Revija SRP 87/88

Bogdan Novak

 

BRATJE SESTRE SMRTI

 

Vesel roman o poslednjih recheh

 

(I)

 

Krishtof in Miha sta gazila sneg proti devetnajsti vezhici na Zhalah, ki je nosila Nikolajevo ime. Sneg je bil suh, zato se ni lepil na njuni chrni obleki, ki sta bili sicer ponosheni, vendar dovolj negovani, da sta bili videti she spodobni. Le na zavihkih, robovih in gubah sta se motno svetlikali zaradi likanja.

»Suh sneg je,« je pripomnil Krishtof, skoraj dva metra visok orjak z rdechkastimi lasmi, postrizhenimi na shchetko, in s shtrlechimi ushesi. Obleka mu je bila skoraj pretesna. »Hvala bogu, nama vsaj ne bo zmochil obleke.«

»Saj, saj,« je prikimal Miha, she najbolj podoben mali Rodinovi plastiki. Bil je komaj meter in pol visok, pleshast, debelih mesnatih ustnic, okrogel, a ne debeluhar. »Takega je lazhje gaziti. Chutim, da je suh, ne da bi ga pogledal, ker shkriplje pod nogami in zlahka ga otresesh z obleke. To shkripanje me spominja na ocheta. Njemu so vedno shkripali chevlji, pa che so bili novi ali stari. Razumesh: sploh mu ni bilo treba snega, njemu so shkripali tudi po suhem, sredi poletja, tako da je bilo slishati, kot da hodi v najvechji vrochini po snegu.«

»Menda shkripljejo chevlji, ki niso plachani,« je vedel Krishtof. »Mogoche bi malce postala.«

»Che tako menish,« se je strinjal Miha. »Kar se pa chevljev tiche – oche jih je vedno plachal poshteno, pa so kljub temu shkripali. Ali namigujesh na kaj drugega?« Preteche ga je pogledal izpod chela.

»Nich ne namigujem,« je odkimal Krishtof. »Lahko, da je imel vroche noge in je usnje takoj izsushil. Mogoche bi jih moral namazati z oljem, tako kot stare techaje, ki tudi shkripljejo, che so izsusheni,« je rekel Krishtof in segel v notranji zhep suknjicha. Izvlekel je tridecilitrsko ploshchato plastichno steklenico, "zhepnega janeza". »Tudi suho grlo zachne kmalu shkripati, che ga ne podmazhesh,« je resno dejal in nagnil plastenko. Poshteno je vlekel iz nje, in medtem ko se je v zimski tishini slishalo samo klok klok klok, je pobozhno buljil z ochmi proti nebu. Okorno je odstavil plastenko od ust in si obliznil ustnice. Zajel je sapo. »Kot medica je,« je rekel. »Prav zdravilno v tem mrazu. Brendi je.«

»Ne verjamem, dokler se ne prepricham,« je Miha stegnil roko po pijachi. Krishtof je rahlo umaknil roko, potem se mu je obraz omehchal in pustil mu je zhepni zaklad. »Plastenka je od finske vodke,« je nadaljeval Miha. »Kako naj ti verjamem na besedo, da je  v njej brendi?«

»Zaupaj prijatelju in svojemu okusu,« je hripavo shepnil Krishtof. Imel je raskav glas od cigaret in pijache ter rahlo bebav obraz. »Che zhe ne prijatelju, potem vsaj okusu.«

»Mhmmm,« je godel Miha in debelo pozhiral. Pod ochmi je imel velike, viseche meshichke, napeta lica pa zardela in preprezhena z mnogimi drobnimi rdechkastimi in vijolichastimi zhilicami. Zajel je sapo, potem spet naglo zvrnil plastenko. »Res je brendi,« je prikimal in zhalostno gledal za pijacho, ki je romala nazaj v Krishtofov zhep.

»Sem te zhe kdaj ogoljufal?« se je zgrozil Krishtof.

»Ne, pri pijachi pa res ne,« se je strinjal Miha.

»Pri pijachi pa res ne!« je kriknil Krishtof, da je odmevalo med grobovi. Zdaj mu je lahko vrnil za tisto namigovanje o ochetovem poshtenju in chevljih. »A pri drugih recheh pa?«

Pretresen je segel znova v zhep in naredil dolg pozhirek.

»Nisem tako mislil,« se je branil Miha. V zadregi se je z dlanjo pogladil po prsih. Njegova chrnina je bila rahlo bolj oguljena od Krishtofove in na oprsju se je mastno svetila, ker se je ob vsaki zadregi pogladil z roko.

Skupaj sta bila videti kot David in Golijat.

»Ampak rekel si tako,« je trmoglavil Krishtof in nerad izpustil plastenko v Mihove roke, cheprav ga je imelo, da bi mu jo odrekel. »Hejhej! Nikar ne pozhlampaj vsega naenkrat!« je nestrno dodal in mu iztrgal pijacho iz rok. Skrbno je privil kovinski zamashek in pogledal plastenko proti svetlobi. Bila je polna do polovice. »Tole je vse, kar imava do konca pogreba. Treba bo vzdrzhati!«

Spravil je "zhepnega janeza" v suknjich in se potrepljal po izboklini, ki je nastala na prsih, pri chemer je nabral obraz v zhalostne gube.

Nadaljevala sta pot. Po sipkem snegu sta prigazila do Nikolajeve mrlishke vezhice. Pred vhodom je chakala suhljata zhenichka. Pristopila sta s povesheno glavo in ji mrmraje izrekla sozhalje.

»Sorodnika? Blizhnja? Daljna? Sta ga sploh poznala?” je hlastno zachebljala zhenica.

»Poklicna zhalovalca sva, gospa,« je zagodrnjal Krishtof. »Iz firme Hipnos deoo. Najeli ste naju.«

 »Oh, saj res!« je veselo vzkliknila, kot da ne bi le nekaj metrov proch lezhal njen pokojni mozh. »Poklicna zhalovalca! Sem si kar mislila, da ne bo nikogar drugega na pogreb. Zato sem vaju tudi najela.« Za hip je obmolknila in si ju ocenjujoche ogledovala. »No ja, za ta denar ...« si je zagodla v brado. Pogledala je v vezhico. »Sta videla vence? Edi svojemu prijatelju Cirilu. JBT svojemu zvestemu Cirilu. Nisem hotela, da bi pisalo Josip Broz Tito, ker bi bilo to morda nepriljubljeno v danashnjih dneh.«

»JBT, to me spominja na JBTZ,« je pripomnil Miha. »Saj veste, tista afera ...«

»Ja! Tam Ciril ni imel vech zraven svojih prstov, sicer ne bi zadeve zavozili, kakor so jo ... In tale venec! Fidel svojemu zvestemu Cirilu. S Kube. Saj priznam, no, da sem jih sama narochila,« je govorichila vdova. »Nameravala sem narochiti tudi enega s podpisom Josip Visarionovich svojemu zvestemu Cirilu, vendar sem se premislila. Chasi niso vech primerni. Ampak, che bi bili vsi ti veliki revolucionarji she zhivi, bi mu prav zagotovo poslali vence.«

»Seveda,« je usluzhno rekel Krishtof in z roko prikril zehanje.

»Edi je imel mojega mozha she posebno rad, bil je pomemben partijski funkcionar,« je pojasnjevala vdova, ki je neprestano med govorjenjem migala s cheljustjo sem ter tja, kot da bi imela preveliko zobno protezo. »Ko je Edi umrl, je prishel Tito v Ljubljano na njegov pogreb. Moj pokojni mi je povedal vic za deset let Golega otoka. Vesta, katerega?«

»Ja, da ga je Edi sprejel mrtvo hladno,« je tiho dejal Miha. »Vsi smo si takrat pripovedovali ta vic. Nisem pa vedel, da je bil dober kar za deset let.«

»Kateri Edi?« je zinil Krishtof in debelo gledal.

Miha se je vzpel na prste in ko se je Krishtof sklonil, mu je shepetaje siknil na uho:

»Tisti Edi, ki te bo pokavsal spredi!«

Krishtof je she bolj izbuljil neumne ochi.

»Najmanj za deset let. Ko je bil moj rajnki she notranji minister, bi dobili she vech. Morda s kladivcem po glavi, vsekakor pa bi v lavorju odnashali kri iz sobe, kjer bi vas zaslisheval. Toda nikogar ni na pogreb,« je zhalostno dejala vdova. »Sem si kar mislila. Zato sem tudi najela vaju, da bo vsaj kdo shel za krsto. Otroci so zdaj v drugih strankah. Socialdemokratskih, prenoviteljskih, slovenskih ljudskih ... sramujejo se ocheta, ker je ostal zakrknjen komunist. Do smrti je govoril, da bodo ljudje zhe she videli, kaj je kapitalistichni sistem. On ga je izkusil na lastni kozhi. Njegovi otroci pa zdaj pljuvajo po komunizmu in psujejo vse, kar jih spominja nanj. V nich dajejo, za kar se je njihov oche boril. Zato jih tudi ni na pogreb. Bi jim volivci menda zamerili, che bi se prikazali na pogrebu svojega ocheta. Saj vem, priplazili se bodo na skrivaj. Ponochi bodo prishli na gomilo svojega ocheta in ga prosili odpushchanja za to, da so ga izdali, ker se niso upali na njegov pogreb. Vsi trije. Ampak chaka jih presenechenje. Telefonirala bom upravi pokopalishcha, da bodo prishli ponochi skrunit grob mojega mozha pripadniki sovrazhnih strank. Upam, da bodo imeli precej tezhav, preden bodo pojasnili svojo navzochnost.«

»Seveda, gospa,« je mehanichno dejal Miha.

»Ciril je bil? Visok partijski veljak?« je nenadoma zachelo zanimati Krishtofa. »Poznal sem samo enega partijskega funkcionarja. Shepavega Tinchka, bil je partijski sekretar osnovne organizacije zveze komunistov na zheleznici. Slab chlovek – nikoli ni dal za pijacho.«

»Ja,« je potrdila vdova. »O mojem so tudi govorili marsikaj. Da je s kladivom razbijal glave belogardistom in drugi golazni. Pa ni res, cheprav so ga klicali Cirilchek – Kladivchek. Samo zaslisheval jih je. Ni bilo res, mislim to o kladivu. S cepinom jih je. S pravim gornishkim cepinom. Bil je vnet obozhevalec Trockega. Vse zhivljenje zvest partiji. Dlje, kot je partija zhivela. Tudi partizanski pevski zbor ni hotel priti na njegov pogreb. Zahtevali so honorar kot za samostojen nastop v mestni koncertni dvorani. Ja, gospa, zdaj smo v kapitalizmu, na svobodnem trgu, so mi nakladali. Tako smo torej chisto sami.«

»Ja, sami, gospa,« se je strinjal Miha.

»Hvala bogu, da ima pogrebna agencija poklicne zhalovalce,« je vzdihnila zhenica. »Bilo bi mi grozno, che bi shla za pogrebom chisto sama. Nikoli nisem bila rada chisto sama s Cirilom. Tisti cepin je imel doma na steni. V druzhbi se pochutim precej bolje. Res sem vama hvalezhna.«

Poklicna zhalovalca sta se sposhtljivo priklonila. S kotichkom ochesa sta videla, da zhe prihajajo grobarji. Napochila je ura pogreba.

»Hotel je, da bi ga sezhgali,« je shepnila vdova, kot bi se bala, da jo bo slishal pokojnik. »In na koncu se je spravil z bogom. Duhovniku se je spovedal svojih grehov. Mlademu kaplanu. Precej dolgo je trajalo. Ne vem, kaj vse mu je povedal, ampak duhovnik je prishel iz sobe bled kot smrt in roke so se mu tresle. Zato bo vodil pogreb gospod zhupnik.«

»Razumeva,« je shepnil Krishtof in ji zarotnishko pomezhiknil. »Gospa, nich se ne vznemirjajte. Poklicni zhalovalci smo vajeni vsega hudega.«

Grobarji so pristopili, nalozhili vence na lafeto in popeljali kratek sprevod chez pokopalishche proti grobnici, kjer naj bi pochival tovarish Ciril. Grobnico je imel she od povojnih chasov, ko so jo zaplenili znani predvojni druzhini kapitalistov, druzhino pa odpeljali v neznano, tako da ni prezhivel nihche, ki bi lahko ob restavraciji demokracije zahteval nazaj druzhinsko premozhenje.  

Pokopalishche je bilo odeto v belo snezhno odejo; sredi te beline je bil chrn madezh: lafeta s cvetjem, grobarji, zhupnik z ministrantom, ki je nosil superge in kavbojke pod belim koretljem, pokojnikova zhalujocha vdova in poklicna zhalovalca. Chrnina se je ostro odbijala od beline.

Tovarish Ciril je na lastno zheljo pochival v zhari, sezhgan po vseh predpisih, ker se je bal, da bi se sicer zaradi svojih grehov, ki so mu tezhili vest, vrachal na ta svet. Kot vampir s kladivcem, pardon, s cepinom! Ali pa se je bal, da bodo njegove kosti kakshni klerofashistichni revanshisti vrgli v katero od roshkih brezen, med kosti pobitih belogardistov. Brrr!

Vdova je mislila na otroke, ki jih ni bilo na pogreb. Grobarji niso mislili na nich, ker tega ni bilo v opisu delovnih nalog. Postarni zhupnik je veselo mislil na hudicha, kako si mane roke v prichakovanju Cirilove dushe. Shtirinajstletni ministrant je imel pred ochmi podobice iz pornografske revije in napete hlache, varno skrite pod koretljem. Zhalovalca pa sta mislila na pozhirek, ki si ga bosta privoshchila pri Zadnji kapljici takoj, ko bo konchan ta usrani obred.

 

+++

 

Konchno je bil obred konchan. Zhalovalca sta vrgla pokojnemu Cirilu cvet na zharo in odshla proti hishi, v kateri je imelo podjetje Hypnos d. o. o. svoje poslovne prostore.

»Huuu! Kakshen mraz! Brrr!« si je orjashki Krishtof hukal v pesti, s katerih si je ob vstopu v poslopje snel rokavice.

Za njim je hodil pritlikavi, pleshasti Miha z bebavim nasmeshkom na obrazu in ves chas je samodejno kimal.

V sobi je bil samo Gashper, lastnik firme poklicnih zhalovalcev Hypnos d. o. o., imenovane po Grku Hypnosu, bogu spanja in bratu dvojchku sestre smrti. Ob njem je lezhala psichka nedolochne pasme, srednje velikosti, kosmata, vsa chrna, le konichke tachk je imela bele, zato so jo klicali Tachka.

Gashper je bil nekoch, v prazgodovini svojega zhivljenja profesor filozofije, napisal je celo nekaj knjig in dolgo vrsto strokovnih chlankov, potem pa ga je zvila botra pijacha, da se mu ni vech dalo zahajati v sluzhbo, ki zhe tako ali tako ni bila prevech naporna. Postal je postopach in kloshar, poleti in pozimi je hodil naokrog v lovskih gumijastih shkornjih. Marsikaj je izkusil, potem pa se je neprichakovano odlochil in ustanovil podjetje poklicnih zhalovalcev.

»Ljudje so na pogrebih tako prekleto osamljeni,« je razlagal prijateljem postopachem med enim in drugim pozhirkom. »Nikoli v zhivljenju ni chlovek tako zelo sam, kakor prav na pogrebu. Chloveshko roko potrebuje takrat in chuteche srce ob sebi. Ta potreba je nepoteshena, zato je tu naravni prostor za moje podjetje. Ustanovil bom firmo, v kateri lahko narochish poklicne zhalovalce. Zhalujochim ostalim bodo stali ob strani in jim nudili uteho.«

»Che bo to vrglo kaj pijache, potem ne rechem,« je dvomeche zagodrnjal Krishtof, ki se je nekoch davno zhe vdal pijachi, ker se mu ni vech ljubilo premetavati premoga z vagonov na zheleznishki postaji. S shiroko shaflo je metal vse dni premog z vagona na tovornjak, potem so shli pit, spet metat premog, pit, premog, pit ... Potem se mu je nenadoma zazdelo, da je tisto metanje premoga med enim pozhirkom in drugim povsem odvech, in da bi lahko poslej samo she pil, kajti od popivanja te mishice na rokah, nogah in na hrbtu bolijo dosti manj.

»Seveda!« je vzkliknil filozof Gashper. »Ne bo nam treba vech prosjachiti za denar za pijacho, ampak si ga bomo zasluzhili mimogrede, brez posebnega truda.«

Tako se je zachelo. Na Zhalah so radi sprejeli poklicne zhalovalce v svojo razshirjeno ponudbo, she posebej, ker jim zanjo ni bilo treba nichesar narediti, pobrali pa so trideset odstotkov njihovega honorarja. Poslej so poleg kataloga krst uvedli tudi katalog s fotografijami shtirih zhalovalcev v chrnini: Gashperja, Krishtofa, Mihe in Alfonza.

Zachuda je posel lepo cvetel. Ljudem se je zdelo imenitno, da so poleg cvetja, vencev, krste, pevcev in vsega drugega lahko narochili she poklicne zhalovalce, ki so ustregli vsaki zahtevi. Bilo je tako nobel.

Lahko so narochili poklicne zhalovalce zato, ker so bili poleg grobarjev Zhal edine zhive dushe, ki so poleg svojcev prishle na pogreb. Nekateri so zheleli, da so se najeti zhalovalci pomeshali med pogrebce in se predstavljali za bogate sorodnike umrlega iz tujine. Drugi so jih hoteli iz prestizha: naj se ve, da smo imeli na pogrebu tudi plachane zhalovalce, da si mi to lahko privoshchimo. Tretji so bili zanje iz estetskih razlogov. Krsta z grobarji, venci, cvetje na lafeti, zhupnik, ministranta, zhalujochi ostali, potem pa shtirje poklicni zhalovalci v strogi chrnini, kar je delovalo she posebej slovesno, saj dandanes vechina ljudi pride na pogreb v vsakdanji obleki, celo v kavbojkah. Brezhibno odeti v chrno pa so poklicni zhalovalci dajali pogrebu she posebej uraden pechat. Bilo je tako lepo, da so nekateri na pogrebu celo jokali.

Svojo pisarno so imeli zhalovalci firme Hypnos d. o. o. v razpadajochi hishi poleg Zhal, da so bili pri roki svojim poslovnim druzhabnikom, strankam in delovnemu mestu.

»Huuu! Kakshen mraz!« je zahukal v svoje premrle dlani tudi pleshasti Miha, ki je skoraj neopazno prishel v pisarno za plechatim Krishtofom.

»Zato pa kuham vino,« je pokimal shef Gashper. »Danes sem vanj dodal malce posushene materine dushice. Me prav zanima, kako bo uspelo.«

»Jaz sem sicer shnopsar, ampak v sili hudich muhe zhre in vino pije,« je zagodrnjal Miha. »Sploh pa mi zadostuje v vinu samo alkohol.«

Pleshasti Miha, chlovechek v poznih shestdesetih letih, je bil nekoch rachunovodja v veliki slovenski firmi. Potem se mu niso ujemali rachuni in se je znashel v zaporu. Chisto po nedolzhnem, je zatrjeval vsakemu, ki ga je hotel poslushati ali pa ne. Ko se je vrnil iz zapora, ni dobil vech sluzhbe, zato se je podal med klatezhe in potepuhe. Druzhba, zhena, otroci, vsi so se mu odrekli in ga zapustili. Svojo novo druzhino je nashel najprej za shankom, pozneje pa v Hypnos d. o. o. Druzhabnike je imel za brate, ki mu pomagajo v stiski, kajti najbolj se je bal tega, da bi nekoch ostal chisto sam samcat na tem dolgochasnem svetu.

»Zgodnji pogreb je bil,« je pripomnil Krishtof. »Obichajno ne pokopavajo tako zgodaj, ampak tem se je zares mudilo, da bi ga chim hitreje spravili pod rusho.«

»Vdova je tako zhelela,« je Gashper skomignil z rameni in jima natochil kuhanega vina. »No, kakshno je?« ju je nestrpno vprashal.

»Vsaj toliko pochakaj, da ga neseva k ustom,« je zagodrnjal Miha in previdno srknil vrelo pijacho.

»Dobro bo,« je prikimal Krishtof. »Predvsem zato, ker je toplo. Mimogrede – kakshno svinjarijo si pa spet vrgel vanj? Chuden okus ima.«

»To je materina dushica,« je blazheno odvrnil Gashper. »Saj pravim, nekoch bom izdal she zadnjo svojo knjigo. Kuharico s tisoch recepti za kuhano vino. Vinjena kuharica bi bil morda kar dober naslov.«

Vrata v pisarno so se hrupno odprla. Vstopil je gizdalin pri dvainshtiridesetih, najmlajshi v vsej firmi.

»Zapri vrata!« je zagrmel Krishtof.

»Vedno pridesh zadnji,« je zagodrnjal Miha.

Alfonz, chetrti od poklicnih zhalovalcev druzhbe Hypnos d. o . o., je zadrlesknil vrata, da so se s treskom zaloputnila. Obesil je svoj chrni povrshnik na obeshalnik za vrati. Iz zhepa povrshnika je shtrlela kratka mobijeva antena. Slekel si je rokavice, jih dal v chrn klobuk iz zajchje dlake, potem je tja spravil she chrn svilen shal. Pomel si je roke. Globoko je potegnil zrak v nosnice, da so se mu napele prsi.

»Vino!« je vzkliknil. »Kuhano vino!«

»Nekako je treba zacheti,« je zagodrnjal Miha.

»Ne vem, zakaj me tokrat kuhano vino spominja na mojo mamo,« je zamishljeno pripomnil Alfonz.

»Zato, ker je v njem materina dushica,« je zinil Krishtof in se spachil z obrazom v ostudno grimaso. »Gashper spet dela poskuse, kako pokvariti vino in nashe zhelodce. Spet nov recept.«

Gashper se je smehljal, ker je vzel pripombo za prijateljsko zbadanje. V kozarec z zhlichko je nalil kuhano vino za Alfonza.

»Na, Fonzelj,« mu je slovesno izrochil kozarec, kot da gre za relikvijo. »Ti bosh znal ceniti moja prizadevanja, ker imash prefinjen okus.«

Alfonza so namrech vsi klicali za Fonzlja. Fonzelj je bil upokojenec kljub svojim mladim letom. Prej je bil policist, ki so mu leto dni zajebavanja folka shteli za leto dni in pol pokojninske dobe. Tako si je pri shtiridesetih letih zhe nabral triintrideset let delovne dobe, ker pa se je ravno takrat zamenjala oblast, so ga po posebnem administrativnem zakonu upokojili s polno pokojnino.

Preprosteje povedano: so se ga iznebili. Pa ne zato, ker je na patruljah pushchal avtomobil vedno le pred gostilnami, kjer je najraje uradoval, pach pa zato, ker je bil prevech zvest komunistichni partiji. Po gostilnah tako ali tako posedajo vsi policaji. Che se malce zapeljete krizhem krazhem po domovini, najdete skoraj pred vsako boljsho gostilno parkiran prazen policijski avtomobil, kar utemeljujejo s frazo "preventivno zastrashevanje".

Kot policaj je bil Fonzelj vajen stikov z ljudmi in prijetnih kramljanj, pa jih je iskal she naprej, saj je bil kot mlad upokojenec she poln mochi. Nashel jih je tam kot vedno, v gostilni za shankom. V dveh letih se je povsem zapil, se lochil in postal potepuh, dokler ni srechal Gashperja, s katerim se je spoprijateljil, in bivshi filozof ga je vzel v svoje podjetje, v katerem je lahko popival zastonj.

Imel je eno samo slabost, che smemo tako poimenovati njegovo nagnjenje. Morda pa je bila krepost?

»Kakshna vdova!« je vzklikal Fonzelj, ko je srknil dolg pozhirek kuhanega vina. »Kakshni joshki! Kakshna rit! Vendar me ni spustila blizu. Mogoche bi se ji lahko diskretno priblizhal, toda zhe v kapelici sem opazil, da se pusti otipavati samo nekemu sorodniku. Ves chas jo je tolazhil, sklanjal se je k njej, buljil ji je v shtrleche joshke, otipaval jo je po pasu in nizhje, kadar je mislil, da ga nihche ne vidi. Toda budno oko postave opazi vse! Deset let mlajshi je od nje. Zdaj je takshna moda, da imajo punce rajshi deset let mlajsha moda. Brrrr!« se je stresel in dodal: »Pokvarjenke!«

»Spet nisi prishel na svoj rachun,« se mu je posmehnil Miha.

»Kdo pa to pravi?« se je namrdnil Fonzelj. »Vdova je imela mlajsho sestro. Neporocheno. Devico! Jezus, moral sem jo uchiti abecede spolnosti. Vendar je bila dobra uchenka. Zhe na sedmini pri Treh okostnjakih, kamor so me povabili s seboj, ker to je bila fina familija, ki ve, kaj je spodobnost, sem jo pod mizo drzhal za muco. Imela je tiste moderne shiroke kratke hlache ali hlachno krilo, kaj jaz vem, kaj je to, je pa praktichno. Spodaj je nosila volnene chrne nogavice. Povem vam, fantje, ko se volna premochi ...«

»Dajmo, rajshi poglejmo, kaj nas she chaka danes,« je predlagal Gashper kot vsako jutro. »Krishtof in Miha sta zhe bila na pogrebu. Opoldne imamo vdovo Klaro, tja gremo vsi shtirje. Ob treh je pogreb gospoda Dolezhala, tja gre samo Miha, ob petih je pogreb gospoda Pivnika, narochen je Fonzelj. To bi bilo vse za danes.«

»Vdova Klara?« je hlastnil Fonzelj. »Kakshna pa je?«

»Tepec! Policaj!« je siknil Miha. »Vdova Klara je trda in mrzla, kajti njo bodo pokopali. Ali pa si postal zhe takshna potreba, da bi se lotil tudi pokojnice?«

»Pomota!« je mirno zagodrnjal Fonzelj. »Ne zameri.«

»Na pogrebu vdove Klare se bomo morali izdajati za bogate sorodnike iz Nemchije,« je povedal Gashper. »Fonzelj, ti molchi in samo kimaj, ker ne znash tujih jezikov. Mi trije bomo govorili samo nemshko. Ti, Fonzelj, bosh kot obichajno mutasti sorodnik.«

Fonzelj je pokimal. Potem je zinil:

»Pa kaj pomaga ljudem, che znajo tuje jezike? Ko sem bil she v uniformi, je prishel k meni in h kolegu neki turist. Kot zhival se je muchil in naju sprasheval v vseh mogochih jezikih. Kaj jaz vem, kaj je hotel. Kakshnih sedem jih je znal. Potem je le odnehal in odshel. Sem rekel kolegu: vidish, ta zna sedem jezikov, pa kaj mu pomaga!«

Vsi so ostali resni, kajti zgodba ne le, da je bila stara, ampak so jo morali poslushati vsaj enkrat na mesec.

»Pridna!« je rekel Gashper in pobozhal po glavi psichko Tachko, ki je prilezla iz kota in se privila k njemu. »Pridna. Vidish, kako je zhival sochutna, ko ve, da smo zhe stokrat slishali to tvojo zgodbo.«

Tachka se je she bolj privila k njegovim nogam. Vchasih se je zdelo, da je bila meshanka med shnavcerjem in foksterierjem, drugich pa med bobtejlom in novofunlandcem. Gashper jo je nashel na grobu nekega pokojnika. Teden dni se ni zganila od tam. Gashper ji je nosil vodo in hrano. Pila je, hrane se ni dotaknila. Shele sedmi dan se je pustila zvabiti z gomile pokojnega gospodarja in je odshla z Gashperjem.

Bila sta velika prijatelja, ki ju je zdruzhila smrt.

 

+++

 

________

Iz she neobjavljene knjige Bogdana Novaka Bratje sestre smrti (Ljubljana, 2006). (Op. ur.)

Bratje sestre smrti II