Revija SRP 87/88

Jolka Milich

Vprashalnica

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (X)

 

 

 

Nekaj malega o multikulturnosti

(Samohvalne novichke)

 

Pri Centru za slovensko knjizhevnost v Ljubljani, v knjizhni zbirki Aleph, je pred nekaj meseci izshla pesnishka zbirka znanega italijanskega pesnika, esejista in pisatelja Prima Levija Ob negotovi uri (Ad ora incerta), zhal, samo v prevodu in z letnico 2007. Knjigo je uredila in prevedla Jolka Milich. Eno zadnjih pesmi pa v pokushnjo:

 

DROMEDAR

 

Chemu toliko tozhb, sporov in vojn?

Svetujem vam, da me posnemate.

Nich vode? Shajam tudi brez nje,

a zadrzhujem sapo, da se mi grlo ne izsushi.

Nich hrane? Zajemam jo iz svoje grbe:

ko so chasi za vas ugodni,

poskrbite, da zraste tudi vam.

A che je grba mlahava,

mi je dovolj nekaj suhljadi in slame,

zelena trava je opolzkost in nechimrnost.

Imam zoprn glas? Moji samici je vshech,

nashim nasploh ugajajo korenjaki,

in dajejo najboljshe mleko dalech naokrog,

zahtevajte tudi od vashih zhensk enako.

Seveda sem hlapec, a pushchava je moja:

ni sluzhabnika, ki ne bi imel svojega kraljestva.

Moje kraljestvo je vsa ta zapushchenost,

ki nima meja.

 

24. novembra 1986

 

*

 

Pri salernishki zalozhbi Multimedia na jugu Italije je izshla aprila letos dvojezichna pesnishka zbirka Rosa mystica Josipa Ostija v prevodu Jolke Milich. Spremno besedo je napisal Igor Divjak, to pa je prevedel Sinan Gudzhevich. Pri isti italijanski zalozhbi je pripravljena za tisk Balada za Metko Krashovec / Ballata per Metka Krashovec Tomazha Shalamuna, enako v prevodu Jolke Milich, ki pripravlja za tisk, prav tako pri nashih sosedih, tudi Ostijevo zbirko Vse ljubezni so nenavadne / Tutti gli amori sono eccezionali, ki bo predvidoma izshla konec leta ali v zachetku prihodnjega leta.

 

*

 

Prav tako v prevodu Jolke Milich sta nedavno izshli pri koprski zalozhbi Libris, vendar z letnico 2007, dvojezichni pesnishki zbirki Edelmana Jurinchicha in Jozheka, pardon, Jozheta Shtucina, s podvojenim naslovom Odhodi – Partenze / Odhodi – Partenze. Njuna posebnost je, da sta izshli v eni knjigi kot siamska dvojchka. Namesto spremne besede se pesnika na zachetku pogovarjata o pesnishtvu in pred bralci razgrinjata svoje poglede nanj.

 

*

 

Pri trzhashki Mladiki bo v kratkem izshel – seveda dvojezichno – kar zajeten izbor pesmi svetovno znanega trzhashkega pesnika Umberta Sabe v prevodu Jolke Milich, ki je pesmi tudi izbrala in knjigo uredila. Naslov zbirke bo pesnikov verz, a ker jih je kar nekaj lepih in primernih, da se jih izpostavi, se prevajalka ni she dokonchno odlochila, katerega bosta izbrali z urednico, ki predstavlja zalozhbo.

Ve se pa, da je iz njegove Pesmarice (Canzoniere) prevedla 135 pesmi, ki ga bodo prav dostojno predstavile slovenskim bralcem. Spremno besedo zbirki na pot je napisala znana trzhashka publicistka in univerzitetna profesorica Tatjana Rojc, izchrpen zhivljenjepis pa prav tako trzhashki, le italijanski pisatelj in pesnik Renzo Cigoi. V pokushnjo pesem:

 

KONTOVEL

 

Moshki zaliva svojo njivo. Nato se

spusti po stopnichasti strmini brega, da

se zdi, ko leze dol, kot da stopa z nogo

v praznino. Pod njim je shirno morje.

 

Spet se prikazhe. She vedno gara okrog

tistega koshchka sive zemlje, zarashchenega

z robidovjem, ki shtrli iz kamnja. Sedim

v gostilni in pijem to trpko vino.

 

*

 

Nova zbirka haikujev Tatjane Pregl Kobe Porcelanaste sanje, ki jo je izdala Zalozhba Mondena v Grosupljem leta 2007, bo izshla letos v prevodu Jolke Milich z naslovom Sogni di porcellana tudi v Italiji, dvojezichno. Ni she jasno pri kateri zalozhbi, ali pri renomirani ferrarski Luciana Tufani Editrice ali pri LietoColle, ki jo enako dinamichno in veshche ureja Michelangelo Camelliti v Faloppiu (Co), kjer so letos zhe izshla njena Zrela semena / Semi maturi. Padla bo kocka za tisto zalozhbo s chasovno boljshimi in ugodnejshimi pogoji zanjo in za nasho poezijo nasploh.

 

*

 

Pri zalozhbi Mobydick iz Faenze bodo izshle zelo verjetno letos jeseni ali najkasneje prihodnje leto spomladi – to je vchasih odvisno od zalozhnishkih rokov in vchasih od zhelja pesnikov, ki izberejo poznejshi datum, da se knjiga kasneje »postara« – predvidoma tri dvojezichne pesnishke zbirke v prevodu Jolke Milich, in sicer:

 

Ples mandljevca – La danza del mandorlo Alje Adam,

Kateri ogenj – Quale fuoco Vanje Strle,

Banalije – Banalità Braneta Mozeticha.

 

*

       

V Freiburgu (Nemchija) bo letos izshla dvojezichna zbirka italijanske, pred sedmimi leti za rakom umrle pisateljice, novinarke in pesnice Asterie Fiore (de Nicolais) z naslovom Il segno sulla sabbia / Sled v pesku, v prevodu Jolke Milich, ki je vrsto let pri nas revialno objavljala prevedene pesmi te obchutljive italijanske pesnice; ta je Milichevi prijateljsko ali tovarishko odprla vrata v nekaj sosednjih literarnih revij, ki so bile v tistih zhe davnih chasih skoraj hermetichno zaprte za nas.

Posebnost te zbirke je, – in to prav kazhe omeniti – da so se za Arhiv Asteria s sedezhem v Labaroche v Franciji, kjer je shranjena vsa zapushchina pokojnice,   imetniki avtorskih pravic odlochili, da objavijo dvojezichno zbirko na svoje stroshke, in sicer s slovenskim prevodom ob strani izvirnikov, ki jih je lastnorochno napisala avtorica.

Tudi drugi tuji pesniki, ki se z nami radi bratijo ali »zhlahtajo«, razen she ene chastne izjeme, zelo radi vidijo, da jih beremo, cenimo in prevajamo, a tudi tiskamo zastonj oz. izkljuchno na nashe stroshke. She na misel jim ne pride, ko gre za knjige, da bi vsaj delno prispevali pri kritju tiskarskih stroshkov. Torej chast, komur gre chast. V pokushnjo shestvrstichnica Asterie Fiore brez naslova:

 

Nekega dne morda

se bo nit pretrgala

Ostala bo lutka

Topa bolechina

in ne bom vedela

in ne bodo vedeli

 

Pa she eno njenih zadnjih pesmi, ki je oblezhala v predalu med nezbranimi stihi in zvenechimi vzdihi:

 

IN PETELIN JE ZAPEL

 

Trikrat je Peter zatajil Jezusa.

In petelin je zapel. In sonce je spet vzshlo.

In je stekel ven, stekel je ven in se razjokal.

Mili prijatelj, nekega dne se bom oprijela

tvojega krizha in se vrnila na pot, ki se je

zdaj izogibam, na pot Golgote in Nebes.

 

*

 

Za Kosovelovo knjizhnico v Sezhani je Jolka Milich pripravila iz dveh pesnishkih zbirk, ki po njenem mnenju kar dobro predstavljajo sezhanskega sorojaka in italijanskega pisatelja, pesnika in slovitega mirovnika Danila Dolcija (rojenega v Sezhani 1924, po materi Slovenca in Krashevca, po ochetu Italijana, umrlega v Trappetu na Siciliji 1997), dokaj obsezhen izbor pesmi, ki bo izshel dvojezichno predvidoma v zachetku prihodnjega leta. Tako bodo Sezhanci in vsi tisti, ki jih to zanima, vsaj zvedeli, zakaj smo mu postavili na prochelju hotela Tabor (nekoch je tam stala njegova rojstna hisha) spominsko ploshcho. Izbrana pesem (brez naslova) pa nam preprichljivo govori o enkratnosti zhivljenja in neponovljivosti sleherne stvari:

 

Dve lastovki sta enaki,

che nisi lastovka:

ne obstaja dvoje enakih ochi.

 

Ne obstajata dve enaki drevesi,

dve enaki rozhi, dvoje cvetnih listichev –

dve enaki pesmi,

dva tona.

 

Dve enaki zori ne obstajata,

enaka sonchna zahoda, dve zvezdi,

enaki uri,

trenutka.

 

*

 

Med letoshnjimi devetimi nagrajenci desete izvedbe trzhashkega mednarodnega natechaja Scritture di frontiera (Obmejne pisave), ki je bil posvechen Umbertu Sabi, sta tudi – med kar prestizhnimi italijanskimi nagrajenci – nash veleslavni pisatelj in starosta Boris Pahor in primorska pesnica Maja Vidmar. Maji bodo – kot Sabovo nagrado – tiskali pesnishko zbirko pri italijanski zalozhbi Ibiskos. Pesmi za to zbirko pa je prevedla Jolka Milich v italijanshchino. Svechana podelitev nagrad je bila pred slabim mesecem, in sicer v soboto 23. maja 2008 v znameniti trzhashki kavarni svetega Marka (Caffè San Marco).

 

*

 

V Italiji, v Pordenonu, je konec marca letos izshla chetrta shtevilka broshure Poetando 2008 – Performance con attori e autori (mi bi rekli kar »Pesnikovanje«, ker nash jezik nima posebno rad delezhnikov (na -e, -ch; she manj tistih na -shi, -vshi), ki rahlo shkripajo: pesnikujoch, gledajoch itn., v italijanshchini pa kar techejo, ne da bi otezhili stavek z okornostjo). In dodatek: Performans z igralci in avtorji. Zeleno pesnishko publikacijo sta izdali pordenonska Gledalishka delavnica 10002 in Vrtno gledalishche (Laboratorio teatrale 10002 in Ortoteatro – upam, da sem izbrala pravi pomen vechpomenskega izraza orto!). Pesmi je rezhirala Gianna Danielis, trzhashki literat Enzo Santese pa je bil umetnishki direktor in tudi eden od petih nastopajochih pesnikov v performansu. Med ostalimi shtirimi je nastopal tudi slovenski pesnik Ivan Dobnik, urednik revije Poetikon in direktor Hishe poezije. Njegove pesmi so tiskali v izvirniku in v prevodu, kar je hvale vredno, kot je hvale vredno, da so povabili medse tudi slovenskega pesnika. Drugich pa bodo morali biti malo bolj pozorni do tujega jezika, da se jim ne bo spet zgodilo, kar se je v tej revijici, in sicer vechina chrk č se jim je med tiskom zgubila kdove kam, najbrzh v kakshno jezikovno chrno luknjo, zaradi popolnega neznanja jezika pa she opazili niso izbrisa. Nastale pa so take lirichne uganke:

 

Ho em te …  Ho em tvojo lu … She ve  te ho em … z resni nostjo …  Drhte o

te ho em … Vro o te ho em. Zmanjkuje nama  asa. …  e neukro ena  ustva

uni iti zhivo lepoto v  asu. …  Sla iva se …  Srne sko ijo …  In tako dalje.

 

Nashim blizhnjim sosedom, tudi tistim, ki nas imajo »fortemochno« radi in nas tudi strashno shtemajo, ne bi sploh shkodil kakshen techajchek slovenshchine, da se jim ne bi v tiskarni brez ustreznih rachunalnishkih programov sfizhil v »te aj ek slovensh ine«! Pri trzhashkem italijanskem dnevniku Il Piccolo sicer programe imajo, a vseeno zhe omenjene chrne luknje pogoltnejo (najbrzh namerno?) vechino streshic, saj gre, kot je vobche znano, za bolj ali manj moteche elemente onstran (podrte) meje, ki pa v nekaterih »buchah buchastih« (prosto po Danetu Zajcu) she nerazrushljivo chvrsto stoji in raste v shirino in vishino. Da ne gre za kakshno umetnishko ambientalno instalacijo, ki naj polepsha nastalo praznino med drzhavama, da se vidi na prvi pogled, kdo je kdo? Novogorishkemu zhupanu Brulcu, pobudniku za vech italijanshchine v nashih sholah, pa piham z vso sapo, ki jo premorem, na …

 

njegovo  ute o ve jezi no dushico slede e:

 

namesto da apelira pri ministru Zveru, naj za bozhjo in krishchevo voljo ne znizha ur italijanshchine v nashih sholah, marvech naj bi jih povechal, naj na nameravano znizhanje le pristane, pa cheprav s krvavechim srcem, a tisti denar, ki ga bo minister pri tej delikatni operaciji prihranil, naj promptno – prav promptno, brez obichajnega in strateshkega okolishanja – investira v podvige onkraj meje; na primer na famoznem gorishkem prekalpskem evropskem placu, kjer smo se nedavno druzhno z Italijani zaklinjali na vekovechno evrobratstvo in edinstvo (z bachchi kon la shchokka e fortishshimi abbrrachchi), naj improvizira brezplachne techaje slovenshchine nalashch za nashe zahodne sosede, da se bodo konchno lahko shli multikulturnost tudi oni, ne samo mi, ki je niti ne potrebujemo, ker se z njo noch in dan ubadamo in pitamo ali pa nas drugi – tudi nashi vrli naredniki in voditelji – obilno shopajo z njo (kot da bi bili velikonochne gosi) zhe od malih nog, da nam multi kult zhe shtrli iz ushes. Kaj niti tega ne ve gospod zhupan Brulc, da asimilacija preti le vechjezichnim in da so enojezichni podobne sorte, kot so nashi sosedi, imuni pred to shibo bozhjo in hudo nevarnostjo? Morda pa se nashi sosedje tako branijo slovenshchine iz strahu, da jih ne popapcamo (fagocitiramo) in nato asimiliramo, gre pach za samoobrambni refleks in za vech kot modre varnostne ukrepe, ker ziher je ziher, ni kaj, gospod zhupan gorishki! Saj kdor zna samo en jezik, je tako rekoch samogibno imun pred vsako asimilacijo, ne samo pred italijansko ali slovansko, tudi pred angleshko, kitajsko in culukafrsko. Le vechjezichni – tisti dejansko multi, ne oni zgolj retorichni, ki iz svojega tesnega jezikovnega okvirchka niti pomotoma ne pokukajo – zhivijo v stalni nevarnosti, da klecnejo v ta zos in se slednjich pustijo pojesti kot kmetje pri dami ali shahu od (vsaj shtevilno) mochnejshih figur, ali pa se gredo kar sami iz najrazlichnejshih razlogov, najvechkrat, da izcimijo domnevne velike prednosti in male koristi, prostovoljno odpadnike in odtujence. Ni vashe ravnanje v obratni smeri precej lahkomiselno pochetje? Ki vam utegne  schasoma speljati someshchane in podlozhnike na nasprotni breg, vam pa naliti zvrhano kupo pelina, ker komu boste potem sploh nachelovali, ko se vsi odpravimo dodobra asimilirani in zmiksani pa z vech kot odlichnim znanjem lashchine onkraj oziroma she hujshe – se sploh ne premaknemo, le oberoch uvozimo asimilacijo kar na nash teren in jo gosto naselimo v vse nashe domove? Vam pa osle pokazhemo in v fris vrzhemo usodni, pa cheprav sposojeni stavek: »sciò, sciò, bebè« in chisto odvechni zhupan! Pri nas ste opleli! Minister Zver – po moji laichni, a lucidni zhenski pameti – naj rajshi vlozhi sholde in prvovrstne uchne kadre v ta drugi projekt, imenovan jezikovna brezplachna pluri in multiiluminacija mono-lingvistichnih sosedov, tistih najbolj nedovzetnih za znanje jezikov nasploh, sosednih pa zlasti in prav posebej. Projektu lahko rechemo na kratko »podvig stara gorica & pordenun«, da se bomo lazhje in hitreje sporazumeli. Naj minister novachi najbolj zagrete in sposobne profesorje slovenshchine, tako rekoch najboljshe izmed najboljshih, ne kakshnih povprechnih sholnikov brez pedagoshkega zhara in erosa ter nove plamteche gorechnosti do evroplurimultiakulturizacije. Naj minister ne shpara s kadri in evri, che hoche z nami she v nedogled rachunati kot s svojimi polnopravnimi ovchicami, sodrzhavljani in davkoplachevalci, ne pa kot z amorfno maso koshtrunov, odpadnikov, asimilirancev in asimilantov, ki bodo prej ali slej tudi njemu zacheli zhagati stolchek in ozhiti radij njegovega vpliva in pristojnosti. Naj se ne obira prevech, ker »big ben« bo kmalu odklenkal zadnjo uro in rekel stop.

No, povedala sem dovolj in she prevech. Kristus je rekel, jaz se grem le njegovo bledo posnemovalko – kdor ima ushesa, naj slishi, in kdor ima ochi, naj vidi. Kdor pa hoche mizhati she naprej, naj mizhi, a potem, ko bo le spregledal, naj se ne chudi.

A povrnimo se k pordenonski broshuri. Mimogrede: tudi na prevajalko pesmi Ivana Dobnika so organizatorji pozabili, kot se pravzaprav pogosto zgodi, in ne samo pri nas, pach pa na vseh meridianih in vzporednikih, in me to pravzaprav niti ne presenecha vech, saj je skoraj nenapisano pravilo, da se prevajalce preskochi ali zamolchi, jezi me pa vendarle, in ne samo mene. A da bo tudi gospod zhupan Brulc vedel, kdo se gre vztrajno in neomajno jezikovni most in brv, in kdo postane rad passerella ali ponticello linguistico, pa cheprav si o dvo- pa vech- in multikulturnosti ne dela chisto nobenih iluzij, ker ni niti malo, kaj shele do kraja vzajemna, marvech je vechinoma le enosmerna (in ve se, kdo se najbolj trudi in kdo pochiva in uzhiva tuje sadove), mu na shtiri ochi in tudi javno povem: to sem jaz, Jolka Milich, ki se je shla to pot izjemoma hvalisanje, da bo bolj preprichljiva s svojim predlogom ministru Zveru o prepotrebnih ukrepih in techajih slovenshchine za nashe, sicer shirokoustne, a zhal tudi pretezhno enojezichne sosede na nashi zahodni meji. In najbrzh tudi na severni pa na vzhodni in na juzhni. Che bomo samo mi nonstop shrajali po lashko in tako dalje, se nam lahko zgodi, da se naposled – polahonimo, ponemchimo, pomadzharimo in pohrvatimo. Naj me kdo prepricha, da nas to ne more doleteti.

 

 

 

________________

Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP:

 

O prevajanju in poeziji I

O prevajanju in poeziji II

O prevajanju in poeziji III

O prevajanju in poeziji IV

O prevajanju in poeziji V

O prevajanju in poeziji VI

O prevajanju in poeziji VII

O prevajanju in poeziji VIII

O prevajanju in poeziji IX

O prevajanju in poeziji XI