Revija SRP 87/88

Dragoljub Antich

Chlovekov razvoj

 

VELIKO PRESELJEVANJE NARODOV –

LAZH URADNEGA ZGODOVINOPISJA

 

 

Uradna zgodovinska znanost nas she vedno posiljuje z bedastimi lazhmi o velikem preseljevanju evropskih ljudstev, ki naj bi se dogajalo med 5. in 8. stoletjem nashega shtetja. V tem chasu naj bi po Evropi krizhem krazhem drveli celi narodi – od nekaj desettisochev ljudi do nekaj milijonov (nekateri, npr. Vizigoti, celo vechkrat), obenem naj bi ustanavljali nove drzhave pa jih spet rushili, ustvarjali nove narode in narodnosti, nove jezike in kulture ter se na istih podrochjih menjavali vsakih 30-50 let. Pri tem nam pride na misel otroshka igra s stoli, ko otroci ob spremljavi glasbe tekajo okoli v krogu postavljenih stolov, ko pa glasba utihne, se vsak hitro usede na svoj stol. Stolov pa je vedno eden manj kot udelezhencev – en igralec vedno ostane brez stola. To so v evropski zgodovinski igri Slovani, ki nimajo v razlagah dunajsko-velikonemshke zgodovinske shole nobene vloge ali pa je njihova vloga le povsem postranska.

Osnovni pogoji preseljevanja narodov

Da lahko pride do velikih selitev prebivalstva, mora biti izpolnjena cela vrsta osnovnih pogojev in tehnichnih predpostavk. To ni vprashanje preproste politichne odlochitve in z njo povezanega zgodovinskega dogodka brez neke shirshe dimenzije in ozadja. Vsaka selitev pomeni spremembe tako na mestu odhoda kot na cilju ter vkljuchuje in povzrocha neshteto problemov in z njimi povezanih posledic, ki se pojavijo v toku preseljevanja. V procesu preseljevanja ne sodelujejo le tisti, ki se selijo, ampak je vanj v veliki meri vkljucheno tudi prebivalstvo, ki ostaja na starem selishchu, prebivalstvo na obmochjih, prek katerih ljudstvo v chasu selitve potuje, in pa seveda prebivalstvo na ozemlju, kamor se prishleki nameravajo naseliti. Vsi ti procesi se dogajajo v konkretnem fizichnem prostoru in so tudi podrejeni konkretnim fizikalnim zakonom. Da bi lahko kolikor toliko pravilno analizirali neki proces, tudi zgodovinskega, se moramo analize lotiti multidisciplinarno in pri tem uposhtevati cel kup dejavnikov. Tak znanstveni pristop kot analitichna metoda pa je zhal uradnim zgodovinarjem povsem tuj.

Noben proces v fizichnem svetu se ne odvija neodvisno od okolja, tudi zgodovinski proces ne. Odvisen je, che ne drugache, vsaj od zakona akcije in reakcije. Ko govorimo o velikih selitvah narodov, je odpor okolja proporcionalen pritisku pri/e/seljencev in je zato npr. nenadna prekinitev enega ali drugega procesa povsem izkljuchena. Ti procesi so izrecno nelinearni, ker so vzajemni odnosi vechplastni. S povechanim shtevilom udelezhencev nekega zgodovinskega procesa rastejo reakcije proti njim in se hkrati krepijo medsebojni vplivi. Kot vsi fizikalni procesi imata tudi proces preseljevanja in kulturnega shirjenja svojo realno hitrost, odvisno bodisi od sposobnosti difuzije ali pa od adsorpcije okolja, v katerem se odvijata. Hitrosti teh procesov pa so odvisne od tehnichnih mozhnosti, ki so v danem zgodovinskem trenutku na razpolago. Kolikor bolj so danes ti dogodki chasovno odmaknjeni, toliko manj so bile te tehnichne mozhnosti prisotne v tistem chasu.

Vsaka diskontinuiteta je posledica osvobajanja konkretnih energij (velikokrat zelo velikih), to velja tudi za vse druzhbene procese. Toda uradni zgodovinarji imajo navado, da namenoma zanemarjajo ozadja teh zgodovinskih diskontinuitet kljub temu, da jih dejansko stanje samo po sebi demantira. Sem sodijo npr. med drugim tudi vse teorije o silovitem in izredno hitrem shirjenju Slovanov iz mochvirij onstran Karpatov v samo srce Evrope. Zgodovinska in arheoloshka dejstva takih ekspanzij ne potrjujejo niti v Podonavju niti v celotnem slovanskem prostoru.

Genocid in kulturno sozhitje sta dejstvi, ki se med seboj izkljuchujeta. Popolnoma nemogoche je namrech, da neko novo pleme oziroma ljudstvo iztrebi drugo pleme, ob tem pa prevzame od porazhenca vse civilizacijske in kulturne pridobitve, ki se sicer prenashajo v vechini primerov le prek mirnega sozhitja. Tudi prevzem toponimov je popolnoma izkljuchen, che se prishleki naseljujejo v zapushchena oziroma redko naseljena obmochja. Kadar pa le pride do prevzema toponimov, je to zgolj dokaz, da so zadaj dolga leta mirnega sozhitja ter medsebojnega jezikovnega in kulturnega vplivanja.

Difuzija in diskontinuiteta zgodovinskih procesov

Logichno je, da so v globalnih prostorskih dimenzijah difuzni procesi v fizikalnem smislu veliko pogostejshi kot diskontinuiteta. Velike vojne so lahko eden od vzrokov pretrganega zgodovinskega razvoja. Vendar so ti veliki vojni spopadi znachilnost shele nekaj preteklih stoletij, ker v zgodovini do tistih chasov (posebej pa she v prazgodovini) za neko globalno diskontinuiteto preprosto ni bilo tehnichno-fizichnih pogojev. Vse dosedanje vojne so v toku zgodovine pripeljale do rushenja, pozhigov in bega prebivalstva, vendar so se kljub temu v vechini primerov prvotni prebivalci lahko vrnili na stara ognjishcha. Obmochja, kjer so se obichajno gibale vojske, pa ponavadi niti niso bila stalno poseljena.

Genocid kot nekakshen stranski cilj vojn se je pojavil shele v drugi polovici 19. stoletja. Amerishkih Indijancev ni bilo mogoche iztrebiti, dokler beli priseljenci niso premogli dovolj sredstev za izvrshitev genocida. Pogromi in eksodus Judov v chasu inkvizicije pa so drastichen primer difuzijskega procesa, katerega neposredni vzrok je bila prav inkvizicija kot povzrochitelj zachetka masovnih migracij. Pri Judih gre za edinstven primer sposobnosti samoohranitve v novih okoljih in pri njihovih migracijah ni prishlo do izgube lastne kulturne identitete. To so gola dejstva, ki pa jih v analizah zgodovinarjev zhal ne najdemo. Prav zaradi tega so nekatere njihove ugotovitve, ki smo jih prisiljeni sprejemati kot absolutno resnico, v bistvu brez vsake podlage, s stalishcha zgodovinskega pristopa pa brez vsakrshnih dokazov in se zhe skoraj dve celi stoletji ohranjajo le zato, ker so dobile status aksioma oziroma dogme.

Vojne so vechinoma pripeljale do zamenjave drzhavnih struktur in vladajochih slojev kot tudi do sprememb v gostoti naseljenosti, medtem ko so bile spontane spremembe v strukturi prebivalstva veliko pochasnejshe. Vladarji praviloma nikoli niso imeli interesa iztrebiti prvotno prebivalstvo iz preprostega razloga, ker je bilo po eni strani ravno to prebivalstvo njihov hranilec, po drugi pa je bilo v njihovem interesu vedno imeti chim vech podlozhnikov, ki s svojim delom ustvarjajo materialne dobrine in polnijo drzhavno blagajno. Vsi druzhbeni procesi in zgodovinska dogajanja se odvijajo v nekem konkretnem fizichnem prostoru. To je osnovni pogoj, da je dolochen proces oziroma dogodek zgodovinsko sploh mozhen. Da pa se je dogodek dejansko tudi zgodil, ugotovimo po drugih podatkih, na podlagi katerih lahko opravimo zgodovinske raziskave in delamo sklepe. To pomeni, da so morali v dolochenem chasu in v dolochenem prostoru obstajati taki tehnichno-fizichni pogoji, da se je dogodek dejansko lahko zanesljivo zgodil. Na zhalost pa vechina zgodovinskih spisov ni zapisana verodostojno, ampak najvechkrat le na osnovi dovolj nekritichnih in nepreverjenih interpretacij. Tako je povsem jasno, da je posledica takih spisov  povsem izkrivljena podoba nekega resnichnega zgodovinskega dogodka.

Nastanek »amalgamov«

Kljub temu uradni zgodovinarji, ozaljshani z najrazlichnejshimi doktorati in hkrati chlani svetovno znanih akademij znanosti, she naprej vneto trdijo, da je prishlo v Evropi v toku velikih preseljevanj ljudstev do obsezhnega meshanja prebivalstva in nastajanja novih »amalgamov«. Vendar so bile selitve neshtetih hord iz nekih nepoznanih in neopredeljenih vzhodnih step in mochvirij, kjer zaradi prenaseljenosti ni bilo razmer za prezhivetje, v tehnichno-fizichnem smislu popolnoma nemogoche. Poleg tega o vseh teh dogajanjih ni na voljo prav nobenih verodostojnih zgodovinskih zapisov sodobnikov. Neki zapiski seveda obstajajo in na njihovi podlagi so nastale mnozhice teorij, cheprav spisi vechinoma govore le o pogumnih podvigih v roparskih in osvajalnih vojnih pohodih. Zgodovinarji pa so jih interpretirali, kot da gre pri tem za cela ljudstva in narode ter razlagajo pojav nekega novega plemenskega ali  krajevnega imena kot dokaz preseljevanja celih ljudstev. Logichnemu nesmislu teh trditev se izogibajo z velichastno izmishljotino o preseljevanju narodov v chasu od 5. do 8. stoletja. S stalishcha logike in fizikalnih zakonitosti procesov, ki obvladujejo vsakodnevno zhivljenje in delovanje katere koli druzhbe, bi morali biti zgodovinski procesi veliko bolj neprekinjeni oziroma kontinuirani, kot pa jih razlagajo in opisujejo uradni zgodovinarji.

Jasno je, da je nastajanje novih drzhavnih tvorb, pojavljanje novih vladarjev, pa tudi njihov zaton, povezano z velikimi bitkami, z vsesploshnim pustoshenjem in vchasih tudi z genocidom prebivalstva. Vendar je mogoche na opustosheno zemljo le s tezhavo naseliti neko tuje prebivalstvo, ki poleg vsega verjetno niti nima poljedelskega ozadja, ker je to vedno vezano na lastno zemljo in lastno domovino. Veliko bolj logichna je ugotovitev, da se po koncu vsake take katastrofe, v toku krajshega ali daljshega obdobja, staro prebivalstvo samo vrne in tako spet ustvari neko novo ravnotezhje, ki je zelo podobno prejshnjemu stanju.

Vsi taki veliki dogodki so pospeshili tudi druge druzhbene in zgodovinske procese, nastanek novih drzhav, narodov in obichajev. Vendar se je vse to dogajalo postopoma in ne hektichno. Zato so bili novonastali narodi tako ali drugache naravni nasledniki oziroma potomci svojih prednikov, cheprav jih zgodovinski zapiski omenjajo s povsem drugachnimi imeni in cheprav so se tudi genetsko zhe do neke mere spremenili. V antropoloshkem smislu so taka meshanja prebivalstva postopoma privedla do spremembe nekaterih znachilnosti, to pa se ni nujno odrazhalo v civilizacijski osnovi naroda.

Motivi za preseljevanje       

Pri ocenah selitev in vojnih pohodov bi bilo logichno, da se razmishljanje zachne pri iskanju motivov za take akcije; to poenostavi analizo njihove izvedljivosti in nas pripelje do pravilnih ugotovitev. Zachnemo lahko s tem, da motivacijo razdelimo po eni strani na nagon po samoohranitvi v danih razmerah, po drugi pa na prizadevanje za dvig kvalitete zhivljenja. Ta dva motiva se v bistvu med sabo izkljuchujeta, pri tem pa je prvi motiv sicer primaren, drugi pa bolj pogosten, zlasti kadar prvi ni posebno mochno izrazhen. V prazgodovini je bil prvi motiv vedno rezultat naravnih pogojev, podnebja ipd. Ker pa se je prostorska delitev, npr. ob toku velike reke in njenih pritokov, le malo spreminjala (torej so bile zhivljenjske razmere v bistvu povsod enako dobre), so taki motivi lahko pripeljali le do potrebe po selitvi v majhnem obsegu in na kratkih razdaljah, ne da bi veliko vplivali na sosednje prebivalstvo. Drugi motiv pa ni mogel priti do izraza, ker so prebivalci na relativno velikem prostoru zhiveli v bolj ali manj enakih razmerah in med njimi ni bilo veliko stikov.

Pomembno je tudi razlikovati med motivi nomadskega in poljedelskega zhivlja. Nomadi so navajeni na stalno gibanje in si izboljshujejo zhivljenjske razmere s tem, da najdejo boljsho pasho za svoje chrede. Izogibajo se stikom s potencialnimi sovrazhniki in ne ropajo slabo zashchitenega poljedelskega prebivalstva. Tudi nimajo interesa, da bi za daljshi chas zasedli zemljo orachev, ker so to praviloma obmochja, kjer klima ni ugodna za nomade, katerim najbolj ustreza suha stepska ali pa polpushchavska klima ter gorski pashniki. Kadar pa gre za vechje vojne pohode, se morajo nomadske vojske oskrbovati s hrano z ropanjem, a pri tem je ropanje in pustoshenje naselij in polj omejeno (v glavnem velja za vpade posamichnih manjshih skupin na manjshem obmochju).

Poljedelci novoselci si prizadevajo razshiriti obdelovalne povrshine in izboljshati njihove kvalitete. Da lahko obranijo svoja bivalishcha pred napadalci, se povezujejo s sosedi, s tem pa se manjsha njihov interes oziroma skushnjava, da bi ropali pri sosedih. Tako se tudi krepi obchutek povezanosti v skupnosti in s tem obrambna moch prebivalstva. Ljudje so tako vezani na zemljo hranilko in zato se v takih okoljih prichnejo pojavljati zgodnje religije chashchenja matere Zemlje ter zachenja nastajati t. i. poljedelska kultura. Kmet ni nagnjen k tveganju in se bo preseljeval samo v primeru velike nuje. Verjetneje je, da se bo kmet vendarle preselil, che novo bivalishche ni predalech in je na razpolago plodnejsha zemlja, lazhja za obdelovanje, ugodnejshe podnebje, vech vodnih virov in predvsem vechja varnost pred roparskimi napadi.                    

Neverjetne »prekvalifikacije«

Zgodovinske knjige so polne podatkov o preseljevanju nomadskega prebivalstva, pri tem pa iz nomadov nenadoma nastanejo poljedelci in obratno, ali pa celo poklicni vojaki. Noben avtor pa se ne sprashuje, ali so take »prekvalifikacije« prebivalstva sploh mozhne. Zato so opisi dogajanj povsem nelogichni, cheprav so fizichno zapisani in neshtetokrat interpretirani kot zgodovinska resnica. Poleg tega pa bi morala biti pri teh »prekvalifikacijah« prisotna predvsem mochna motivacija. Brez mochne motivacije ne more priti do take preobrazbe in se ni mogoche privaditi popolnoma spremenjenim razmeram zhivljenja in gospodarjenja. Pri takem zgodovinskem procesu obstaja analogija iz fizike: noben proces ne more biti nesklenjen, kajti za vsako spremembo je potrebna zunanja sila, prisotnost nove energije. Vsak proces, tako tudi zgodovinski, ima svojo hitrost dogajanja. Zgodovinarji tudi pozabljajo, da je za uspeshno obdelovanje zemlje potrebno dolocheno znanje, know-how, ki se nabira v teku mnogih generacij, potrebno je ustrezno orodje in ustrezen nachin zhivljenja. Zato se poljedelci, ki so navajeni na dolocheno podnebje, zelo tezhko selijo v drugachno podnebje in ne morejo chez noch zacheti gojiti novih poljedelskih kultur, katerih niso vajeni ali pa jih sploh ne poznajo. She veliko tezhje pa je to za nomade, lovce in ribiche, ki se nikakor ne morejo prilagoditi novim razmeram (kot primer naj navedem poskuse presholati nomadske Cigane v poljedelce – z rezultatom, da so se ti »sholarji« raje preselili v mesta, kjer je problem asimilacije veliko manjshi).

Podonavje – srce Evrope

Plodna zemlja v Podonavju (oziroma v porechju katere koli velikih rek, kot so npr. Don, Volga, Dneper), mozhnost ribolova in vodnega transporta – to je bilo v vseh zgodovinskih obdobjih velik motiv za preseljevanja in vojne pohode. Obilje hrane in drugih materialnih dobrin je od nekdaj privlachilo tuja ljudstva in povzrochalo stalne vojne spopade. Kot reakcija na to je prishlo do krepitve obrambnih sil prebivalstva in drzhavnih sestavov, vse skupaj pa se je bolj in bolj spreminjalo v strukture, ki jih lahko imenujemo civilizacijske in ki nam govore o tem, da je na dolochenem ozemlju in v dolocheni zgodovinski dobi nastala neka kultura. V chasih, ko so bile slabshe mozhnosti za obrambo, so se prebivalci raje umaknili v odrochnejshe kraje, kjer je bila organizacija obrambe pred roparskimi napadi lazhja, zato so zhe naseljeni predeli deloma ostajali prazni.

Zgodovinarji vidijo taka stanja kot ugodne okolishchine za naseljevanje zunanjih zavojevalcev in  kot chase, ko je prihajalo do najvechjih preseljevanj in zamenjav starega prebivalstva s prishleki. Bolj logichno pa bi bilo domnevati, da che so zhe nastale razmere za naseljevanje poljedelskega zhivlja v takih krajih, to lahko pomeni le, da so se na stara ognjishcha oziroma v njihovo blizhino vrachali prvotni, pregnani prebivalci (oziroma njihovi potomci). V tem boju je prednost staroselcev pred prishleki absolutna, ker prihajajo od blizu, zhe od prej poznajo teren in poljedelske kulture, ki tam uspevajo, ter imajo predvsem veliko vechji motiv za priselitev (med drugim npr. pri vseh indoevropskih ljudstvih pomemben kult pokojnih prednikov). Poleg tega staroselci lahko rachunajo tudi na bratsko pomoch rojakov in sosedov, s katerimi zhive v slogi in s pomochjo katerih so obstali in prezhiveli tudi v izgnanstvu.

Z razvojem drzhavnih tvorb in njihovih funkcij rastejo potrebe tako po naseljevanju novih obmochij kot tudi potrebe po osvajanju novih krajev, vendar s stalishcha prebivalstva osnovni principi ostajajo isti. V teh primerih gre za specifichne selitve: vstopanje v vojsko oziroma v drzhavno sluzhbo, prehod med obrtnike ali trgovce, naselitev v mesta ipd. Pri tem prihaja do temeljnih sprememb nachina zhivljenja, zaradi chesar pa je potrebno dolocheno znanje in poznavanje novih oblik bivanja. Jasno je, da se taka sprememba ne more zgoditi stihijsko in brez uskladitve s potrebami in mozhnostmi novega okolja.

Lakota kot vzrok preseljevanj

Uradni zgodovinarji trdijo, da je bila lakota eden od pomembnih motivov za preseljevanja, pri tem pa  uporabljajo visoke shtevilke – chim bolj je dogodek oddaljen v zgodovini oziroma chim manj je o dogodku realnih podatkov, toliko vechje so te shtevilke. Obenem zgodovinarji pozabljajo na potrebo prehranjevanja teh mnozhic v chasu samega preseljevanja. Taka preseljevanja, ko se migranti nimajo s chim hraniti, so mozhna le, che obstaja do njih velika solidarnost lokalnih prebivalcev v krajih, skozi katere ti potujejo. Ti lokalni prebivalci pa so ponavadi tudi sami zhrtve pomanjkanja hrane in tako nimajo mozhnosti pomagati drugim. Che se izrazimo fizikalno – taki kraji imajo omejeno prepustnost in nikakor ne morejo materialno vzdrzhati velikih preseljevanj prek svojega obmochja. Veliko bolj logichno je domnevati, da v takih situacijah najvechkrat pride do obrachunavanja in mnozhichnih zhrtev na obeh straneh ter do zmanjshanja prebivalstva na raven, ko se obe strani v danih razmerah she lahko nekako prehranita.

Samoumevno je, da zachno zaradi lakote tako posamezniki kot cele skupine krasti in ropati, njihov cilj pa so bogati kraji. Kolikor hujsha je lakota, toliko vech je ropanja, vendar je jasno, da potencialne zhrtve napadov rachunajo na tak razvoj dogodkov in se temu primerno pripravijo na obrambo. Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi, da je stopnja lakote obratno sorazmerna stopnji bojne pripravljenosti. Zato se lachne roparske horde niso zmozhne enakopravno zoperstaviti organiziranim vojskam. Poleg oborozhene obrambe proti takim napadom ima »sita« stran tudi mozhnost, da organizira obrambo z obrambnimi pasovi, kjer imajo prebivalci-brambovci posebne privilegije in dolzhnosti. Tako pride do nastanka vojnih krajin, pojma, ki je dobro poznan vsem Slovanom, posebej pa she Srbom, in je globoko ukoreninjen v njihovi psihi.

Zgodovinski viri dalje omenjajo selitve, ki jih organizira in podpira drzhavna oblast. Pri vseh takih preselitvah pa gre le za kolonizacijo, naselitev poljedelskega zhivlja v posamezne nove predele bodisi zaradi proizvodnje hrane bodisi zaradi obrambe drzhavnega ozemlja. Druzhbeni status poljedelcev se v raznih obdobjih in v razlichnih drzhavnih tvorbah sicer razlikuje po obliki, vendar je vedno v interesu drzhave, da ostanejo poljedelci zhivi in zdravi ter da nadaljujejo s proizvodnjo hrane. V zgodovini ni bilo nikoli v interesu drzhave, da bi kmete pod prisilo intenzivno spreminjala bodisi v vojake bodisi v meshchane.

Lakota na nekaterih obmochjih nedvomno prisili prebivalstvo k selitvi. Taka preseljevanja pa so vedno pripeljala do asimilacije priseljenega ljudstva in so bila vechinoma organizirana z namenom, da se zmanjsha shtevilo nezadovoljnega prebivalstva. Taki »nezadovoljnezhi« predstavljajo notranji problem za drzhavo, posebej she, che situacija ni bila pravilno politichno ocenjena.

Nujno potrebni fizichno-tehnichni pogoji za preseljevanja narodov

Uradna zgodovina je polna zapisov o selitvah etnichnih skupin in ljudstev, pri tem pa operira s shtevilkami vech stotisochev ljudi in z razdaljami prek 1000 km, s prehodi prek velikih naravnih ovir in z naseljevanjem na obmochja, ki se bistveno razlikujejo od prvotnih. Zelo so zgodovinarjem vshech selitve v smeri sever-jug, ki pa so predvsem za poljedelce vprashljive zaradi razlik v podnebju in poljedelskih kulturah. V chasu, ko naj bi se dogajale velike selitve narodov (od 5. – 8. st.), zgodovinarji v svojih spisih na majhnem obmochju menjavajo etnichne skupine, ki so zelo razlichne po veri, jeziku in obichajih, vse to pa v izredno kratkih intervalih (v glavnem v razponu najvech dveh generacij oziroma v chasu manj kot enega chloveshkega zhivljenja).1

Doba t. i.  velike selitve narodov je veliko blizhja danashnjemu chasu kot pa chasu prvih civilizacij v Podonavju, npr. obdobju vinchanske kulture. Tehnichne mozhnosti za vechje selitve so bile tedaj veliko vechje kot v chasu neolitika, zato je samo po sebi umevno, da v neolitiku preprosto ni bilo podobno ugodnih razmer za selitve kot v chasu padca rimskega imperija. Zato si najprej poglejmo nekatere selitve, ki jih ima uradna zgodovina za povsem realne.

Namen nashe analize je pokazati shtevilne stvarne tehnichno-fizichne probleme v primeru, da bi se selitev prebivalstva (celih narodov) odvijala tako, kot si to predstavljajo in kot o tem pishejo uradni zgodovinarji. Za analizo vzemimo npr. selitev z obmochja »nekje za Karpati«, odkoder naj bi se selilo 100.000 – 300.000 poljedelcev s celotnimi druzhinami in z vsem tistim, kar jih oznachuje kot etnichno, ekonomsko in politichno organizirano enoto, na jug Balkana, v skoraj mediteransko klimo,  na novem mestu pa naj bi nadaljevali svoje zhivljenje kot poljedelci v skladu s dotedanjimi izkushnjami in obichaji in z veliko privrzhenostjo svoji novi domovini. Opis takih selitev tako shtevilne populacije je povsem obichajen v zgodovinskih knjigah (niso pa redke niti selitve she z veliko vechjimi shtevilkami). Vendar je le redkokje najti vztrajanje pri trditvi, da se je selitev zgodila v toku enega samega leta, kot je to zapisano o selitvi Srbov na Balkan leta 626, ki sem jo izbral kot primer za prichujocho analizo.

Opis te selitve ima za podlago en sam dokument bizantinskega cesarja Konstantina Porfirogeneta,2  ki je zhivel v letih 905 – 959. Tej »zgodovinski resnici« so se prodali tudi nashi zgodovinarji, jo prilagajali in odstranjevali vsa dejstva, ki bi se zoperstavila temu scenariju.3 Neposredni rezultat teh ponaredb so shtevilne shtudije, v katerih se zgodovina Srbov do obdobja Nemanjichev daje v nich, obdobje pred tem se omenja le povrshno, zgodovina posameznih krajev in lokalnih vladarjev pa je le zgodovina nekih napol definiranih dezhel, pri tem pa sta si s svojim sistematichnim negiranjem dejstev tako uradna hrvashka zgodovina kot tudi Vatikan prisvojila velik del srbske zgodovine ter potrdila pravico Hrvatov in Shiptarjev do velikih delov srbskega ozemlja.

Che bi se to veliko preseljevanje Srbov res zgodilo, bi teh »izseljencev« moralo biti bistveno vech, kajti v tistem chasu je bilo podrochje Balkana zhe relativno gosto naseljeno z 2-3 milijoni prebivalcev. Domneva o shtevilnosti je pomembna, ker bi le tako priseljenci imeli dovolj mochi in energije, da zasedejo ta ozemlja, na njih tudi obstanejo in pozneje motivirano branijo svojo novo domovino. Da bi lahko kvantitativno ocenili tako preselitev, si bomo pomagali s podatki iz vojne literature, ki so rezultat podatkov in analiz vojnih dogajanj zadnjih nekaj stoletij. S tem bomo prishli do skupka tehnichno-fizikalnih dejstev, s katerimi moramo rachunati, ko analiziramo vojne pohode in preseljevanja prebivalstva..

Prebivalstvo Balkana je vse od obdobja neolitika pa tudi v chasu »priselitve Srbov« zhivelo od poljedelstva, bilo je privrzheno rodni zemlji, grobovom prednikov in rodovno-plemenski ureditvi  z organiziranim sistemom obrambe. Ta dejstva nikakor ne budijo nekakshnih zhelja po preseljevanju, zato bi bilo preseljevanje logichno le v primeru, da bi prishlo do neke konkretne motivacije, ki bi bila mochnejsha kot navezanost na rodno zemljo.

Poljedelci pridelujejo hrano v teku celotnega koledarskega leta in ta hrana se troshi sproti, zaloge pa v zimskem chasu. Presezhek hrane v skupnosti se  zamenjuje za druge dobrine ali pa se s hrano trguje znotraj rodu ali plemena tudi na shirshem obmochju. Druzhba 100.000 do 300.000 prebivalcev praviloma potroshi ravno toliko hrane, kolikor je pridela, ker bi v nasprotnem primeru presezhek hrane propadel, zato ni nobenega argumenta za dodatno vlaganje velikega truda. Mozhni proizvodni presezhki ene letine pri takem plemenu (v bistvu gre za majhno drzhavo) pomenijo vechjo blaginjo, dvig zhivljenjske ravni in dvig rodnosti, ki v konchni fazi iznichi to povechanje razpolozhljive hrane.

Sklep je jasen: prebivalstvo na ravni shirshe skupnosti nima na razpolago velikih presezhkov hrane (znotraj take enote se presezhki pojavljajo le pri posameznih skupinah in se v shirshem okviru druzhbe izmenjujejo ali pa troshijo). To pomeni, da je preseljevanje na velike razdalje (s tem sta povezana tudi nastanitev in obdelovanje zemlje) realno popolnoma nemogoche, ker preprosto ni zadostne kolichine hrane. Ob tem mnozhichna preselitev poljedelskega zhivlja pomeni tudi, da je treba poleg obichajne rezerve hrane za eno zimo zagotoviti she hrano za vse naslednje leto, kolikor traja preselitev, ter she za eno zimo, vse do nove letine. Torej gre za dvojno kolichino hrane, ki si jo mora to prebivalstvo od nekod zagotoviti. Odkod?

Tu pa pridemo do protislovja – tako velika skupnost, ki lahko proizvede in ima na razpolago tako veliko dodatno zalogo hrane, po preprosti logiki ne more biti revna. Ker je torej sama po sebi bogata – zakaj bi se selila? Le majhen del te zaloge v hrani je dovolj, da se pripravi na obrambo pred napadalci in roparji – tudi s tem, da si kupi obrambo od zunaj ali pa izkoristi svoje blagostanje tako, da si dokupi nove teritorije ali si jih sama agresivno osvoji. Tako je vsaka ideja preseljevanja iz tako bogatega obmochja povsem sprta z vsako logiko.

Kolikor sprejmemo domnevo, da se je ljudstvo, ki ga analiziramo (samo pogojno tu govorimo o Srbih leta 626, lahko gre za katero koli evropsko ljudstvo), kljub vsemu odlochilo za selitev, se kot prvo zastavlja vprashanje prevoza hrane, opreme, orodja, obleke, relikvij, zhivine itd.

Transportni problemi velikih selitev

Ena sama druzhina zadruzhnega tipa (taka organizacija je obstajala pri Srbih she do nedavnega) je shtela v povprechju 30 chlanov, in to treh generacij, od katerih vsaj del nikakor ni zmozhen  prepeshachiti razdalj od 1000 do 1500 km. To pomeni, da so za prevoz potrebni vozovi. Na poti se je treba hraniti s svojo hrano, hkrati pa je treba poskrbeti tudi za to, da bo do novega bivalishcha preneseno dovolj hrane do naslednje letine.

Vojashka literatura zelo natanchno definira pojem obroka. V vojski od rimske dobe do zadevnega obdobja »velikega preseljevanja narodov« je dnevni obrok za enega vojaka tehtal 500 – 1000 gramov. Zaradi poenostavitve rachunajmo, da bi prishel na vsakega chlana druzhine le obrok hrane, nujen za prezhivetje, kot je bil dolochen v Napoleonovi vojski, tako v vojni kot v miru, s tezho 350 gramov. Za chas do prve nove letine v novem bivalishchu, kar znese skupaj 500 dni, mora ena druzhina prevazhati s seboj okoli pet ton suhe, koncentrirane hrane. Taka prehrana pa, che je v praksi sploh mogocha, v teku osemnajstih mesecev nedvomno privede do mnozhichnih kronichnih obolenj, avitaminoze itd.

Hrana, potrebna za zhivino, je nekajkrat tezhja od hrane za ljudi. Zgolj za prehranjevanje enega samega konja je potrebno 3 – 5 kg ovsa in 3,5 – 5 kg sena dnevno. Jasno je, da ljudstvo, ki se seli, ne more rachunati le na pasho ob poti oziroma na nabiranje zhivinske krme ob poti. To bi povrh vsega tudi zelo upochasnilo gibanje. Prav tako je treba voziti s sabo seme vseh potrebnih kultur (na poti ni mozhnosti nakupa, ker bi bilo sicer treba imeti s sabo veliko kolichino blaga za menjavo); to dejstvo seveda nobenemu zgodovinarju ne pride niti na rob pameti. Navadno si predstavljajo, da si taki potujochi kmetje nabavljajo oziroma kupujejo hrano od staroselcev, pri chemer pozabljajo, da so ti migranti za staroselce v bistvu sovrazhniki, ker unichujejo njihove pashnike in njive. Za setev zhitaric mora imeti druzhina s seboj vsaj eno tono semena, prav tako seme za druge kulture (zelenjavo ipd.). S seboj mora imeti tudi nekatere najvazhnejshe rezervne dele »mehanizacije« oziroma orodja za obdelavo zemlje. Poleg tega mora imeti she opremo za pripravo hrane med potjo (npr. tezhak mlin za mletje zhitaric). Vse to pomeni, da mora druzhina prevazhati s seboj okoli dve toni tovora.

Na enega konja lahko nalozhimo okoli 25-30 % njegove lastne tezhe. Za normalno opremljenega vojaka, ki tehta 100-120 kg, je potreben mochan konj s tezho 400-500 kg. Na povprechnega tovornega konja lahko nalozhimo okoli 100 kg tovora. Vprezhni konj lahko na ravnih in dobrih poteh vleche tudi svojo trikratno tezho, toda v gibanju po tezhkem terenu in slabih poteh maksimalno le svojo lastno tezho, priblizhno 500 kg.

Tako pridemo do izrachuna, da samo ena druzhina potrebuje pet tezhkih vozov z 2-4 vprezhnimi konji ali z govedom, kar skupaj znese okoli 50 tovornih konj. Toliko konj pa druzhina ne more imeti, saj je za njeno eksistenco na mestu, odkoder se selijo, za oranje in prevoz letine dovolj le ena tretjina te kolichine, vzdrzhevanje vechjega shtevila zhivine pa bi bilo nerentabilno. Poleg tega je tudi potrebno, da sta vsaj dva druzhinska chlana vojaka.

Vse to pomeni, da mora posamezna druzhina poleg gore hrane za ljudi in zhivino imeti she velik »vozni park«, z velikim shtevilom vprezhne zhivine. Zraven  samo po sebi umevno sodijo tudi zhrebci in teleta, prashichi in drobnica, perutnina, zajci ipd. Problem preseljevanja vsega tega je tehnichno-fizichno popolnoma nereshljiv, da o pomenu zhivine, perutnine in drobnice za kmeta niti ne govorimo.

Zakaj naj bi se bogati kmetje selili?

Sklep je vech kot jasen: tako bogastvo, ki ga predstavljajo zaprege, vozovi, velika in mala zhivina ter ogromna kolichina hrane tako za ljudi kot zhivali, je povsem nezdruzhljivo z motivi za preselitev v neznano okolje, ki je poleg tega do prishlekov tudi sovrazhno razpolozheno, med neznane ljudi, kjer bi ta druzhina morala zacheti novo zhivljenje v bistvu z nichle, na vsak nachin pa bi bila veliko revnejsha kot v stari domovini.

Vse navedene shtevilke moramo she povechati za dodatne odstotke, ker taka selitev zahteva tudi selitev verskih relikvij, svechenikov, obrtnikov (ki bodo na dolgi poti polno zaposleni), orodja itd. Poleg vsega zhe navedenega pa je na poti skozi neznane oziroma slabo poznane kraje zaradi tako velike kolichine hrane in zhivine pohodna mnozhica velika vaba in relativno lahek plen za roparje. Zato je treba imeti tudi lastno vojsko, ki naj shteje od 10.000 – 30.000 vojakov, od tega vsaj 3.000 konjenikov.

 

Iz srbshchine prevedel in priredil Milan V. Smolej

 

_______________ 

1 Glej ilustrirani atlas Colin Mc Evedy, Penguin books 1979, in zemljevide v tej knjigi.

2 Konstantin VII. Porfirogenet: Razprava o narodih (De administrando imperio – O upravljanju cesarstva).

3 Ta Porfirogenetov spis z njegovim pogubnim vplivom na razlago srbske zgodovine je bil analiziran na vsaj dveh znanstvenih srechanjih,

zadnjich leta 2004 na srechanju SANU v Nishu. S pomochjo obilnih dokazov je bilo dokazano, da gre za potvorjen dokument, ki ga je v zachetku 17. st. ukazal Vatikan.

 

 

Dragoljub Antich (Beograd, 1953) je magister tehnichne fizike, zaposlen na Inshtitutu za nuklearno fiziko v Vinchi pri Beogradu. Med drugim je avtor vech kot 180 znanstvenih in strokovnih razprav s podrochja jedrske fizike. Poleg delovanja v svoji stroki je vnet raziskovalec srbske in indoevropske zgodovine, ki jo raziskuje s stalishcha fizichno-tehnichnih mozhnosti in zastopa teorijo zgodovinske kontinuitete. Napisal je vech knjig na to temo in je tudi eden glavnih sodelavcev zalozhnishke hishe Peshich in sinovi, ki jo vodi Vesna Peshich, hchi Radivoja Peshicha, svetovno znanega arheologa, antropologa, zgodovinarja in jezikoslovca, ki je odkril in analiziral ter predstavil svetu t. i. vinchansko pisavo, najstarejsho pisavo v zgodovini chloveshtva. (Op. prev.)

 

(nadaljevanje v naslednji shtevilki)

 

 

Veliko preseljevanje narodov II, Revija SRP 89/90