Revija SRP 87/88

Jevrem Brkovich

 

TESTAMENT

 

 

O, Chrna gora,

o, pasja dezhela!

 

Kakshen pes sem shele jaz,

ker ne morem brez tebe!

 

 

(9. X. 1991, Tirana)

 

 

 

OPOMBA K JEVREMU BRKOVICHU

Po Albancu, Bolgaru in Boshnjaku, sledech abecednemu zaporedju, SRPova mikroantologija pesnishtva balkanskih narodov tokrat predstavlja Chrnogorca. Che je bilo v opombi k Maku Dizdarju omenjeno, da je literatura BiH dolgo veljala za »regionalno«, bi bilo mogoche rechi, da je bila chrnogorska v svoji odrochni majhnosti »subregionalna«. Iz BiH so literati odhajali v Zagreb ali v Beograd in se vpisovali v hrvashko ali v srbsko knjizhevnost, iz Chrne gore pa predvsem v Beograd, deloma tudi v Sarajevo in na Kosovo. Po 1945 so nekateri Chrnogorci prishli med prva imena srbske ali knjizhevnosti BiH, a jih chrnogorska v glavnem she naprej uvrshcha med svoje preglede, antologije itd. Znachilno pa je, da je najvechji chrnogorski knjizhevnik Njegosh vse svoje razmeroma kratko zhivljenje prezhivel v Chrni gori kot »pustinjak cetinjski« (naslov njegove prve zbirke pesmi), z izjemo nekaj potovanj (Italija, Rusija), cheprav je sprejemal shirshi srbski etnonim kot del chrnogorske identitete in ga tudi Srbi shtejejo za svojega najvechjega pesnika.

Chrna gora je specifichen balkanski geohistorichni fenomen, s katerim je simptomalno in usodno zaznamovano vsako literarno dejanje v njenem kontekstu. Na majhnem prostoru, z gorami lochenem od celinske soseshchine, se ostro zarisuje morfoloshka tridelnost: primorje od Boke do Bojane (Mediteran), sredinska krashka planota s celinskim podnebjem in zadaj planine (Brda) s skoraj alpskimi znachilnostmi. Dramatichno tridelna zgodovina: predturshko, turshko, postturshko obdobje. Trojnost imena: najstarejshe ime Duklja je ochitno v zvezi z ilirskim plemenom Dokleati, od 11. do 13. stoletja se imenuje Zeta. Ime Chrna gora je mlajshe, iz 14. stoletja, nastanek in pomen nista zanesljiva (morda kazhe na gozdove: crnogorica – shrv. iglasto drevje); vsekakor se kot pri BiH tudi tu v ozadju pojavlja »srbsko-hrvashki« razcep identitete. Prohrvashke razlage trdijo, sklicujoch se na srednjeveshki Letopis popa Dukljanina, da gre za narechno (cr/ve/na) modifikacijo izvirne oznake »Rdecha Hrvashka«. Chrnogorci naj bi bili nekakshni »elitni Prahrvati«, v povprechju najvishji Evropejci; v zgodnjem srednjem veku je bila Chrna gora katolishka (barska nadshkofija), pod srbskimi Nemanjichi in po mnozhichnih priselitvah Srbov, ki so se umikali pred Bizantinci in nato pred Turki, je povsem prevladalo pravoslavje; za Srbe so prohrvashke zgodovinske teze »vatikanski ponaredki«. Sicer pa je ob sochasnem Njegoshevem Gorskem vencu tudi najvechji hrvashki ep, Mazhuranicheva Smrt Smailage Chengicha, tematsko umeshchen v Chrno goro.

Cheprav je Njegosh – she bolj kot Presheren in Mazhuranich – velikan sredi domache pushchave 19. stoletja, tudi on ni nastal »iz nich«, pred njim in okrog njega so she drugi literarni delavci, anonimni in skromni. Poleg ustne tradicije narodne pesmi in guslarske epike v desetercih sta vidni imeni prednjegoshevske chrnogorske literature vladika Petar I. Petrovich in Sima Milutinovich-Sarajlija. Po Njegoshu v drugi polovici 19. stoletja je aktivnih vech pesnikov: Stefan Perovich-Cuca (Njegoshev nechak, sestrin sin, avtor briljantnih lirsko-refleksivnih fragmentov), knez in kralj Nikola I. Petrovich, Jovan Sundechich, Jovan Lipovac, Marko Miljanov … Prenovitev v smislu mochno zakasnele »moderne« (osvobajanje od prevladujochih idejnih, vsebinskih in oblikovnih stereotipov rodoljubno-stihotvorske tradicije) se v liriki, ki je hkrati tudi vse bolj socialno angazhirana, razvija shele po prvi svetovni vojni z imeni: Risto Ratkovich, Mirko Banjevich (zgovoren naslov prelomne zbirke Pobune uma, 1930), Radovan Zogovich, Janko Djonovich. Tudi po drugi svetovni vojni je osvobajanje od realsocialistichnih (»proga in kramp«) stereotipov trajalo dlje kot v drugih jugoliteraturah; modernizacijo lirike so uveljavljali: Aleksandar Ivanovich, Dushan Kostich, Radonja Veshovich, zlasti pa generacija rojenih ok. 1930 – Sreten Perovich, Jevrem Brkovich, Milo Kralj, Blazho Shchepanovich itd. ter za njimi mlajshi (Velimir Miloshevich, Marko Veshovich, Radovan Karadzhich – vsi trije tudi v literaturi BiH, Matija Bechkovich tudi v srbski) … Z zgovorno naslovljeno antologijo Kvarenje omladine (Titograd, 1989) je v letu padca »zhelezne zavese« Zhelidrag Nikchevich predstavil generacijo najmlajshih, ki se s povsem odprto pesnishko besedo vkljuchujejo v shirshe juzhnoslovanske in evropske tokove. Gledano v celoti in v kvalitativnem povzetku, se zdi, da je chrnogorska knjizhevnost 20. stoletja na sledi svoje mochne epske tradicije najvishe segla s prozo (prvi roman: Nevidbog pesnika Rista Ratkovicha iz 1933; po drugi svetovni vojni markantni prozaiki Mihailo Lalich, Miodrag Bulatovich, Borislav Pekich, Branimir Shchepanovich, vsi tudi v srbski literaturi, itd.).

Jevrem Brkovich (Seoce – Piperi pri Podgorici / Titograd, 1933), konchal enoletno novinarsko sholo v Sarajevu, vech let novinar in urednik v Beogradu, nato literarni urednik Radia Titograd, v zachetku 90-ih aktiven proti politiki Slobodana Miloshevicha, obsojal vojno, emigriral najprej v Slovenijo, nato zhivel na Hrvashkem, 1999 se je vrnil v Chrno goro in podpiral njeno osamosvajanje, a kritichno pisal o razmerah, okt. 2006 nanj izveden atentat, v katerem je bil ranjen, njegov voznik pa ubit. Brkovich ni le pesnik, je tudi prozaist (vech romanov), dramatik, esejist, polemik, a v obsezhnem opusu (ok. 50 knjig) se pesnishtvo zdi osrednja linija; med shtevilnimi zbirkami so znachilni naslovi Retorika kishe (prva zb., Beograd, 1954), Rat se nastavlja (1964), Brdjanska zemlja (1973), ker nakazujejo retorichno bujni idiom in hkratno zavzetost za geohistorichno, poetichno-mitoloshko identiteto domovine. Vse njegovo pisanje in delovanje je posvecheno »fenomenu Duklje«; v tem pogledu je antipod Matija Bechkovicha, drugega najbolj profiliranega chrnogorskega pesnika v 20. stoletju, ki pa je usmerjen v (veliko)srbsko svetosavsko-kosovsko tradicijo.

Pesem Testament je prva iz cikla Dubrovnik, oprosti, napisanega 1991-1992 v Tirani, Ljubljani in Zagrebu, v katerem se avtor naslovniku opravichuje za tedanje divjanje chrnogorske vojske. Ta lirska miniatura bi bila lahko moto vsega Brkovichevega opusa; z njegoshevsko aforistichno zgoshchenostjo izreka ostro etichno (samo)kritichnost na kontekstualno (testament kot tekst v kontekstu) avtentichni sledi Njegosheve Luche mikrokozma, lirsko-filozofske refleksije o vechni vojni med svetlobo in temo v chloveku.

 

(Izbor, prevod in opomba Ivo Antich)