Revija SRP 87/88

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (XIII)

 

(jul. – dec. 2007)

 

IZ RUSIJE Z LJUBEZNIJO (From Russia with Love; VB, 1963; POP TV – 13. 7. 2007). Gladko tekocha rezhija mojstra solidnih akcijskih filmov Terencea Younga; drugi film iz serije o agentu 007 (prim. letnico 2-007) Jamesu Bondu danes uchinkuje nekoliko »starosvetno«, vendar je zgodba dobro sestavljena (pri scenariju sodeloval Ian Fleming, avtor veshche napisanih bestsellerskih romanov in novel o Bondu, ki so »rekviem« za britanski imperializem), Sean Connery pa je tu na vrhu svoje bondovske kariere, enkratno preprichljiv v specifichni kombinaciji velikomestne gentlemanske elegance in (avto)ironichno-cinichno obvladane, distancirane »dzhungelske« agresivnosti svojega »novov(it)eshkega« lika, ki velja za najbolj znano »pravljichno« osebo popularne kulture v drugi polovici XX. stoletja (v prvi polovici je Bondov pendant Sherlock Holmes iz istega britanskega konteksta). S Conneryjem, ki je bil preprichan o pomembnosti humorja v filmih o Bondu, se briljantno ujema Daniela Bianchi kot she danes svezhe profilirana sovjetska agentka; markantno sodelujeta tudi znani igralski imeni Pedro Armendariz in Robert Shaw. To je tista bondiada, temeljecha na istonaslovni knjigi, ki z najbolj neposredno avanturistichno »metaforiko« chrpa iz tedanje »hladne vojne«, zhe v naslovu knjige z ironichnim prizvokom nakazujoch »vechno shizofrenichnost« tega esencialnega »westeast« razmerja (Rusija kot »klasichni pojem« sovrazhnika Zahoda v asociaciji z ljubezenskim pozdravom). Young, angleshki rezhiser, biografsko razpet med Orientom in Okcidentom, rojen na Kitajskem, umrl v Franciji (1915, Shanghai – 1994, Cannes), je sicer svojo vizijo mitoloshkega bojevnishkega razmerja Zahod-Vzhod najbolj markantno predstavil s filmom Rdeche sonce (Red Sun, 1971), v katerem je zdruzhil samuraja (Mifune) z njegovo vesternovsko (Bronson) in evropsko »varianto« (Delon). Tako v knjigi Iz Rusije z ljubeznijo kot v filmu se je prek zanimivih in avtentichno postavljenih sekvenc z Orient expressom Istanbul-Pariz »v vechnost zapisala« tudi nekdanja Jugoslavija kot poseben, izrazito »westeastovski«, juzhni, balkanski del tedanjega vzhodnoevropskega komunistichnega konteksta. V 23. pogl. romana, med Bondovo vozhnjo iz Turchije na Zahod, je celo najti stavek: »Vlak je peljal skozi Ljubljano.« – Se pravi: skozi Ljubljano je shel tudi James Bond (alias Fleming), ne le James Joyce …

 

DR. NO (Dr No; VB, 1962; POP TV – 20. 7. 2007). Za vzvratni sklep bondovskega ciklusa je POP TV predvajala she Dr. No (slovenski »prevod« naslova se od izvirnika razlikuje po piki v sredini), prvi film iz megaserije 007; tu so rezhiser Terence Young ter igralci Sean Connery, Joseph Wiseman (naslovni negativec) in Ursula Andress (undress – slechena »morska nimfa«) zachrtali temeljni vzorec specifichnega filmskega mita v smislu recepturnega gesla »wit, violence and sex« (zaporedje ustreza vrstnemu redu navedenih igralcev; ob Flemingovem aforizmu »All history, all life is love and violence« je »wit« gentlemanska zachimba). Znano je, da je prav Young inshtruiral Conneryja za vlogo Bonda, vplival je na sofisticiranost lika v smislu svojega pogleda nanj: »Bond je tak, kot je Fleming videl samega sebe; porogljiv … zgovoren, trd, gladko obrit obraz …« – Film z zanimivo shtevilchno oznachevalno opozicijo – recheno po Borgesu – »od Nekoga do Nikogar« med 007 in negativchevo oznako (anomichnost / anonimnost zla, njegova zanikovalna funkcija, chetudi intelektualna, doktor »noben, ne, nich« ali kratica za shtevilo ali za kemichno prvino nobelij ali celo delna asociacija na japonski teater) je she danes v smislu zhanra vzorno gledljiv. Naslednji – Youngov Iz Rusije z ljubeznijo – ga je presegel kot najboljshi, sledil je she solidni Goldfinger (rezhija Guy Hamilton, 1964; pri vseh prvih treh soscenarist Ian Fleming), potem pa se je serija zachela s chetrtim (Thunderball) kljub vrnitvi rezhiserja Younga in kljub she vedno navzochemu Conneryju vse bolj vrteti v zacharanem krogu lastne formule afektiranega tehnopopulizma, iz katerega ga v bistvu ni vech dvignil noben od desetletja vztrajno ponavljanih poskusov z novimi igralci, rezhiserji, scenaristi in napredujocho tehnologijo.

 

BABICA GRE NA JUG (Slovenija, 1991; TVS 1 – 17. 7. 2007). Film je kot svoj celovecherni prvenec po lastnem scenariju rezhiral Vinci Vogue Anzhlovar v »zhanru« popotne komedije v letu osamosvojitve Slovenije (kako je v Sloveniji, kjer ni potovalnih razdalj in zato vse poti vodijo »od nikoder nikamor«, mogoche posneti »road movie«, je vprashanje zase). Glede na »simptomalno« leto nastanka se ponuja mozhnost asociativne »simbolichnosti« naslova in tematskih elementov kot v drugih okolishchinah she pri mnogih slovenskih filmih (ustvarjalna domishljija tudi pri filmu »nezavedno« producira simbolizacijo in metaforiko svojega geohistorichnega socialnega konteksta). Po osamosvojitvi Slovenije je »babica Jela« (JLA) kot uteleshenje 70-letne Juge odshla na jug, in to skoz slovenska morska vrata. V solidno gledljivem filmu z dobro zasnovano zgodbo boemska »babica«, imenovana Sara (Stara?), ki jo je markantno upodobila Majolka Shuklje, potuje »na jug«, k slovenski obali (oddaljeni kot Kalifornija v USA-road movies), v kontekstu »dolgega slovesa« od mladega, prav tako boemskega sopotnika Davida (je babica Golijat?), glasbenika s starim mercedesom, ki je kakor ona odshel iz »nepravega« doma (Slovenija iz Juge, JLA iz Slovenije) in ki spotoma starki ukrade nakit (orozhje). Rivalska partnerja na odlochilni poti k boljshi – jadranski, mediteranski, »metafizichni« – prihodnosti? (Z vidika poldrugega desetletja pozneje: Slovenija odrezana od mednarodnih voda, srbska vojska brez chrnogorskega Jadrana.)

 

KOSOVO IN RUSIJA (Le Monde diplomatique – slovenska izdaja, julij 2007). Na prvi strani »diplomatskega« mesechnika levo uvodnik z naslovom Kosovo, zraven na desni fotografija ruske kapelice na Vrshichu; s tem je nakazano aktualno tematsko tezhishche julijske shtevilke z »rusko« prilogo. Novi razgledi – »Priloga za kulturna, gospodarska in razvojna vprashanja slovenske druzhbe« – imajo namrech na prvem mestu uvodnik z naslovom Rusija, tudi z drugimi prispevki pa so posvecheni vprashanju odnosov Slovenije do nove Rusije. Uvodnik Kosovo je napisal Ignacio Ramonet, glavni urednik LMD v parishki centrali; poanta njegovega zapisa je, da gre za dvojna merila, kajti Palestina niti po petdesetih letih ni samostojna (Kurdov ali Baskov ne omenja), in da je hitenje z mednarodnim priznanjem samostojnosti Kosova, ki ga forsirajo ZDA, she posebno predsednik Bush, izjemno nevarno: »Na Balkanu je diplomatsko prehitevanje vchasih sinonim za katastrofo. Spomnimo se, kako je naglica, s katero sta Nemchija in Vatikan leta 1991 priznala odcepitev Hrvashke, pripomogla k razpadu nekdanje Jugoslavije in k izbruhu srbsko-hrvashke vojne, ki ji je sledila vojna v Bosni.« – Kljuchna tochka v tem citatu je (poleg neomembe Slovenije, ki sta jo isti drzhavi po mnenju nekaterih tudi »prezgodaj priznali«) sintagma »Nemchija in Vatikan«, napisana iz perspektive francoskega strokovnjaka za mednarodno politiko. Vsaka aktualna politichna perspektiva ima seveda svoje globlje zgodovinsko ozadje; v tem primeru zveza »Nemchija in Vatikan« indirektno evocira t. i. Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda (SRING – Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicae; nemshke cesarje so kronali papezhi), kar je bil z nekaterimi variantami uradni naziv nemshke drzhave med 962 in 1806, se pravi, da je shlo ne glede na razlichne okolishchine za osrednjo, nemshko-rimsko evropsko drzhavno tvorbo, nekako tako, kot si je »evropsko federacijo« pod nemshko supremacijo zamishljal nemshki politik Friedrich Naumann, avtor knjige Mitteleuropa (1915), ki je navdihovala tudi naciste in deloma avstrijskega grofa Coudenhova z njegovim pojmom »Panevropa«. Ne glede na danashnje zgledne odnose med Francijo in Nemchijo je za Francoze razpad Jugoslavije »voda na nemshki mlin« v kontekstu amerishkega geostrateshkega interesa, da se prilozhnostno skrchi pravoslavna Srbija v evforichnem okviru izrivanja pravoslavne Rusije iz balkansko-vzhodnoevropskih vplivnih obmochij. Ramonet med drugim omenja, da so ZDA in »evropske sile« brez pooblastila OZN vech mesecev bombardirale Srbijo in njeno vojsko prisilile k umiku s Kosova ter da resolucija OZN 1244, s katero se je junija 1999 konchala ta vojna, priznava, da Kosovo pripada Srbiji (ki jo podpira Rusija). V to dogajanje je po svoje vpletena tudi Slovenija in v tem kontekstu se kazhe njena posttranzicijska »kriza identitete«, kot jo nakazujejo tudi prispevki v »ruski prilogi« LMD. Npr. avtor zhe omenjenega uvodnika Rusija je nekdanji slovenski ambasador v Moskvi Dushan Snoj, ki pishe: »Vtis je namrech, da je, ko gre za Ruse, tudi v Sloveniji v veliki meri chutiti nekakshno nelagodnost, zbeganost, negotovost in neprechishchene predstave.« – Snoj je tudi avtor intervjuja z Mihailom Vaninom, ambasadorjem Ruske federacije v Sloveniji, ki jasno dolocha »westeastovsko« pozicijo ruske avtorefleksije: »Rusija ni del Evroazije, Rusija je Evroazija … Nova Putinova Rusija se chuti predvsem Evroazijo, zato ni niti prozahodna niti provzhodna in namerava sprejemati vse dobre in slabe strani tega polozhaja …« – Sicer pa je sam po sebi dovolj zgovoren vrstni red nedavnih »slovensko-ruskih« dogodkov: Italijani grozijo s plinskim terminalom, Slovenci zachno »za kontro« koketirati z rusko naftno-plinsko industrijo, slovenski premier Jansha nenadoma odpove zhe dogovorjeno srechanje z ruskim predsednikom Putinom … Ta dejansko nepredstavljivi diplomatski shkandal (voditelj mogochne Rusije si vzame pet minut chasa za podalpsko krashko rupo, ki jo najde le na vojashki specialki, in dobi »enakopravno kosharico«?) je na hitro »potlachen«, dokonchno ga pomete pod preprogo slovenski »Americhan« (s klasichnim ruskim imenom) v funkciji zunanjega ministra. (Hipotetichna poanta: namig amerishkega »Velikega brata« Sloveniji, naj se ne naslanja prevech na svojo slovansko »Veliko sestro«; tu se niti slovenska levica ne bi dosti obotavljala, desnica pa je seveda burshevsko promptno ubogala bushevstvo.) Zgodovina kazhe, da se stvari zlasti na Balkanu tako ali drugache vrtijo v »istih krogih«: Rusija podpira Srbijo glede Kosova, iz t. i. Republike Srbske je obchasno slishati, da bo razglasila odcepitev od BIH in zdruzhitev s Srbijo v primeru samostojnosti Kosova … (Leta 1876 so uporniki v BiH razglasili »zdruzhitev Bosne s Srbijo«, srbska vlada je za njihovega komandanta imenovala polkovnika srbske vojske Mileta Despotovicha-Djusicha, ki je bil prej zhe v ruski vojski; Turki so upornike razbili, Despotovich je pobegnil k Avstrijcem, ki so ga internirali v Linzu.)

 

MIRO SIMCHICH (Intervju; TVS 1 – 5. 8. 2007). Pogovor med voditeljem ugledne, trdno vpeljane oddaje Ladom Ambrozhichem in avtorjem pred kratkim izdane knjige Tito brez maske, novinarjem Mirom Simchichem. Oddaja seveda ni potrebovala nikakrshne »dramaturgije«, oba po zadevni tematiki razgledana sogovornika sta navajala mnozhico zanimivosti, ki so tako rekoch same po sebi zadostovale, da je pogovor minil, kot bi mignil … Kazhe, da se vsak razmislek o Titu naposled neizbezhno soochi s formulo »enigma Tito«, se pravi, da tudi po tej knjigi, ki naj bi, po naslovu sodech, razkrinkala Tita, njegov bistveni obraz ostaja, radikalno vzeto, »pod masko« nedorechenosti, »fenomenoloshke skrivnosti« (nekateri »dobri poznavalci« so razvijali teze, da je bil nezakonski otrok nekega Juda ali poljskega grofa, podobno nezakonski izvor podtikajo tudi Krlezhi in Andrichu; slednja naj bi bila otroka katolishkih duhovnikov …). Cela pahljacha oznak – od vojashko-politichnega genija do zlochinca, hohshtaplerja, bleferja, babjeka itd. Kljuchno dejstvo je, da se je Tito pojavil iz nizhin balkanskih ljudstev in postal »rdechi car« (»vzporednica«: chrnogorski »lazhni car« Shchepan Mali, chisti neznanec, sposoben legendarni vladar, pomiril medplemenska sovrashtva, o njem pesnil Njegosh) ter da sam nichesar ne bi mogel dosechi (chetudi je bil morda v bistvu osamljen, kot so navadno vsi »preveliki« za svoje okolje); to je v nekaterih izjavah izrecno omenjal tudi sam. Na primer za to, da je on kot voditelj prishel iz nekaterih pasti, so med vojno dali zhivljenja shtevilni (zlasti dalmatinski) mladostniki; zhe v chasu Titovega zhivljenja so se hrvashki in srbski zgodovinarji prepirali, katere narodnosti je bilo vech v partizanih; hrvashki so seveda poudarjali, da je bilo najvech Hrvatov, ki so sicer za nekatere »ustashki, nacistichni narod«; tudi v oddaji je bilo izrecno omenjeno, da v Srbiji partizanstva tako rekoch ni bilo (ob koncu vojne 6000 partizanov), da so za Titovo vojsko preoblachili chetnike in jih poshiljali na sremsko fronto, da je Tito zaman prosil Ruse, da bi smeli njegovi partizani osvoboditi Beograd itd. … Simchich omeni, da se je Titu ob smrti poklonilo rekordno shtevilo drzhavnikov. (Je bila to, gledano od danes, zgolj diplomatska farsa z »zlochincem«, ki je »ocharal« ves svet?) Posebej zanimiv je kompleksen odnos med Titom in partijskim ideologom Kardeljem (zdi se, da je Tito sumil, da bo Kardelj s svojimi »teorijami« retroburzhoaziral in destruiral Jugoslavijo, npr. ustava 1974, zato je menda svetoval Rankovichu, naj bi ga »tajna sluzhba« likvidirala) ter med Titom in Jovanko (Titu naj bi jo »podtaknil« hrvashki sivoeminenchni kominternovec Ivan Krajachich; spochetka je bila pohlevna, potem pa je verjetno nameravala ob peshajochem Titu nastopiti »kot Maova zhena« in s trdo roko »rdeche gospodinje« s pomochjo JLA obdrzhati na kupu anarhoidno, poshastno zadolzheno, praktichno bankrotirano Jugoslavijo). Danes se kazhe v ozadju celotne Titove kariere senca specifichne »improvizacije« (npr. brez formalne vojashke izobrazbe je postal »marshal«), ki pa nikakor ni zunaj konteksta dolochenih geohistorichnih zakonitosti. Na danashnjih rushevinah vsega, za kar se je Tito bojeval in kar je gradil, se nazadnje zdi, da so ostale le etnichno-upravne (republishko-drzhavne) meje, ki jih je na prostoru Jugoslavije zachrtal »Titov AVNOJ« … Na koncu pogovora omemba generala Svetozarja Borojevicha (1856-1920), rojenega v vasi blizu Hrv. Kostajnice, o katerem Simchich tudi pripravlja knjigo: she en »porazheni zmagovalec«, avstro-ogrski feldmarshal srbskega porekla; eden najbolj sposobnih vojskovodij v avstrijski zgodovini; med prvo svetovno vojno je preprechil vdor Rusov na Madzharsko; z uspeshno organizacijo obrambne linije na Sochi je ohranil slovensko narodnostno mejo, zato ga imajo, kot poudari Simchich, Primorci v hvalezhnem spominu; Ljubljana mu je podelila in odvzela chastno meshchanstvo, umrl je reven in pozabljen v Celovcu.

 

MARIJA STROJNIK (Vecherni gost; TVS 1 – 12. 8. 2007). Nenavaden je obchutek, ko gledalec v pogovoru med voditeljem (A. Cholnik) in njegovo gostjo v amerishko-mehishki doktorici fizike, specialistki za optiko, sodelavki Nase in izumiteljici (vesoljska kamera, ki se sama orientira po zvezdah) svetovne veljave in ob tem tudi materi treh hchera v usedlinah spomina spozna deklicha z realsocialistichnih ulic ljubljanskega predmestja …

 

ODRASLI FANTKI ALI KDO JE CHLOVEK (Delo, priloga ONA, 14. 8. 2007). Borut Petrovich Jesenovec se je pogovarjal z avstralsko psihoterapevtko Betty McLellan, avtorico tudi v slovenshchino prevedenega psihoprirochnika Na pomoch! Moj moshki je fantek. Avtorichino vodilno misel razvidno nakazuje zhe naslov: nezrelost moshkih je nekaj obichajnega. Ob vsem sposhtovanju kompetentne strokovnjakinje je vendarle mozhno vprashanje, kaj poleg njene teze pocheti z mislijo Ericha Kästnerja, enega najpomembnejshih nemshkih pisateljev: »Nur wer erwachsen wird und Kind bleibt, ist ein Mensch.« (Le kdor odraste in ostane otrok, je chlovek.)

 

KAVBOJ BREZ MIRU (The Hired Hand; ZDA, 1971; TVS 1 – 26. 8. 2007). Precej nenavaden vestern, ki ima danes zhe status klasike, po amerishki kritiki uvrshchene v t. i. »acid western« (hipijevsko obdobje pogleda na svet skozi drogo; 60-70-XX). Po odlichnem scenariju shkotskega pisatelja Alana Sharpa je rezhiral in odigral naslovno vlogo Peter Fonda, ob njem sta igralsko she bolj zablestela Warren Oates in Verna Bloom. Izvirni naslov je dobesedno Najeta roka (Najemnik), ki poleg osnovnega pomena asociira dodatni »simbolichni« pomen roke, saj prijateljev odsekani prst, ki mu ga poshljejo zlochinci, sprozhi usodno konchno odlochitev med domom (zheno) in potepushkim prijateljem (nezrelo, pobalinsko?) nihajochega vechnega najemnika Harryja. V osnovi razmeroma preprosta, a temeljito pretehtana in pregledno uchinkovita dramska zgodba vkljuchuje vse temeljne dramaturshke elemente vesterna v komorni omejitvi na sredishchni ljubezenski trikotnik, v katerem s posebnim poudarkom izstopa vizija Divjega zahoda skozi stvarno in preprichljivo podano izkushnjo navadne zhenske, sicer v vesternu najvechkrat omejene na vlogo okrasa ali kvechjemu fatalke znotraj povsem »moshkega sveta«. Specifichna glasbena oprema (Bruce Langhorne) s ponavljanjem omotichno zateglega motiva in melanholichno pochasni, a vseskozi funkcionalni ritem celotne montazhe dajeta filmu baladno lirichni pechat.

 

UPOR DUHA (TVS 1 – 7. 9. 2007). Prenos sezhanske proslave (v Delo-Vikend oznachene kot »akademija«) ob 80-letnici ustanovitve organizacije TIGR. Ta legendarna primorska organizacija je izjemno nazoren primer, ki do skrajnosti zaostruje vprashanje zgodovine in njenega odnosa do dejstev. V kolikshni meri in ali je sploh mozhna povsem objektivna, »chista zgodovina« brez elementov socialne (skupinske, rodovne, sistemske, institucionalne, ideoloshke, geostrateshke) mitologije? TIGR je bil dolgo zamolchan zaradi prevlade interesov komunistichne partije, ki ji ni bilo vshech dejstvo, da so se tigrovci in ne njeni partizani prvi spopadli z italijanskim okupatorjem, zdaj se kazhe mozhnost mitologizacije z naprotno dnevnopolitichno tendenco. Nedvomno je bil Tigr elementarna upornishka iniciativa zoper italijanski nachrt genocida, toda v njegovi »celotni prtljagi« so poteze, ki niso povsem po meri ne desnih ne levih »idealov« … Evropska znanost temelji na Aristotelovem nachelu: resnica ne glede na prijateljstvo (»amicus Plato …«, dejstva namesto vshechnosti: pogled v Meduzin gobec na Ateninem shchitu). Na zadevni proslavi je bila prvich v javnosti omenjena slovenska tajna organizacija »Chrni bratje«, vzporedna s Tigrom, zhe z imenom dishecha po fashistoidni »mistiki« (prim. camicia nera) v smislu »klin proti klinu«; pri zachetkih Tigra so elementi terorizma (nastavljanje peklenskih strojev) in stiki z Orjuno (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov; ko je ta razpadla 1929, so nekateri chlani postali tigrovci) … TIGR je sicer izredno inventivna kratica (Trst – Istra – Gorica – Reka); deluje grozeche, evocira tigra, eksotichno zver, nenavadno za »pohlevno« slovensko tradicijo (tiger je med drugim kitajski simbol vojne veshchine) in hkrati asociira rumeno-chrno barvno dvojnost tigrovega kozhuha (Tigr se je definiral kot »Narodnorevolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini«, obenem chrno-rumena asociacija nakazuje zahtevo do Istre v celoti, kot jo je nekoch imela t. i. »chrno-zholta« Avstro-Ogrska, in to za prikljuchitev k Jugoslaviji). V chasu komunizma je bil TIGR problematichen ne le zaradi »avanturistichnega« prvenstva v uporu, temvech tudi zaradi svoje kontaminiranosti z »romantichnim« nacionalizmom in s prozahodnimi zvezami (angleshka obveshchevalna sluzhba; proangleshki jugointegralizem, sorodstvo srbskega dvora z angleshkim, tik pred vojno Churchillova obljuba knezu Pavletu Karadjordjevichu, da bo Jugoslavija, che se upre Hitlerju in ne pristopi k trojnemu paktu, po vojni dobila tako Trst kot Solun, tj. izhod na dve morji). V samoslovenskem postkomunizmu pa niso »najbolj primerne« Tigrove hrvashko-jugoslovanske povezave (npr. Zvonimir Milosh, aretiran v protitigrovski raciji, eden od shtirih v Bazovici ustreljenih protifashistichnih aktivistov, je bil Hrvat z Reke), po svoje pa je »problematichno« tudi tigrovsko »levicharstvo« in naposled partizanstvo (med vojno je vechina tigrovcev odshla v partizane, tako se je tudi v tem primeru logichno poantirala dolochena primorska »rus(k)a nagnjenost« k jugo-panslovanstvu; primorsko narechno »rus« – rdech). Med prvimi izzivi za nastanek Tigra je fashistichni pozhig slovenskega Narodnega doma s hotelom Balkan (v isti zgradbi, ki je bila za Italijane zgolj »Balkan«; k postavitvi so pomagali tudi Hrvati) v Trstu leta 1920; takrat je bila, kot kazhe ime hotela, zavest o balkanstvu she normalen del slovenske identitete, cheprav je Cankar v svojem znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani (Mestni dom, Ljubljana, 1913) zaradi pragmatichnih potreb ostro lochil slovensko kulturo od politike (kljub temu se mu je balkanski jugofederalizem, vkljuchujoch tudi Bolgarijo, tedaj kazal kot naraven izhod iz avstro-ogrske fevdalno-naftalinske shlamastike, ki jo kakshen »avstronostalgik« she danes skusha idealizirati). Se pravi, da temeljitejsha zgodovinska znanost, cheprav brez iluzij glede svojih mozhnosti, ne more pristajati na razlichne ideoloshke in »sentimentalne« selekcije dejstev ter njihovo mitologizacijo nacheloma prepushcha literarnemu in dnevnopolitichnemu interesnemu diskurzu. Dovolj znachilno je, da se ravno v chasu, ko Slovenija dosega vrh svoje samostojne »evropske« zgodovine (predsedovanje EU v prvem polletju 2008), hkrati v vsej ostrini soocha s svojimi kljuchnimi, »tipichno« balkanskimi problemi: instantni provincialni »turbokapitalizem«, tranzicijsko-vojno dobichkarstvo, »jugomafija«, inflacija, Hrvashka, Srbija s Kosovom ... (niti Kosovo namrech ni nekaj »kar nas sploh ne briga«, ker je zadnje dejanje konstrukcijsko-dekonstrukcijske »jugodrame« XX. stoletja; kosovski finale bo dolgorochno vplival na vse, ki imajo kakrshno koli »krvno zvezo« z Balkanom).

 

MARKO TERSEGLAV (Vecherni gost; pogovorna oddaja; TVS 1 – 9. 9. 2007). Pogovor voditelja A. Cholnika s prof. dr. Markom Terseglavom, strokovnjakom za slovensko ljudsko pesem in predavateljem na etnologiji ljubljanske FF. Tema na zachetku jeseni: vino v slovenski ljudski pesmi in kulturi. Slovenska »kultura« pitja je posiljevalska (premaknjeno psihoteroristichna) nekultura – tak sklep ponuja »najtezhja« izjava dr. Terseglava, da namrech nikjer drugod ni dozhivel takega siljenja k pitju, kot je to povsem obichajno pri Slovencih, ki tako rekoch ne naredijo nobenega koraka iz svoje »zavrtosti«, ne da bi prej »nekaj spili« … (Ta »nekaj« ponavadi vztrajno narashcha, posledice pa so med drugim vidne tudi v samomorilskih orgijah po slovenskih cestah; statistika kazhe, da so celo na hrvashkih cestah Slovenci najpogostejshi povzrochitelji nesrech; tako se s pocestnim sproshchanjem uresnichuje modno akcijsko geslo o »sproshcheni Sloveniji«, omenjeno tudi v oddaji.) Za krshchansko »vinsko kulturo« (vino kot »bozhji dar« in kot sestavina najsvetejshega obredja) je znachilna tudi izjava Victorja Hugoja, ki jo je navedel gost oddaje: Bog je naredil le vodo, vino so naredili ljudje.

 

SPET DOMA (TVS 1 – 23. 9. 2007). Zachetek nove sezone za »razvedrilno oddajo«, ki je »paradni konj« (ochitno upehan) TVS. Ob veliki gledanosti (?) po zanesljivih, ustaljenih, vedno znova »spet domachih« (sproshcheno slovenskih) tirnicah naprej … Najopaznejsha problema vztrajata: »zloglasna« odbijajocha modra barva, ki vsiljivo obvladuje sceno in chloveshki kozhi daje »mrtvashko« bledi ton, ter »humoristichna zachimba«, v vsaki od zadnjih sezon na nizhji stopnji funkcionalnosti (zdaj nekakshen par mladoporochencev); slednje dejstvo seveda »za nazaj« dviguje ceno Desi Muck. »Zanimivo« le she z vidika masmedijske fenomenologije kot povsem »kirurshko potujen« objekt v kontekstu neke grozljivo zbegane kolektivne identitete.

 

V SPOMIN ALEKSANDRU LITVINENKU (In memoriam: Alexander Litvinenko; Nizozemska, 2007; TVS 1 – 9. 10. 2007). Dokumentarec o agentu ruske FSB, bojevniku v Checheniji, ki se je uprl lastnemu sistemu in »materinski« instituciji ter konchno pristal v drugi drzhavi in drugi veri: resnichnost, ki je grozljivejsha od vsake »grozljivke«. Omenjena je tudi novinarka Ana Politkovska, ki je zaslovela z razkrivanjem ozadja vojne v Checheniji; oba sta poslanstvo svoje resnicoljubnosti plachala z zhivljenjem, on zastrupljen s polonijem, njo je ustrelil »neznani« poklicni morilec. Litvinenko je tik pred smrtjo v londonski bolnishnici prestopil v »chechenski« islam. Njegovo spoznanje: Rusija vojne v Checheniji ne more nikdar dobiti (Rusiji seveda sploh ni do tega, da bi dobila to vojno, zanjo je vazhno le, da ne izgubi Chechenije). Litvinenko je bil po svoje nedvomno bojevnik »brez upa zmage«; njegov boj se zdi na pogled povsem nesmiseln, vendar pa je v veliki meri prispeval k razkrivanju »senchne strani« oblastnishkega sistema, ki je, po vsem sodech, neizogibna ruska mrachna kontinuiteta. Litvinenkovo zapushchinsko sporochilo: Rusijo she naprej, v novih razmerah, vodijo posebej sholani agenti KGB (po novem FSB) s Putinom na chelu; likvidacije nasprotnikov, ki s kritichnim razkrivanjem motijo ta sistem, se nadaljujejo, zdaj je likvidacij celo vech kot v chasu Sovjetske zveze …

 

BREZ REZA (Dr. Mitja Ferenc: Prikrito grobishche – Tezenski gozd; TVS 1 – 9. 10. 2007). Grozljivki o Litvinenku je sledila domacha »grozljivka«: vodilni slovenski raziskovalec prikritih grobishch je v oddaji, ki pred nastopajoche le »postavi kamero« brez rezhijskih posegov, prebral (v hrvashchini) svoje znanstveno porochilo o grobishchu pri Mariboru, kjer je JA pobila in zagrebla veliko shtevilo po koncu druge svetovne zajetih pripadnikov vojske NDH in z njimi bezhechih civilistov. Nesporno dokumentirano s citati iz porochila enote JA, vse je nadzorovala OZNA (v porochilih jasno izrazheno: »likvidacije narodnih izdajalcev«). Po Ferencu je do zdaj zabelezhenih vech kot 500 povojnih mnozhichnih grobishch, od tega jih je 125 nedvomno napolnjenih v glavnem z ljudmi hrvashke narodnosti. (V tem kontekstu neizprosne zgodovinske izkljuchnosti »aut –aut« je ilustrativen odgovor hrvashkega komunista, narodnega heroja Radeta Koncharja, na vprashanje, ali bo prosil za pomilostitev, preden so ga italijanski fashisti leta 1942 ustrelili, skupaj s 25 tovarishi, v Shibeniku: »Milost ne trazhimo, niti bismo vam je dali.«)

 

HOFER (Ljubljana, 4. in 11. 10. 2007). (Post)tranzicijsko nadaljevanje ali kontinuiteta variacij domachega (tj. jugovzhodnoevropskega) horrorja. Trgovina je poglavitni konkretni in simbolichni (konkretno simbolichni) producent globalne mnozhichnomedijske mitologije, to je edino, kar ta dejavnost »proizvaja«, saj je sicer chisto »parazitsko posrednishtvo«, zhiveche od vrednostne razlike med prejetim (kupljenim) in oddanim (prodanim); svojo globljo osmislitev vselej najde le v funkciji pripravljanja terena »za vishje cilje«. Otvoritev dveh novih prodajnih centrov avstrijskega Hoferja v Ljubljani (Vich, Shishka) torej v nobenem pogledu ni nich novega. Je zhe utechena tranzicijska praksa metanja »bombastichnega« peska v ochi jugovzhodne, balkansko-mitropske, »onkrajzaves(t)ne« raje, prenos »rus(k)ega mosta« na domorodska tla, nadaljevanje neoimperialistichnega neokolonializma v novih razmerah z »novimi« sredstvi (vojna, ekonomija in »hofiranje« se tako ali drugache zmeraj prepletajo). Ob otvoritvi na Vichu je v gnechi prishlo do pretepov (pisec teh vrstic je najbolj strahotno »guzhvo« dozhivel v Beogradu ob otvoritvi prvega McDonald'sa v Jugi; dobro desetletje pozneje so tja padale amerishke bombe), naprodaj pa je chisti, lepo zapakirani pofl, ki niti cenovno ni ugodnejshi od tistega v drugih trgovinah; izjema je »fantastichen« (polovichen) otvoritveni popust za notesnike, ki jih je bilo nedvomno le za vzorec (vech se seveda ne bi splachalo) in so jih v nekaj sekundah razgrabili tisti, ki so bili pred vhodom kakshne tri ure pred otvoritvijo ob osmih zjutraj. Kakshna je financhno-ekonomska logika mnozhenja predvsem avstrijskih trgovinskih centrov v slovenski dolini, ki je praktichno brez lastnega geografskega in demografskega zaledja (»horror vacui«), navadni pameti ni doumljivo. Edina logika se kazhe v smislu »forsiranja obale za prehod na drugo stran«, se pravi na (pre)majhnem slovenskem alpsko-jadranskem krizhishchu trasirati izhodishcha za nadaljnji »Drang nach Osten« z dolgorochnim ciljem shirshega utrjevanja tradicionalne nemshke hrbtenice Evrope od Baltika do Jadrana … (Poljaki so she tik pred drugo svetovno vojno skushali v dogovoru z Nemci uresnichiti stari sen o svoji vodilni vlogi v slovanskokatolishki vzporednici Baltik-Chrno morje in so jim v ta namen ponujali skupno delitev Ukrajine; Poljaki se imajo za veliko nacijo in drzhavo, nedvomno so svojevrstna katolishka trdnjava na vzhodu Evrope, a njihova usoda je praktichno v glavnem enaka jugovzhodno-srednjeevropskim »bratom«, ki so nagneteni v trikotniku med Baltikom, Chrnim morjem in Jadranom, kjer celo poljska in ukrajinska dokajshnja velikost zbledita med ruskim in nemshkim kolosom; poleg Rusov, kolikor so ti evropski, so namrech Nemci edini narod v Evropi, ki dosega »magichno velikost« 100 milijonov, vsi drugi znatnejshi – Anglezhi, Francozi, Shpanci, Italijani, Ukrajinci, Poljaki – so priblizhno pol manjshi; poljsko »samozadovoljstvo« je brez resnejshe podlage tudi v »moralnem« pogledu, imajo se namrech za moralno superiornejshe od Nemcev in Rusov; natanchnejshe poznavanje dogajanja med drugo svetovno vojno je vsaj osnova za skepso o »poljski nedolzhnosti« celo glede Judov; vsekakor Poljaki niso imeli mochi, da bi realizirali dolochene »velikodrzhavne« osvajalne tezhnje niti glede Cheshke; v konchni fazi so jih od Nemcev dejansko osvobodili Rusi in jim po svojih potrebah tudi premaknili drzhavo proti Zahodu; tako je Stalin odrinil Poljake od Ukrajine, katere zahodni del je za poljske nacionalistichne poglede »poljski«, hkrati pa je Poljsko »zarinil v Nemce« s perspektivo novih poljsko-nemshkih sporov v prihodnosti.) – V srednjem veku, ko je bilo obichajno poglavitna bistva neposredno poimenovati, se je evronemshki hrbtenici reklo: Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda (poenostavljeno: druga svetovna vojna kot nadaljevanje prve je bila evropsko-azijski spopad med poskusoma obnove nemshkoevropskega in ruskoazijskega imperija; zmaga je bila ruska, toda chez pol stoletja se je temeljito »zrelativizirala«, to pa danes v novih razmerah skusha kompenzirati Putin z rusko varianto korporativizma). Kolikor so taki evroskeptichni pogledi lahko za koga »rdecha mitologija«, velja pripomba, da so ravno konkretna (bioloshko-geografska) dejstva najbolj neusmiljena mitologija: pred njo se, radikalno vzeto, ni mogoche zavarovati z nichimer, niti z iskreno dobro voljo panevropskega »bratstva in enotnosti«. Pri tem noben humanizem ni odvech, vsak je lahko po svoje funkcionalen, ker bistvene determinante presegajo kakrshna koli dobronamernejsha hotenja in prijaznejsha (bolj sofisticirana) tolmachenja; nosilci shovinizma in vsakrshnih oblik kulturtregerstva so lahko sicer vzorni drzhavljani, druzhinski ochetje, verniki, izobrazhenci, menedzherski ali duhovnishki misijonarji itd., deklasirani »lumpen-kriminalelementi« iz undergrounda pa so neredko nosilci nasprotnega, osvobodilnega patriotizma, saj jim to daje poseben eksistencialni rezon (»zverinstvo« pach izvira iz temeljnih razmerij bivanjskih mochi). Antropoloshki mitologiji identitete in vrednot tako naposled preostane le vprashanje: che naj bi bil v globalnem potroshnishtvu, ki izvira iz ZDA, najvishja vrednota »artikel«, kako da Americhani ob vsakem tovrstnem sprashevanju zatrjujejo, da sta zanje najvishji vrednoti vera in Bog (prim. znamenito geslo na osnovnem dolarju: In God we trust; po logiki artikla bi moralo pisati: In Dollar we trust.). Mozhna sta le dva logichna odgovora: ali Americhani »z opranimi mozhgani« lazhejo (sebi in drugim) glede svoje najvishje vrednote ali pa je globalno potroshnishtvo »bozhja volja«. (Konec koncev niti v cerkvi ni nich zastonj; njena praktichna ekonomija je »prodajanje odpushchanja«, nekoch tudi odpustkov.)

 

DORIS LESSING (Delo, 12. 10. 2007). Nobelova za literaturo – spet po svoje znachilno »presenechenje«. To v svetovnem smislu she vedno najbolj prestizhno nagrado imajo nekateri za vse bolj kontroverzno; che se je na zachetku XX zachela izrazito klasichno s Francozom, zadnjim parnasovcem Prudhommom, in z Nemcem Mommsenom, se je XXI zachelo s francoskim Kitajcem Gaom, pishochim v francoshchini, sledili so sami taki ali drugachni »ekscentriki« (ko je bila nagrajena Elfriede Jelinek, je eden od chlanov nobelovskega odbora protestno odstopil, toda Jelinekova je s svojevrstno, minimalistichno, razjedajoche kritichno pisavo zasluzhila nagrado). Za leto 2007 nagrajena angleshka pisateljica Doris Lessing, znana in sposhtovana, a vseeno je malokdo rachunal nanjo, je najstarejshi nagrajenec doslej (cheshki pesnik Seifert je 1984 dobil nagrado star 83 let, praktichno na smrtni postelji); po porochanju medijev je pri 88 letih she solidno aktivna, sama nakupuje po trgovinah in she vedno pishe, novinarjem odgovarja lucidno, s staro angleshko nonshalanso in zadrzhano duhovitostjo. Ponuja se vprashanje, kakshen smisel ima sploh nagrada pri tej starosti, morda je poanta v izreku »nikoli ni prepozno«; zdaj ko so prestopili 80. prag, ima verjetno tudi leta 1912 rojeni slovenski kandidat, she zmeraj fenomenalno aktivni Boris Pahor, »vech mozhnosti« … Lessingova je otrok klasichnega britanskega imperializma, rojena v Iranu, odrasla v Afriki, kritichna do kolonializma, pozneje komunistka, pacifistka, feministka, dvakrat lochena, z obdrzhanim priimkom po drugem mozhu, nemshkem Judu Gottfriedu Lessingu, tako je »imenjakinja« z vodilnim klasikom nemshkega razsvetljenstva, med drugim avtorjem iger Die Juden (1749) in Modri Natan (1779), ki sta apologiji rasne in verske tolerance … Trava poje (The grass is singing, 1950), njen prvi roman, z naslovom asociira starogrshka pojma poiesis (pesnjenje) in poie (trava). Kljub vrsti ironichnih komentarjev ob dodelitvi Nobelove se ne zdi odvech drugachna misel enega od komentatorjev: da je izbira Lessingove ena najbolj pretehtano utemeljenih doslej. Njen opus namrech s svojim notranjim razvojnim razponom markantno povzema dvesto let angleshkega romanopisja, danes vodilnega v svetu, od dickensonovskega in thackerayevskega realizma prek wellsovske znanstvene fantastike in »nove psihologije« Joycea, Woolfove in Lawrencea do angleshkih variant »anti-romana«, postmodernizma in metafikcije, s skupno »poanto«, da je na zachetku XXI naposled spet prishlo na dan antropoloshko spoznanje, da je pripovedovanje zgodb onstran vseh stilsko-teoretichnih variacij elementarna ustvarjalna nuja chloveshkega duha.

 

DEADWOOD (TVS 1 – 13. 10. 2007). Deveti (9/12) del amerishke nadaljevanke, ki naj bi bila novejshi prispevek k vesternu: ne mitoloshka idealizacija »konjskih oper« z zachetkov filma, ne fordovski poetichni realizem zrelosti, ne leonejevski montazhno patetichni metafizichno-operetni relativizem zatona, zdaj naj bi shlo za »chisti naturalizem«, za avtentichni »hard boiled« prikaz zhivljenja v mestu na klasichnem Divjem zahodu. Tudi tu se zastavlja »vechni problem« naturalizma v umetnosti (Mallarmé je Zolaja, utemeljitelja naturalizma, bral kot poezijo in fantastiko): tako ali drugache se pokazhe, da je funkcionalnost »naturalizma brez iluzij« omejena, ker surovosti in ogabnosti, ki jih je polna vsakdanja resnichnost, ni mogoche v vsej konkretnosti prenesti v noben medij, niti na filmsko platno. Vse so le bolj ali manj drzni priblizhki, »fantazmichne« improvizacije, ki v tej nadaljevanki »brez zadrzhkov« (sproshcheno, kritichno?) nakazujejo npr. opravljanje razlichnih fizioloshkih potreb, vkljuchno s prostashkim gobezdanjem, v katerem je vsaka tretja beseda fuck ali fucking. Fabulativno pletenichenje, nujno za nadaljevanko, kljub obilici po svoje zanimivih provincialnih spletk in »odshtekanih« likov iz chasa osvajanja amerishkega Zahoda uresnichuje manj kot obljublja temeljni koncept. Ker se osnovni mehanizem hitro razkrije, postane zhe eno samo nadaljevanje preizkushnja gledalchevega potrpljenja, kaj shele celotna »epopeja«, kljub sicer nedvomni profesionalni solidnosti. Avtentichna drama pach ni isto kot nabrekla (kvazi)naturalistichna krama.

 

PREDSEDNISHKE VOLITVE O7 – SOOCHENJE (POP TV – 18. 10. 2007). Predstavili so shtiri (3 + 1) od »sedmerice velichastnih«, obichajno so v ospredju prvi trije (z najvech glasovi v predvolilnih javnomnenjskih anketah), chetrti je bil dodan, ker je to Jelinchich, ki je kot »poseben fenomen« pozhivil sceno. Peterle, Türk in Gaspari so namrech na prvi pogled tako izenacheni, da je »dolgochasno«; govorijo podobno, premishljeno, uravnotezheno v vsakem pogledu, obzirno do vseh in vsakogar, nachelno nestrankarsko, cheprav je znano, da Peterle z desnim, Türk in Gaspari z levim strankarskim »zaledjem«; tudi po zunanjem videzu so si podobni »kot bratje«, vsi visoki nad 180, postavni, bolj sloki (trije od prve chetverice so sicer »mozhato neobriti«, le Türk je gladko obriti »good boy«, morda mu bo to posebej pomagalo pri volivcih). Kakor se Jelinchich zhe fizichno razlikuje od njih (za glavo manjshi, pleshast, nagibajoch k debelushnosti), tako izrazito tudi po nastopu; strankarskih »zadrzhkov« nima, ker je vodja lastne stranke (SNS, s katero slovenski umikajochi se, defenzivni tradiciji skusha zoperstavljati arogantnejsho »novo samozavest« v smislu tudi ozemeljsko ofenzivnega programa, zlasti glede Istre s kvarnerskimi otoki, ki naj bi sodila k Sloveniji); vsekakor je dober retorik, tudi s samovshechnimi in teatralnimi poudarki, ustvariti zna vtis, da govori brez dlake na jeziku, da probleme oznachuje s pravimi imeni, a se po potrebi gladko izmuzne; njegovi pogledi se zdijo konsistentni, cheprav so eklektichna zmes z marsikakshno bizarnostjo (npr. za Slovenijo naj bi bila koristna njegova koketiranja z avtokratskimi »odpisanimi eksoti«, kot so Miloshevich, Sadam, Castro; nacionalist, ponashajoch se s plemstvom, ki ga je predniku dodelil tuj vladar ipd.); znan je po vrsti obichajno ne najbolj zdruzhljivih dejavnosti in lastnosti (farmacevt, politik, publicist, posebno obveshcheni poznavalec »prave« zgodovine, zbiralec orozhja, numizmatik, pilot, baletnik, varuh tigrovstva in partizanstva, »rdechi nacionalist«, komunistofob, kroatofob, titofil, »tajni agent« itd.); med oddajo je izrazil averzijo zlasti do Türka, tudi njegov priimek je izgovarjal brez preglasa (prekaljeni diplomat se na te izzive ni odzival); pisana vechstranskost je pach lahko tudi hendikep, ker se pojavlja vprashanje verodostojnosti; eden od zunanjih komentatorjev na tv ob oddaji je Jelinchicha samoumevno oznachil za klovna tako v govorjenju kot v oblachenju … Pozornejshi pogled pove, da so tudi med prvimi tremi pomembne razlike. Peterle z vrsto preferenc velja (morda celo prevech samoumevno) za favorita, je aktiven zhe iz opozicije v okviru Jugoslavije, ves chas v sredishchu osamosvajanja Slovenije, zdruzhevati skusha image evrointelektualca in kremenitega ruralnega populista, cheprav je zato delezhen tudi posmeha (»orglichar«, »chebelar«; celo priimku pripisujejo izvor v franc. glagolu péter; sufiks »–le« bolj kazhe nem. izvor, prim. Höfferle, Niederle ipd.). Türk in Gaspari sta bila izjemno uspeshna etabliranca zhe v jugosistemu, prvi kot funkcionar Socialistichne zveze, profesor mednarodnega prava in diplomat (nazadnje visok predstavnik Slovenije v OZN, odkoder naj bi odshel, ker mu ni bilo omogocheno ustrezno napredovanje; najbrzh je bila ta »klofuta« bolj kot osebi namenjena drzhavi, ki je bila za njo in ki se v krogih svetovne diplomacije she dolgo ne bo znebila problematichnega predznaka obskurne razbijalke ene od zachetnih chlanic OZN), drugi kot financhni strokovnjak v Beogradu, kjer je tudi magistriral (takih »briljantnih prehodnikov« se pach zlasti v ocheh zavistnezhev drzhi rahla senca »chloveka za razlichne chase«) … Posebej zanimiva se zdi lingvostilistichna analiza plakatnih volilnih gesel: Peterletovo je preprosto in razmeroma uchinkovito (»pravi za predsednika«); Türkovi gesli »predsednik, ki zdruzhuje« – prehitevanje, ker she ni predsednik, in »name se lahko zanesete«; slednje je stereotipna samoponudnishka fraza; »Gaspari. Misli resno« kljub lapidarnosti uchinkuje izjemno nerodno, v geslu navajati lastno ime zhe nacheloma ni najbolj primerno, hkrati pa v tej pomenski zvezi deluje »domiselno« dvoumno (ali je sintagma »Misli resno« ugotovitev o Gaspariju ali pa je velelnishki nasvet volivcu?); Jelinchichevo »da vam ne bo treba upogibati hrbtenice« je sintaktichno in »filozofsko« zavozlano …

 

PREDSEDNIK ZA SLOVENIJO 2007 (TVS 1 – 19. 10. 2007). Che je bila oddaja komercialne POP TV z izbranimi predsednishkimi kandidati funkcionalno korektna, je nacionalna TVS priredila dveurno (kvazi)populistichno »tavanje v krogu« z vsemi kandidati, se pravi poleg prvih shtirih she s tremi, ki pa so povsem zunaj resne relevance (tezhka invalidka, in to ob zahtevah, naj bi predsednik vsak svoj nahod preveril pri zdravnikih, pa podjetni mladenich in dobrodelna upokojenka). V obzorju nove, (kvazi)amerishke ideologije t. i. »sproshchene Slovenije« duhamorno razvlecheno ponavljanje »drznih vprashanj« o zasebnosti, v kateri kljub vsakrshnemu blebetanju o enakopravnosti veljajo zgolj zhelezna pravila bioloshke porazdelitve druzhinskih vlog, vse skupaj zachinjeno s popevkami in z voditeljem oddaje Spet doma … (za pisca teh vrstic komaj gledljivo do slabe polovice).

 

CHAS NEVARNEGA ZHIVLJENJA (Slovenija, 2007; TVS 1 – 23. 10. 2007). Dokumentarec Edvarda Zhitnika o smrti Iva Shtandekerja, novinarja Mladine, prevajalca filozofskih tekstov, strokovnjaka za strip. Tridesetleten je umrl leta 1992 med vojno v Sarajevu, zadet od izstrelkov v naselju Dobrinja, ob njem je bila ranjena tudi spremljevalka, amerishka fotoreporterka Jana Schneider. Ob 15-letnici smrti legende slovenskega novinarstva briljantno rezhiran, utishan, uravnotezhen, nich shpektakelski, a vendar tudi dovolj informativen homage.

 

NOCH NA ZEMLJI (Night on Earth; ZDA-koprodukcija, 1991; TVS 1 – 4. 11. 2007). Film Jima Jarmuscha, ki velja za kralja amerishkega »neodvisnega filma« kot pojma »art-filma« zunaj holivudskih trzhnih pravil (gre sicer za mednarodno koprodukcijo, a film je v osnovi vendarle amerishki). Omnibus petih samostojnih zgodb, ki jih povezuje rezhiserjev pogled iz »zhabje perspektive« na sochasno nochno zhivljenje taksistov v petih prestolnicah: Los Angeles, New York, Pariz, Rim, Helsinki. Bolj kot netrzhna nekonvencionalnost z blizhino »dokumentarnosti« (igralci niso naturshchiki, temvech zvezdnishki profesionalci) prevladuje humorno, mestoma burkashko (Benigniju kot odshtekanemu rimskemu taksistu, ki mu v taksiju umre duhovnik, se je res treba nasmejati) uglashena »topla chlovechnost«, cheprav gre za mrachno, depresivno okolje in muchne, tudi nevarne zhivljenjske polozhaje. Kljub nedvomni avtorski inventivnosti in zanesljivosti se zdi konchni domet te navidezno neposredne, »spontane« petdelne konstrukcije razmeroma skromen, she posebno v luchi »poante« kot neskonchne odjavne shpice (panorama odvisnosti »neodvisne produkcije«) ob spremljavi staroveshko sentimentalnega shansona s »klosharsko« hrapavim glasom Toma Waitsa.

 

PREDSEDNIK ZA SLOVENIJO 2007 – SOOCHENJE (TVS 1 – 5. 11. 2007). Informativna pogovorna oddaja s soochenjem dveh finalnih kandidatov v drugem krogu predsednishkih volitev. Novinarsko obstreljevanje z vprashanji sta Lojze Peterle in Danilo Türk dobro in enakovredno zdrzhala, zdi pa se, da v taki oddaji za konchni uchinek na gledalce-volivce niti ni toliko pomembna vsaka kandidatova izrechena beseda (Peterletov »udarec pod pas« s poskusom ochitka, da Türka leta 1991 ni bilo videti na strani osamosvajanja, se je ob Türkovih pojasnilih bolj ali manj razblinil), marvech je verjetno usodnejshi tako rekoch trenutni telegenichni vtis osebnosti kot celote »tukaj in zdaj«. Volitve so se namrech naposled prav lepo izchistile in na chistini sta se profilirala Peterle kot kandidat desnice in Türk kot kandidat levice, in to ne glede na dolocheno relativnost ali celo paradoksalnost te delitve (Peterle je ob Türku skoraj »proletarec«) pa tudi ne glede na nachelno sredinskost, zdruzhevalnost in »predanost vsem« (che bi bil v drugem krogu nasproti glavnega favorita Peterleta Gaspari, profiliranost ne bi bila tako razvidna, ker sta si »prevech podobna«). Peterle: kljub lastnemu poudarjanju shiroke dostopnosti, tradicionalnih vrednot, ljudske domachnosti, shegave vedrine in evropskih salonskih izkushenj prevladujoch vtis mrachnosti, robatosti, morda tudi prikrite uzhaljenosti, bradat, z »visechimi« naochniki (za tovrstne medijske osebnosti so naochniki skrajno obchutljivi, ker ustvarjajo vtis hendikepa, intelektualistichne distance, rahle maske; npr. Hitler in Reagan, oba kratkovidna: za prvega kot naturnega ljudskega tribuna bi bila ochala »chisti samomor«, zato so mu govore tiskali s posebno velikimi chrkami, za drugega so bile zhe izpopolnjene kontaktne leche; posebnost z ochali je Tudjman, ki je v osebnem imageu solidno zdruzhil vrhunskega intelektualca in populista »po sili razmer«, a radikalni hrvashki nacionalisti so ga sprejemali le s pridrzhki, zanje je prava ikona she vedno Pavelich, sicer tudi intelektualec z doktoratom, a she marsikaj drugega); nekaj k Peterletovi »zasenchenosti« gotovo prispeva tudi kaj »zamolchanega«: poreklo iz dolenjskega vashkega okolja, usodno zaznamovanega z drugo svetovno vojno, zaradi chesar ga razlichni »ustavljalci desnice« vidijo kot njenega onemogochenega »osvetnika«, pa premagani rak, ki ga je neki zdravnik (z desnice) s tempiranim premislekom javno razglasil za kratkorochno »smrtno obsodbo« … Türk: baby-face image s slovenskimi travmami neobremenjenega, benevolentnega, urbanega (iz Maribora) Slovenca, ki je v svetovni diplomaciji segel najdlje, vsestransko izbrushen, uglajen in uravnotezhen univerzitetni profesor in diplomat, preprichljivo zmozhen enakovrednega dialoga s katerim koli tujim sogovornikom, ves chas, tudi ob neprijetnih vprashanjih ali napadih, z rahlim, prijazno vedrim »poklicnim« nasmeshkom, v zachetku volilne kampanje she nekoliko komplicirano retoriko je pozneje uspeshno poenostavil … Naposled se zdi logichno, da razlichne ankete napovedujejo visoko Türkovo zmago in da so tv komentatorji po oddaji praktichno bolj ali manj odpisali Peterleta (zanj ni posebno zavzeta niti vsa desnica s premierom Jansho na chelu, ki naj bi imel s Peterletom stare »neporavnane rachune« ipd.). Se pravi: mozhno bi bilo socioloshko kritichno vprashanje o manipulativnem »ustvarjanju ozrachja« iz ozadja, tudi s pomochjo objektivnih ali »objektivnih« medijskih komentarjev in raziskav javnega mnenja in t. i. razpolozhenja volivcev; tisti, ki ne marajo »jeguljastega« Türka, pravijo, da ga je socialdemokratski del levice »pricharal iz nich«, toda dejstvo je, da niti najbolj briljantne manipulacije ne morejo uspeti, che zanje ni ustreznih okolishchin, torej se v zadnji konsekvenci zmeraj zgodi natanko tisto, kar se »mora zgoditi« …

 

PREDSEDNISHKE VOLITVE 07 – SOOCHENJE (POP TV – 8. 11. 2007). She eno soochenje Peterleta in Türka. Nazoren primer, kako mnozhichni medij omogocha »spremembe ozrachja« kot aprilsko vreme. Med nastopom shtirih kandidatov je bil Peterle she prvi favorit, med prvim soochenjem na TVS s Türkom je bil v nasprotnikovi senci, na tem drugem soochenju na POP TV pa je specifichna senca legla tudi na Türka, pach predvsem zaradi Peterletovega nadaljevanja »nizkega sesuvanja«, nakazanega zhe na TVS, s primerjavo vloge obeh kandidatov v chasu osamosvajanja 1991. Peterle poudarja, da je nosil glavo v torbi, Türk pa naj bi v mednarodnem (Zheneva) ozadju »le teoretichno« podpiral osamosvajanje, dejansko pa naj bi she po razglasitvi slovenske samostojnosti zastopal Jugoslavijo. Kakor je bil ta poskus diskreditacije nasprotnika povsem razviden v svoji grobi zasilnosti (dokler SLO ni bila mednarodno priznana, so diplomati pach imeli formalno »jugoslovansko identiteto«; Türk pa je tudi napisal tehten chlanek za Int. Herald Tribune z dne 12. 7. 1991, kjer utemeljuje slovenski odhod iz federacije), je tudi presenetljivo razvidno vznemiril Türka, ki ni bil vech nedotakljivo vedri baby-face, temvech se je, povsem spremenjen, zresnjen in skoraj zbegan, branil s profesorsko katedrsko retoriko in s krchevitimi gibi rok med brskanjem po papirjih; moral je celo zanikati, da bi kadar koli v vlogi nekakshnega jugoagenta na Dunaju inshpiciral emigrantskega pisatelja Leva »Detélo« (Türkov naglas). V celoti vzeto, vsekakor dokaj zanimivo stopnjevanje »dramatichne napetosti« v mitologiji predvolilnega »showa« (termin v smislu globalnovashke »amerikanizacije«). Mimogrede: trzhashki dnevnik Il Piccolo 9. 11. 2007 objavlja zgoshchen, pregleden, profesionalno neoporechen chlanek Maura Manzina o zapletu na slovenskih volitvah v razmerju med »centrodestra« in »centrosinistra«; ta list redno »opazuje Vzhod« tudi z rubriko Istria, Quarnero e Dalmazia, v isti shtevilki porocha o srechanju italijanske skupnosti CNI v Zadru in o njenih pripravah, da ob blizhnjih hrvashkih parlamentarnih volitvah znova zahteva »bilinguismo«.

 

IZVOLITEV PREDSEDNIKA (11. 11. 2007). Natanchno uresnichenje napovedi anket pred drugim krogom. Türkova visoka zmaga, she enkrat vech glasov; kot svojevrsten outsider iz newyorshkih diplomatskih krogov je »domorodca«, a tudi bruseljskega evroparlamentarca Peterleta povozil kot eleganten tank. Glede na zgodaj zacheto, dolgo in samozavestno (sugeriranje vtisa samoumevne »izvoljenosti«) predvolilno kampanjo v bistvu chisti Peterletov debakl, morda rezime nedvomno pomembne, uspeshne, a tudi z nesporazumi in averzijami (zlasti v domachih logih) zasenchene politichne kariere, katere krona naj bi bila predsednishka funkcija. Peterle je bil pred Türkom brez pravega orozhja; kakor koli bi storil, bi se od Türka odbilo: che bi nadaljeval z »mehkimi sredstvi« iz prvega kroga, bi se razlochki nefunkcionalno zabrisovali, ker pa je nenadoma trdo napadel v Türkovo »shibko tochko« (chas osamosvajanja), je poleg zasilnosti tega poskusa razprl predvsem lastno kontradikcijo med programskim sprejemanjem vseh in ostrim lochevanjem pravih osamosvojiteljev od teoretichnih opreznezhev (rdechi osvoboditelji so takim rekli »oprezne riti«); tako je okrepil sume, da tudi kot »cerkveni chlovek« ne more biti dovolj nepristranski. Türk s svojimi bleshchechimi referencami je kot tretji predsednik, naj je to komu vshech ali ne, ena od briljantnih potez v zgodovini samostojne Slovenije; za njim je stala Pahorjeva SD, cheprav se Türk sam nachelno noche povsem identificirati ne s to stranko ne sploh z levico (menda ga je prvi predlagal Karl Erjavec, obrambni minister in predsednik »chudne« stranke upokojencev, chlanice vladne desne koalicije). Volivci so ta projekt nedvoumno potrdili, tega dejstva ne morejo spremeniti nikakrshne samotolazhilne »racionalizacije« v smislu Peterletovih postfestum izjav o zakulisnih igrah, pritiskih, vplivih ipd. Nekateri komentatorji menijo, da je letoshnji Peterletov polom napoved poloma »njegovega kolega« premiera Janshe na parlamentarnih volitvah prihodnje leto; hkrati z volitvami predsednika je bil namrech referendum o zavarovalnici Triglav; tudi tu je desnosredinska vlada dozhivela poraz. (Podobnost letoshnjih predsednishkih volitev z volitvami ljubljanskega zhupana v lanskem oktobru: »neodvisna« kandidata Jankovich in Arhar, oba z razvidno podporo levice in desnice, gladka zmaga »levega« Jankovicha z baby-face nasmehom.) V tujini, kjer so slovenske predsednishke volitve delezhne razmeroma precejshnje pozornosti, ker bo »tranzicijska Shvica« v prvi polovici leta 2008 predsedovala EU, ugotavljajo, da se Slovenija s Türkom obracha na levo kakor Poljska s Tuskom (novi premier), ki je premagal enega od konservativnih dvojchkov, pa tudi, da so Slovenci nezadovoljni z vlado, ker je evro prinesel rast cen z inflacijo.

 

JANSHA (POP TV – 18. 11. 2007). Mestoma precej oster pogovor tv voditelja Matjazha Tanka s premierom. Jansha kot zmeraj s svojo trdno izoblikovano retoriko: resnobno, trezno, premishljeno, zadrzhano, racionalno, proevropsko naravnano. Med govorjenjem vodilnih in dogajanjem »na terenu« je seveda zmeraj dolochena razlika; »v ozadjih« se dogaja marsikaj. Jansha omeni peticijo 570 slovenskih novinarjev o problematichnem stanju svobode medijev v Sloveniji; razposlana je bila politichnim ustanovam po Evropi kot opozorilo, da Slovenija pod Janshevo vlado pomeni nekakshno »grozhnjo za prihodnost EU« (obstajala naj bi celo »taborishcha za Rome« itd.). Za Jansho je to rob, mimo katerega ni mogoche drugache kot s ponudbo odstopa in z glasovanjem o zaupnici vladi; za normalno delovanje njegove vlade v chasu slovenskega predsedovanja EU v prvi polovici 2008 je potrebna vsaj minimalna drzhavotvorna korektnost vseh, ki so podpisali dogovor o skupnem interesu glede zadevne evropske naloge. Golobich, predsednik stranke Zares, je pred dnevi izjavil, da so bile prejshnje vlade bolj kritizirane s strani opozicije kot Jansheva, Jansha omeni, da nobena vlada doslej ni bila izpostavljena tako intenzivnemu (zlasti medijskemu) kritiziranju kot njegova. Seveda se ponuja vprashanje, kakshno »grozhnjo za Evropo« lahko pomeni dolochen notranji »druzhinski spor« v tako nepomembni mikrodrzhavi, kot je Slovenija, ki bo pol leta predsedovala EU zgolj v smislu »novoevropske enakopravnostne formalnosti«. Vsekakor se zdi v shirshem kontekstu jugovzhodne (trikotnik Baltik-Jadran-Chrno morje) mitropske demokracije vprashanje o razmerju med obstrukcijo in destrukcijo nenehno aktualno.

 

JANEZ GRAD (Vecherni gost; TVS 1 – 9. 12. 2007). Pogovor z doktorjem Janezom Gradom, univ. profesorjem matematike in strokovnjakom za chebele, posebej za chmrlje. Profesor je matematik in naravoslovec (omeni, da je bila matematika v chasu njegovega shtudija ena od smeri Fakultete za naravoslovje), govori pa bolj »humanistichno« kot marsikateri »pravi humanist«. Kot kmechki otrok (okolica Litije) je zgodaj spoznaval naravo in k njenim fenomenom ochitno she danes pristopa s poglobljeno, skromno sposhtljivo radovednostjo, ki ni brez chutenja in chustvovanja. Pogovor z njim je bil zanimiv poduk o »matematichno« natanchni funkcionalnosti in ekonomichnosti naravnih zakonov, po katerih je v genih vsakega fenomena uravnotezheno »vrachunano« tako razmnozhevanje kot izginotje vsega ne vech nujnega v »mashineriji«. Za chmrlje dobesedno velja parafraza znanega filmskega naslova: pleshejo eno samo poletje.

 

PRODOR V RAZUM ADOLFA HITLERJA (Inside the Mind of Adolf Hitler; VB; TVS – 18. 12. 2007). BBC-jev dokumentarec o nedavno razkritem psiholoshkem portretu Hitlerja, ki ga je na zahtevo politikov leta 1943 v tajnosti izdelala skupina amerishkih psihologov, zlasti na osnovi psihoanalize (kljuch osebnosti v otroshtvu – Adolfov oche surov, zato navezanost na mater ipd.). Odkrili so izjemno seksualno patologijo (spolno ga je vzburilo, che je legel pod sestrichno, ona pa mu je urinirala na obraz; naredila je samomor); sobarica ni nikoli nashla nikakrshnih sledov seksa na rjuhah, ko je Eva Braun zhivela pri njem. Hitler naj bi se imel za »Odreshenika« (zavezanega chistosti; po nekaterih podatkih se je med prvo svetovno vojno okuzhil s sifilisom, zato se je pozneje izogibal telesnim stikom); od otroshtva preprichan, da je »nekaj posebnega«, nosilec posebnega poslanstva, ker je bil edini prezhiveli sin, potem ko so trije bratje pred njim zgodaj pomrli (dve sestri odrasli). Smisel shtudije je bil predvideti Hitlerjevo delovanje v chasu, ko je bil na vishku svoje globalno razdiralne mochi in ko zmaga zaveznikov nikakor ni bila videti samoumevna (znano je bilo, da Hitler raziskuje v smeri atomske bombe in da jo lahko vrzhe na London), a psihologi so »napovedali« tudi njegov samomor … Vse te sicer pozornosti vredne »slikovitosti« in »pikantnosti« ostajajo v ozadju dejstva, da Hitler nichesar ne bi mogel storiti, che ne bi imel »na razpolago« najvechje evropske nacije (z interesi njene naftno-farmacevtske industrije), ki jo je v enem samem desetletju organiziral (jo je »zapeljal« in se mu je dala »zapeljati« – nadomestni erotichni interakt z mnozhico?) v silo, s katero je do temeljev pretresel svet. Tu ni nikakrshnega »psiholoshkega nakljuchja«, kajti psihopatskih zlochincev je neshteto, Hitler pa je le eden.

 

NOVI PREDSEDNIK (23. 12. 2007). Nastop novega predsednika RS Danila Türka, hkrati slovo predhodnika Janeza Drnovshka – »sredi ulice« pred predsednishko »palacho«. Tudi prek tv razvidna slovenska drzhavotvorno ritualna in institucionalna skromnost (pravzaprav invalidnost), ki je tradicionalna ali sploh breztradicijska »nekonvencionalnost« ali »nonshalansa«; slovensko norchevanje iz razlichnih oblik »nastopashtva« pri teh ali onih sosedih ta manko le potencira. Institucije in konvencije so ali niso – njihova konkretna praksa je nefunkcionalna in se priblizhuje shlampariji, che sprenevedavo skushajo biti »nekaj vmes«, se pravi hkrati avtoritarne in »ljudsko sproshchene« (npr. Titu kot predsedniku, ki je izshel iz najnizhjih ljudskih plasti, je bilo to popolnoma jasno).

 

PRAZNICHNO LETO SLOVENCEV (Portret dr. Nika Kureta; Slovenija, 2007; TVS 1 – 23. 12. 2007). Naslov dokumentarca (rezhija Slavko Hren) po eni najpomembnejshih slovenskih knjig, katere avtor je dr. Niko Kuret (1906-1996), eden iz znamenite generacije po prvi svetovni vojni v Slovenijo prebeglih Primorcev, ki so razlichna podrochja znanosti, umetnosti in sploh zavesti v nekaj kratkih desetletjih suvereno dvignili na visoke, tako rekoch evropske nivoje. Dr. Niko Kuret (rojen v Trstu, po trzhashki nemshki gimnaziji odrashchal tudi v Celju) je to storil na podrochju etnologije in »za povrh« tudi lutkarstva. (V spominu bo ostala »slikovitost«: kot nachelen katolichan ni imel »gladkih« odnosov z oblastjo ne pred vojno, ne med njo in ne po njej, leta 1941 pa se je, cheprav vojske ni sluzhil, kot prostovoljec prijavil za obrambo domovine in je bil zavrnjen zaradi visoke stopnje kratkovidnosti minus shest dptr.; sicer romanist, profesor francoshchine, je she iz etnologije diplomiral po drugi svetovni vojni.)

 

SILVESTER (Za zadnjim vogalom je Silvester; TVS 1 – 31. 12. 2007). Humorna igrano-glasbena oddaja v rezhiji Marka Nabershnika (scenarij Rok Vilchnik) in z igralci, ki so deloma asociirali like iz njegovega filma Petelinji zajtrk, uspeshnice 2007. Chetudi neizogibno dolocheno s pragmatichnimi okolishchinami, vseeno vredno omembe kot soliden poskus osvezhitve sicer najvechkrat povsem negledljivega prednovoletnega pofla. V glavnem profesionalno korektno spakirano, cheprav v bolj mlahavem ritmu; nekaj avtentichno duhovitih prebliskov. (Najboljsha »duhovitost« tega vechera na TVS se je sicer posrechila »post festum«, takoj po polnochi, ko je zapel hrvashki popevkar Davor Radolfi; zachetek leta, v katerem Slovenija predseduje EU, je tako »simbolichno« nakazal, da bo v novem letu poglavitni slovenski »evroproblem« Balkan; v smislu psihoanalize se pach najboljshe »metafore« rade zgodijo kot nakljuchni »nezavedni« kiksi … A propos: na prvem mestu novoletne slovenske popevkarske lestvice je nesrechni Makedonec Toshe Proeski s pesmijo Igra bez granica, na petnajstem »ruska« Slovenka Manca Izmajlova s Slovansko dusho, ki je bila nekaj prej tudi na prvem mestu, na devetnajstem »vechna« Tereza Kesovija s pesmijo Zaustavi vrijeme – »se pravi«: slovanska dusha zahteva zaustavljeni chas za igro brez meja … cheprav je s 1. 1. 2008 schengenska brezmejnost Slovenijo »odrezala« od Balkana.)