Revija SRP 87/88

Iztok Vrhovec

 

BALETKA

 

»Mami, danes mi bosh pa ti povedala pravljico za lahko noch!« je zaklical Svit in pocukal mamo za rokav.

»Kaj gresh zhe spat?« se je zachudila mama.

»Ne she,« je odkimal dechek, »saj je shele pet do osmih. Ampak danes ne bi rad zaspal zhe pri tretjem stavku, pa sem se odlochil, da zachneva prej … Saj razumesh, da bom imel malo rezerve.«

»Aha,« je razumela mama.

»Vesh, o chem naj govori nocojshnja pravljica?« se je navihano muzal Svit.

»No?«

»O Valterju, ki je imel rad jabolka,« je izstrelil dechek.

»Od kod ti pa zdaj to?«

»Ja,« je navdusheno nadaljeval dechek, »vcheraj ponochi sem drvel sem ter tja po nebu …«

»Kako, prosim?« ga je prekinila mama.

»Ponochi, v sanjah,« je brezbrizhno pojasnjeval Svit. »Ko sem zaspal, sem najprej prishel k vama z ochitom, da bi shli skupaj v Belo in Oranzhno dezhelo, cukal sem vaju za rokave in vpil, kolikor sem mogel glasno, pa sta tudi v spanju spala kot kladi. Ochi je zamrmral, da hoche imeti danes ponochi mir, ti pa si samo kimala 'jaz tudi, jaz tudi', pa sem si rekel, bom shel pa po svoje. In sem splezal nazaj na svojo posteljo, ki se je spremenila v chisto pravi avto, z volanom in to …« je she naprej drdral Svit, kot da pripoveduje o tem, kako je bilo vcheraj v sholi. »Na glavi sem imel chelado in dirkashka ochala in sem dirjal sem in tja po nebu s tako vrtoglavo hitrostjo, da sem komaj kaj videl. Potem pa sem pod sabo zagledal starega mozha, ki mi je zaklical, da mu je ime Valter, pa she nekaj o jabolkih in da se she vidimo. In potem ga nisem videl vech. Ker sem imel prevech dela s shofiranjem. Evo, to je vse.«

»Ah, otrok, otrok …« je zamrmrala mama.

»No?« jo je Svit pogledal izpod obrvi in zlezel v posteljo. »Bo zhe kaj?«

Mama je globoko vdihnila, potem pa zachela pripovedovati. Kaj pa je hotela drugega.

»Nekoch je zhivel Valter, ki je imel silno rad jabolka,« je zachela.

»In koliko je bil star?« je zanimalo Svita.

»Triindevetdeset let, dva meseca, petnajst dni in dve uri,« je odvrnila mama, ker je vedela, da ima njen sin rad dolge in zapletene shtevilke.

»Zanimivo …« je ugotavljal Svit. »Spet en precej star mozhakar. Kot Kralj. Ali pa Kraljica.«

»Od katerih sta z ochetom dobila dragulj?« je vprashala mama.

»Seveda,« je pokimal Svit in zasukal ochi nekam pod strop, chesh: od koga drugega pa.

»Valter je torej zhivel v majhni vasici,« je nadaljevala mama, »v kateri ni raslo nich drugega kot jablane. Ko se je zjutraj prebudil, je plezal na drevesa in se z njimi pogovarjal.«

»Tako kot jaz z nasho cheshnjo?«

Mama je malce premishljevala, potem pa se vendarle domislila: »Ja, podobno kot ti s cheshnjo.«

»Aha,« je bil zadovoljen Svit.

»Pozdravljen, rdechi boskop,« je pozdravil svojega prvega jabolchnega prijatelja, ga pogladil po lubju in splezal nanj. »Kako si spal?« ga je zanimalo.

»Rdechi – kaj?« se je znova vmeshal Svit.

»Boskop,« je odvrnila mama.

»Tega pa ne poznam.«

»Jaz ga do danes tudi nisem poznala. Potem sem pa shla na trg in mi je branjevka, pri kateri sem kupila jabolka, pojasnila, da je to zimska sorta z debelo in krhko kozhico zelenkaste barve, na sonchni strani pa rdechkaste; njegova sredica je rumenkasta, srednje chvrsta in nadvse sochna.«

»Uf,« se je namrshchil Svit. »Recimo, da razumem. Brez nepotrebnih podrobnosti, prosim.«

»Chas prodaje pa je do januarja,« se je zasmejala mama.

»Zares ZA-NI-MI-VO. No, in potem?«

»Rdechi boskop je zanihal svoje zelene liste,« je nadaljevala mama, »in Valter je razumel, da mu sporocha, da je ponochi spal she kar dobro. 'Je prevech pihal veter?' ga je vprashal Valter, ker je vedel, da nekaj vendarle ni bilo chisto tako, kot bi moralo biti. Sicer bi rdechi boskop svoje zelene liste zanihal malce mochneje. Drevo se je v odgovor nagnilo tri centimetre v levo in dva proti severu in Valter je razumel, da ga je pod lubjem nekaj chrvichilo.«

»In kako mu je pomagal?« je zanimalo Svita.

»S svojo staro roko ga je nezhno pobozhal po lubju, drevo je rahlo kihnilo, z veje sta padli dve zreli jabolki in z njim je bilo spet vse v najlepshem redu. Potem je obiskal she vsa druga drevesa, jih prav tako povprashal, kako so spala, in che je imelo katero od njih kakshno tezhavo, je pomagal tudi njemu. To je trajalo sedem ur in triintrideset minut.«

»Potem ima pa krajshi delavnik kot ti, a?« se je zasmejal Svit.

»Ampak mora delati vse dni v tednu. In kljub temu, da je zhe star, she vedno ni v pokoju,« je potrpezhljivo pojasnjevala mama.

»Na to pa nisem pomislil,« je odvrnil Svit, potem pa nenadoma tako izbuljil ochi, da se je morala v smer njegovega pogleda ozreti tudi mama.

»Mami,« je s tresochim glasom izdavil dechek, »a ti vidish isto kot jaz?«

»Gledash tisto sliko na steni? Na kateri so jablane?« je vprashala mama.

»Ja. A vesh, da … da se mi je zazdelo, da sem na njej zagledal Valterja, ki se je najprej prestopil z desne noge na levo, pa spet nazaj na desno, potem mi je pa she pomezhiknil.«

Mama se je popraskala po nosu, pogledala sina, pa spet sliko. »Kaj pa che greva pogledat malce blizhje? Da vidiva, kaj se zares dogaja?« je predlagala.

Svit se je skobacal s postelje, zgrabil mamino roko in ji previdno sledil k sliki, ki je visela na steni njegove sobe, odkar je pomnil, pa doslej na njej ni she nikoli videl nich drugega kot le jablane.

Ko sta prishla k sliki, se je na njej spet nekaj zganilo. Svit je bil v hipu za maminim hrbtom, mama pa – kaj bi drugega, saj je bila vendar mama – se ni nikamor skrila, cheprav ji je srce, prav tako kot Svitu, zachelo biti precej hitreje, kot je to pochelo obichajno. Svit je chez nekaj sekund previdno poshkilil izza njenega hrbta.

»Je she tam?« je izdavil, kolikor je mogel pogumno.

»Vesh kaj,« je rekla mama, »tudi che je, se ti ne zdi – ker je pach le na sliki – da se ne more zgoditi nich takega, zaradi chesar bi se morala bati?«

Svit je prav tako pomislil, da ni vech dojenchek, ki bi se moral ustrashiti vsake malenkosti, ki je she ne pozna; pogumno je zajel zrak in zakorakal pol koraka naprej. Valter jima je znova pomezhiknil, potem pa – glej ga, zlomka! – celo spregovoril:

»Pozdravljena!« je zaklical. »Pa kar brez strahu! Ime mi je Valter, kot sta zhe ugotovila sama, in zhivim tule z vsemi temi lepimi jablanami. Do zdaj vas nisem hotel vznemirjati, zato sem se vedno skrival, ker pa sta me zhe omenila in ker sva se s Svitom ponochi zhe vechkrat videla, nazadnje vcheraj, ko je dirjal nad oblaki v svojem dirkalniku, sem si mislil …« Za trenutek je zastal, si pogladil svoje dolge bele lase, ki so mu zrasli zhe skoraj do popka, potem pa nadaljeval: »No, in sem si mislil: che je pa tako, zakaj se ne bi konchno spoznali. Torej, jaz sem Valter!« In je iztegnil svojo koshcheno roko skoraj chisto do roba slike.

Mama in Svit sta se spogledala, mama se je odhrknila, Svit se je prestopil z desne noge na levo, se popraskal po vratu, se she enkrat prestopil, potem pa je mama spregovorila:

»Me veseli,« je dejala. »Jaz sem Svitova mama. In tole je …« je pogledal svojega sina.

»Svit!« je odlochno izdavil dechek in poskushal iztegniti svojo roko do slike, pa je ni dosegel, ker je bil – kaj pa drugega – she malce premajhen.

»Ah, nich ne de,« je dejal Valter, »naj tole velja, kot da sva se zares rokovala. Me veseli, da smo se konchno le spoznali. Jablane imam seveda nadvse rad, ampak vchasih si zazhelim spregovoriti kakshno besedo tudi s pravim, zhivim chlovekom, pa cheprav ta morda prebiva v tako chudnem in velikanskem svetu, kot je vash.«

Svit je hotel pojasniti, da njihov svet sploh ni tako zelo velikanski in chuden, kot se morda zdi Valterju, a je obenem pomislil, da ga Valter najbrzh ne bi najbolje razumel, zato je bil raje tiho.

»Veliko dreves imate,« je dejal.

»O, to pa to,« je ponosno zazharel Valter. »Poglejta,« je pokazal s prstom na levo, »tule na desni so: zlati delishes, jonagold, tisti tretji, z rdechimi plodovi, je alkmene, tam zadaj se skrivajo she fuji in idared, pa shmohorke, breadburn, mutsu … A da ne bom dolgovezil: s temi tule na desni,« se je zasukal na levo in iztegnil kazalec she v to smer, »jih je vseh skupaj natanchno sedem tisoch. In prav vsako je razlichno od drugega. In prav za vsako drevo znam poskrbeti, che je z njim kaj narobe. Zhe skoraj od rojstva, prosim lepo, opravljam to delo. In moj oche in ded sta pochela takisto. Tako rekoch – druzhinska tradicija.« Valter je spet za hip premolknil in mami in Svitu se je zazdelo, da se je vanj naselila nekakshna otozhnost.

»Pa ne, da ste zhalostni?« je zaskrbelo Svita. »Zakaj le, ko pa imate opravka z vsemi temi prelepimi jablanami?« ga je skushal opogumiti.

»Ja, zakaj le?« je ponovila tudi mama, ki se ji je prav tako milo storilo, ko je videla starega belega mozha, kako je poklapano sédel na eno od korenin velikega mutsuja.

»Kaj pa vem,« je skomignil z rameni Valter. »A vesta, da pravzaprav she sam ne razumem najbolje. Pravzaprav sploh ne vem, kako sem se znashel tukaj. Vem, da sem imel ocheta in mamo in babico in deda, pa she dve sestri in tri brate … Potem pa – hop – in sem bil nenadoma sam. Zadnje chase pa se mi vse pogosteje dozdeva, da je zhe skrajni chas, da tudi sam poskrbim za nadaljevanje druzhinske tradicije … Mislim potomci, pa to … She kakshnih devetdeset let, potem bo tudi zame prepozno … Chas pa tako neznansko hitro bezhi.«

»Mami, mami!« je Svit pocukal za rokav svojo mamo, »nekaj silno imenitnega sem se domislil.« In jo je povlekel she za uhelj, da je mama najprej zabevskala gromoglasni »auu!«, Valter pa je zaradi nenadnega trushcha trchil z glavo v okvir slike in zagledal tri tako zelo pisane zvezde, kakrshnih dotlej ni videl she nikoli.

Mamina glava je bila zdaj zhe v vishini sinove, Svit ji je na uho zashepetal nekaj silno imenitnih besed, mama je zadovoljno pokimala, in zhe sta zdirjala skozi vrata s tako naglico, da je Valter, ki medtem ni vech videl zvezd, bushka na glavi pa ga je kljub temu she vedno precej mochno bolela, le nejevoljno odkimaval z glavo: »Tile prebivalci tega chudnega sveta so pa res nepredvidljivi; chlovek se z njimi ravno dobro spozna, pa zhe oddirjajo, kot bi jih gnal najhujshi severni veter.«

A zhe nekaj trenutkov pozneje sta mama in Svit s prav tako vrtoglavo naglico, s kakrshno sta bila oddrvela, prisopihala nazaj.

Saj sta chisto ponorela, si je mislil Valter, na glas pa raje ni rekel nichesar.

»Ti ga zamoti,« je mama zashepetala dechku, da je Valter po nakljuchju ne bi slishal, »jaz pa bom …«

»Ee …« se je odhrkal Svit, »gospod Valter …«

»Ja?« je Valter izpod obrvi premeril dechka, ker ni bil ravno preprichan, ali naj se z njim sploh she pogovarja, ko pa bo zhe naslednji hip morda spet odvihral bog ve kam kot kak zmeden lubadar.

»Ee …« je she naprej drobencljal Svit, »kako ste pa kaj zadovoljni z vremenom? Mislim, imate ves chas lepo vreme ali morda … Veste, pri nas je vcheraj snezhilo kot za stavo …«

»Snezhilo?« se je namrshchil Valter. »Tule pri meni je vse ljube dni sonchno kot v raju.«

»Aha,« je vil roke Svit in pogledoval proti mami, ali je zhe konchala. »Ja, … ee … Veste, pri nas pa je malce drugache. Pri nas nekaj chasa sije sonce, potem pa nich vech ne sije, pa zachne padati dezh in tako naprej …«

Valter, ki se mu je zazdelo, da mama in Svit vendarle ne bosta spet kar tako iznenada in nenapovedano, pa za namechek she brez pozdrava odvihrala kdo ve kam, ga je ponovno pozorneje pogledal.

»Vesh, dezhja pravzaprav nisem videl she nikoli. Pa tudi kaj je sneg, ne vem. Vem pa, kako piha veter in kaj pochnejo lubadarji. Pa she kakshno drugo rech tudi.« In ko je ravno hotel rechi she nekaj o tem, da bi potreboval novo lestev, ker je eno od dreves tako zelo zraslo, da she komaj lahko spleza na vrh njegove koshate kroshnje, mu je pogled nenadoma zashel na levo stran slike, za katero je Valter pravzaprav mislil, da je desna, in tedaj je zagledal bitje, kakrshnega ni videl she nikoli doslej, pa cheprav je bil na tem svojem svetu zhe tako zelo dolgo. Bitje se mu je pochasi priblizhalo, iztegnilo svojo prelestno belo dlan proti njemu in se predstavilo:

»Sonchnica sem,« je dejala neznanka s tako milo zvenechim nebeshkim glasom, da so Valterju zachela klecati stara kolena. »Sonchnica z zlatim srcem. Nekateri pa me poznajo tudi kot Baletko, ker zelo rada pleshem.«

»Son … chni … ca z …« je zachel jecljati Valter, si jel gladiti razmrsheno belo grivo in ravnati tresocha kolena. »Jaz sem pa … Valter,« je izdavil in stisnil njeno roko.

Mama in Svit sta zaradi vznemirjenosti zadihala tako hitro, da se je zachela vaza na nochni omarici, ki je bila pri hishi shele nekaj dni, precej nelagodno pozibavati.

»V vishino merim natanko milimeter manj kot sedemnajst centimetrov, tehtam pa natanchno pet kilogramov in shestkrat sto gramov,« je pojasnila Sonchnica, »in nadvse rada pleshem. Ko sem bila she precej mlajsha, sem nekaj mesecev jedla samo jabolka, zato sem bila obchutno lazhja … Tisti, ki me poznajo kot Baletko, so me sicer preprichevali, da je to za balet naravnost idealna tezha, a meni se ni zdelo tako in sem prehrano spremenila; pa tudi balet ni ravno moja najljubsha zvrst plesa.«

»Aha, aha,« je zmedeno kimal Valter; in ker je bil olikan ali pa se mu je zgolj zdelo, da je, je zachel tudi on nashtevati: »Torej, da sem Valter, sem zhe povedal,« je momljal, »imam natanko triindevetdeset let, dva meseca, petnajst dni …«

» … in dve uri!« se je vmeshal Svit, pa ga je mama tako krepko zgrabila za roko, da je v hipu doumel, da mora utihniti.

»Ja, seveda, seveda,« se je Valter raztreseno popraskal po levem komolcu, za katerega je pravzaprav mislil, da je desno, potem pa se znova zbral in nadaljeval: »V vishino merim natanko milimeter vech kot osemnajst centimetrov, tehtam sedem kilogramov in she pol chez, obuvam pa le tiste chevlje, ki imajo shtevilko shtiri in shtiri desetinke.«

»Aha,« je zagostolela s svojim prelestnim glasom Baletka. »Jaz pa tri in osem desetink.« Ob teh besedah je tako privlachno zardela, da je moral zardeti she Valter.

»Auuu!« je nenadoma kriknila Baletka in se zgrabila za palec na levi nogi, kajti s koshatega  rdechega boskopa je padlo veliko jabolko in pristalo na njenem palcu.

Valter je prijazno premeril drevo, mu namenil nekaj prikupnih besed, ga pobozhal po lubju, potem pa se sklonil k Baletkinemu palcu.

»Joj,« je skoraj zajokal, »ko bi vedela, kako mi je zhal, da se je tole zgodilo. A boskop je ochitno malce ljubosumen.« S svojimi starimi belimi ustnicami je Baletko nezhno poljubil na palec na levi nogi in v trenutku je bilo spet vse v najlepshem redu.

»Tole je pa prav zares pomagalo,« je dejala Baletka in v zahvalo poljubila Valterja na nos, da je ta ponovno zardel, pa cheprav se mu zhe vech kot petdeset let ni zgodilo, da bi v enem dnevu zardel vech kot enkrat.

»Oh, malenkost, malenkost,« je jecljal Valter. »Zate, Baletka, prav vse.«

»Chisto vse?« je privzdignila desno obrv Baletka. »Bi posekal tudi tole drevo, che bi te prosila?«

Veliki rdechi boskop je precej nejevoljno zanihal svoje koshate veje, da se je mama zbala, da bo slika padla s stene. A se to, na srecho, le ni zgodilo.

»No, no,« je dejal pomirljivo Valter in nezhno potrepljal svojega drevesnega prijatelja po debelem deblu. Drevo je zadovoljno zagodlo in dobrovoljno obmirovalo.

Valter se je spet zasukal k Baletki. »Chisto vse, kar si zazheli tvoje zlato srca, Baletka,« je odvrnil.

»Ja, tako sem si tudi mislila,« je bila navdushena Baletka. Stopila je korak blizhe in ga poljubila na lice, da je Valter zardel zhe tretjich v enem dnevu. »Drugache tudi ne bi hotela, vesh.«

»Aha,« je sramezhljivo pokimal Valter in jo tudi on poljubil na lice.

»No,« je rekla Baletka, »pa naj ti zdaj v zahvalo, che se seveda strinjash, zapleshem.«

»Oh, seveda, seveda, kako se ne bi strinjal,« je bil pochashchen Valter. »Kako lepo!« In je stopil korak nazaj, da bi imela Sonchnica z zlatim srcem, ki so jo nekateri poznali tudi kot Baletko, malce vech prostora.

»Aja,« se je zdaj lopnila po svojih bleshchechih rozhnatih laseh Baletka, »tega ti pa she nisem povedala, tepka.«

»Oh,« je zamrmral Valter. »Ti nisi nikakrshna tepka. Vse prej kot to.«

 »O, hvala, Valter. Jaz pa sem stara natanko oseminsedemdeset let, deset mesecev, shtirinajst dni in pol ure. Ker si zhe sam povedal, koliko si star, pa sem mislila …«

»Ja, ja, seveda, seveda,« je kimal Valter. »Nadvse imenitno, Baletka.«

In potem se je Sonchnica z zlatim srcem obrnila proti Svitu in ga zaprosila, naj nekaj zapoje.

Svit si ni dal dvakrat rechi – nekaj hipov je razmishljal, potem pa je zazhvizhgal melodijo, ki jo je bil slishal iz ust neke svoje prikupne sosholke.

Baletka je razshirila bele roke, pomigala s prsti na nogah, si malce popravila svoje rozhnate lase, se na kratko odhrknila in tako prikupno nashobila rozhnata usta, da si je moral Valter pometi ochi, ker so vanje zachele polzeti solze, za katere je sicer mislil, da so dezhne kaplje iz tistega velikega in chudnega sveta, po katerem sta dirjala Svit in njegova mama; okoli srca ga je zachelo shchemeti, kolena pa so mu tako glasno zashklepetala, da se je zbal, da je dobil napad sklepne revme, ki je sicer v njegovi druzhini ni imel she nihche.

Baletka, ki je bila oblechena v eleganten rozhnati korzet, se je zachela vrteti tako ubrano, da so vsi obstali in kot hipnotizirani bolshchali vanjo. She Svit je za trenutek prenehal peti, a se je potem vendarle spomnil, da si ne sme dovoliti takih nepremishljenosti, in je nadaljeval.

Ko je Baletka konchala, se je galantno priklonila, stopila korak blizhe k Valterju in se narahlo popraskala po popku, v katerem se je zalesketal zeleni smaragd.

Valter, ki se je moral med njenim plesom okleniti najblizhjega drevesa, da ne bi zaradi vzhichenosti zgrmel na rob slike, je zdaj starega orjaka previdno izpustil iz svojega objema, in ko je ugotovil, da vendarle lahko stoji na nogah brez njegove pomochi, se je nerodno nasmehnil.

»Sposhtovana Baletka,« je dejal, »ti si najlepshe bitje, kar jih je kdaj stopalo po katerem koli svetu.«

»Kako pa to vesh?« je bila radovedna Baletka.

»Ker sem bil zhe marsikje,« je zdaj popolnoma zbrano in resno in niti malce zmedeno odgovarjal Valter, »in sem videl marsikaj in marsikoga, pa sem se potem odlochil, da bom zhivljenje prezhivel tule, med jablanami; in lahko ti zatrdim, da bitja, kakrshno si ti, ni nikjer drugje.«

»No, saj tudi ti nisi tako napachen,« je odvrnila Baletka in spet malce zardela.

Valterju je srce zagorelo s tako silo, da se je razsvetlilo skoraj pol slike. In hip zatem je v isti zlati barvi na vso moch zagorelo tudi Baletkino srce. Stopila je chisto k Valterju, ta se je oklenil njene lepe bele dlani in potem sta izginila za veliko drevo, ki je svoje zelene liste razprostrlo tako na shiroko, da Svit in mama nista videla nichesar vech.

»Ej, kaj ju pa zdaj skrivash?« je nejevoljno zapihal Svit.

Drevo pa, kot da ga ni slishalo.

»Pha,« je pihnil Svit. »Tole ima pa chlovek za zahvalo. Jaz se domislim, kako jo spraviti na sliko, mama jo naslika, potem pa izgineta kot kafra.«

Mama, ki jo je dogajanje prav tako nadvse zanimalo, je bila vendarle manj osorna. »Ampak Svit, se ti ne zdi, da se je vse skupaj izshlo natanko tako, kot sva si zhelela?« je dejala pomirljivo.

»Dobro, dobro, to je zhe res,« je bil she naprej nejevoljen dechek, »ampak prej nama je Valter ochital, zakaj sva izginila, on pa tudi ni nich boljshi …«

A she preden bi se Svit lahko she bolj razjezil na Valterja, sta se z Baletko ponovno prikazala. Valter je bil tako nasmejan, da sta mama in dechek najprej mislila, da ni chisto pri pravi, Sonchnica z zlatim srcem pa je sijala v tako jasni zlati barvi, da je Svitu postalo popolnoma jasno, zakaj ji je ime natanko tako, kot ji je.

»Draga prijatelja,« je zachel svechano Valter, »s Sonchnico sva se dogovorila, da ne bova ostala tukaj.«

»Ja,« je pritrdila Sonchnica, »saj nimam nich proti jablanam in jabolkom, ampak … Pred mnogimi leti, takrat, ko sem tehtala le shtiri kilograme in devetkrat sto gramov, sem nekaj mesecev zhvechila samo jabolka in popolnoma nich drugega. In cheprav sem pazila na to, da so bila enkrat modra, drugich rumena, pa zelena in rdecha in vmes she kakshno pishkavo za priboljshek, vama moram povedati, da po tej preizkushnji komaj she spravim kak krheljchek po grlu navzdol. No, in tudi zato se je moj dragi Valter strinjal, da se preseliva.« Prijazno je pogledala Valterja, da se je ta zbal, da bo izpod njegovih vek spet zachelo dezhevati, ga pogladila po roki in poljubila na vrat.

»Ja,« je pokimal Valter, ko je prishel spet k sebi, »zato bova shla zdaj drugam. Za zachetek najbrzh kar v … hm,« je premolknil, »saj ne, da vama ne bi hotela zaupati, ampak z Baletko sva se dogovorila, da bo za zdaj to she najina mala skrivnost. Ko bova zhe nekaj chasa tam, pa vama zagotovo sporochiva, kje sva.«

»Ni problema,« se je strinjala mama.

Svit najprej ni bil istega mnenja, ko pa mu je Valter ponovno zagotovil, da jima bosta zagotovo in chisto zares – na chastno jablanovsko je prisegel! – povedala, kje sta, se je s tem strinjal tudi on.

Sonchnica z zlatim srcem se je privzdignila na svojih ljubkih stopalih in poljubila Valterja in potem je Valter poljubil njo.

»No, no,« je zasopihal Svit, »se vama ne zdi, da je bilo tega zhe dovolj?«

»Ah, Svit,« je mama pocukala za rokav svojega sina, »che pa …«

»Kaj – che pa?«

»Kaj ne vidish?«

»Seveda vidim! Da se cmokata, kot da imata pet let, ne pa …«

»Ampak onadva se imata rada, razumesh? Tako, chisto zares.«

»Tako kot ti in ochi?« se je nashobil Svit.

»Ja, tako kot ochi in jaz,« je pokimala mama.

»No, potem naj jima pa bo,« je Svit pokroviteljsko pokimal Valterju in Baletki, »potem pa kar izvolita. Ne dajta se motiti.«

»Ah, saj se ne dava,« se je zasmejal Valter. »Samo she to bi vama rada povedala, da se vama zahvaljujeva za vso pomoch. Ne veva sicer, kako vama je uspelo vse tole zacoprati, ampak da sta storila natanko to, kar je bilo najbolj prav, o tem sva pa popolnoma preprichana.«

»Ni problema,« je dejala mama.

»Niti najmanjshega,« je pritegnil she dechek.

»Torej,« je malce nostalgichno pogledal svoja zelena drevesa Valter, »pa pazita na tele moje jablane, prav? Vchasih jih malce zalijta … s tistim vashim … kako zhe?«

»Dezhjem,« je pomagal Svit.

»Ja, ja, z dezhjem,« se je spomnil tudi Valter. »Midva pa … Saj vesta … morava zdaj chisto zares oditi.«

»Pa veliko sreche!« je rekla mama, ko sta bila zhe chisto pri robu slike.

»Drugache sploh ne more biti!« je na ves glas zaklical Valter, Sonchnica z zlatim srcem pa je zadovoljno pokimala in se she tesneje stisnila obenj.

»Greva,« je dahnila tako nezhno, da so se zdaj ochi orosile tudi mami.

In sta shla.

 

»Ti, mami,« je dejal Svit, ko je spet zlezel nazaj v posteljo, »ampak tale dva ga pa pihneta, a?«

»Ga pihneta …« se je zasmejala mama. »Od kod ti pa zdaj to?«

»Ah,« je zardel Svit, »saj ni vazhno … Tako govori Za…« In je zardel she malce mochneje.

»Kdo?«

»Pa saj ti pravim, da ni pomembno,« je privzdignil glas Svit. »Kakor koli, veseli me, da sem konec vsaj ene pravljice dochakal v budnem stanju. Tudi Zar … Ah, pa kaj bi skrival. Tudi Zarja je rekla, da ponavadi vedno zaspi, she preden se pravljica koncha. Potem se pa naslednje jutro jezi, ker ne ve, kako se je konchala.«

»Aha, Zarja torej,« je kimala mama. »Od nje torej pobirash te nove besede … pihnesh, pa to?«

»Ej, che mi je pa tako zelo vshech …«

»Seveda, seveda …« je razumela mama.

»A vesh, da sem prav vesel, da sva pomagala reshiti tole Valterjevo tezhavo.«

»Pa Baletka je bila tudi srechna,« je dodala mama.

»Ja,« je kimal Svit, »tudi ona. Bom jutri povedal Zarji; me prav zanima, kaj bo rekla.« Potem pa je tako na shiroko zazehal, da se je mali pajek, ki se je na robu postelje ravno pripravljal, da lezhe k pochitku, tako zelo prestrashil, da je hipoma oddrvel na chisto drug konec sobe.

»No, pa lahko noch.«

»Lahko noch,« je odvrnila mama, ugasnila luch, zaprla vrata sinove sobe in odshla spat tudi ona.

 

Chez mnogo let in mnogo dni, ko je bil Svit zhe pravi pravcati mozh, in sta z Zarjo imela zhe tri sinove in pet hchera, je zvedel, da sta Sonchnica z zlatim srcem, ki so jo nekateri poznali kot Baletko, in Valter srechna natanko tako zelo, kot sta rekla, da bosta – ne glede na to, ali je padal dezh ali sneg, ali je sijalo sonce ali pa je v trgovini zmanjkalo sladoleda, chokoladnih napolitank ali zelenih smaragdov za Baletkin prelestni popek.