Revija SRP 87/88

Andrej Lutman

 

ZAPISOVANJE
(spis o zapisu)

 

Pesem se poje v stihih, pripoved pripoveduje v stavkih, oboje ima izraz ali ga pa nima. Samovshechnost meni, da se lahko do dolochene mere vpliva na tovrstno izbiro s preprichanjem, da je pravzaprav vseeno, v kakshni in kateri obliki se pojavijo sile in vzgibi, ki prekashajo izdelek kot tak. Trud je le v prepustitvi v skoraj razpustitev do pojava prikaza chesar koli zhe. Sledi postopek ukrotitve in nato zajahanje, obvladovanje, nadzor, kar je popolnoma obrtnishki del v smislu veshchine mojstrenja v izdelku. Sledi razpust; pravzaprav najpomembnejshi del.

Samosprashevanje o obchutku, da se prav zares in prav nikoli ne da prav za res izvedeti, izvedeti za res natanchno mejo med postavkami: vsebina, oblika, izraz. Morda je samo sprashevanje o tem jalovo v svoji zasnovi. Izreka se o poseganju v oboje: v sploshno in osebno. Poseganje obojega v oboje, pa she kam drugam in she kaj gre zraven … morda gmota, prezha, prisotnost … bolj kot jedro ali prostranost.

Ustvarjanje je raztapljanje jaza in polnitev sebe z razlichnim, tujim. Le z zmanjshevanjem lastnega in sebichnosti je mozhen stik z drugachnim. Da ni prevladujoch vzorec tisti o ponavljanju in iskanje resnic v predstavi o ponavljanjih. Skritejshi del ustvarjanja je v postopku plemenitenja, ko se izvrshuje pretakanje dolochenega posrednika kot nosilca podatkov, ko se prichne uk kar sproti, ko igra preraste igracho ali igralo, ko izdelek postane umetelen predmet kakrshnegakoli zhe izraza. In merila za chudenje, ki je najpristnejshi stik z vshechnim in tudi lepim, so skrajno osebna in zasebna. Taka so tudi za ustvarjanje, pa se tu morda prekrivata: sploh kakrshnakoli merila so nujna chasovna okostenitev, nujna za obstoj zavedanja trajanja, kar pa je zhe povechanje delezha sebichnosti v zaziranju sveta. In je pomembneje, da se chuti, kot da se chudi. Chutenje presega chudenje s chudezhi obchutenja in obchudovanja na nachin, ki je onkraj dolochljivega, prek vseh meril, tudi mer. Chutenje je edini pogoj za stvaritve onkraj chasa, onkraj zaznamovanega z merili zgodovine, onkraj umeshchanja v mere obdobij ali umetnishkih smeri. Glede chudenja pa: vse je vredno chudenja, saj je vse skrajno chudno. Nahajanje na mestu, v zastoju, ki traja od zachetka zavedanja tega. Z mesta ni stopnic, potrebno je skochiti: kam? V zavese izmislekov? Je eden od takih izmislekov, da vzamesh plevel za sveto zel kot vsako drugo rastlino in skladno s tem tudi z njo ravnash, kar pa tudi lahko pomeni, da se ukvarjash z ostanki, z obrobnim. Glavnina je dolochena, obrobje prepushcheno vsemu navkljub. Vzhichenje je preusmerjeno na podrobnosti, na dele, ki tezhijo po celoti.

Razprostreti se nad nebo in po prsti razpustiti svoje sledi chudenja: stihi – vrezi v zavest. Lava hiti v nebes kot telo ihti v hropu rajca. Je razvrat in je opitost, razuzdanost je znamenje ustroja. Razprtje skliche zaznavo sil, ki poosebljajo smeri ustvarjanja v razgonu in sebisledechem odprtju do tujine, do zgodb in pesmi o vechnosti. Morda je le s hvalnico mogoche izrechi kaj o zarotitvi s telesom, o urekanju slasti, in morda je le z obzorje omejujochimi podobami mogoche peti o otokih in plivkanju morske pene. Prispodobe dobe svoje kite in meso in snovnost videnja. So otoki zbranosti na razprshenih migetanjih okolja. In sveta dvojina. Spol v spolu.

Zacheti in skonchati istochasno kot naklepna domena, kot v srzhi zhelje sprozhena lovka po dosegljivem vechnem. Torej meriti chas z zlogi, dojemati zloge kot chast vesti, kot dolzhnost do porazprtja v trajanje nujnega pogoja za dogajanje jezika, besedenja, pesnjenja. Odprtje je dejstvo, ki zapira, ki nudi izkushnjo o vhodu in izhodu, okus po izkushnji v sebi in vzkipevanje navzven s kitami stihov, z razpisavanjem. V tochki, ki je dom in nabreklost istega, je zacheta mrezha, ki omrezhi vse, ki se po njej ne sprehajajo. V valovanjih in ponavljanjih brste chrte, ki jih ni mogoche prechrtati, saj shteje le zdruzhitev, zdruzhba dvojine v tishino in glas, ko se vidi vate ob kapljanju pesmi za obzornico.

Namen semena je sadezh, je pesem. Ko sezhesh za pesmimi, si na presechishchu sence, odmeva in ogledala, si si nagovor, saj je zbor stihov shepet in topot zvokov z robovi za dvig in sestop. Za molk. In obilje svetlob. Brez senc in odmevov. Postanesh pesem, sadezh, ki poje, postanesh si pesem, ki tke tishino. Tichish v zretju lastnega, ko tishchish vase in zase za vse. Si si posmeh, da smesh deliti zvezdne napeve, sledi za izbris v nov ris, in v tochki, ki je najdlje od krizhishcha, se najdesh: specha snov chiste hotnje po zvoku v znaku. Rodish se v pesem, da zamre odmev nate, se skrizhash v krog, zaokrozhish spomin nase, se gresh mimobezhnico, posadish vishino za spust v jezichno tkivo, kolobarish v vibi, da si si prispodoba pohote v pohodu chrk in krchev, si chishcha za zapoved po vztrajanju v petju. Drzhi namen, drazhi rezha. Slishish glas lastnega v zapiku za obsorej, za sla v neki chas, za glas izza sap, tekoch v nekoch, z zamahi v zdaj, da puste nekdaj zadaj, v vis leteche, s pesmijo navzven strmeche.

Pesem poje in se poje, pripoved pripoveduje in se pripoveduje, igra igra in se igra, spis pishe in se pishe. Spis je zapis misli, igra je zapis besedne igre in prostora, pripoved je osebna zgodovina, pesem je. Mar je pesem o spisu kot spis o pesmi? In tisto vazhnejshe: kaj naredi prvi stih, prvo misel, na kaj se nanasha, kam vodi? Misel in stih, govor in stavek. Ko gre misel v govor, je igra, ko gre misel v zapis, je spis, ko v stavek, je pripoved, ko v stih, je pesem.

Prisotnost glasu v izrazhanju in izrazu je predvsem dodeljena igri, pa v nizu  dalje v pesmi, pripovedi, spisu. Glasu pripada slika, podoba, ki ni le znak. Znak je zapis, podoba pa gre z mislimi, z medmeti, z izumi, s sli uma. Podoba gre v like in slike, znak gre v chrte in chrke. Kaj dejansko je misel in kaj podoba? Sta eno, pa um opravi prvo delitev na dvoje in nato gre v nadaljnje delitve ter vnovichno povezovanje v miselne vzorce ali v kaj primerljivega z zhe znanim, ustaljenim. Pa je res um tisti, ki to pochne? Je razum del uma? V glasu ni razuma, v naglashenem ga je zhe vech, v razglashenem najvech, saj se ishche, razum ishche opore v mislih, ki mislijo praznine, nastale z razglashenostjo. Razglashenost kot osnova skladnega, mere in razmerij, ki narede izraz umetnishkega, umetelnega in umetnega za sprejemljivo tako glede na sploshne predstave o lepem, kot tudi glede na delezh she zastrtega, na neki nachin novega. Mere dajo shtevila za razmerja. Shtevilo je znak, ki se tudi chrkuje. In znak za glas se lahko oshtevilchi, v chrko shtevilo zatiska. In mere v razmerjih so posledica dolochenih sklopov chrk, besed in rekov, ki govore tudi s shtevili, kar pa je seveda osnova razmerij.

In zlogi in naglashanje in kitice in rimanje in povedi in stavki in pripovedi in odstavki in govori in pogovori in pregovori in samogovori in zapisi in spisi in zapiski o in ob in na. Kako izrazno. Zapis z mero v chasu. Glas v oshtevilcheni chrki. Zvok, upodobljen s chrto, chrko v meri. Shtevilo, izrazheno skozi chrko v izgovor. Zapis kot mera za chas. Mera kot zapis chasa. Chas kot merilo za razmerja, za dolzhino izpisov, izgovorov, izpetij, izpovedi.

Glas, znak, vrednost. Duh, spushchen na otip, v luchek, ki je del luchi; in je duh v luchku, luchek je v slini, slina v besedi, beseda v mislih, misel v duhu.

Je stih za pesem, je. In besedilo, ki ochara. In je zgodba za pripoved, ki zavede zavest, in prostor za igro, za osnovo pochetja, za spochetje pojavov, ki jih zapis odmisli, ko spishe razmerja. Vzhig pesmi, predochenje v igro, opis v povedi, spis razlaga v izdelek, ki odtuji.

Je molk, so molji v prostoru, v mraku, ob oljnatem chasu. Odtujitev lastnih najboljshih delcev, izpisov igre, je brisanje preteklega, je opevanje sedanjega in naznaka prihodnjega. In kaj je najmanjshe, tisto, ki komaj she je, tisto, ki se najbolj priblizha nichu? Najmanjshi delec, ki pa ni osnova za dodelave k celoti: celota v najmanjshem! Je to tista bit, ki je bitje, ki je utripanje, ki je zharenje, stalno, ko so krogi na vodi minljivi v igri ponavljanja.

V igri s pomeni, v igri z razporedom chrt in glasov in telesa in prostora in odmeva in senc in niti v zgodbi in izrazi v izpisih, v izgovorih, v gibih in slikah. Igra na drugachne in drugotne pomene je igra, ki to ni, saj je igrivost, ki ji je osnovna lastnost, dolochena z resnobo smrti, kar pa ni razlog za smrtno resnost, le razlog vech za doslednejsho igro, ki je vedno zadnje dejanje pred razteleshenjem. Ga ni izgovora. Igrachkanje je le eden od izrazov mozhnega, a malo verjetnega.

Petje v prostoru je izraz zrenja v medprostore, v rove vsakdana, gibanje na zvok vnasha v gibe nihanje zraka na drobno, prebiranje in pripovedovanje netita prisluhe na razglas prikovanih ushes za pripetljaje in dogodivshchine, za zaplete in prigode, za razplete in dogodke, ki goste s presenechenji in ustvarjanjem izrazne napetosti.

Ostro izrazhen pogled na svet, nazor o odvechnosti nadzora in izraz brez mashil, ko pa je sam izraz mashilo, nadomestek za resnico. Ugotovitve in modrosti so lahko osnova stvaritve: prvi stih, prva postavitev, osnova zgodbe, zagovor trditve. Pretakanje med modrostmi in njihovimi izrazi je pretakanje, ki teche pod temelji in se stochi chez vrhove. Sprehajanje skozi trden niz prostorov, prizorov v chasu, je le eden od nachinov prehajanja skozi mnozhico mozhnih izrazov. Gre za listanje med liki, med stranmi, med lisami, med nizi, med stihi in med zgodbami. Ne gre toliko za branje med vrsticami, kot pa za razbiranje nechesa, kar je le sled pomena v obichajnem smislu. A ne gre za to, da bi tista sled nudila pomene, ki to niso. So pomeni, tisto nekaj pomeni. Ni pa she zrel nachin razbiranja in dojemanja tistega pomena, kar pa ni chisto brez pomena, che pa zhe tisto je in nudi. Sprehajanje med pomeni in njihovimi nasledki je sprehajanje iz domishljije v domiselnost. A to ni prehod iz zmede v red, ampak sprehod na mestu, na premik v drugachno nizanje pomenskih skupin, ki ponazarjajo umski in umen nachin sprejemanja izraza sveta. In zamolchano v vsakrshnem izrazu, v vsakrshni besedni smeri. Zamolchano kot zibelka za bralstvo, poslushalstvo …

Predvsem zaradi skladnje pisave so lahko prekinjeni opisi stanj in pogleda na dolochen chasovni tok dogodkov, v katerega so zdruzhene izkushnje daljshega obdobja in vsi nachini zapisa, ki so na razpolago. Prihaja do pojava, ko izraz samega sebe nadzoruje. Blagi odsevi neizrazhenega, neizpetega, neigranega, nepovedanega, nespisanega, a ne neizigranega, saj se igra v vseh oblikah sebe in vsega, kar ji pritegne, nadaljuje. Privzeto je pridusheno vzdushje.

Na prizorishchu so vzorci, ki so bled odsev vzorov. Druzhbeni vzorci, v osnovi sluzhechi sobivanju in sozhitju sodelcev v zdruzhbi, so sprejeti pod dolocheno prisilo, saj o tem ne odlocha vse, kar je v njih in z njimi zajeto ter na kar so naravnani, umerjeni. Vsiljeni vzorci poleg svojih dolochujochih uchinkov sprozhajo tudi obrobne, vzporedne, izven nadzora, saj je vsiljena sila premochna za v naprej dolocheno gmoto, ki naj vzorec prejme. Tako preostanek sile najde svoj izraz v pojavih, ki si ne laste lastnosti vzorca, pach pa na drugachen nachin tezhe k vzoru, kakor pojavi, povzrocheni z vzorcem. Vzor je tudi vzrok. In v upu je upor. Odpor do vzorcev je shiritev zora, je razplastitev pogleda, je predajanje prisluhom in prividom, prichutom. Prilagajanje in upiranje sta skorajda osnovni silnici, ki se silita s tokom, ki se slinita v jezik z njegovim besedishchem. Povest, sestavljena iz brezshtevilnih povesti, stihi v shopu, cvetoberju, trditve v eni trditvi, izigrana igra.

Razum kot delchek chlovekove zmozhnosti dojemanja, bolj tisto, kar urejuje vtise in dojetja. Zunanje podoji z vtisi. In z nasprotnim in s hrano, z mochjo, ki pa ni kar tako na razpolago. Vse, kar se lovi, je nasprotno, saj bezhi pred tem, da bi komu podaljshalo zhivljenje. Tudi chrke bezhe pred tem, da postanejo glasovi, in tudi glas bezhi pred tem, da bi padel v chrkovne zanke. Potreben je lov in potrebne so pasti. In ko je nasprotno ujeto, sledi pouzhitje, uzhitek ob sprejemanju plena kot takega, in petje hvalnice ulovu, njegovi smrti, petje pesmi o prehodu mochi v chrke. Vsako zakovanje trenutkov pospeshi pot k preminutju, saj se troshi, slabi stik s tistim, kar je nad chrkami, nad zapisi, nad izreko in petjem. Morda res le petje tja posega: petje na poti in pot v petju. Pesem kot izlochek, stavki kot izpljuvki, igra kot izcedek, vpis kot zasip z zamiselnimi pomeni drugotnega.

Zadostiti pogoju za spominjanje pa tudi pogoju za spreminjanje, ki naj ima ves chas neko dolochujocho in hkrati zabrisno vlogo, je tezhashko opravilo s stalishcha nadzora toka misli, toka, ki naj gre v zapis, izgovor, izraz. Zvochen jezik. V svetu dejanskosti, resnichnosti, pravosti, tochnosti, jasnosti in natanchnosti je sprashevanje o sklepanju s predpostavkami vselej delujoche v smislu temeljnih postavk, ki se kot osnovne trditve kazhejo na zachetkih miselnih nizov in mnogokrat dobe svoje mesto v prvem stihu ali prvih dveh stihih, v prvem odstavku, skratka v tistem zachetnem delu jezikovne stvaritve, kjer se naredi, da bralstvo ali poslushalstvo onemi ter se pridruzhi nadaljnjim podobam in sploh predstavi. In temeljnim predpostavkam bivanja, zavedanja, zaznavanja. Bistva in dejstva niso skladna in raziskovanje dejstev ne pripelje do bistev. Koliko je razkoraka med bistvi in dejstvi?

Moch izkushnje in spomin v razrahljanih chasovnih nizih dolochata dojemanje razlike med vzornim in dejanskim, umevanje razkoraka, ki je dan kot dejstvo chasa, ki je bistven za nadaljevanje po poti doumevanja koraka in razkoraka, poti in krizhishcha in zaokrozhevanja. In osredinjenje v razsredishchenju. In razigrano prepevanje.