Revija SRP 87/88

Iztok Vrhovec

 

ROJSTNI DAN

 

Prababica Gardenija je praznovala svoj stosedemindvajseti rojstni dan. Svechano sem se oblekel, si pristrigel zalizke, uredil prichesko, pograbil nekaj steklenic vina in odhitel v njeno zakotno kolibo na robu mesta.

"Sem zhe mislila, da se noben hudich ne bo prkazu, porka madona!" me je prijazno pozdravila prababica in shkrtnila z zobmi.

"A ni blo she nobenga pred mano tuki?" nisem mogel verjeti. "Pa sej je ura zhe skor osem!"

"Sem rekla, da ni blo nobenga, pa che kshne besede she ne poznash – dechko s prechko," se je namuznila in se zagledala v mojo bucho, "poglej u slovar; jest nimam vech chasa razlagat takih neumnosti … Stosedmindvejst let, poba!"

"Ja, razumem, babi Gardi, razumem," sem razumevajoche prikimal.

"Pa nehi zhe enkrat s temi ritoliznishkimi popachenkami! Jest sem tvoja prababica in hochem, da se me tko tut naslavla! Babi, babi ... FUJ!"

"Ma ne, bab... pardon, PRAbabi, nehote mi je ushlo, pa sem ..."

"A zdej me bosh pa she prekinju, smrkavc neotesan! She nisem konchala!"

"Ja, oprost, no, pra..."

"Ja che ti rechem, da she nisem konchala, mulc! Ti je ushlo?! Pol pa kr u Intershpar po plenice, pa konc zhura. Ura je zhe skor devet, dojenchki bi moral ob tem chasu zhe zdavni spat!"

"Ma, nisem mislu, da mi uhaja, prababi. Tok bi pa zhe lôhka vedla. Samo tako sem se izrazu ..."

"Sem se izrazu, sem se izrazu! Ma, lepo te prosm, nehi se mi zhe enkat zguvarjat, k mi gre na kuzlajne, k morm cele dneve poslushat vse zhivo samo kako se zguvarja … Dobr, to sva zdej zmenena, ne?" me je ostro pogledala.

"Ja," sem rekel malce nepreprichljivo, bojech se, da beseda morda spet ne bo prava.

"Pa da se noush u hlache, sem ti tut rekla, ne?!" je ponovno bevsknila. "Torej?"

"Seveda ne!" sem odgovoril odlochno.

"Tako se govori!" je bila takoj bolj zadovoljna. "A s dec al baba? Pa ne razum me narobe, benti boga!" je hitela nadaljevati v isti sapi. "Tut che bi bil baba, bi isto velál, da se razumeva!"

"Jasno!" sem pihnil prenapeto.

"Ja, mater ti nedonosheno!" je siknila. "A se bosh zdej strinjou z vsem, kr bom rekla?"

She preden sem zajel sapo, da bi odgovoril, je nadaljevala kar sama: "Ja, ja, no dobr, sej razumem, sej mi ni treba zdej vse razlagat, kukr da ne znam shtet do dva. Ena, dva. Evo, vidsh, d she vedno znam. Raj mi zhe enkat povej, kaj si mi prnesu. Stojish tukile k shtopar sred gmajne, zavijash z ochmi, lovish sapo k asmatik na bab ... Kdo te je pa uchil manir? Pa kaj sprashujem … K da ne vem, kashni troti so te vzgajal. Pa sem jim lepo govorila: Shtefa, tkole ne moresh delat z vnukom, pa me presneta babura ni nikol poslushala. Sej ta mala ni bla pa nch bolsh. Sm ji lepo govorila: porka madona, vnukinja, ja kva se pa gresh, kva pa mislsh narest iz utroka? Novoletno jelko? Pust, bom raj jest stvari u roke vzela, tri vojne sem dala skoz, pa she kshno bi, che moj Franc ne bi biu tok cágou, da mi zhe pr sendstih zachne jokat, da zdej je pa prshou cajt, da se midva mal ustaliva; nch vech sem pa tja pu svetu, kukr da jih mava shele shesdst; da mu zdravje ne dovoljuje vech stresov. ZDRAVJE NE DOVOLJUJE VECH STRESOV?! Preklet kisovc, pa ja mu zdravje ni vech nch dovoljeval, k je pa cele dneve brau Kolodvorske novice, Razvlecheno Micko, pa kva jest vem kva she vse; pol me j pa zhegnou s tistimi prekletimi neumnostmi, k da ni kej bl pametnga na svet!"

"Ampak prababi," sem zastavil chisto resno, "se ti ne zdi, da se mogoche vseen mal precenjujesh?"

"Ja glej ga, cuzavchka! Glih so mu dobr dudo iz ust potegnl, odvezal slinchek, zdej pa on zhe vse ve! Sploh pa sem te vprashala, kaj si mi prnesu, pa bi se spodobl, NE?! –

 da mi odgovorish na vprashanje, ne pa da si poskushash ispahnt mozhgane s postaulanjem nedonoshenih vprashanj!"

"No, res je tvoj rojstn dan, prababi."

"To vem zhe preklet doug let."

"Ja, ne bom ti razlagu, kaj sem ti prnesu, ampak ti bom kr dau, kar mam zate, ne?"

"No, pa naj bo enkrat neki po tvoje, da noush potem she ves teden tarnou, da ti ta mega stara ni pustila dihat, k si biu pr nej na obisku. No, a bo zhe kej al bosh kr stau k en liml tmle?"

Izvlekel sem darilo in rekel: "Ja, prababi, vse najboljshe, ne!" Kushnil sem jo na zgubano lice in ji stisnil koshcheno roko.

"Joj, kakshna patetika! Da se nm sluchajno poscala od ganjenosti. Vse najboljshe! Kakshna izvirnost! A so te to tut u tistih modernih sholah nauchl? Dej, lepo te prosm, k bosh naslednjich prshou, prnes mi kshn prospekt od teh veleumnih shol, da se tut jest upishem. To pa res ne smem zamudit. Sigurno so to zadnji dosezhki komunikacijske znanosti, kaj?"

"Ee ..." sem zardel.

"O, kr nch mi ne govor," je nadaljevala sama, "sej vem, d j tko … No, ampak vseen hvala, pravnukec. Pa poglejmo, kaj je notr."

Sedla je za mizo, do zdaj sva namrech ves chas stala, tudi jaz sem sédel in jo opazov­al, kako si je darilo najprej ogledovala z vseh koncev, potem pa ga poskushala odpreti.

"Spet ena tvojih nuklearnih zashchit, a?" je nadaljevala v svojem znachilnem tonu, ko je ugotovila, da so vsi deli, kjer je bilo treba papir zlepiti, skrbno prelepljeni z Cetisovim lepilnim trakom.

Za trenutek je postala, kot da prichakuje, da ji bo morda res kdo odgovoril, potem pa pomenljivo pokimala, chesh, saj sem vedela, in pristavila: "No, sej sem vedla, d spet nuben nima pojma. Ampak nazaj k telm tvojem zavijanju. Pa si mi morda dostavu tut navodila za odpiranje al si mogoche hotu, da si prastarka polom vse nohte, po mozhnosti dobi zhulj in izkrvavi?!"

"Ma prababi, ta je pa tut zate mal prehuda, a?" sem se zasmejal.

"A zdej se bo pa she rezhu, morilc?" je siknila. "Seveda, brezchutnezh," je nadaljevala, "fant bi rad na shirok odpru usta, pokazu svoje s plombami napounjene zobe, chesh: 'Dobr, vsi so pouni lukenj, ampak imam jih pa she! Kaj pa ti, protezarka stara?' … Kr misl si, shirokoustnezh! Do pedesetga nisem mela ene same lukne! Pa se zdej rezh, che se moresh, staro ti mater u guzico!"

Zasmejal sem se s stisnjenimi ustnicami.

"Kaj je pa zdej to? A si zhe vidu koga, d se tkole rezhi? K kshna nalishpana frajla, k se boji, da si bo izpahnla gobec!  … Pa kva se razburjam. Sej vem, otrok je otrok, pa ne ve, kaj dela. Da vidmo raj, kaj je tukile notr."

Odstranila je she nekaj selotejpa, zlozhila ovojni papir in ga spravila v predal poleg kuhinjskega pribora, potem pa se vprashujochih ochi zagledala vame. "Precej velka rech, ti boga, v takile shkatli, a? Al pa je to mogoche kshna nova fora zdejshnga stoletja? Velka shkatla, notr pa ... posushen kurji drek al pa kshna podobna neumnost?" se je zarezhala.

Konchno je shkatlo le odprla, zadovoljno plosknila in izvlekla lesketajoche se darilo. "Starga ti ocheta in njegove preluknane kurbe, pravnuk, ampak – sej nerada rechem takole bedarijo – mogoche bo pa le she kej ratal iz tebe! Dej, da te she enkrat kushnm, bem ti vse v drevoredu!"

In me je kushnila, potem pa spet zaregljala: "Tochn tole sem si zhelela za rojstn dan, nej pokojen préshch Fredo koj iz groba rigne, che zdele lazhem!" In je za hip utihnila, kakor: no le puslushi, dete mlado, a bo Fredo rignu al ne … In ko (seveda) ni, je zadovoljno podrsala z dlanmi in nadaljevala: "Evo, tih je k mish! Seveda, on zhe ve, kva je in kva ne! Torej, ne bosh verjeu, ampak odkar si biu nazadne tle, sem rihtala ta star motor, s kerim me je she moj Franc na Brezje trogou, in glih ucheri sem bla na ta prvi probni vozhni. Ti povem, je peu kot pred pedesetimi leti. Pa sem si rekla, che bi pa she chelado mela, bi se pa kr u mest zapelala, pol pa me nej ustav kshn smrkavc u uniformi, pa se nej shopir, che hoche; s chelado na glav, voznishkim za modrcom, pa tip-top motorchkom me lohka sam na per pele! In evo, moj pravnu­kec mi prnese tochn to, kr sem si zhelela: chelado! Ja, res nerada rechem, ampak, bemti prednike tvoje ... hvala, sinko!"

Tudi jaz sem bil zadovoljen, ko sem videl, kako je navdushena.

"Ja prosm, prababi, ne," sem rekel in jo potrepljal po hrbtu.

"Ja, sam che me mislsh pa zdele fentat s tole tvojo lopatasto shapo, pol pa ne bi blo treba kupvt tele chelade, razen che se ti ni zalushtal po mojem motorju, pa si zdele kr na hitr skalkuliru, da chimprej se stegnem, prej bosh TI zarohneu mimo polcijske postaje in vabu mrhovinarje na pir!"

"Ma, prababi, sej vesh, da ..."

"Ma, sej vesh, da se zajebavam, porka madona, otrok, a morm tut to na glas razla­gat al kva?! Pa ene flashe sem tut slishala ropotat, k si prshou. Kerga s pa prnesu, a?

"Sm biu ravn prejshen teden na Primorskem ..." sem hitel odgovarjati.

"Ma otrok moj, a tep res nch ne gre u to tvojo kockasto glavo? Te nisem vprashala, KJE s biu, ampak KERGA s prnesu?"

"Ma, che bi si tvoji zgubani mozhgani vsake tok chasa prvoshl krajsho pavzo, bi zhe zdavni slishala, KERGA!" sem pihnil.

"Tako se govori, porka madona lucija zhafran!" je zadovoljno poskochila prababi Gardenija. "Konchn, d tut iz tvoje pipe mal nashe vode prkapla."

"Torej," sem ponosno zachel she enkrat od zachetka, "ravn prejshn tedn sem biu na Primorskem ... in sem prnesu dva pedesetlitrska soda refoshka, ti povem, da se tko kozarcou prime, d jih morsh trikrat z Vimom zdrgnt, che hochsh, da se she kdaj skoz vid!"

"To je beseda, orka madona, nej mi koj pokojn peteln Brdavs mozhgane izkluje, che ni res!" In je zhe odhitela do kredence s kozarci, izvlekla dva in ju postavila na mizo. "Zdej pa toch, bem ti devetnajsti julij, k so me izvlekl na ta svet, pa kr bo, bo!"

In sva nazdravila in she enkrat in she nekajkrat, dokler nisem proti jutru obnemogel omahnil na tla.

"Ja tale danashna mladina pa njihovo zhuriranje," sem jo medlo slishal mrmrati. "Kam smo prshli, Francé, a vidsh? Ko bi tele otroc vedl, kva se prav zhurirat, a, Francl? No ja, ampak chelado mi je pa le prnesu, zaspané!"

Nekako sem she dojel, da me je pokrila z odejo in rekla: "No, pa lahko noch, dete moje; sej vesh, da si klub vsemu moj najlubshi pravnukec … Kurc, konc koncou, sej si tut edini, k me sploh pride kdaj pogledat." Potem pa je ugasila luch in odshla v kopal­nico glancat svojo novo chelado, izdelano po skrbno pripravljenih nachrtih slavnega arhitekta Motorchka in njegovega malce nadlezhnega pomochnika Bena Zavore.