Revija SRP 87/88

Jaka Jarc

 

 

SANJE O KRIZHU – (DREAM OF THE ROOD)

 

Medprostorje in prosopopeia kot odraz poganske percepcije zgodnjega krshchanstva

pri Anglosasih

 

 

Staroangleshka pesnitev, ki so jo strokovnjaki nashe dobe poimenovali »The Dream of the Rood«, je ena najstarejshih anglosashkih pesmi. Ohranjena je v rokopisu Knjiga Vercelli, ki je nastal v desetem stoletju. Rokopis se imenuje po kraju, kjer so ga nashli in kjer ga she danes hranijo: Vercelli v Piemontu v severni Italiji. Rokopis je v anglosashkem jeziku in vsebuje nekatere od najstarejshih literarnih spomenikov staroangleshke kulture.

Pesem v aliteracijskem verzu opisuje vizijo posameznika, ki v meditaciji vzpostavi dialog s Kristusovim krizhem. Pojav prvoosebne izpovedi nezhivih predmetov je zelo znachilen za staroangleshko slovstvo (imenujemo ga prosopopeia).

Krizh sanjalcu sam izpove svojo zgodbo. Od trenutka, ko so ga posekali na robu gozda in iz njega – drevesa – stesali krizh, pa do prihajajochega sodnega dne.

Vsebina pesmi je zagotovo mnogo starejsha od zapisa v Knjigi Vercelli, nekateri deli pesmi so namrech vklesani tudi v t. i. Ruthwell Cross – kamniti krizh, ki so ga datirali v leto 750. To pa je svojevrstna posebnost, saj vklesanih pesmi v vernakularnih pisavah ne poznajo vse zgodnjesrednjeveshke kulture. Krizh iz Ruthwella je izjemno zanimiv primer srechanja literarne in likovne umetnosti. Vsaka od obeh umetnosti je zastopana dvakrat. Likovni deli so tako krizh sam kot neke vrste totemski kip kakor tudi vklesane podobe iz svetega pisma. Srechanje poganskega in krshchanskega pa izprichuje tudi literarni del spomenika. Napis o pogovoru med sanjalcem in podobo krizha na nebu je vklesan v anglosashkih runah, medtem ko so latinski stavki iz svetih krshchanskih spisov vklesani v latinici.

Ta dvojnost se pojavlja tudi v vsebini pesmi, vendar na prvi pogled nikakor ni ochitna, zato je potrebno tu izpostaviti nekaj temeljnih poganskih simbolov in podtonov pripovedi.

Izraz medprostorje, ki je rdecha nit tega chlanka, naj bi pomenil vse, kar je prostorsko ali chasovno postavljeno med dva razlichna pola. V antichni Grchiji1 kot tudi v praksi vudu ter v mnogih drugih verovanjih so ta medprostorja razumeli kot prehode med dvema svetovoma. Najbolj tipichno medprostorje je gladina vode, ki po mnogih verovanjih zrcali prehod iz sveta v svet. To medprostorje je prisotno tudi v najbolj znani anglosashki pesnitvi Beowulf, kjer junak Beowulf preide v svet poshasti – Grendlove matere – prav skozi gladino vode.

Ker so medprostorja v izrochilu nekrshchanskih civilizacij pogosto povezana s podzemljem, se takshno pojmovanje skozi prizmo poganske percepcije toliko lazhje preslika v krshchansko pojmovanje, torej v ekvivalentno podzemlje pekla. Zanimivo je, da se v pesmi Sanje o krizhu medprostorje pojavi vedno hkrati s trenutkom simbolichne smrti krizha kot glavnega protagonista; ta trenutek sem poimenoval trenutki preinkarnacije. Vsakich, ko krizh znova umre, se njegova narava preobrazi, postane novo bitje, z novo vlogo v krshchanski linearni usodi. Ko ga posekajo, stoji »holtes am ende«, na robu gozda, torej med dvema svetovoma; ko ga prebodejo s sulico, stoji na hribu, med nebom in zemljo: “Þā ūs man fyllan ongan – ealle tō eorðan. Þæt wæs egeslic wyrd! – Bedealf ūs man on dēopan sēaþe.” (potem so podrli nas vse, tresnili na tla. Grozen dogodek! Pokopali so nas v globoko globel). S tem, ko je bil krizh zakopan v podzemlje, je preshel v svojo zadnjo inkarnacijo, v simbol krshchanstva.

Tri inkarnacije krizha pa so specifichne tudi glede na linearni prehod od poganske narave k Bozhjemu nachrtu. Ko stoji na robu gozda, krizh predstavlja zhivo drevo, potem ko ga posekajo, ga preobrazijo v sredstvo mochi chloveka, ko pa ga posekajo na Golgoti in zakopljejo po Jezusovi smrti, postane sredstvo mochi Boga. Takrat nanj »zrejo angeli«, ni vech drevo narave ali chloveshko orodje, ampak simbol Bozhjega nachrta. Iz ene od teh inkarnacij v drugo pa prehaja vedno prek uporabe simbola medprostorja in v trenutkih simbolichne smrti.

Ideja o linearni naravi krshchanske usode izvira iz ideje o Bozhjem nachrtu, tj. o njegovi stvaritvi sveta iz nich ter njegovi obljubi sodnega dne. Po poganskem pogledu je usoda krozhna, vse krozhi, sledi gibanju planetov, Sonca in Meseca. Simbol tega krozhenja je tudi inkarnacija; ne pozabimo, da tudi Jezus vstane od mrtvih. She bolj poganske narave pa je, da nam zgodbo pripoveduje nezhivi objekt sprva iz zornega kota drevesa, nato muchilne naprave in konchno simbola krshchanske vere – krizha.

Odnos krizha do Jezusa je zelo srednjeveshki. V njem vidi junaka, ki pogumno stopa svoji smrti naproti, kot bi shel v boj; na krizh se »povzpne« kakor po lastni volji: “Ongyrede hine þā geong hæleð, (þæt wæs god ælmihtig), – strang ond stīðmōd. Gestāh hē on gealgan hēanne, – mōdig on manigra gesyhðe, þā hē wolde mancyn lysan.” (Trden in vztrajen, na razpelo se vzpel je visoko, pogumen in vsem na ocheh, oteti chloveshtvo namenjen.)

Odnos med krizhem in Jezusom v pesmi Sanje o krizhu je torej odnos med kraljem in vazalom, ki se na istem bojishchu borita do smrti. A vendar je zadeva bolj kompleksna; krizh se v zachetku pesmi pojavi na nebu kot simbol. Seveda sanjalec meditira shele mnogo stoletij po tistem, ko je krizh preshel v zadnjo inkarnacijo in postal simbol vere. A vendar njegov nastop in prvoosebna pripoved vseskozi dajeta vtis, da je vech kot samo vazal. V pripovedi je jasno, da je bil krizh izbran za posebno nalogo, kot je bil tudi Jezus izbran za svojo – od Boga. V prvem delu pesmi je krizh iztrgan iz svojega naravnega okolja, brez pravice izbire. Na prvi pogled se zdi jasno, da je naloga krizha postati orodje muchenja in smrti Odreshenika, a vendar je morda v tem vech pomenljivosti; krizh namrech sledi Jezusovi zgodbi tudi potem, ko je krizhanje zhe mimo, nachin, kako jo poda, pa she vedno kazhe na »osebno« vpletenost krizha. Njuni usodi, Bozhjega sinu in objekta, sta zdruzheni. Krizh ni le orodje smrti, ampak tudi sredstvo potovanja, kot ladja prepelje Jezusa v pekel, kjer po anglosashkem preprichanju (ki izhaja iz apokrifnega Evangelija po Nikodemu) poskrbi za dushe umrlih, ki so se rodile prezgodaj, da bi jih lahko Jezus reshil she na zemlji.

Tudi ko pogledamo sam kamniti krizh iz Ruthwella, lahko vidimo likovno podobo omenjenih treh inkarnacij. Trta, ki krasi robove, jasno kazhe na prvo inkarnacijo krizha – kot zhivo drevo. Umetnostnozgodovinska teorija navadno upodobitev trte razlaga kot enega od mnogih simbolov za Kristusa, a vendar je lahko pri anglosashki percepciji sveta s plezalko obraslo drevo prej povezano z mitoloshkim saksonskim drevesom Irminsul, sorodnikom skandinavskega Yggdrassila, drevesa, ki povezuje svetove bogov in ljudi ter hkrati rabi kot muchilna naprava, na kateri je moral Odin viseti devet nochi, da si je zasluzhil umetnost runske pisave skrivnosti. Ikonografija se lahko po mojem mnenju prilagaja tudi specifikam kulturnega prostora, kamor opazovani spomenik sodi. Tako torej trta (ali brshljan?), ki je vklesan na krizh iz Ruthwella, lahko predstavlja zhiveche drevo oziroma naravo. Druga inkarnacija, namrech oblika krizha, kot so si ga predstavljali v srednjem veku (V),2 je kar kip krizha sam, medtem ko njegovo bozhansko poslanstvo upodabljajo krshchanski napisi ter vklesane podobe dogodkov iz svetega pisma. Ne pozabimo, da so zapisane besede ena glavnih znachilnosti, ki so zgodnje krshchanstvo lochevale od poznega poganstva, na krizhu pa so ubesedene prav krshchanske zgodbe.

 

Od narave v civilizacijo, od drevesa do krizha

Krizh zachne svojo pripoved z besedami: »Þæt wæs gēara iū, (ic þæt gyta geman), – þæt ic wæs āhēawen holtes on ende, – āstyred of stefne mīnum.” (Bilo je zhe davno (prav dobro se spomnim), – ko posekan sem padel na gozdnatem robu, – odtrgan od lastnega debla.)

S tem zachne pripoved pri svoji prvi smrti in z njo svoji prvi preinkarnaciji, ki je prehod od drevesa v orodje chloveka. Preden so ga posekali, je bilo drevo bitje narave, nedolzhno in brez greha. Ob tem se chlovek nehote spomni na izgon iz raja v Genezi, ko sta Adam in Eva prisiljena oditi iz narave in preiti v svet civiliziranosti. Podobno tudi drevo postane del civilizacije, spremeni svojo naravo iz nedolzhnega bitja v naravi in postane nosilec greha ter orodje, eden od bistvenih pojavov civiliziranosti. A zakaj je bilo izbrano prav to drevo in ne kakshno drugo? J. A Burrow trdi, da je bilo izbrano »/…/ preprosto zato, ker je stalo na robu gozda /…/«.3 To morda drzhi v smislu kavzalnosti v pripovedi, vendar z vidika pesnika, ki si je izbiro izmislil, ne gre tako hitro spregledati dejstva, da je uporabil simbol medprostorja. Medprostorje se namrech tokrat pojavi zhe drugich. (Prvich se pojavi chisto na zachetku pesmi, ko sanjalec pove, da se mu je sveti krizh prikazal ob polnochi, v trenutku med koncem in zachetkom dneva.) Rob gozda lahko predstavlja mejo med dvema svetovoma, obljudenim in neobljudenim, se pravi svetom vechnega zhivljenja in svetom smrti, kakor v Genezi Adam in Eva postaneta ob izgonu smrtna. Drevo iztrgajo iz zhivljenja narave in ga prestavijo v svet smrti. Drevo je mrtvo, naj zhivi krizh.

 

Smrt krizha kot instrumenta chloveshke mochi in rojstvo simbola krshchanstva

Ko Jezusa snamejo s krizha, ostaneta oba – tako Jezus kot krizh – v svetu smrti, a le zachasno, saj bosta oba preshla konchno tudi v svet vechnega zhivljenja ideje oziroma vechne dushe. Ta prikaz medprostorja je najbolj kompleksen v pesmi, sestoji iz dveh medprostorij hkrati. Na eni strani gre za medprostorje med nebom in zemljo, na drugi pa za medprostorje med zemljo in grobnico/jamo, v katero bosta krizh in Jezus pokopana; gre za simbolichno podzemlje, kamor krizh Jezusa sicer metaforichno odpelje, ker deluje kot instrument, ki ga usmrti. Vendar pa krizh nadaljuje pripoved sam. Ostane namrech sam na hribu in dochaka, da konchno tudi njega pokopljejo. K trenutku Kristusovega prehoda v pekel se vrne shele chisto na koncu pesmi, ko ga opishe vzporedno s sodnim dnem. Med krizhanjem sta Jezus in krizh opisana kot eno samo bitje, krizh je sam chutil Jezusove rane, a se po krizhanju lochita. Medtem ko je Bozhji sin v podzemlju, ostaja krizh na zemlji, »stoji trdno« kot most, kot sredstvo prehoda med enim in drugim svetom. Tudi ko Kristus preide v nebo, ostane krizh na zemlji kot temelj mostu, ki vodi od zemlje k nebu, Jezus pa je temelj mostu, ki vodi od neba k zemlji. V prehodu k svoji zadnji inkarnaciji mora krizh premostiti prepad med zemeljsko smrtjo in vechnim zhivljenjem. To morda razlozhi tudi potrebo po dvojni naravi tega medprostorja: na eni strani hrib med nebom in zemljo, na drugi  Kristusova grobnica in krizheva jama (grob) med zemljo in podzemljem.

Ko Jezus umre na krizhu, dobi krizh novo vlogo; tudi sam postane aktivni simbol medprostorja, na njem Kristus dobesedno odpotuje iz sveta zhivih v svet mrtvih. A sledi she zadnja transformacija, prehod krizha v zadnjo inkarnacijo. Ko sveta Helena, mati cesarja Konstantina I., krizh ponovno odkrije, ga odkoplje ter ga vrne na zemljo, s tem pa prekine pogansko krozhno strukturo smrti in reinkarnacije. Krizh postane simbol, prek katerega krshchanstvo lahko preide med ljudi. Krizh je, tako kot Jezus, prek svoje zadnje smrti skozi zemljo, kamor je bil zakopan, konchno preshel v svet vechnega zhivljenja kot ideja in sredstvo prenashanja krshchanske vere med ljudi, kot sredstvo Bozhje mochi.

 

Zakljuchek

Pesnitev Sanje o krizhu je v osnovi krshchanska pripoved o krizhanju in alegorija zachetkov krshchanske vere. Vendar pa so se simboli anglosashke poganske preteklosti prelili v specifichno vrsto krshchanstva. To je tudi sicer popolnoma logichen proces, saj vera prehaja do ljudi skozi prizmo njihovega dojemanja, drugache niti ne gre. Poleg tega, da so anglosashka kraljestva pokristjanjevali irski menihi, ki so se vere uchili od uchencev svetega Patrika iz chasov, ko sveto pismo ni bilo she niti priblizhno kodificirano, she zlasti pa ne na Irskem, so bila ta kraljestva (najverjetneje prav zaradi tega ter zaradi svoje geografske oddaljenosti) she stoletja kasneje v veliki meri lochena od verske oblasti papezha. Pomanjkanje svetih spisov, zlasti v jeziku, ki so ga razumeli, so nadomestili s pesnitvami na teme zgodb, ki jih danes poznamo iz svetega pisma, in ena od mnogih tovrstnih pesnitev je Sanje o krizhu. V njej se meshajo prvine zgodnjega krshchanstva, apokrifov in kulturnih specifik individualnega germanskega pogleda na svet zhivih in svet mrtvih. Celo sama narava krizha Germanom ni bila nich novega. Dobro so poznali muke, ki jih je moral prestati Odin, visech na drevesu, preden mu je bilo dano dosechi skrivnost vechnosti. Oblika je bila druga, saj je Odin sebi (in tistim, ki jih je pisanja nauchil) vechno zhivljenje zagotovil skozi umetnost zapisovanja, a v osnovi je zgodba zelo sorodna, dovolj, da so jo lahko sprejeli. Sprejeli pa so jo z navdushenjem, saj je v resnici prinesla neko prvino, ki je prej niso poznali,  namrech idejo nebes. Med vsemi svetovi, v katere so verjeli, dotlej she ni bilo sveta chiste svetlobe in nebeshke lepote. Prav tega pa jim je predstavila nova vera, ki je namesto vechnega krozhenja in morda postanka na najvishjem svetu bojevnikov (skand. Vallhalla) prinesla linearno usodo, v kateri vse ljudi chaka sodni dan, po njem pa bodo dobili mozhnost posmrtno preiti v nebesa. Tako so Anglosasi z veseljem sprejeli zgodbo o kralju Kristusu in njegovem »vazalu« krizhu, ki sta skozi trpljenje skupaj dosegla blazhenost in jo sedaj obetata tudi njim.

 

___________

1 V grshki mitologiji sta boginji Artemida in Hekata vladali vsem krizhishchem in medprostorjem. Obe sta bili povezani tudi s podzemljem, zlasti Hekata (gl. Gustav Schwab, Najlepshe antichne pripovedke, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005).

2 Rimski muchilni krizh je bil namrech dejansko v obliki chrke x.

3 J. A. Burrow, An Approach to the Dream of the Rood, Neophilologus 43, (Groningen, 1959), pp. 123-133.

 

 

Bibliografija

tekst »The Dream of the Rood« v modernem angleshkem prevodu:

http://faculty.uca.edu/~jona/texts/rood.htm

Burrow, J. A., An Approach to the Dream of the Rood, Neophilologus 43, (Groningen, 1959), pp. 123-133.

Cassidy, B. ed., The Ruthwell Cross: Papers from the Colloquium Sponsored by the Index of Christian Art, (Princeton, 1989).

Fleming, J. V., The Dream of the Rood' and Anglo-Saxon Monasticism, Traditio 22, (New York, 1966), pp. 43-72.

Irving, E. B. Jr, Crucifixion Witnessed, or Dramatic Interaction in The Dream of the Rood'.

Brown, P. R., Crampton, G. R. and Robinson, F. C. ed., Old English Literature:

Essays in Honour of Stanley B. Greenfeld, (Toronto, 1986), pp. 1-113.

Marsden, R., The Dream of the Rood, a literal translation (unpublished).

Orton, P. R., The Technique of Object Personification in The Dream of the Rood and a comparison with the Old English Riddles, LSE n.s. 11 (Leeds, 1980), pp. 1-18.

Pasternack, C. B., Stylistic Disjunctions in The Dream of the Rood', in R. M. Liuzza ed., Old English Literature: Critical Essays, (New Haven, 2002), pp. 404-424.

Schlauch, M., The Dream of the Rood as Prosopopoeia, Esential Articles for the study of Old English Poetry, (Connecticut, 1968), pp. 428-41.

Smith, J., The Garments that Honour the Cross in The Dream of the Rood', ASE 4, (Cambridge, 1975).

Spawforth, A. S. Hornblower, eds., The Oxford Classical Dictionary, 3rd Edition, (New York, 1996).

Swanton, M. J., Ambiguity and Anticipation in »The Dream of the Rood«, NM 70, (Helsinki, 1969), pp. 428-441.

Swanton, M. J., ed., The Dream of the Rood, (Manchester, 1970).

Wolf, C. J., Christ as Hero in The Dream of the Rood', NM 71, (Helsinki, 1970), pp. 202-210.

Woolf, R., Doctrinal Influences on the Dream of the Rood', MÆ 27, (Oxford, 1958), pp. 137-153.

                                                                                                                           

 

DODATEK

Neznani avtor

 

SANJE O KRIZHU

(Prevod pesnitve – prvi del)

 

Glej! O odlichnem prividu povem naj,

ki v sanjah sem srechal ga sredi nochi.

Ko mrmralci so mirno zhe spali.

Tedaj se mi je zazdelo,

da vidim pred sabo – prelestno drevo,

na nebu je vzklilo, zavito v svetlobo –

najsijajnejshi zharek nebes.

Svetilnik odet bil v zlato je.

Prelepi dragulji so stali

na robovih stvarstva,

zraven pa pet jih na prechniku

je odzgoraj svetilo.

 

Tam vsi so uzrli glasnika Gospoda,

sijajnega, kot bil je usojen.

Ne veshala kakega greshníka!

nasprotno, vanj so zrle svete dushe ljudi

nad zemljo in vso to prelepo tvarjó.

 

Svetâl je bil steber zmage,

in jaz grehov kriv,

preboden s sramoto,

strmel sem v drevo slave,

odlichno odeto, veselo sijoche,

pokrito s pozlato,

posuto z dragulji,

ki ovijali ugledno so Bozhje drevo.

 

A vendar pod zlatom bilo je chutiti

sledi trpljenja minulosti,

od tam, kjer je najprej prichelo

na desni strani krvaveti.

 

Napolnjen z zhalostjo,

ob prelestnem prizoru prestrashen sem bil.

Videl sem znamenje smrti,

drugo obleko oblechi in barve;

enkrat od vode je vlazhno bilo,

prepojeno in prepoteno v potokih,

drugich zlato odeto.

 

A vendar pochivajoch,

otozhno opazoval sem odreshenika drevo,

ga poslushal in konchno zaslishal njegove besede.

Prichelo je pripoved o gozdu prelestnem:

 

»Bilo je zhe davno (prav dobro se spomnim),

ko posekan sem padel na gozdnatem robu,

odtrgan od lastnega debla.

Takrat so ugrabili me mochni sovragi,

me pred vsemi ponizhali,

nepridipravi prekleti,

in me privzdignili –

na ramenih nosili – kot zhrtev,

nato namestili so me na gomilo,

kjer so mnogi me trdno vsadili v zemljo.

 

Tedaj sem uzrl Gospoda chloveshtva,

ki silovito in strumno se blizhal je,

odlochen povzpeti se name.

 

Nisem si drznil v tistem trenutku

proti Gospodovi volji se zviti ali zlomiti,

pa chetudi sem chutil zibanje zemljine skorje.

Lahko bi vse jih – sovrage spodsekal,

a vzdrzhal sem na mestu.

Nato z junaka mladega (ki bil je Bog vsemogochni) so strgali obleko.

 

Trden in vztrajen,

na razpelo se vzpel je visoko,

pogumen in vsem na ocheh,

oteti chloveshtvo namenjen.

 

Pretresen, ko se stisnil je k meni,

nisem si drznil kloniti,

se zgrudit' na zemljino skorjo.

Ne! Moral sem mirno obstati.

 

Razpelo sem bil privzdignjeno.

Na meni veliki kralj,

vesoljni vladar,

vdati se nisem si drznil.

 

Nato so zabodli me z mrkimi zheblji.

She vedno je videti njih brazgotine,

grozotne ureznine odprte.

Nikomur od njih nisem drznil si zlega storiti,

ki nama obema so se posmehovali.

Kri me je vsega pokrila,

ki pritekla s strani je chloveka,

potem ko izdihnil je dusho.

 

Mnogo gorja pretrpel sem na gori

mnogo zlokobnih izkushenj.

Videl sem kako Boga brezshtevilnih

brezobzirno so razprostrli.

V temo ovili oblaki so truplo Gospodovo

– njegovo sijajno svetlost.

 

Nato se senca razlila je,

srhljiva pod svodom.

In vse stvarstvo je zhalovalo,

objokovalo vladarjevo smrt.

 

Kristus je bil krizhan.

 

A vendar k plemichu prishli so zheljni iz dalje.

Vse to sem dozhivel.

Bridko prevevala me je otozhnost,

a kljub temu sem upognil se k njihovim rokam,

gorechno ponizhnim.

 

Sneli so Boga vsemogochnega,

ga izvlekli izpod tezhe trpljenja.

Tam so me pustili, bojevniki,

ostal sem prepojen in preznojen

– in s kopji preboden …«

 

 

 

Iz staroangleshchine prevedel Jaka Jarc

 

 

 

Sanje o krizhu II

(Prevod pesnitve – nadaljevanje in konec)