umetninami, zbezhati v Rim, kjer tudi umre.

Firence, posebno mesto, prepolno zgodovine. Anglezhi so bili tisti, ki so ga odkrili zhe v 19. stoletju kot sonchno alternativo svojemu otoku megle in dezhja. V Firencah so she danes – kot mnogi drugi petichni tujci, ki so poselili vile na grichevnatih obrobjih mesta in v nekdanjem visoko nad mestom lezhechem etrushchanskem mestecu Fiesole, stoletnem konkurentu Firenc, – bolj priljubljeni kot prebivalci Rima in drugih italijanskih krajev. Zakaj pravi Firenchan se she danes pochuti kot drzhavljan samostojne mestne drzhave, ki se noche nikomur ukloniti.

Z ocharljivimi oranzhnimi vechernimi zahodi nad Arnom, ljubko lezheche pod s cipresami poraslimi zelenimi grichi Toskane, z belimi potmi, ki se vijejo med oljkami proti ljubeznivim pobochjem nad imenitnim parkom Boboli in palacho Pittti iz 15. stoletja, so Firence ocharale mnoge tuje in domache pesnike in pisatelje. V dvajsetih letih prejshnjega stoletja so se zbirali v danes zanemarjeni kavarni Giubbe Rosse, da bi prenovili knjizhevnost.

Palacha Pitti je bila sedezh velikih vojvod Toskane. Po izumrtju druzhine Medici v letu 1743 zavladajo tu avstrijsko-lotaringijski Habsburzhani in shest let (1865- 1871), ko so Firence glavno mesto Italije, gospoduje v palachi po oklicanju zdruzhene Italije kralj Viktor Emanuel II. V velikanski stavbi se danes nahajajo muzeji in galerije. Poleg stalnih zbirk in ogledu namenjenih kraljevskih soban prirejajo v palachi tudi obchasne razstave. Ena od teh je bila v letu 2007 posvechena pisatelju Carlu Collodiju in njegovi v Firencah napisani povesti o lesenem chlovechku – »buratinu« (kopitljachku) z imenom Pinocchio. Povest je tri leta (1881-1883) izhajala v reviji za mladino Giornale dei Bambini in bila v Firencah v knjizhni obliki prvich natisnjena leta 1883 z zanimivimi perorisbami E. Mazzantija. V palachi Pitti je bila na ogled skoraj nepregledna vrsta knjizhnih izdaj te Collodijeve neverjetno dolgotrajne in tudi danes aktualne svetovne uspeshnice. Seveda so bile v sredishchu pozornosti predvsem shtevilne italijanske izdaje z ilustracijami najrazlichnejshih slikarjev, na primer Chiostrija, Mussina, Bernardina in Maraja. Zgodbo o lesenem chlovechku, ki ga izrezhe stari mojster Geppetto iz navadnega polena in ki takoj chudezhno ozhivi, je Collodi tako rekoch pobral s firenshke ulice. Poredni fantich ne poslusha vzgojnih naukov svojega ocheta in dobrih nasvetov ljudi in zhivali, ki jih srecha na svojih potepih in pustolovshchinah. Zelo dolgo traja, da ga zhivljenje izuchi in se lahko kot priden fant vrne k svojemu staremu ochetu, ki ga mora she prej skupaj s samim seboj reshiti iz kitovega trebuha.

Posebnosti nekdanjega »realnega« firenshkega zhivljenja lahko bralec na imeniten nachin dozhivi ob tej ocharljivi zgodbi »za staro in mlado«. Collodi jo je napisal na duhovit nachin, z zanimivimi dialogi, na meji med resnichnostjo in fantazijo. Njegova mladinska povest s shtevilnimi detektivsko napetimi zapleti in razpleti, v katero je vkljuchil zanimive pravljichne in ljudske folklorne motive in po kateri so posneli razlichne filme, je istochasno vzgojna povest, moralni nauk in hudomushna socialna satira – z bridkim priokusom o zhivljenju »ponizhanih in razzhaljenih«. V ospredju pa je tudi tradicija italijanskega ljudskega lutkovnega gledalishcha. Pinocchio ali Ostrzhek je lutka in nagajivi pavliha, ki ozhivi in postane realno zhivljenje.

 

_______
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I , (SRP 83-84/2008); II , (SRP 85-86/2008)