Revija SRP 87/88

Andrej Lenarchich

  

HVALA TRUBARJU

NEKAJ MISLI OB PROSLAVI TRUBAR 500 NA RASHCI (8.6.2008)

 

Na Rashci in v nje shirshem okolju so se dogodile mnoge, za Slovence nadvse pomembne rechi. Za mnoge vemo, za shtevilnejshe verjetno ne. Ne nazadnje so tu od zachetka imeli svoj "vikend" stishki opati ... In prav gotovo ni popolnoma zgreshena misel, da imajo tako oni kot tudi mogochni Turjachani dosti opraviti s semenom, ki je rodilo tako sijajne sadove - od Gallusa prek Trubarja do Levstika, Stritarja in drugih.

Epohalni dogodek – proslava 500-letnice rojstva Primozha Trubarja na Rashci – ima sicer dosti skromnejsho, a ne dosti manj pomembno predhodnico v proslavi poprejshnje okrogle obletnice smrti, ki smo jo praznovali znotraj neke druge drzhave, je pa takrat zadonela Premrlova (in Preshernova) pesem, ki je spontano dvignila na noge udelezhence in prvich zazvenela kot legalna slovenska drzhavna himna – saj jo je stoje poslushal sam vrh takratne drzhave, Sinan Hasani, predsednik predsedstva Jugoslavije (1986).

Tudi tokrat je zazvenela ta glasba, in tudi tokrat jo je stoje poslushal »Turek«, le da predsednik suverene Slovenije. Vsekakor ustrezen okvir za dogodek, posvechen chloveku, ki sta ga zaznamoval tako Turek kot ljubezen do slovenske nacije in domovine.

O proslavi je mogoche povedati le pohvale. Morebiti tako urejene, smiselne, skladne, sposhtljive, tehtne, primerne, dostojne proslave v novejshi dobi pri nas ni bilo. Ochitno jo je slavljenec zasluzhil in celo Nebo je ustvarilo okolishchine, da je bila lahko v celoti izpeljana sijajno.

A ta dogodek bi ne zasijal v vsej svoji primernosti, che bi v slavnostnem govoru ne poslushali do neznosnosti ponavljajochih se nesmislov in politikantskih konstruktov. Le odkod se je pisunu govora vtihotapil "nemshki cesar Maksimiljan", ko je vendar osnovnosholcu znano, da je avstrijski nadvojvoda (torej nash vojvoda, nosilec drzhavne legitimitete slovenske Karantanije) in nemshki kralj Maksimiljan postal s kronanjem v Rimu rimski in ne nemshki cesar, namrech cesar Svetega rimskega cesarstva. Nedostojno je, in pomeni zhalitev za slavljenca, da slovenski minister (za kulturo) v slavnostnem govoru promovira dosezhke nemshke shovinistichne in rasistichne zgodovinske manipulacije iz 19. stoletja. In to v govoru, ki naj bi slavil Primozha Trubarja, mozha, zavezanega kulturi, pravi veri, svobodi in enakosti vseh ljudi in vseh narodov.

In she ena neslanost je s svojo bednostjo po svoje povelichala, povechala razdaljo med bedo slovenske stroke in odlichno proslavo. Gre za staro politikantsko floskulo, odurno ne le v svoji zlaganosti, marvech tudi in she najbolj v svoji politichni naperjenosti proti slovenski samozavesti. "Slovenshchino so govorili samo hlapci in dekle ..." Zanimivo, da dolocheni ljudje ne zasluzhijo niti imena jezika, ki je njihov materni jezik in vsakdanja govorica! Slovenshchino so, po vsem sodech, od nekdaj govorili Slovenci. Ne? In zanje je pisal knjige Primozh Trubar. Za Slovenke in Slovence. In seveda she zdalech ni res, da so slovensko govorili samo Slovenke in Slovenci. Ne le govorili, tudi pisali so jo prav tako ljudje tujega rodu. In seveda tudi plemenitega rodu. Tudi v Trubarjevem chasu. Le kdo od neukih in revnih kmetov pa bi zmogel podpreti tak mogochen projekt, kot je tisk tisochev in tisochev knjig v slovenskem jeziku? Zanimivo bi bilo ob tem slishati podatek, koliko je bilo pismenih v posameznih evropskih narodih tisti chas. In ne dalech stran od tega se postavlja vprashanje, odkod ta obsedenost, da je Trubarjeva knjiga umestila Slovence med kulturne narode. Kdor tako postavlja stvari, naj potem pove, kateri drug danashnji veliki evropski narod je imel svoj knjizhni jezik pred protestantizmom. Ker ga niti z luchjo ob belem dnevu ne bo nashel – pa chetudi je poduhovljeni minister – je pach na dlani dejstvo, da smo Slovenci hkrati z drugimi "kulturnimi" narodi Evrope dobili svoj knjizhni jezik. V obdobju, krajshem od sto let. No, je resnica, da so ga nam v manj kot sto letih "domachi izdajalci" skoraj iztrebili ... To pa je tudi res ...

She bi se lahko nashtevalo spotikljivosti, ki jih na odlichni proslavi ne bi smelo biti. A naj bo dovolj, kajti prehitro bi bili sredi politikantskega blata – vpletanja eskapad aktualne oblasti v brezmadezhno chisti Trubarjev svet.

 

Hvala Trubarju. Hvala tistim, ki so pripravili proslavo.

 

 

 

SHE OPOMBA K FLOSKULI O "HLAPCHEVSTVU IN TLACHANSTVU SLOVENCEV"

 

Z nenavadno vztrajnostjo se vedno znova ponavlja Cankarjeva metafora, izrechena v drami Hlapci, o Slovencih kot nekakshnem »narodu hlapcev«. Izjava, ki je imela svojo ekspresivno funkcijo v igri, se je v stoletju po nastanku spremenila v sploshno znano floskulo, uporabljano ob razlichnih prilozhnostih, vchasih tudi tam, kjer je ne bi prichakovali. Navezujem se namrech na povedano v sklepu feljtona Dvajset let po objavi dnevnika Staneta Kavchicha (Nedeljski dnevnik, 3. 8. 2008), ki ga je v obliki intervjuja z Nikom Kavchichem napisal Aleksander Lucu. Intervjuvanchev odgovor na zadnje vprashanje se namrech zachne s stavkom:

»Janez Jansha dobro ve, da v slovenskem prostoru nismo imeli priznanih politichnih voditeljev, ker je v nashi druzhbeni zavesti she vedno razvita in prisotna psihologija hlapcev in tlachanov.«

Ta misel se seveda povsem sklada z uveljavljenimi zgodovinarskimi izhodishchi. Zaradi svoje navidezne (cenene) logike in nezahtevnosti se je dobro "prijela" med plebsom. Je pa, kot vsak ponaredek, nekoliko prevech vshechna, kichasta, da bi odrazhala vso resnico.

Zhe na prvem ovinku premisleka zadenemo v bistveno vprashanje, ki izhaja iz dejstva, da je bilo "hlapcev in tlachanov" dovolj povsod, ne le v slovenskem prostoru. Sestavljali so osnovo druzhbe v vsej postkarlmanski Evropi. Kdor nekoliko pozna razmere v ne tako davni zgodovini npr. v Nemchiji, ta dobro ve, da je tam sloj "tlachanov in hlapcev" dosti bolj dolochal odnose v druzhbi (nori zgornjeavstrijski malar med Slovenci pach ne bi uspel, kakor tudi ne bo kakshen trgovchich z orozhjem!), pa vseeno nemshkih mnozhic ni zapustil drzhavnostni instinkt, kakor je – to pa drzhi – popolnoma umanjkal med Slovenci, katerih she ne povsem pozabljena drzhavna struktura je v karlmanskih chasih blestela na evropskem nebu in postala temelj velichastnega imperija potentne shvabske fevdalne familije, ki si je z Rudolfovo zmago pri Dürnkrutu na Moravskem polju nad Otokarjem (26. avgusta 1278) dokonchno priborila (pre)dragoceno karantansko dedishchino in jo kot "Dedne dezhele", kot srchiko in temelj svoje monarhichne upravichenosti, vse do svojega (ne)slavnega konca varovala kot punchico lastnega ochesa.

Ni nobenega dvoma: skrajno tezhko je Slovencem, dedichem tako slavne zgodovine imputirati hlapchevsko in tlachansko znachajsko napako.

A je prav kmalu pred pozornim opazovalcem zgodovinskih dejstev, ki so vsem vsak chas na ocheh, tudi zgodba, ki razsvetli she zadnji mrachni kot prirejene zgodovinske kvaziresnichnosti.

Sprva Shvabom na dunajskem dvoru "slovenskost" ni bila napoti, saj pravzaprav do chasov industrijske in drugih revolucij nacionalnost/etnija ni bila motech element v druzhbenem zhivljenju. Ljudi je vis-a-vis drzhavnih rechi opredeljeval "stan". Zlasti industrijska revolucija, novi druzhbeni red ter iz tega izvirajochi boj za prometne povezave in trge pa so imeli za posledico vznik nacionalnih shovinizmov. "Neznaten narodich ovira dostop do Jadranskega morja ..." je bilo eno znanih gesel nemshkega shovinizma. Vsekakor je bila "slovenskost", ki jo je trmasto predstavljal "neznatni narodich" v slovenskih dezhelah monarhije, toliko motecha, da je prishla kooperativnost svete rimske Cerkve kot narochena: RKC je namrech rade volje prevzela "skrb za slovensko ljudstvo" in postala ipso facto (sicer povsem samozvana) "zashchitnica slovenskega naroda". Ta "zashchita" je prishla nemshkemu nacionalshovinizmu na Dunaju she kako prav. Skrb RKC na Slovenskem je namrech usmerjala pozornost, dejavnost in tezhnje ljudstva na obmochje etnichnega, religioznega, folklornega (tj. v "kulturo"), kar je z vidika drzhavotvornosti naravnost perverzno. Obenem ko je sistematichno amputirala vsak, she tako neznaten politichno-drzhavotvorni vzgib med Slovenci in zatrla vsakega nosilca narodnopolitichne prebuje (nashtevati je mogoche od Trubarja prek Vodnika, Presherna, Majarja Ziljskega do Cankarja ...), je skrbno negovala "vsezaverodomcesarjevski" tlachansko-hlapchevski instinkt med plebsom in v ta instinkt usmerjala narodovo drzhavotvorno potenco. Za svoj "prispevek" k "zvestobi monarhiji" je bila seveda vedno znova nagrajevana. Navada "varovati" ljudstvo in ga, skrbno zapakiranega (z "mashnco"), izrochati posvetnemu vladarju je postala tako samoumevna manira, da so cerkveni veljaki takoj, ko je bilo jasno, da njihov "delodajalec" na Dunaju izginja, na vrat na nos "ugotovili", da je za verno slovensko ljudstvo edina reshitev zaostala balkanska monarhija. Z beograjskim monarhom so shli v prav tako zavezo kot prej z dunajskim in ni jih motilo, da je beograjski pravzaprav drugoverski "antikrist". Niti za trenutek ni bila na mizi drzhavna suverenost, kakrshno so znali uveljaviti npr. husitski Chehi. Niti ni nikogar motila strahotna resnichnost: amputacija polovice narodovega ozemlja, polovice ljudi in dveh tretjin nacionalnega bogastva – v zameno za odprta vrata "srebrenishkim" balkanskim maniram. Gorenjske hoste so prevech vabljivo shumele ... in tudi chakati ni bilo treba dolgo: le do sporazuma Cvetkovich – Machek, s katerim so Hrvati dobili vse, Slovenci pa (ochitno s prozornim namenom!) nich. Je pa Koroshec nemudoma ponudil "dobre usluge" s prizhnic, da se mrmrajoche ljudstvo pomiri – in "protiusluga" je zashumela na Pokljuki in Mezhaklji. Ja, vechno shumijo gozdovi domachi ...

Na dlani je torej, da je vrh RKC na Slovenskem sistematichno zlorabljal svojo uzurpirano vlogo "zashchitnika Slovencev", zamoril vsak drzhavotvorni vzgib med ljudmi in nas izrochil epohalnim dogajanjem 20. stoletja druzhbeno in drzhavnopolitichno hendikepirane, nepismene. Posledice so bile krute – mednje sodi strahotna izkushnja druge svetovne vojne in revolucije; v kontekstu "zashchitnishtva" je razumljiva vloga RKC v chasu te vojne in tudi danes. Glede paradoksa, da smo se na koncu 20. stoletja, ko smo bili praktichno zhe skoraj povsem na tleh, kljub vsemu uspeli osamosvojiti in oblikovati suvereno lastno drzhavo, je odgovor na dlani:

Ta zadnja prilozhnost ni bila tudi edina v nashi zgodovini. Bilo jih je kar nekaj. Ampak kaj je bilo tokrat vendarle drugache? Edino in samo: tokrat ni bilo na sceni politichne sile, ki je izginila leta 1945.

 

Toda: ali ni zhe spet tu?

 

 

 

_________

* Osamosvojitev za dodano vrednost (Dvajset let po objavi dnevnika Staneta Kavchicha). Feljton, 5. Nedeljski dnevnik, 3. avgusta 2008, priloga Povechava, str. 13-14.