Revija SRP 87/88

Andrej Lutman

 

ZASTAVONOSHA

 

Ciril Zlobec: V viharjih in zavetrjih srca
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007, 104 strani
 

Osrednja pesem Uvodnega triptiha, ki zachenja novo pesnishko zbirko Cirila Zlobca, ima naslov Moja zastava. Pesem sestavlja tudi zadnji del naslovnice, sliko Vladimirja Makuca. Na sliki so lastovke, ki krozhijo v blizhini hishe. Ena lastovka ima kljun obrnjen proti nebu in lezhi na tleh. „Nikar me ne sprashujte, kdo sem, kje sem: // na levi ali desni strani – moja / zastava brez prestanka plapola / v viharjih in zavetrjih.“ S temi stihi se koncha pesem Moja zastava. Pokonchnost, ki kljubuje vsem vetrovom, je odlika zastave. In lastovke, ki krozhijo med nebom in zemljo, so znanilke pomladi, ozhivljanja narave po konchani zimi, po odmrtju ali pochitku zhivljenja. A to zhivljenje ni mrtvo, saj tudi prezimitev prinasha dolochene dejavnosti, ki so del zhivljenja. Lastovke gredo v druge kraje, pesnik morda sede in zapishe kako pesem ... Ciril Zlobec je napisal mnogo vech kot le kako pesem. Sodi med tiste slovenske pesnike, ki so mnozhico svojih pesmi dopolnili z mnogimi prevodi, predvsem iz italijanshchine. Je pa tudi pesnik, ki mu je najvechkrat pripisana beseda ljubezen. »Ljubezen dvoedina«, kot jo imenuje, je ne samo naslov ene od njegovih pesnishkih zbirk, ampak je tudi oznachba, s katero se lahko poisti, s katero dozhivlja svet uravnoveshenja, dopolnitve. Sklopu Uvodni triptih sledi sklop pesmi z naslovom Bil sem otrok poletja. „Kot kak zaklet orach sem, / ki na koncu svoje njive / obrne plug / za novo brazdo v smer zachetka. / Tam bo spet zarezal v novo brazdo, spet – v nasprotno smer.“ Navedeni stihi zachenjajo pesem Strupena, dolga zima, ki je tudi del sklopa Bil sem otrok poletja. Navedeni stihi so eni veselejshih v zbirki, pa to ni mishljeno s posmehom. Pesnik se spominja svojega zhivljenja, svojih najzgodnejshih dogodkov, tja do rojstva gre, in se zraven sprashuje, kaj ga chaka, che ga sploh she kaj chaka. Je vrnitev, je obrat, je premica, je sploh kaj, kaj opisljivega, kaj chesa, kar je le od chasa do chasa? Pojav chloveka in njegovo nehanje. Sledi sklop z naslovom Nochna mora, ki je le uvod v osrednji del zbirke.

 

Osrednji del zbirke je namrech dodeljen pesmim, ki jih je Ciril Zlobec spisal svoji hcherki. Pesnikova lega je na meji zhivljenja, na meji zavedanja, na meji, ki lochi budnost od dremezha, dremezh od spanca, spanec od sanj, sanje od budnosti, budnost od zavedanja minljivosti. Seveda je mora smrt. Seveda je smrt morasta, ko pa se ji pridruzhi she umiranje hcherke, je ta smrt onkraj more, je mora tako tukaj, da tistega onkraj ni. In v takih trenutkih, ko pesnik spremlja smrt in hkrati chaka na svojo, je pesnik edinstven, je pesnik tisti, ki pooseblja tako vodnika tja, kjer je vrnitev morda v domeni mozhnega, je pesnik tisti, ki kazhe na pogum vztrajanja, je pesnik tisti, ki pooseblja vodnika, stojechega na mestu, vztrajnega, spodbujajo-chega in istochasno spremljajochega ter opazujochega pojav stalnega spreminjanja bivanja; pesnik je tochka, v kateri je ljubezen do pesmi, tako silna, da ljubezen postane most do sochloveka, do bitja, ki ga je bil ustvaril. Ni vech razlike med otrokom in pesmijo in lastno smrtjo. Vznesenost, ki naj bi bila najvidnejsha pesnikova lastnost, njegova prepoznavnost, je vznesenost trepeta, je vznesenost v zhalosti in je zhalost v senci kljubovanja, che zhe veselja ni. Pesmi, ki jih je Ciril Zlobec spisal svoji hcherki Varji, so nastajale leta. Odsevajo pesnikovo razpolo-zhenje in hkrati razodevajo njegovo mojstrsko obvladovanje obrti, ki je nizanje stihov, ki je pesnjenje. In h komu pesnik pesni, komu so namenjene pesmi? Trditev, da je pesem namenjena pesmi, sama sebi, prikliche trditev, da je tudi pesnik namenjen sam sebi. Trditev, ki komaj vzdrzhi. Osebek ima tudi predmet, ki ga pooseblja, in predmet ima tudi osebek, ki ga popredmeti. Kaj poosebi in koga popredmeti? Vprashanje, ki meji na sam vzrok in tudi namen pesnjenja, se dotika tudi tistega morda najvechjega vprashanja: smisla nashega bivanje, obstoja. Pesnik Ciril Zlobec na vse to odgovarja s pesmijo in v pesmih.

 

Sklopi, ki slede sklopu z naslovom Pesmi za hcherko Varjo, so sklopi, ob katerih se mesha vse pesnikovo hrepenenje po odgovorih, po spoznanju. V tej meshanici, ki meji na zmeshnjavo, a to ni, zapishe nekaj povzetkov in ugotovitev tudi Ivo Svetina v spremni besedi z naslovom Temna svetloba pesmi. Povzame primere, ko so se pesniki soochali s smrtjo svojih najdrazhjih oseb, ugotovi, da je tema tista snov, ki vsebuje svetlobo, da je razlikovanje sploh mozhno, in pospremi pesmi Cirila Zlobca v trmasto soochanje s trni.