Revija SRP 87/88

Herbert Kuhner

 

PESMI IZ CIKLA

SWING MEN AND WOMEN

 

 

Avtor opisuje v tekstih Swing Men and Women znane izvajalce jazzovske glasbe iz obdobja swinga, med drugimi Lesterja Younga, Roya Eldridgeja, Big Sit Catlett in Billija Holidaya, a tudi danes pozabljene umetnike, na primer Lil Hardin Armstrong in Jacka McVeo. Ukvarja se z glasbo avstrijskih in nemshkih zhidovskih glasbenikov, med katerimi so se nekateri lahko reshili v Ameriko, medtem ko so druge umorili v nacistichnih taborishchih.

Zhivljenje jazzovskih glasbenikov v Zdruzhenih drzhavah v tridesetih letih prejshnjega stoletja ni bilo rozhnato. Revshchina, rasistichna nasprotovanja in omejitve so spadale k vsakdanu teh umetnikov. Mnogi pionirji jazza niso nikoli zares uspeli. Ves chas na poti od nastopa do nastopa, so spali v cenenih hotelih in za majhen honorar igrali v zakajenih klubih. Toda njihova zapushchina she vedno bogati glasbeno zhivljenje.

 

 

igrati jazz

poslushati jazz

pomeni

se veseliti

in deliti veselje z drugimi.

 

vedeti morash

kam si usmerjen

in vzeti si morash chas

da pridesh kamor zhelish.

 

tehnika je sredstvo

ni cilj.

 

chim bolj si uchljiv

tem manj ti bo znanje

zaprlo pot.

 

resnichna velichina je v enostavnosti

ni v kompleksnosti.

 

umetnost lahko nastane iz jeze,

vendar ni umetnosti brez ljubezni.

 

 

   

 

Poton New Orleansa

 

V New Orleansu

se je zachelo vse

z Louisom

in drugimi

pionirji jazza.

 

Ja, sposhtovane gospe in cenjeni gospodje,

rojstni kraj jazza

je postal nova Atlantida.

 

Ko se je zachel

poton,

krmar ni bolshchal

v praznino

kot zhe enkrat prej

v stiski –

ne, je spal.

 

Njegovo zadnje navodilo se je glasilo

»Prosim ne motiti«.

Niso ga motili.

 

Drugi mozh

»je gledal televizijo kot vsakdo«

in ni naredil nich.

 

Lady iz Juzhnih drzhav

je shla nakupovat chevlje

na Peto Avenijo

in je prezhivela vecher

ob broadwayskem muzikalu.

Tam so jo izzhvizhgali.

 

Ja, sposhtovane gospe in cenjeni gospodje,

denar za popravilo jezov

je odtekel na tuja obrezhja

v neki objestni vojni.

 

In ko so se

blagajne dezhele

vedno bolj praznile,

so se polnile

blagajne trgovcev z orozhjem.

 

Mozh na vrhu –

s svojim pobozhnjakarstvom

in mlatenjem prazne slame –

je samo prikrival

nechiste posle

drugega mozha.

 

Prestal je shtiri srchne napade,

ampak she vedno

to pozhelenje po denarju in mochi

celo s smrtjo pred ochmi.

 

Medtem je

»mozh s ceste«

izgubil she cesto.

Ker se je spremenila v reko.

 

Jezovi so popustili

in New Orleans

je zalila voda.

 

Voda je odtekla.

Toda New Orleans,

kot je bil nekoch,

je postal legenda.

Nova Atlantida.

 

 

 

 

Lester za reshetkami

 

Jo Jones in Lester Young

sta ignorirala poziv k vojashkemu naboru

in enostavno igrala naprej!

Toda septembra 1944

ju je zasachila FBI

v L. A., v Plantation Cafe,

kjer sta nastopala s Count Basiejem,

in jima izrochila povelje

vpoklica v vojsko.

 

Fort Gorgon v Georgiji

je bil Lesterjevo

naslednje bivalishche.

 

Lesterju je bilo prirojeno

igrati na saksofon in klarinet.

Kot nihche pred njim

in nihche za njim.

Ni bil primeren

za vojaka.

 

Prvo, kar je vojska

naredila zanj, je bilo

»zapreti«.

V njegovi krvi

so namrech odkrili alkohol.

 

Ko so ga izpustili,

mu niso dovolili

sodelovanja v vojashki godbi.

 

Ne, najvechji tenorski saksofonist

vseh chasov

ni bil »dovolj dober«,

da bi igral v godbi

vojske strica Sama.

 

 

 

 

Aristokrat jazza

 

Ne pripovedujem vam

o Countu ali Duku,

temvech o skladatelju

Ferdinandu Rudolfu von Groféju,

znanem tudi po imenu Ferde Grofé,

ki spada v prvo vrsto osebnosti iz zgodovine jazza.

 

Ferde se je rodil

leta 1892 v Santa Monici

avstrijskim starshem.

 

S shtirinajstimi leti

je zbezhal od doma

in kljub svojemu aristokratskemu poreklu

na Severu igral

v saloonih in plesnih dvoranah.

 

Leta 1914

je igral na violino

v San Franciscu

za big band Arta Hickmana.

Bil je prvi kreativni oblikovalec jazza,

zato je prishel k dobremu »Kingu Paulu«,

kjer je skrbel za spored in igral na klavir.

 

V letu 1924 je orkestriral Rapsodijo in blue

za Georgea Gershwina,

ki je imel drugod delo.

 

Rapsodijo je na praizvedbi

dirigiral Paul Whiteman,

George pa je igral na klavir.

 

Ta prva izvedba,

ki so jo k srechi posneli na ploshcho,

je bila hitrejsha in bolj humoristichna

kot kasnejshe.

 

Ima to kaj opraviti

s Ferdom Groféjem?

 

George je bil Orson Welles glasbe.

Kot kak zhongler

se je bavil s popevkami,

muzikali, filmsko glasbo,

koncerti in eno opero,

toda v nasprotju z Wellesom

ni popustil po prvi umetnini,

temvech je ostal uspeshen

vse do svojega zgodnjega konca.

 

Ferde Grofé

je bil prav tako tak vsestranski zhongler,

vendar je zhongliral do zrele starosti

pri osemdesetih letih.

 

George in Ferde

sta imela she nekaj skupnega:

njuni starshi so bili priseljenci.

Toda glasba njihovih sinov je bila amerishka.

 

Je kako glasbeno delo

lahko sploh bolj amerishko

od Groféjeve Grand Canyon Suite?

 

 

 

 

Fritz in banane

 

To pesem si gotovo

slishal zhe stokrat:

in ravno banane.

Si dvajseta leta

lahko sploh predstavljash

brez banan?

 

Spadata skupaj

kot jazz in kratka frizura.

 

Frank Silver je napisal glasbo

in Irving Cohn besedilo.

Nemshka razlichica

je bila izpod peresa

avstrijskega vsestranskega talenta,

ki je bil tako dunajski,

da tako dunajski sploh ne moresh biti.

 

Fritz Löhner – Beda

ni imel nikoli tezhav z besedili.

Banane je stresel leta 1924

kar iz rokava.

Napisal je tudi libreto

za Leharjevo Dezhelo smehljaja.

 

Fritz je bil dobrosrchen

in ni mogel verjeti,

da se bo vse tako razvijalo,

kot se je,

ko je Avstrija leta 1938 postala

Vzhodna marka.

 

Kakorkoli zhe, povsod, koder je hodil,

je slishal, kako pojejo ali zhlobudrajo

njegova besedila k popevkam.

 

Toda Fritz ni pravilno

ocenil polozhaja.

Zhe s prvim transportom

je prishel v Dachau.

 

Ko so ga prestavili v Buchenwald,

je nadaljeval svojo kariero

za bodecho zhico.

 

Skupaj s Hermannom Leopoldijem

je napisal Buchenwaldsko pesem.

 

Ta pesem je nastala

na ukaz taborishchnega komandanta

in so jo zaporniki peli

pri suzhenjskem delu.

 

Leopoldijeva druzhina in prijatelji

so Leopoldija »odkupili iz taborishcha«,

da je lahko odshel v New York,

kjer je pel in igral svoje pesmi

po emigrantskih kavarnah.

 

Fritz pa je ostal, kjer je bil,

ne da bi izgubil upanje.

Mislil je, da se bo zanj zavzel

njegov prijatelj in stanovski tovarish

Franz Lehar.

 

Dezhela smehljaja je dozhivela

slavnostno izvedbo v dunajski Drzhavni operi,

ko so v aprilu 1940

pochastili Leharjevo sedemdesetletnico.

Fritz pa je chakal.

 

Leharja so slavili,

medtem ko je njegov libretist

manjkal na plakatih in programu.

 

Fritz je zaman chakal

v Buchenwaldu.

 

Pozneje so ga prestavili –

v Auschwitz.

Ko je prispel tja z vlakom,

je zaslishal svojo pesem

Oh, donna Clara.

 

Taborishchni orkester

je igral ta melanholichni tango,

s katerim so novim prishlekom

»izrazili dobrodoshlico«.

 

Donna Clara je postala

»spremljevalna melodija« Auschwitza.

 

Pesmi Fritza Bede

so avtorju sledile

na vsakem koraku.

 

Decembra 1942

pa je bila Donna Clara

njegova poslovilna pesem.

 

 

Biografska informacija je prevzeta iz knjige Kein Land des Lächelns – Fritz Löhner – Beda 1883 – 1942

(Nikakrshna dezhela smehljaja – Fritz Löhner – Beda 1883-1942)

avtorjev Barbare Denscher in Helmuta Peschine, Residenz Verlag, Salzburg, 2002.

 

 

 

 

Prvi pevci in glasbeniki

 

Ptichi so bili prvi pevci

in glasbeniki.

S svojimi napevi

so napovedovali pomlad,

ko ljudi, ki bi jim lahko prisluhnili,

sploh she ni bilo.

 

Njihova glasba

je prehitela chlovekove pesmi

za milijone let.

 

Ptichi so podporniki

vsakogar,

ki poje ali igra na glasbilo.

Popolnoma vseeno je,

ali je to ljudska glasba ali pop,

klasika ali jazz.

 

Kako bi lahko chlovek

ustvaril glasbo,

ne da bi jim prisluhnil –

in kakshen bi bil ta svet

brez njihovega koncerta?

 

Prav je, da se

najpomembnejshi jazzovski klub

imenuje Birdland.

Ja, saj vem,

ime mu je dal Charley Parker,

ki so mu pravili Bird,

kar je skrajshevalnica za Yardbird.

Dvorishche, na katero so pri tem pomislili,

je bilo zhal dvorishche v jetnishnici.

 

Bird se je znashel med zaporniki,

ker je imel smolo,

da so ga zasachili z mamili.

 

Ptichi so simboli svobode –

niso znanilci jech in ujetnishtva.

Ker ne znajo le peti,

temvech tudi leteti.

 

Njihove pesmi

so pesmi svobode.

In chlovek,

ta »krona stvarstva«,

naredi take pevce

za svoje ujetnike,

zapre jih v kletke,

da lahko njihovim pesmim

prisluhne tudi doma.

 

To pove zelo veliko

o svetu,

v katerem zhivimo,

in o najrazvitejshem bitju,

ki prebiva na Zemlji.

 

Neka avstrijska umetnica

je pozhela mednarodno slavo,

ker je ustvarila umetnino

s pomochjo ptichev.

 

Da bi udushila njihovo

prhutanje s krili,

jih je omamila

in zatem zalila z voskom.

Rezultat so potem razstavili

kot »umetnishki objekt«

in je prishel v zgodovino.

 

Na ta nachin

se ptichem zahvaljujemo

za njihovo petje.

 

Lepota je

trn v ocheh tistih,

ki ljubijo grdo,

zato jo morajo unichiti.

 

Lepe glasove izpodrezati,

da onemijo,

je bistveni del

unichevanja.

 

In vrh ironije:

to umetnico so izbrali,

da bi ustvarila

antifashistichni spomenik.

 

Seveda je muchenje

in ubijanje ptichev

»pravilna« pot

za obujanje spomina na tiste ljudi,

ki so jih muchili in ubijali.

 

Vchasih se sramujem,

da sem chlovek.

 

 

 

 

Vera

 

Jazz je vera,

toda »prijetna« vera.

 

Verniki se ne druzhijo v molitvi,

temvech skupno igrajo na glasbila.

 

Obstajajo

celo razlichne glasbene sekte

in fanatizem.

Vendar se ta ne razodeva z nasiljem,

temvech s sredstvi glasbe.

 

 

 

 

Prijateljstvo

 

Che muzicirajo prijatelji,

potem zveni najbolje.

Tudi med prijatelji

lahko obstaja tekmovanje,

vendar vodijo prepiri

k slabi glasbi.

 

Vstop v skupino

pomeni

pridobiti prijatelje.

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Avstrijsko-amerishki pesnik, novelist, dramatik in prevajalec Herbert Kuhner se je rodil leta 1935 na Dunaju, toda kot Zhid je moral zhe v zgodnem otroshtvu leta 1938 s svojo materjo, glasbenico in pedagoginjo, pobegniti v Zdruzhene drzhave Amerike. Odrashchal je v New Yorku. Obiskoval je The Lawrenceville School in Columbia University. Leta 1963 se je vrnil v Avstrijo.

Zhe v Ameriki se je literarno udejstvoval. Je avtor pretezhno kratke, lapidarne, ironichne in kritichne proze, dramatike in poezije. Sodeloval je pri razlichnih literarnih revijah in pri zalozhbi Funk and Wagnalls v New Yorku leta 1968 izdal roman Nixe. V Avstriji je nadaljeval z literarnim delom – pretezhno v angleshchini. Objavil je vech dramskih del, novel in pesmi, na veliko pa se je ukvarjal tudi s prevajanjem, med drugim je izdal vech antologij avstrijskega pesnishtva v angleshkih prevodih. Pozornost so vzbudili njegovi spomini, ki so izshli leta 1988 v nemshchini pod naslovom Der Ausschluss (Izkljuchitev). Z velikim veseljem je prestavil v angleshchino tudi shtevilne slovenske pesnice in pesnike, she posebej pa se je posvetil prevajanju slovenskega manjshinskega pesnishtva na Koroshkem (antologija Carinthian Slovenian Poetry, 1984) in hrvashkega na Gradishchanskem (antologija Hawks and Nightingales, 1983). V posebni trijezichni knjigi, ki je izshla leta 1985 pri celovshki Mohorjevi zalozhbi pod naslovom Kaj je povedala noch – Was die Nacht erzählt – What Night Reveals, je objavil angleshke prevode pesmi Milene Merlak in Leva Detele. Svoje prevode pesmi obeh avtorjev je poleg tega objavil v razlichnih revijah v Zdruzhenih drzhavah Amerike, v Kanadi, Veliki Britaniji, Avstraliji in Indiji. Sedaj pripravlja novi knjigi s prevodi njunih literarnih tekstov v angleshchino, prav tako pa namerava izdati tudi antologijo slovenskega pesnishtva v angleshkih prevodih.

Poleg tega se kontinuirano ukvarja z glasbo. Na Dunaju igra na tolkala in ob glasbeni spremljavi recitira pesmi v posebni jazzovski skupini, ki je priredila zhe vech koncertov. Zato ne presenecha, da je o jazzu napisal niz avtentichnih pesmi, ki jih v prichujochem izboru ponujamo tudi slovenskim bralcem.

 

 

Prevod iz nemshchine, uvodna opomba in zapis o avtorju Lev Detela