Revija SRP 87/88

Ivo Antich

Chitalnica

 

TRI ZVEZDE IN VERONIKA
(Ob romanu Lev Detela: Tri zvezde)
Izdala in zalozhila zalozhba Ved, Ljubljana, marec 2008
 

Sochasnost Detelovih zbirk pesmi Zvezde, zanke in Svetloba na shkrlatni obali ter romana Tri zvezde ta dela zastavlja kot tri markantna znamenja ustvarjalne zrelosti in hkrati najprej razpira vprashanje njihove medsebojne sporochilne korespondenchnosti, nato pa tudi notranjih simptomalnih razmerij she med drugimi sestavinami avtorjevega opusa. Pri tem integralnejshi »postmodernistichni« pristop ne more povsem zanemariti niti dolochenih neizogibno uchinkujochih dejstev iz t. i. realnozgodovinskega (geopsiholoshkega, socialnega) konteksta, ki se jim je novokritishki literarnoteoretski ahistorizem 20. stoletja v imenu »avtonomije literarnega dela« nacheloma izogibal. Ne avtorji ne njihova dela pach niso nekakshne »chiste abstrakcije«, lebdeche v sholastichnih oblakih, kakor tudi vsak avtor – morda to she zlasti velja za pesnike – pravzaprav z vsemi svojimi zapisi pishe »eno samo knjigo« (nekako v smislu Mallarméja in Presherna). Po Deteli je »jezikovni prostor« (prim. nem. W-Ort) »zapleten dinamichni odvisnostni proces, v katerem jezikovni elementi ne nastopijo izolirano, temvech se gibljejo eden proti drugemu, eden v drugega, eden mimo drugega v nove tekstualne konstelacije«; navedek je iz opomb k pesnitvi Sedemglavec (Zvezde, zanke), ki jo avtor prav tam oznachuje kot pesem – poem – ritmizirano prozo (prim. verz iz Sedemglavca: »mashinerija verzov prihaja«).

 

Evokacija proze ob sredishchnem tekstu Detelovega opusa opozarja na specifichno hibridnost vsega opusa tako v formalno-zvrstnem kot v vsebinsko-sporochilnem pogledu. Detela je dvojezichni, slovensko-nemshki pesnik, prozaist, dramatik; zlasti v njegovi zgodnejshi liriki je nemalo baladno-pripovednih in tudi dramatichnih elementov, prozni in dramski teksti so prezheti z vizionarno poetichno fantastiko in grotesko. Problemsko-vsebinsko pa v opusu na razlichnih nivojih znachilno korespondirata predvsem dva »simptoma«: odlochilno dejanje in ochetovstvo. To sta vprashanji, ki tako ali drugache, bolj ali manj opazno in osveshcheno, zadevata slehernika; med dejstvi Detelove biografije gre za »levji skok« v izseljenstvo in za kritichni odnos do lastnega ocheta, nakazan v spominsko-dokumentarnih zapisih (Emigrant, 1999, str. 160: »oche« / oblastnik / iz simbolistichnih zgodb), med literarnimi deli pa za Atentat (Proza in pesmi, 1966) in za druge variacije na rodovno-oblastnishko diktatorstvo. V opombah k Sedemglavcu je omenjen zürishki chasopis Die Tat, ki imensko asociira Kocbekovo revijo Dejanje; Detela je izdal Kocbekovo berilo, Kocbekovo »usodno dejanje« je bilo partizanstvo in njegov personalizem je v zvezi z Mounierom, za katerega sta kljuchna pojma oseba in dejanje, oseba kot »jaz-tukaj-zdaj« je potopljena v naravo, vanjo se s poetichno refleksijo potaplja tudi Detela, deloma na sledi ocheta, ki je bil botanik.

 

»Je zgodovina fikcija?« To vprashanje iz mota k Trem zvezdam je vprashanje o poziciji t. i. zgodovinskega romana v presechishchu med faction kot absciso in fiction kot ordinato. Zgodovina z nacionalno mitologijo je v sredishchu Detelovega metaforichnega imaginarija od prvih knjig (Junashtva Slamnatega Krpana, Atentat – v slednjem cikel Zgodovinske pesmi) do zbirke pesmi Starosvetni spevi (1999), v kateri prevlada prosti verz. Vsi Detelovi romani so »zgodovinski« (od Kraljevega kipa, 1970, dalje), segajo do Karantanije in Venetov, z zgodovino se ukvarja v spominski prozi, torej se obsezhni tekst (chez 1000 strani v rkp.) Tri zvezde z zgovornim podnaslovom Roman o celjskih grofih in Veroniki Desenishki logichno vkljuchuje v opus. Celjski grofi z Veroniko Desenishko so slovenska zgodovina in mitologija; Veronika je poleg desetnice in lepe Vide najizrazitejshi zhenski lik te mitologije. Zhupanchich kot avtor drame o Veroniki je v njej iskal rojstvo »slovenske dushe«, cheprav ni zanesljivo niti to, da priimek Desenishka izvira iz hrvashkega Desinicha (pri Kumrovcu).

 

Detelov »genius loci« osnovno fabulo iz Valvasorja ob korektnem uposhtevanju »faktov« iz zgodovinskega konteksta nadgrajuje z istim ekspresivno poetichnim »shtajerskim temperamentom«, odprtim tako na Zahod kot na (balkanski) Vzhod, kakor je navzoch v njegovih pesmih. Ne gre za scottovsko-finzhgarjevski zgodovinski roman; zgodovina je tu z romaneskno zgodbo, ki se ohlapno zarisuje skozi niz fragmentov, predvsem prostor poetichne metafore in »uzhitka v pisavi« brez vsake idealizacije, v smislu naslova poglavja Strah, tema, ljubezen: srednjeveshka krvava baladichnost, pohlep, razvrat, surovost, ob nebrzdani mesenosti obsesivna pobozhnost in vizionarni vzleti, fevdalni karierizem, Friderikova subverzija zoper diktatorskega ocheta Hermana z zastrupitvijo prve zhene in s poroko z »lepo charovnico« Veroniko – vse je delirichni »circulus vitiosus« v grozljivem blodnjaku brez obvladljivo razvidne meje med lepim in grdim, resnichnim in prividnim, osebnim in ochetovsko-rodovnim (der Genuss – genus – gnus). Blodnjak (Trst, 1964) je Detelov knjizhni prvenec, kljub popolni prezrtosti ena najpomembnejshih knjig modernistichne slovenske proze, zbirka sedmih pripovedi, kjer je zhe na prvih straneh alegorichno problematirano oblastnishko ochetovstvo, v naslednjem Atentatu (Trst, 1966) razshirjeno do aluzij na tedanje vzhodnoevropsko-azijske diktature (npr. cikel »kitajskih pesmi«). Shirina zmeraj navzochega Detelovega »integralizma«, ki iz literarne prakse ne izganja nobenega vidika med avantgardizmom in »vechernicami« (dva romana v Mohorjevi seriji Druzhinske vechernice), pri tem pa zmeraj ostaja v identitetnem obzorju lastne poetichne vizije, se v Treh zvezdah zaokrozhi in razraste v mogochno prozno poemo – roman o (dveh) celjskih grofih in Veroniki Desenishki. So tri zvezde v celjskem grbu – Herman, Friderik in med njima Veronika?