Revija SRP 87/88

Janez J. Shvajncer

 

NEHAJMO SE SLEPITI!
 
Chesar tedaj nismo mogli vedeti, to postaja v zgodovinski perspektivi vedno bolj prepoznavno

 

Vsa leta se v praznichnih dneh maja in junija po chasopisih in na televiziji vrstijo slavnostni chlanki in drugi podobni prispevki, ki so posvecheni spominu na nastajanje samostojne slovenske drzhave. Da ne bi novinarji in slavnostni govorniki pri tem prevech pretiravali, pa je le prav opozoriti na to ali ono, chesar tedaj nismo mogli vedeti, v zgodovinski perspektivi pa postaja vedno bolj prepoznavno.

Tako imenovana osamosvojitev Slovenije je bila velika in poshtena odlochitev velike vechine Slovencev za svojo lastno drzhavo, toda ta nasha svetla ideja je imela v zakulisju politichno igro, ki z nami in nashimi cilji ter koristmi ni imela nich skupnega. Kot se je pokazalo shele veliko kasneje, je v letih 1990 in 1991 v svetovnih razmerah dejansko shlo samo za konec hladne vojne. Konchala se je z zmago zahodnega bloka. Ta zmaga je omogochila tudi spremembe politichnega zemljevida Evrope, kot je nastal z dogovori velikih treh sil v letih 1943-1945. V okviru te zmage so morale razpasti nekatere od vzhodnih drzhav in politichni sistemi prav vseh, da si jih je zahodni drzhavni in vojashki blok lahko podredil. Zato so nastajale nove nacionalne drzhave samo na vzhodu, niti ena pa v zahodni Evropi, pa se na primer Baski za svojo drzhavo bojujejo veliko bolj dolgo in bolj odlochno, kot smo se Slovenci. Shkotska ostaja britanska, Korzika francoska, da kakshnih Kurdov in njihovega boja za lastno drzhavno samostojnost niti ne omenimo (pa so jih she kako izrabili pri amerishkem napadu na Irak). Evropska unija je samo zunanji okvir zmage zahodnih drzhav in nove meje njihove dominacije. Zaradi njihovih koristi padajo kot domine nacionalne ekonomije vseh prikljuchenih drzhav, tudi Slovenije. Kar je vrednega, si ekonomije vladajochih drzhav vzamejo. Kar jim je v napoto, unichijo. Nam naj ostanejo drobtine in to, da lahko gredo nashi delavci za konjske in drugachne hlapce chez mejo.

Vzhodno Nemchijo je Sovjetska zveza Zahodni Nemchiji preprosto prodala. Niti z eno obliko obichajnega demokratichnega odlochanja se Vzhodni Nemci niso odlochili za ukinitev svoje drzhave in prikljuchitev k Zahodni Nemchiji. Jugoslavija pa she zdalech ni razpadla zaradi slovenskih zhelja po samostojnosti, kot verjame vechji del nashe nekdanje drzhave, tudi mnogi Slovenci. Po vseh teh letih je chas, da se sprijaznimo tudi z resnico o razpadu Jugoslavije. Slovenija se je osamosvojila samo z vidika nas, obichajnih ljudi, dejansko pa je bila iz Jugoslavije izrinjena. Srbom so podtaknili idejo o veliki Srbiji in Srbi so jo sprejeli z enakim navdushenjem kot mi, Slovenci, idejo o samostojni Sloveniji. Zato smo Slovenci in Srbi nenadoma pozabili, kaj vse nam nudi Jugoslavija, pri chemer smo bili oboji samo orodje tistih, ki so z nami manipulirali. Tragichna zhrtev na obeh straneh so bili potem tisti, ki so verjeli v skupno drzhavo. Ker je hotela nastati Velika Srbija, je Slovenija morala iz Jugoslavije. Zato z zamislijo o samostojni slovenski drzhavi niso zacheli nikakrshni tradicionalni slovenski nacionalisti, pach pa tukajshnja srbska izpostava in agentura. Ta je osamosvojitev tudi zachela in izpeljala; za okras, da je bilo vse videti bolj resnichno in za pesek v ochi pa je imela okoli sebe nekaj pravih naivnih slovenskih zanesenjashkih dush, ki so jim ljudje zares lahko zaupali. Za seboj je seveda popeljala mnozhice, ki so iskreno in s poshtenim navdushenjem verjele v idejo samostojne drzhave, prelepo predstavo iz zhelja in prichakovanj.

Ob skorajshnjih obletnicah pa je chez vsako mero vsaj priblizhno dobrega okusa govoriti, da smo se Slovenci z odlochitvijo za samostojnost odlochili za to, kar imamo danes. Na referendumu smo glasovali samo za samostojno Slovenijo ali proti njej. Nihche med nami ni glasoval in ni mogel glasovati za to, da bodo nashi voditelji takoj, ko bodo mogli, nasho drzhavno samostojnost kot na pladnju odnesli Zahodni Evropi. Nismo glasovali za to, da bomo nashe meje odprli apetitom sosednjih drzhav. Nismo glasovali za odpravo socialne drzhave in za uvedbo najbolj brezobzirnega kapitalizma. Nismo glasovali za prodajanje nashih tovarn tujcem, da so jih skoraj vse po vrsti potem ukinili in zaprli. Tudi ne za to, da bomo sami drugo za drugo zaprli vse velike tovarne, ki so nam she ostale. Nobeden med nami ni niti z enim glasom glasoval za mnozhichno brezposelnost. Enega glasu ni bilo in ni moglo biti za drzhavo, v kateri bomo imeli nenadoma chez noch fantastichne bogatashe neposhtenega izvora, ki ne vedo, kam z denarjem, na drugi strani pa mnozhico revezhev, ki ne bo vedela, kako prezhiveti. Nihche ni glasoval, da se bo na slovenskem politichnem odru kot zloveshcha chrna senca iz zgodovine spet prikazala tukajshnja izpostava vatikanske drzhave. V referendumskem vprashanju ni bilo nich o tem, da nam bodo v samostojni drzhavi zgodovino 2. svetovne vojne razlagali iz Avstrije in Nemchije ali kaka domacha motena osebnost. Demokracija, ki jo imamo, pa ni nich bolj demokratichna, kot smo jo imeli prej, le navzven se prikazuje drugache, pa saj jo vodijo isti ljudje oziroma njihovi uchenci, pri chemer imajo vechstrankarski sistem samo zaradi drugachnega videza. Ne, vsega tega nam ni nihche napovedal in za kaj takega tudi nismo glasovali.

Po vsem, kar se je zgodilo, ni mogoche vech nichesar spremeniti, tudi obzhalovati ne. She najmanj, da bi nam bilo zhal za nasho svetlo vero, nam, ki smo bili tedaj pripravljeni za svojo drzhavo dati celo zhivljenja. Tako je, kot pach je, toda po vseh teh letih je zhe chas, da se nehamo slepiti.

 

_________
Janez J. Shvajncer je bil odlikovan s chastnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge pri osamosvojitvi in je brigadir Slovenske vojske v pokoju.