Enzo Santese
POSLUSHAM TE
POSLUSHAM TE
Poslusham te
v tem utripanju chasa,
svetlobna znamenja v barvah stvari,
posejanih po vsakdanjih poteh.
Droben pesek in rdecha prst,
steze, vklesane v grobo in zhe
davno obdelana polja,
puhti obchutje hladne nochi,
vse prezeble od severnega vetra.
Poslusham te
v shelestenju vej,
she vedno okrashenih z zhivim listjem,
voda se izteka med muchno kamenje,
ki se she spominja ostre zadrzhanosti.
Galeb nizko leta in izbrska
prijetna presenechenja na tekochi povrshini.
Razprostrte peruti pred razgibanim zrcalom,
kjer odsevajo shtevilne podobe in se nato razgubijo.
Poslusham te
v dihu rozhe, ki jo zasope krozhenje
chebel, te pa tekmujejo za nektarsko nagrado,
ki naj bo slajsha od narejenega medu.
Sonce napade telo stvari,
ugaslo dusho stoletnega bitja.
Gnezdo prekipeva od novih gostov
in spoji chivkanje z zgovornimi
premolki v silovito glasbo.
Poslusham te,
govorish mi, me gledash, mislish name,
pa vendar te vidim izgubljenega v veri,
ki omahuje v pobesnelosti chasov.
PROTI MODRINI
Obdana s temnimi lasmi
kot kozmichna noch,
razvneta od pogostnih
skrivnostnih koprnenj,
z globokim pogledom,
zazrtim v obzorja zhive sreche
na balkonu, ki terja nenehno
bozhanje po bleshchechi kozhi,
ki govori o prividih
zlatih sipin, razzhrtih
od sunkov nestalnega vetra.
OSEBNE MITOLOGIJE
Ikone druzhin, zapisanih prihodnosti,
zgodbe o dejanjih, izvrshenih izven chasa,
odmevi zvenenj in odsevi chustev
v liju zgoshchene in polne chutnosti.
Oglasha se ubranost ohlajenih sag,
brez topline trdnih verovanj.
Rahlo pihlja veter
daljne zamaknjenosti,
v blizhini koch ujete v pasti
v sedanjo razsezhnost.
Oplazeni robovi lenobe,
eksplodira meshanica zadrzhanega
besa v steklenichki dobrega
in atom ljubezni odleti
proti sideralnim daljavam,
v mnozhicah zvezdnih utrinkov
v razzharjeni svetlobi,
ki prizhigajo
oglushujocho nochno temo,
zhe v stiku z radialnimi
sonchnimi uchinki.
JADRA
Krpice beline
na modrem prostranstvu
nasproti komaj rojenemu soncu,
v svetlobni lupini,
ki trosi utripe
vitalnosti na gladki morski
povrshini, vabljivi
kot deklishka kozha, ki hlepi
po bozhanju brez konca in kraja.
Grejo in ishchejo shirna obzorja,
ki odmevajo po ljubezni,
s prisluhi razumnosti.
Z ZVEZDAMI
Barochna domishljija vdela
drobce vesolja
v sinje oko vznesenih zhensk
sredi chutnega dejanja, zdelanih
od tishine prostrane planote,
obsijane od sonca
v razgretem obdobju hrepenenja.
Zviti pergament
vsebuje usodo,
napisano za shalo
s chrnilom, temnim
kot kozmichna noch,
ki zmore prizhgati orbito
repatih zvezd,
ki so se otresle pravil tezhnosti.
V daljavi
se dushno obzorje izgublja
v prostranstvu rimske ceste,
povechane od sanjske resnichnosti,
luchi in sence se lovijo
v nachrtu valovanja
davnega chasa,
ki je odprt vzgibom strasti
v nebeshki alkovi.
PODSTRESHJE
Plesen vdira v srca,
ki so dovzetna za prevzem spominov
iz kovchkov, napolnjenih z zorno mladostjo,
z igrami, zvoki in dishavami,
ki zadehtijo iz kupov stvari,
ki smo jih lahkotno dozhiveli
in nanje tudi za dolgo pozabili.
Vrachajo se obrazi in smehljaji,
besede in ochitki,
zmrdovanja in namigi
in postanejo nekakshen okvir nashih
nekdanjih dushevnih dogodivshchin.
V gosti temi tabernakljev,
ki so bili nedostopni za navado,
ljubezen posije v
to bajko, ki postane
spet resnichnost.
Prah spiham z ure,
ki ponovno zachne techi
in tiktaka na chisto
nenavaden nachin.
AUSCHWITZ, OB ENIH
Gore chevljev
na poti
neskonchnih simbolov,
ki govorijo o zhivljenju,
jeza, zaprta v vitrinah,
nabito polnih s podlo zgodovino,
moshki in zhenske,
stvari, odvrzhene v kanto
blazne domishljavosti.
Chrtasta oblachila, da poudarijo
mrshavost suhih teles
v oslabelih dushah,
lesene stavbe, oster mraz,
in barbarstvo ugasne
chrno nebo v pomanjkanju sonca,
le toliko svetlobe kot za nagrobno luchko,
medtem ko psi brskajo vsi srechni,
da niso ljudje.
DNEVNI GLASOVI
Negiben zrak
v popoldanskem bleshchanju,
mesto se lushchi
v spreminjaste pike
vzdolzh ulic, razbeljenih
od same goste hoje.
Shushljanje glasov
in vrvenje znamenj
v vsakdanjem koncertu,
trud in strast
lepo tekmujeta,
v prsih pa
utrip tesnobe
ob somraku,
ki pozhivlja.
Na vecher se umiri
vrtinec hrupa,
trenutek miru,
mil in kratkotrajen
v prichakovanju norosti
charobne nochi.
SLED
Mesto se prebuja,
omamljeno od nochi
silnih kresov,
po ulicah teka
gibljiva sled
posebnega rojstnega dne.
Tishina, ki jo prekinjajo
premikajoche se machje shape,
s streh se cedi
na prazne plochnike
obchutje joka,
otozhnost odhoda,
v znamenju praznine
odmeva glas
skrivnostne osamljenosti.
AKROBATI IN VRVOHODCI
V velikem cirkusu pozhelenja
sproshcheno rojijo misli
na srchni progi in po tiru fantazije,
oroshene od sreche zgovornosti.
Vesele piruete in skoki radosti
govorijo srcem,
ki se tesno povzpenjajo
k prepovedanim ciljem,
po umirjeni presoji,
da potihoma prepevajo,
v nevsiljivi logiki
tihega petja,
izrazhenega iz razposajenih ust
violin, ki cvilijo v ozadju.
Praznik srca se nadaljuje,
plesanje, objemanje, bozhanje
povezujejo chute srechanja
v liturgiji privrzhenosti,
zapravljeni v navadah
ljubezenskega koledarja.
PRAH
Prah spominov
na obzorju
krajin, obsijanih
od zhgochih zvez, ki
stapljajo prijateljska jedra
in tekmovalne zamere,
ki so se nakopichile,
da ponovno spregovorijo
o smislu nemirne
vitalnosti dushe.
O AVTORJU
Italijanski pisatelj, pesnik in umetnostni kritik Enzo Santese se je rodil leta 1946 v Trstu, kjer zhivi, dela pa v Pordenonu. Organizator odmevnih kulturnih pobud za uveljavitev del na literarnem, gledalishkem in likovnoumetnostnem podrochju. Avtor shtevilnih radijskih in televizijskih oddaj. Pishe tudi gledalishke igre. Je chlan italijanske sekcije Mednarodnega zdruzhenja umetnostnih kritikov (A.I.C.A). Sodeluje na kulturnih straneh pri vech italijanskih dnevnikih in revijah. Ureja internetno revijo o umetnosti in kulturi Check Point. Doslej je objavil enajst pesnishkih zbirk, in sicer: Diapason (Diapazon), 1976; Cromie Lente (Pochasni barvni toni), 1982; Sentieri di sommaco (Steze z rujem), 1990; Velature emotive (Chustvena zastiranja), 1992; Piani di volo (Nachrti o poletih), 1996; Chicca ascolta (Chicca, poslushaj), 1999; Meridiani capovolti (Preobrnjeni meridiani, 2001; Verdeacqua – versi in trasparenza (Vodnozelena – stihi proti luchi), 2003; Orizzonti rivelati (Razkrita obzorja), 2004, in Cenni e silenzi nei ritmi della poesia (Na/migi in molchanja v ritmih poezije), 2007.
Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich