Revija SRP 87/88

Bogdan Novak

 

PETA STRAN KVADRATA

 

Pri Mladinski knjigi je z letnico 2008 izshla knjiga Chetrta stran trikotnika s podnaslovom Znameniti Slovenci in slovenska drushtva v Bosni in Hercegovini 1878-2000, 467 strani. Uredil jo je Stanislav Korbar, njegov svetovalec je bil Ivo Svetina. Delo je nastalo v okviru raziskovalnega projekta z enakim naslovom, kot se glasi podnaslov te knjige. Nosilec in izvajalec projekta je bil Slovenski gledalishki muzej Ljubljana, kot soizvajalec je sodelovalo drushtvo Consortium artisticum Ljubljana.

Knjiga po posameznih poglavjih obravnava po ne povsem jasnem kljuchu ljudi, ki so delovali v BiH na posameznih podrochjih druzhbenega delovanja: v gospodarstvu, delavskem gibanju, sholstvu, shportu, zdravstvu, cerkvi, knjizhevnosti, gledalishchu, filmu in RTV, likovni umetnosti, arhitekturi, arheologiji in muzejstvu ter na koncu v slovenskih drushtvih.

Pri tem snovalci knjige zaradi dreves niso videli gozda. Povsem so izpustili tiste Slovence, ki smo k povezovanju Slovenije in BiH prispevali najvech: novinarje. V poglavju o RTV Sarajevo ni niti omenjeno, da je bil eden od direktorjev TV Sarajevo po drzhavljanski vojni Slovenec. Prav tako nismo omenjeni dopisniki slovenskih medijev iz Sarajeva, ki smo zhiveli in delali v BiH. Na prvem mestu Alenka Auersperger, ki se je takrat pisala Matich, ker je bila porochena s filmskim rezhiserjem Ivico Matichem. Bila je dopisnica RTV Slovenija, njen sin Amir Muratovich pa je danes znan rezhiser v Sloveniji. Nato prvi redni dopisnik iz Sarajeva za Delo Mishi Bauer, ki je danes urednik Slovenskih Novic. Za njim moja malenkost, ki sem bil dopisnik Dela od 1974-1979, porochal sem tudi za Radio Slovenija. Ne le, da sem izchrpno seznanjal Slovence z druzhbenimi razmerami v BiH, she posebej skrbno sem spremljal tamkajshnjo politiko, gospodarstvo, kulturo, predstavljal in prevajal bosanske in hercegovske pisce, ne nazadnje sem v mestu ob Miljacki napisal svoj prvi roman Na drugi strani Ljubljanice. V 12. knjigi sage Lipa zelenela je pa sem izchrpno opisal zhivljenje slovenskega novinarja v Sarajevu in BiH. Za svoje delo v BiH sem prav na predlog bosansko-hercegovskega izvrshnega sveta dobil nagrado Tomshichevega sklada 1979. Sledila sta mi Vili Einspieler in Vojko Flegar. Nihche od nas ni omenjen v knjigi niti z besedico. Treba bi bilo raziskati she delo Slovencev, ki so bili zaposleni na tem podrochju v RTV Sarajevo in v Oslobodjenju in njegovih izdajah. Pa novinarje Slovence, ki so na terenu spremljali drzhavljansko vojno v BiH.

V knjigi manjka tudi pisatelj Janko Mlakar, ki je potoval po Bosni in Hercegovini, kar je popisal v svoji humorni zgodbi Gospod Trebushnik na slovanskem jugu (1910).

Medtem pa so navedeni v knjigi mnogi Slovenci, ki so v tem chasu samo pomolili nos v BiH, npr. nastopili na enem koncertu, eni predstavi in potem nikoli vech. Celo takshni so nashli svoje mesto v tej monografiji, ki so si zheleli priti v Sarajevo, pa jim to ni uspelo (npr. dirigent Zvonimir Ciglich).

Tako torej mine slava sveta: v povrshnosti in neznanju.

Ali pa je za vsem skupaj kaj drugega?