Revija SRP 87/88

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

 

CHRNE BUKVE SLOVENSKE POLITIKE
 
K BELI KNJIGI O MEJI MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVASHKO

 

Bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve RS o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvashko uvaja temo v kramljajochi maniri. Ker so politichne zadeve, posebej she mednarodnopolitichne –  in med temi vprashanja meja she najbolj – zelo resne rechi, je prav na zachetek postaviti osnovna izhodishcha.

 

NA TLEH LEZHE SLOVENSTVA STEBRI STARI

 

Temeljno za kakrshen koli politichni razmislek na slovensko nacionalno temo je, da se – in to enkrat za vselej – ovrzhe ideje in metode, ki slonijo na podtaknjeni shovinistichni fantazmi "naselitve". Da so te, sicer prazne marnje ejakulat nemshke shovinistichne in ekspanzionistichne politike 19. stoletja, ki je dosegla kulminacijo v nacifashistichnih ekscesih, lebensraumskih blodnjah in holokavstu, vzrok defektne politichne misli tudi znotraj Slovencev in generator vsega zlega v mednarodnih odnosih, in tega strahotne posledice so she tu, pach ni mogoche zanikati. Posebej tragichno je, da je ta sprevrzhena, podtaknjena naselitvena izmishljija ostala she dandanashnji vodilna zgodovinskopolitichna misel zlasti slovenske prorachunske zgodovine, ki se poleg tega krchevito trudi podpreti manipulacije nemshke in avstrijske zgodovinarske shole pri ustvarjanju vseh mogochih "slovanskih" entitet,1 edini, vech kot ochitni namen tega pa je vsaj zradirati zgodovinska dejstva o Slovencih, che jih zhe ni uspelo kako drugache zatolchi ali eliminirati.

 

Od nekdaj velja, da je hudich vedno skrit v podrobnostih. Tako je mogoche tudi naselitveno kugo ozdraviti z eno samo besedo. Bistvo te bolezni je seveda, da z gnusnimi tvori ponaredkov, sprevrzhenih interpretacij in podtaknjenih neresnic prekrije resnichnost, ki je, da so dezhele danashnje Republike Slovenije in seveda tudi shirokega okolja alpskega jugovzhodnega obrobja od severnojadranskih nizhin vse do Donave oblikovali, kultivirali in poimenovali ljudje obchevalnega jezika, ki razen slovenshchine (she?) danes nima vzporednice v teh krajih. Ob tem drobcu, tej besedi, ki razreshi urok, je odvech nashtevati in razpravljati o neshtetih ostalinah in toponimih, o obichajih in drugih kulturnozgodovinskih dejstvih, ki o tem krichijo. Kakor je krchevite poizkuse, da bi Brizhinske spomenike "razslovenili", razblinila ena sama besedica – SODIT, ki je za vse vechne chase pokazala, da so slovenski, prav tako razkrinka podtikanja, da je slovensko govorecha etnija prishlek v teh krajih, zhe eno samo krajevno ime, ki je nesporno rimsko in je povsem zanesljivo iz chasov, ko se – che sledimo  naselitvenemu pravljicharstvu – ne o "Alpenslavih", kaj shele o Slovencih tod okoli ni vedelo nichesar, saj naj bi – che uporabimo domislico znamenitega tukajshnjega zgodovinarja – Slovenci v te kraje pridrli v krdelih (!) shele pol tisochletja kasneje. Pa vendar toponim AD PIRUM (pirum – lat. hrushka; torej »k hrushki«) na ves glas krichi, da so krushljivi, kameniti, grobljasti krashki gorski greben poimenovali ljudje, ki so govorili slovensko in jim je ime KRUSHICA2 povedalo o kraju vse. Prishlek, rimski okupator, seveda zagotovo ni v tistem kamnitem visokogorju uredil kakshne plantazhe hrushk, marvech je slepo fonetichno prevedel obstojeche in sploshno uporabljano poimenovanje. Da je misel utemljena, je dovolj dokazov na vsakem koraku. Saj so tuji uradniki, ki so v kasnejshih obdobjih glede krajevnih imen morali povprashevati domache prebivalstvo, v shtevilnih primerih prav bebavo prevedli slovensko prvotno poimenovanje. Tako so iz pleshastega, neporaslega hriba, ki s(m)o ga domorodci tako sijajno in posrecheno znali imenovati Pleshivec, omejeni tujci naredili Tanzenberg, ker so ochitno menili, da pride ime od "plesati". Tako je tudi s Turjaki, Turji, Turskimi gorami – ali zhlebovi, ob katerih so se prekrshchevalcem prikazovala nekaka goveda (turi), avtorji poimenovanj, ki so bili ne le stoletja, marvech tisochletja zliti s to svojo dezhelo, pa so seveda tako znali v ime preliti znachinosti strmin, bregov, strmcev. Od kdaj slovensko govorechi ljudje zhive v dezhelah vzhodnih Alp, dovolj glasno krichi tudi Svinja planina na Koroshkem, ki so jo nemshko govorechi grashchinski pisarji poimenovali po svinjah (Sau!), ker so tako razumeli prastaro slovensko ime, ki gorovju popolnoma ustreza: tam so namrech pridobivali svinec, o chemer pripovedujejo svinchene najdbe iz predzgodovinskih chasov. Kdo je torej dal ime temu rudonosnemu masivu sredi slovensko govorechega zhivlja? In to zhe tisoch in vech let prej, preden so se tod zacheli samopashiti nemshko govorechi prishleki ter pred njimi oni latinsko in grshko!

Che se je v te slovenske dezhele kdaj kdo priselil ("za stalno"), so bili to tisti, ki so tu ostali po shtevilnih zavojevanjih, okupacijah, roparskih divjanjih. A vse to vrenje in prelivanje sodi v procese, ki pretresajo in oblikujejo chloveshtvo vedno in vedno znova.

Miza je torej ochishchena podtaknjenih naselitvenih marenj in obravnavati je mogoche relevantna vprashanja.

 

SHE DANDANASHNJI VIDISH RAZVALINO

 

Kadar gre za vprashanje meja, gre za eklatantno drzhavotvorne zadeve. Osnovni elementi so v tem primeru dezhele, pokrajine, enote z drzhavnopravnimi atributi, kot so prebivalstvo, uchinkovita oblast, meja. Dejstvo, ki je vsem na ocheh, so dezhele-vojvodine in krajine z vojashko upravo, ki so se na slovenskem etnichnem ozemlju izoblikovale po razpadu rimskega imperialnega sistema, ko je karlmanski fevdalizem zachel graditi novi druzhbeni red – fevdalni. Poleg pridvorne fevdalne ureditve so posebnost tega procesa njegovi nosilci, ki so bili v veliki vechini iz shvabsko-sashkega etnichnega prostora. Prishli so v nashe kraje sochasno z novo druzhbeno ureditvijo. Zato je schasoma, ko so vse bolj prodirali na povrshje "modernejshi" druzhbeni principi, ki so sledili industrijski in drugim revolucijam ter boju za trge, prihajal v ospredje nacionalni vidik, torej nemshki (v najnovejshi dobi she italijanski), ki se je manifestiral v etnichnem nasilju in chishchenju. Kar je bilo nekdaj samoumevno – uporaba jezika ljudstva, torej slovenshchine, pri drzhavnostnih, upravnih in sodnih opravilih – je postajalo schasoma vse bolj izjema in se je na koncu zaostrilo v genocidno sovrashtvo do vsega slovenskega.

Zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi. Slovenci, katerih domovina so bile sedaj avstrijske dezhele, so na genocidno nasilje reagirali. Mnogi so zaradi prezhivetja sprejeli vsiljeni jezik in tujo kulturo, a vechina se je uprla. Pri tem je bilo usodno, da je prishlo do enachenja tujega vsiljivca z dezhelno/politichno strukturo. Da poenostavimo, povejmo, da smo se Slovenci zaradi plesni v svoji hishi odpovedali hishi/domu, namesto da bi unichili strupenega shkodljivca v njej/njem. In da je bila nesrecha she vechja, smo si nenadoma zacheli utvarjati, kako nas ima rad tisti sosed, odkoder so stoletja prihajale nad nas nesreche in smrt. Na stezhaj smo mu odprli vrata, ki so jih nashi predniki za ceno brez shtevila zhrtev komaj ubranili.

Obrambni instinkt ljudstva so namrech znali spretni politikanti klerikalne provenience vprechi v svoje politichne spletke. Dokler jim je dunajski dvor zagotavljal ugodne pozicije, so radi umirjali ljudstvo in ga namesto v slovensko politichno samozavest usmerjali v religozno-etnichni refugij v cerkvi, kjer je lahko izlivalo svoje bridkosti zatirane raje v domachih pesmih in kletvah, kar je bilo seveda za tuje oblastnike povsem neshkodljivo. Nemshko nacionalistichna oblast je znala nagrajevati koristne varuhe slovenskega ljudstva. A ko so ti varuhi zaznali, da bije Dunaju zadnja ura, so na vrat na nos pognali svoje varovance pod drugega tirana, s katerim so, chetudi je bil pravi antikrist – druge vere – nemudoma sklenili enako ustrezen in donosen aranzhma vse do pridobitve gorenjskih gozdnih veleposesti, in to tik preden je aktualni patron kapituliral in izginil z oblichja Zemlje. Kako so ti "varuhi ljudstva" potem zavozili med okupacijo, presega namen teh chrnih bukev.

Tisto, kar je bilo skoz vso zgodovino novega veka nelochljivo povezano s slovensko etnijo kot dedishchina zhe predrimske druzhbene ureditve s Slovenci poseljenih pokrajin (to so bile dezhele Shtajerska, Koroshka, Krajnska in Primorska), je v vrtincu nemshko-italijanskih rasistichnih blodenj in imperialistichnih apetitov ob koncu prve svetovne vojne postalo kolateralna shkoda. Provizorichna, nervozna in na posledicah perverznega razumevanja drzhavnosti in politike temeljecha preureditev po porazu avstrijske monarhije je rezultirala v navidezno etnichno zaokrozhitev slovenskih dezhel, v resnici pa v totalno amputacijo zgodovinskih drzhavnopolitichnih struktur, v razkosanje ali celo popolno odtujitev pradavnih slovenskih vojvodin in dezhel. Leta 1919 so Slovenci dokonchno izgubili stik s svojo zgodovinsko drzhavnostjo, z dezhelami ali deli dezhel, kjer so od nekdaj zhiveli in so jih (iz)oblikovali, in to ne da bi kdorkoli skushal uposhtevati njihovo voljo. Povsem v nasprotju z mednarodnim in drzhavnim pravom so bili nasilno vkljucheni v razlichne drzhave, kjer jih je kot drzhavnostno neartikulirani objekt doletela razlichna usoda. Che niso bili genocidno likvidirani, so bili sistematichno zatirani. Primorsko so izgubili v celoti, Koroshko skoraj vso, Shtajerske skoraj dve tretjini, Prekmurja polovico, Krajnske pa velik kos. Vse meje pa presega wilsonovska utemeljitev tega masakra: v imenu ustvarjanja"nacionalne drzhave" so, ne da bi trenili, zradirali etnije in blebetali o "troedinem jugoslovanskem narodu". Vsekakor je Slovence doletela katastrofa druge svetovne vojne in  revolucije zdesetkane, zmedene in  politichno popolnoma neopremljene. Drzhavnostni razmislek samozvanih politichnih voditeljev v obmochjih, ki so prishla pod unitaristichno Jugoslavijo, ni segel prek bojazljivih avtonomistichnih kombinacij. Usoda Slovencev v odrezanih delih Primorske, Koroshke in Prekmurja pa je naznanjala prihajajochi genocidni holokavst.

 

DOGAJANJE V NOVEJSHI DOBI S POSEBNIM OZIROM NA MEJNO VPRASHANJE

 

Tu je potrebno opozoriti na zanimivo in ilustrativno ravnanje juzhnih sosedov, ki so imeli spore s centralistichno drzhavo in probleme s srbsko etnijo v Krajini, Dalmaciji in Slavoniji. To stanje pa jih ni prav nich oviralo, da bi ne storili vsakega koraka, pa chetudi she tako majhnega, v smeri prikljuchevanja slovenskih obmochij. Nikakor ni mogoche zamolchati, kako so v chasu bojev Slovencev proti JLA pregnali slovenske delavce, ki so gradili mejni prehod na dotlej veljavni tochki razmejitve nad Dragonjo. Treba pa je tudi povedati, da so prek slovenskega ozemlja prihajali na obmochje Istre oklepniki s shahovnico v chasu, ko so krajinski Srbi ovirali prehod od Karlovca proti Reki. Ve se, kdo je edini imel pooblastilo, da tako "sosedsko pomoch" dovoli in izpelje! Vse to razlochno kazhe pravo resnichnost in stanje v odnosih med Slovenijo in Hrvashko: tukaj hlapchevska kolaboracija, tam zvijachnost, verolomnost in prerachunljivost. In taki odnosi zaznamujejo to sosedstvo oddavna.

Glede vprashanja meje med RS in RH se ni treba ozirati predalech v preteklost. Bistveno in relevantno za dolochanje meje danes se nahaja v dejstvu slovenskih zgodovinskih vojvodin Shtajerske, Koroshke in Kranjske, poknezhene grofije Gorice z Gradishko, mejne grofije Istre in Slovenske Marke ter samoupravnega mesta Trst. Vse to so bili drzhavni subjekti, trdno vgrajeni v slovensko etnichno telo. Mogoche pa je to dejstvo definirati tudi kot najmanjshi skupni imenovalec slovenske drzhavnosti. Nashteti deli, stoletja vkljucheni v dedishchino Habsburzhanov kot zgodovinskih karantanskih knezov, she dandanashnji zajemajo vso avtohtono slovensko etnijo. Vsakovrstno nasilje, ki traja in poteka she danes, jo je sicer shtevilchno razlichno prizadelo, temeljnega dejstva pa to seveda v nichemer ne spreminja. Izvirne pokrajine so in ostanejo edino zgodovinsko okolje slovenske nacije z drzhavnostnimi, mednarodnopravnimi atributi. Nima smisla ponavljati primerov genocidnega unichevanja slovenske etnije, grabljenja kosa za kosom s strani juzhne sosede in apeninske iredente ter perverznega obnashanja slovenske politichne elite s strahotnimi posledicami, ki so prekrile praktichno vse 20. stoletje slovenske zgodbe, vse do presenechenja tisochletja – osamosvojitve, ko je bilo slovenstvo zhe na robu prezhivetja. Gore knjig bo mogoche o vsem tem napisati. A za obravnavano tematiko je bistvenega pomena ugotovitev, da so zadnje slovenske meje, ki imajo mednarodnopravne uchinke, meje prej nashtetih dezhel. Ti drzhavnopravno relevantni subjekti so obstajali dolga stoletja, vse do razpada Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne.

S sesutjem dotedanje ureditve, z vkljuchenjem dela Slovencev v novo drzhavno tvorbo SHS, z okupacijo Primorja, Gorice in Trsta s strani Italije, z vkljuchitvijo Koroshke v nemshko Avstrijo in z le delnim  vkljuchenjem Porabskih Slovencev v novonastalo drzhavo se je zachelo skoraj sto let dolgo obdobje stanja, ki v najvechji meri ni imelo nobenega legalnega pokritja. Vprashanja meja pa so bila po eni strani prenesena na raven drzhave in meddrzhavnih odnosov, po drugi pa na lokalno upravno raven. Trenutek osamosvojitve je zalotil Slovenijo in Slovence v zadevah meja v naslednji situaciji:

Meje s sosednimi drzhavami, z Italijo, Avstrijo in Madzharsko, so bile z veljavnimi sporazumi in dokumenti zhe dolochene. Izguba velikega dela dezhele Koroshke je bila veljavno sankcionirana z referendumom. Z Madzharsko je ostala trianonska pogodba. Z Italijo, ki je najprej – po prvi svetovni vojni – okupirala vso Primorsko z Gorico in Trstom, pa so t. i. osimski sporazumi veljavno uredili sedanje stanje.

Drugache pa je z juzhno mejo in s poseganjem Zagreba po tujih ozemljih.

 

 

PRIMORJE

Nobenega dvoma ni, da jurisdikcija Zagreba pred letom 1991 nikoli v zgodovini ni segala prek Rijechine. V chasu Jugoslavije po drugi svetovni vojni je bilo namrech vse mednarodnopravno podrochje zadeva Jugoslavije. Meje med republikami so bile administrativnega znachaja in niso imele nobenega drzhavnostnega atributa. Med drugo svetovno vojno, v chasu nacistichne Nezavisne Drzhave Hrvatske, se je moral Zagreb zadovoljiti z ozemljem juzhno od Bakarskega zaliva, saj so Italijani skoraj v celoti ohranili ozemeljsko celovitost nekdanje habsburshke ("slovenske") dezhele Primorja, ki je obsegalo Gorishko, Istro in Kvarner. Enako so ravnali Nemci, ki so po kapitulaciji Italije za nekaj let prevzeli upravo. Tako je stanje s konca prve svetovne vojne, ko je Italija okupirala Primorje, obveljalo skoraj nespremenjeno do konca druge svetovne vojne. Dogajanje potem, vse do osimskih sporazumov, pa je vsebovalo znane cone A in B, ter pozneje Svobodno trzhashko ozemlje z juzhno mejo po reki Mirni, ki je bilo pravno sicer vzpostavljeno, a ni bilo realizirano "v naravi". 

Torej je evidentno, da so dezhelne meje Primorske, kolikor se tichejo Republike Slovenije, ostale do osamosvojitve 1991 nedotaknjene in da v vsem tem chasu niso nastale nikakrshne mednarodnopravno relevantne meje med RS in RH. Celo pripojitev obmochja Klane in Kastava primorsko-krajishki oblasti s sedezhem v Karlovcu leta 1928 ima izkljuchno lokalni upravni znachaj, povrhu pa je popolnoma zachasna, saj so tako reshili nevzdrzhno stanje za prebivalce, ker so bile vse dotedanje povezave z Ilirsko Bistrico z novo italijansko mejo zaprte.3 Vrnitev prejshnjega stanja sama po sebi odpravi zachasno reshitev tezhave.

Do najnovejshega chasa si celo Zagreb ni upal segati po ozemlju, s katerim nikoli ni upravljal. Sklepi hrvashkega sabora v Zagrebu 29. oktobra 1918 so zgovorni:

1. Svi dosadashnji drzhavno-pravni odnoshaji i veze izmedju kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s jedne strane, te kraljevine Ugarske i carevine Austrijske s druge strane razreshavaju se.

2. Dalmacija, Hrvatska, Slavonija sa Rijekom proglashuje se posve nezavisnom drzhavom te prema modernom nachelu narodnosti, a na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i Srba pristupa u zajenichku narodnu suverenu drzhavu Slovenaca, Hrvata i Srba na cijelom etnografskom podruchju toga naroda, na ma koje teritorialne i drzhavne granice.

3. Sveopcha narodna ustavotvorna skupshtina svega ujedinjenoga naroda Slovenaca, Hrvata i Srba odluchit che sa unapred odredjenom kvalifikovanom vechinom, koja potpuno zashtichuje od svakog majoriziranja, konachno kako o formi vladavine, tako i o unutrashnjem drzhavnom ustrojstvu nashe drzhave, utemeljene na potpunoj ravnopravnosti Slovenaca, Hrvata i Srba.

(cit. po: Slovenci v desetletju 1918-1928, stran 302)

 
Popolnoma jasno je, da si tedaj Zagreb ni upal niti razmishljati o zasedbi Reke, Istre in otokov. Chisto drugache pa je ravnal na prekmurskem koncu meje s Slovenijo.
 
PREKMURJE
Prekmurje, z obmochjem med Dravo in Muro vred, je bilo od nekdaj del kraljevine Madzharske, prometno, gospodarsko in druzhbeno pa trdno povezano s shtajerskim zaledjem, cheprav so ljudje okoli Chakovca govorili hrvashko narechje. Ob razsulu leta 1918 so Prekmurci nastopili za zdruzhitev skupaj s Slovenci v drzhavo SHS. Madzharski elementi so odgovorili ostro in tudi kratkotrajna "republika" je bila madzharsko nacionalistichna. Prekmurski Slovenci so iskali pomoch v Zagrebu, ki pa jo je odklonil. Zato so se urgentno zatekli h generalu Maistru, ki se je odlochil, da bo pomagal osvoboditi Prekmurje z Medjimurjem izpod Madzharov. A ko so Slovenci nameravali proti Madzharom nastopiti z vojashko silo, so jih prehiteli isti Zagrebchani, ki prej "niso mogli pomagati" (hoteli so torej "posel" opraviti sami!); zasedli so Medjimurje in poskusili prestopiti she Muro. To hrvashkim poveljnikom sicer ni uspelo, chetudi so jim pomagali celo Slovenci, ki jim jih je poslal Maister.4 Zahrbtno ravnanje je vech kot ochitno imelo en sam cilj: s pomochjo prekmurskih madzharonov okupirati celotno Prekmurje.

Zagreb od svoje ekspanzijske politike ni nikoli odstopil. Celo v socialistichni, "internacionalistichni" Jugoslaviji je s skrajno surovostjo in pobojem shtevilnih Slovencev, ki so hoteli ostati Slovenci v Sloveniji, zasedel obmochje Shtrigove.5

Sicer pa postane nacionalistichni ekspanzionizem Zagreba povsem razviden, che se uposhteva, da je Hrvashka nastala tako, da si je "Kraljevina Hrvatska" (Zagreb) leta 1918 bolj ali manj nasilno, vsekakor pa brez kakrshnegakoli legalnega postopka, prikljuchila Kraljevino Slavonijo in Kraljevino Dalmacijo. Povsem drugache, demokratichno, pa je bilo na Slovenskem, kjer so se dezhele zdruzhile v novo tvorbo z novim imenom – Slovenijo.

Shovinistichno, nacionalistichno-ekspanzionistichno naravnanost je Zagreb tako izprichal vedno znova. Zagotovo ni nakljuchje, da je prav v Zagrebu nastala NDH, Hitlerjeva zaveznica, ki je poleg Nemchije edina od nacistichnih agresorjev imela na svojem ozemlju prava unichevalna taborishcha. NDH je sicer hlapchevsko "prepustila" Musoliniju velik kos Dalmacije in otokov, a hkrati je "suvereno" izvajala intenziven genocid na vsem ozemlju, ki ga je nadzirala. Prerachunljivost, posebni interesi zaveznikov in Josipa Broza so botrovali dejstvu, da  Hrvashka po vojni ni shla skozi proces denacifikacije. Nihche ji ni postavil vprashanja vojne shkode za medvojno okupacijo delov slovenskega ozemlja ter za pomore Slovencev na obmochju Gorjancev in v koncentracijskih taborishchih. Tudi ni nihche problematiziral pohoda hrvashkih oborozhenih sil prek slovenskega ozemlja, kar je bilo eklatantno dejanje agresije, ki je povzrochilo, da so velika obmochja Shtajerske postala mnozhichna morishcha in grobishcha ob obrachunu zmagovite JLA z njimi, potem ko so jih zavezniki izrochili nazaj. Posledice takega obravnavanja usodnih dogajanj/dejstev so se pokazale v strahotah vojne na obmochju Hrvashke in BiH po razpadu Jugoslavije. Zato ima tudi aktualna politika Zagreba znachilnosti, ki jih je lahko zaznati. Kazhejo pa se v brezobzirnem prisvajanju vsega in povsod, kjerkoli je le mogoche, in seveda v doslednem krshenju ali ignoriranju vsega dogovorjenega. ne glede, ali gre za chastno besedo, parafo, podpis ali celo ratifikacijo.

Tehten poizkus EU, da s sklepi Badinterjeve komisije uredi razmerja med zveznimi enotami razpadle drzhave, je prinesel nachelo, da postanejo meje med republikami meje med novonastalimi drzhavami. Slovenija se glede tega she danes soocha z nereshenim problemom, kje je pravzaprav bila meja med njo in Hrvashko. Vech kot ochitno ima Zagreb o tem svoje mnenje. A dosti hujshe je, da tudi noben dogovor v zvezi s tem ne obstane. Zagreb kot vedno doslej ravna skladno s trenutnimi okolishchinami in svojimi "vechnimi" interesi na znani grobi in prerachunljivi nachin.

Ker je torej Zagreb vse dosedanje zadevne dogovore ali prekrshil ali jih ignorira, "Badinterjeve" razmejitve med republikama na dan 25. junij 1991 pa dejansko ne priznava, je  potrebno uposhtevati celoten tekst Badinterjevega sklepa, namrech: "che se drugache ne dogovori".6

 

BELA KNJIGA
Jedro zavozlanega stanja na obmochju pradavne slovenske Karantanije je treba iskati v absolutno neadekvatnem obravnavanju etnichnega in drzhavnega. To obmochje je she dandanashnji v izdatni meri pokrito s slovensko entiteto oziroma so tuje govorechi prebivalci navsezadnje etnichno Slovenci, saj jih je vech, kot se je drugih entitet priselilo v te kraje. Je pa upravo drzhavnih tvorb – dezhel, poknezhenih grofij in samostojnih mest – vse bolj prevzemalo slovenstvu sovrazhno tuje osebje. Industrijska revolucija, boj za trge in imperialistichni apetiti so videli v slovenstvu oviro na svojem pohodu na Jadran in proti jugovzhodu Evrope. Zloraba etnichne pripadnosti je obetala dobre rezultate. Je pa hkrati vnesla zlo prizadevanj za etnichno chisto drzhavo, kar je v temeljnem nasprotju s smislom drzhave, ki mora zagotoviti enake mozhnosti za vse drzhavljane, posebej glede etnichne pripadnosti. Drugache – v monoetnichni skupnosti povsem enakih/istih – drzhave sploh ni treba. Izkorishchanje drzhavnih struktur za etnichno chishchenje pa je seveda zloraba oziroma zlochin najhujshe vrste. Prav zato, ker se geografske in ekonomske mozhnosti, ki so podlaga za obstoj sposobne drzhave, praviloma ne pokrivajo docela z etnijo, je osnovna naloga vsake drzhavne skupnosti, da drzhavljanom zagotovi enake pogoje za zhivljenje in delo ter enakost zakonov za vse in vsakogar.

Nasilje nemshkega in italijanskega ekspanzionizma je imelo na slovensko politichno zavest nadvse kvarne uchinke. Toliko bolj, ker je svoj lonchek pristavila RKC in ponudila zatirani etniji namesto boja in uchinkovitega uveljavljanja na vseh drzhavotvornih segmentih javnega zhivljenja vabljiv, a zlochest surogat. Slovencem je ponujala sproshchanje etnichne potence v religioznem. Na ta nachin je postala najboljshi zaveznik tujega nasilja, a v ovchjem kozhuhu "zashchitnice slovenstva"! Nemshka uprava je imela tako s Slovenci dosti manj tezhav. A shkoda, ki jo je utrpela slovenska nacionalna (samo)zavest in drzhavotvorna misel, je bila brezmejna. Razpaslo se je kapitulantstvo, kolaborantska drzha, biciklizem, zatiranje rojakov za osebno korist, hkrati pa umikanje pred tezhavami, iskanje reshitev izven domovine in lastne drzhave, emigracija, podrejanje vsakomur, ki je imel trenutek chasa.

Tako zelo okvarjena slovenska drzhavotvornost je neizogibno imela za posledico, da so manipulatorji z lahkoto manevrirali in s shahiranjem z ljudmi ustvarjali dobichek zase in za svoje gospodarje. Predvsem so popolnoma zabrisali zgodovinski spomin ljudstva, sistematichno so smeshili vsakrshen poskus uveljavljanja suverene nacionalne drzhe in z javne scene so povsem odstranili sleherno pobudo za urejanje drzhavnih rechi v okviru pradavnih etnichno slovenskih dezhel in vojvodin. Namesto tega so pomagali razchetveriti lastni narod in preostanek potisniti v popolnoma neznano, tuje balkansko okolje. Ni se torej treba chuditi tragediji, ki se je zgodila Slovencem med drugo svetovno vojno z okupacijo in revolucijo. Povsem v skladu z uveljavljeno politichno doktrino samozvanih "narodnih voditeljev" je bila kolaboracija, iskanje primernega okupatorja in nazadnje spodbujanje panichnega bega. Nadomeshchanje drzhavotvornega instinkta z religioznimi fatamorganami je po eni strani pognalo ljudi v nenormalno ravnanje in jih pobudilo, da so bili pripravljeni domovino zapustiti, namesto do zadnjega braniti, po drugi strani pa je prostor drzhavotvor-nih nastavkov prepustilo revolucionarjem, ki so sicer bili – paradoksalno –  docela nedrzhavotvorni anarhisti in internacionalci. Politika klerikalnih prerachunljivih samozvancev je torej v slabih sto letih spravila slovensko drzhavotvornost na kolena in povzrochila okolishchine, v katerih je bila celo barakarija komunistichnih revolucionarjev dobra ali vsaj manj slaba reshitev za slovensko etnijo. Treba je pach odkrito priznati, da je pravzaprav povojna odsotnost klerikalne politichne mochi omogochila preskok iz pasivne v drzhavotvorno drzho in konchno uresnichenje osamosvojitvene ideje med Slovenci.

Toda nezdrava miselnost o drzhavi in drzhavnem je seveda  ostala. Kazhe se v vsem druzhbenem zhivljenju in ravnanju. Razumevanje drzhave, njenih institucij, orodja in nachina delovanja, je vech kot klavrno. Cerkvenemu razumevanju drzhavnega (to razumevanje izvira iz hierarhichnega totalitarizma) komunistichna vizija zagotovo ni shkodovala, saj se oboje kvechjemu dopolnjuje. Tako so se kadri rdeche in chrne provenience znashli na isti – svoji – strani. Pri tem pa je najhujshe to, da eni in drugi drzhavo razumejo kot uresnichenje etnichne homogenosti, ne pa kot laichno, tolerantno in na nachelu subsidiarnosti temeljecho urganizacijo, ki naj omogcha sproshchen razvoj vsakega drzhavljana ne glede na etnichno ali kako drugo osebno znachilnost.7

Tako sprevrzheno videnje drzhave je botrovalo unichenju slovenskega zgodovinskega drzhavnopolitichnega okolja leta 1918. Svoj klavrni vishek je ideja uveljavitve etnichnega mimo lastnih zgodovinskih drzhavnih struktur dozhivela v popolni podreditvi preostanka Slovencev perverznemu "troedinemu plemenu", tiste slovenske skupnosti, ki so prishle kot torzo v okvir drugih drzhav, pa so se soochile z genocidom in pochasno likvidacijo. Kljub vsem tem usodnim praktichnim izkushnjam z iskanjem reshitve slovenskega etnichnega problema na sprevrzhene nachine etnichni ekskluzivizem ochitno she vedno obvladuje vsaj slovenski MZZ, che je soditi po t. i. Beli knjigi.

Bela knjiga namrech slepo postavlja za izhodishche zavrzhno stanje leta 1991, se pravi stanje, ki je bilo posledica vseh mogochih politichnih slaboumnosti tistega sloja med Slovenci, ki je bil v novejshi zgodovinski dobi pri vzvodih odlochanja. Ta sloj sploh ne opazi, da ni isto govoriti ali o etniji ali o drzhavi. Ker se je leta 1991 konchno uveljavila slovenska drzhavna ideja, slonecha na tisochletnem izrochilu in na dezhelni zavesti pripadnosti, ne pa na etnichnem izkljuchevanju, se je udejanjila mozhnost, da se drzhavne rechi uredijo na drzhavotvoren nachin. Sem vsekakor ne sodi (kar sicer sugerira Bela knjiga) dokonchna likvidacija leta 1918 nasilno prekinjene tisochletne dezhelne identitete; namesto tega je potrebna "poprava domache naloge", ki bi pomenila vsaj to, da se prizadete prebivalce, brez vprashanja odtrgane od Primorja, Kranjske, Shtajerske in Prekmurja, konchno povprasha, ali hochejo zhiveti v okviru svojega zgodovinskega okolja ali pa sprejemajo situacijo, nastalo in podedovano od konca prve svetovne vojne. Kakor je namrech beg Slovencev iz lastnega doma, ker se je vanj prikradla plesen nacionalizma in shovinizma, botroval nasilnemu preurejanju zhivljenjskega okolja in razvojnih mozhnosti razlichnih etnij, tako je razpad prisilnega jopicha leta 1991 konchno ustvaril pogoje, da se popravijo napake od zachetka stoletja; da se konchno spet vzpostavijo razmere, ki so celo tisochletje pomenile stabilno okolje za prebivalstvo Primorja, Trsta, Kranjske, Koroshke, Shtajerske in Prekmurja. Danes so nastale okolishchine za mozhnost, da Slovenija – kot odgovor na pritisk sosedov – na podlagi zgodovinske politichno-drzhavne situacije vzpostavi na ozemlju nashtetih dezhel etnichno odprto, pluralno, demokratichno drzhavo, kakor jo tudi sicer opredeljuje slovenska ustava. Ta pritisk, kolikor se tiche Italije, Avstrije in Madzharske, je zhe dochakal svojo civilizirano, demokracije vredno stabilizacijo z veljavnimi meddrzhavnimi sporazumi, na jugu pa je demokratichna Slovenija trchila ob strukturo, ki se napaja z etnichnim ekskluzivizmom. Ta struktura svoje travme in shok zaradi krute vojne z drugimi etnichnimi skupnostmi  – kar je bila posledica omenjenega etnichnega ekskluzivizma – ochitno poskusha zdraviti z nadaljevanim ozemeljskim ekspanzionizmom in nasiljem nad etnijo, ki ji nikoli v zgodovini ni povzrochala shkode ali posegala po njenem ozemlju.

Vech kot razvidno je torej, da ni ustrezno kot podlago in izhodishche postavljati stanje leta 1991 in odlochitve Badinterjeve komisije.

 

IZHODISHCHE ZA POGOVORE O MEJI Z RH
Glede na doslej povedano ni nobenega dvoma, da je edino  ustrezno izhodishche za trden in trajen dogovor o slovensko-hrvashki meji stanje leta 1919. To navsezadnje postavlja tudi hrvashka stran!8 Gre za stanje v luchi dejstva, da Zagreb, kot recheno, nikoli (pred 1919) ni upravljal teritorijev prek reke Rechine, torej Kvarnerja in Istre, in prek Drave do sotochja z Muro pod Kotoribo. Z dezhelo Primorsko, ki je obsegala tudi Istro z Reko in Kvarnerjem, je upravljala Ljubljana oziroma do konca prve svetovne vojne najvechje slovensko mesto Trst v okviru vladavine habsburshke dinastije. Meje med kronovinami, vojvodinami in krajinami so bile drzhavnopravnega znachaja in so imele svoj pomen tudi v mednarodnem, meddrzhavnem pravnem pogledu. Uposhtevaje dejstvo, da vse od konca prve svetovne vojne pa do razpada Jugoslavije ni bilo drugih mejnih pojavov mednarodnopravnega znachaja razen mej med drzhavami-  sosedami in Jugoslavijo, so nekdanje dezhelne meje, ki so pravno ostale nedotaknjene, edina mednarodnopravno uposhtevanja vredna podlaga za pogovore. "Republishke meje", kakor je o njih govorila Badinterjeva komisija, bi prishle v poshtev, che bi se o tem obe strani uskladili, posebej pa, che juzhna soseda ne bi krshila prav vseh nachel, ki jih sklep omenjene komisije uveljavlja in sta jih obe partnerici zhe s samim zaprosilom za mednarodno priznanje samodejno sprejeli – drugache ne bi bilo mednarodnega priznanja, za katero so meje eden bistvenih pogojev.

Kakor recheno, je juzhna soseda vztrajno krshila ali dosti prevech "po svoje" razumela jasna dolochila Badinterjeve arbitrazhe. Na ta nachin je spravila z mize vse, kar spominja na Badinterja in druge relevantne mozhnosti za zachetek pogovarjanja o meji; razen zgoraj navedenih dezhelnih mej odtlej pach ni dokonchno izdelane razmejitve. Prav nobena razmejitev znotraj tako Italije kot Jugoslavije, ki sta obe upravljali z deli nekdanjih slovenskih dezhel, namrech ni imela mednarodnega pomena. Shlo je le za razlichne ukrepe lokalnih organov, ki imajo v zadevi meja med drzhavami kvechjemu informativni pomen. Z razpadom Jugoslavije so se odnosi med Slovenijo in Hrvashko premaknili v obmochje mednarodnega prava. Dejstva, ki jih je odtlej mogoche uposhtevati pri  pogajanjih, morajo seveda imeti tovrstne (mednarodnopravne) atribute. Nedvomno so seveda mozhni razlichni zakljuchki pogajanj, a izhodishche v okviru danosti iz leta 1919 je neizogibno. To tembolj, ker – vsaj kar se Slovenije tiche – niti beg iz mnogonacionalnega A-O imperija in she manj ustanovitev suverene drzhave Republike Slovenije nista imela za cilj ustvarjanje etnichno homogene, nacionalistichno-shovinistichne drzhavne skupnosti enega naroda. Slovenske dezhele Primorska, Kranjska, Koroshka, Shtajerska in Prekmurje so vkljuchevale razlichne etnije. Spor, ki je imel za posledico razpad nekdanje Avstro-Ogrske, je nastal zaradi nerazumnega nasilja nemshke in italijanske imperialne politike nad vechinsko etnichno skupnostjo v teh dezhelah. Razpad imperija je pomenil tudi veliko shkodo za vse omenjene dezhele in njih prebivalstvo. Odisejada, ki jo je vechinska slovenska etnichna skupnost morala prebroditi v minulem stoletju, da je v nemogochih okolishchinah prezhivela in si nazadnje kljub vsemu uspela ustvariti demokratichno drzhavno skupnost vseh drzhavljank in drzhavljanov, pa utegne biti she ena izgubljena prilozhnost, che bo mednarodna skupnost dovolila, da iz nesreche enih kujejo svoj pritlehni, nacionalistichni dobichek drugi.

Omenjeno brezumno shovinistichno nasilje nemshke in italijanske nacije je torej porushilo tisochletje in vech obstojeche propulzivne drzhavne skupnosti, a nesrecho Slovencev, katerih velik del se je poskushal reshiti v novoustvarjeno drzhavo Jugoslavijo, je Zagreb spretno izkoristil, to je vech kot ochitno. V obdobju trajanja dveh Jugoslavij je pritlehno, kos za kosom, trgal dele nekdanjih slovenskih dezhel. Najvechji zalogaj je prihranil za konec ter si v nervozi osamosvajanja in vojni psihozi leta 1991 meni nich tebi nich drzhavnopravno prilastil she zadnje neosvojene dele Primorja/Istre, che nesramno siljenje prek Mure na vzhodu pustimo ta hip vnemar.

Ne le EU, marvech demokratichne sile vsega planeta morajo preprechiti, da se z nepravnimi sredstvi, nasiljem in zvijachnostjo rushi stanje, ki zagotavlja – in je v stoletni zgodovini zagotavljalo – uspeshno funkcioniranje dezhel in drzhave, hkrati pa se vzpostavlja etnichno monolitna, nestrpna drzhava, ki svoj znachaj neskrupulozno razkriva iz dneva v dan.

Pogovora o mejnem vprashanju torej nikakor ni mogoche zacheti tudi brez uposhtevanja Nezavisne drzhave Hrvatske, njenega nacistoidnega znachaja, ravnanja in posledic njenega obstoja. Pod to zgodovinsko poglavje juzhne sosede nikoli ni bila potegnjena chrta. O kakem Nürnbergu pa sploh ni sledu. Konferenca, ki bi jo morali pod pokroviteljstvom mednarodne skupnosti na to temo izvesti hkrati s pogajanji o mejnih in drugih bistvenih vprashanjih, je neodplachan dolg in nujni pogoj za ureditev odnosov med drzhavama, hkrati pa tudi nadvse potrebno znamenje svetovni javnosti ob nevarnem vnovichnem vzponu fashistoidnosti v Evropi (in tudi drugod).

 

O povezanosti Medjimurja s Shtajersko ne nazadnje prichajo prometne, zheleznishke in gospodarske zveze. Shele po dogovoru o personalni uniji z Avstrijo in po prepustitvi reshkega pristanishcha Budimpeshti so Madzhari zgradili zheleznishko povezavo prek Drave do Reke. Da Zagreb niti z zheleznico ni upravljal na "svojem" ozemlju, se je pokazalo ob razpadu leta 1918, ko so bile zheleznice na Hrvashkem dejansko v totalnem razsulu: osebje, tehnika in instrukcije – vse je bilo madzharsko, pa je promet docela zastal. V hudi nuji je Zagreb prosil Slovence za pomoch. In Ljubljana je poslala zadostno shtevilo osebja – Slovencev, kajti Slovenci so v svojih dezhelah upravljali tudi z zheleznico. Tako je bilo med osebjem, poslanim v pomoch, veliko zheleznicharjev s Trzhashkega, ki je prishlo pod Italijo, ta pa jih je pregnala.9

 

Tudi Medjimurje, ki je bilo skupaj z danes slovenskim Prekmurjem in madzharskim Porabjem enovito v okviru madzharskega kraljestva, je bilo v trdni gospodarski in druzhbeni povezavi s slovensko/avstrijsko Shtajersko. Ne nazadnje je bil nadvse pomemben korak generala Maistra, ko je s posebnim vlakom Ormozh-Chakovec-Kotoriba demonstriral prevzem uprave nad Medjimurjem. Tudi sicer se je povezanost manifestirala tako, da je bilo Medjimurje leta 1922 vkljucheno v Mariborsko oblast – torej ponovno zdruzheno z ostalim Prekmurjem.

Nobenega dvoma ni: izhodishche za pogovore o meji med RS in RH more biti le stanje 1918, saj je edino legitimno in legalno ter zadnje, ki vsebuje mednarodnopravne atribute. Ne ob spremembah 1918/19 niti kdaj kasneje ni prishlo do nobene z izprashano voljo ljudstva ali s kakrshnimkoli mednarodnopravno relevantnim aktom podprte dolochitve drugachnih meddrzhavnih slovensko-hrvashkih meja. Meje 1918 so jasne in utemeljene. Perturbacije, ki so se zgrnile nad regijo, so imele svoj vzrok v krshenju bistvenih principov drzhave. Danashnje razmere, ko pomeni etnichno raznolika, pravice manjshin v celoti sposhtujocha drzhava Slovenija, kvalificirana chlanica EU in NATO, dejansko dokonchno razreshitev problemov, ki so kulminirali ob koncu prve svetovne vojne in so imeli za posledico zachasno ukinitev zgodovinskih drzhavnih tvorb – dezhel in vojvodin – seveda klichejo po rekonstrukciji stabilnosti regije. Kakor je drzhava kot taka nachin razreshitve problemov, ki se na drugachen nachin ne morejo razreshevati, je seveda tudi preizkus volje ljudstva bistveni kriterij v tem segmentu druzhbenega zhivljenja. Izhodishche je torej stanje 1918, ko je zaradi navedenih razlogov razpadla legitimna in uspeshna politichna konstrukcija, povprashati pa je treba tudi prizadete ljudi na obmochjih, ki utegnejo biti sporna, ker je Zagreb tako vehementno zakorachil nadnje in she danes sega po celo za chasa Jugoslavije ochitno slovenskih ozemljih.10

Ni mogoche spregledati she zlasti danes aktualne resnice, da gre pri juzhni sosedi za – kot zhe omenjeno – tvorbo, ki svoje nacistoidne ustashke izkushnje ni prechistila z denacifikacijo, she dandanashnji pa (zaradi tega?) izprichuje svojo netoleranco, nekonsistentnost, etnichno nestrpnost in ozemeljske apetite. Kako zelo je pogreznjena v prezhivele vzorce shovinistichnega nacionalizma, se je pokazalo ob nedavnem obisku amerishkega predsednika Busha v Zagrebu. Posebej za to prilozhnost zbrana vechtisochglava publika, sestavljena iz zvestih privrzhencev rezhima, je navdusheno ploskala vsakemu stavku, ki ga je izgovoril amerishki predsednik v svojem nagovoru izpred cerkve svetega Marka. Ploskali so tako v angleshchini izgovorjenim besedam kot potem ob prevodu – prevajali so vsak stavek posebej. In ko je Bush razlochno povedal, kako demokratichni svet prichakuje, da se mu bo chimprej pridruzhila tudi Srbija, je mnozhica zaploskala nekoliko previdneje. Toda ko je nato prevajalec povedal misel she v njim razumljivem jeziku, je nastala na trgu grobna tishina. Bolj nazorno niso mogli demonstrirati politike vladajochih struktur na Hrvashkem. She en razlog vech, da se prizadeti potrudijo in si povrnejo, che zhe nikakor ni mogoche vsega, kar je do leta 1918 sodilo v okvir slovenskih dezhel, pa vsaj najvechji mozhni del.

Konchnega rezultata pogajanj o meji seveda ni mogoche predvideti. Definitivno pa je mogoche zakolichiti izhodishcha, o katerih je tukaj govor. Dokler na ta izhodishcha druga stran ne pristane, bo treba pach pochakati, medtem pa – dokler traja status quo – skrbno paziti in odlochno ustaviti vsak, she tako neznaten poizkus sosede, da ustrezhe svojim partikularnim, egoistichnim, primitivnim nagonom.

 

Andrej Lenarchich, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta
 
 
___________
[1] Slovenec, slovenski v prichujochih Chrnih bukvah pomeni ali drzhavljan/drzhavljanstvo RS ali etnichno pripadnost etniji, ki vso znano zgodovino ochitno zhivi v teh krajih, ki je bila v vsakem chasu rezultat zgodovinskega razvoja, okolja, okolishchin, in je tako kot dezhela njo, tudi ona oblikovala dezhelo. Kako so to etnijo v kakem trenutku poimenovali sosedje in tujci, v nichemer ne spreminja bistvenih znachilnosti, kakor jih ne spremeni niti to, kako so njeni pripadniki sami sebe kdaj poimenovali. Ime Slovenija je v razlichnih izpeljavah oziroma fonetichnih zapisih v rabi zhe od zachetka drugega tisochletja n. sht.. Politichna ali etnichna raba pojma je razvidna v vsakem primeru posebej.
2 Identichen izvor ima tudi ena najpomembnejshih slovenskih besed: KRUH (prim. krushiti, lomiti kruh).
3 S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, sht. 60/203. se je obchina Kastav izlochila iz ljubljanske oblasti in se prikljuchila primorsko-krajishki oblasti v Karlovcu.
(Op. cit. str. 339)
4 Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Budimpeshti.
Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madzharske uprave, a so "narodnjaki" – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je Medjimurje spadalo pod zagrebshko nadshkofijo) – morali pobegniti v Varazhdin.
Tudi v Slovenski krajini (Prekmurje) so Madzhari s trdo roko ustavili slovenske narodnjake. Dr. M. Slavich je agitiral v Ljutomeru, Ormozhu in Varazhdinu. Od tam je shla delegacija medjimurskih beguncev v Zagreb, a Pavelich in Pribichevich jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odlochil, da osvoboditev izvrshi general Maister. Tedaj pa je hrvashko vojashtvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika zhe 24. decembra zachelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurishicha je shlo tudi prek Mure, a so jih Madzhari odbili. V Chakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci, ki jih je Jurishichu dodelil Maister.
Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madzharoni pod vodstvom dr. Nemethyja zahtevali zase celotno Prekmurje, chesh da tam govorijo hrvashko. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udelezhevali Koroshec, Klekl in drugi, uveljavili svoje slovenstvo.
(Op.cit. str. 250)
5 To je eden izmed bolj povednih primerov, kako je Zagreb premishljeno ravnal glede na okolishchine. Nasilje nad prebivalci Shtrigove je bilo sicer v okviru lokalnih, krajevnih ukrepov, a z dobro premishljenim namenom, da se za prihodnost osvoji she en del slovenskega ozemlja.
6 "kolikor ne bo dogovorjeno drugache (!), bodo prejshnje (republishke) meje dobile znachaj meja, katere shchiti mednarodno pravo." (Bela knjiga, str. 7).
7 Da je problem aktualen, se je pokazalo v polemiki med Ruplom in Kuchanom ob izjavah g. Kuchana v Portorozhu, 4. aprila 2008. Rupel ochita Kuchanu "jugoslovanarstvo", ker zagovarja multietnichnost drzhave in nasprotuje enostranskemu spreminjanju meja.
8 Bela knjiga, str. 292.
9 Ob prevratu je vladal na hrvashkih zheleznicah popoln kaos. Zheleznishko osebje je bilo do prevrata v ogromni vechini ogrsko, uprava v Budimpeshti, vsi predpisi, pravilnik, vozni redi so bili v ogrskem jeziku. Katastrofalno situacijo so reshevali slovenski zheleznicharji, zlasti tisti, ki so se morali umakniti iz Trsta.
(Op.cit. str. 607)
10 Izhodishche za pogajanja: na obmochju nekdanjih dezhel dolochiti ozemlja, ki brez razprave sodijo k Sloveniji in ji pripadajo; za ostala predvideti referendum, da bi prebivalstvo povedalo svojo voljo.
Prav farsichno odmeva izjava predsednika Mesicha ob sprejemu Belokranjcev 23. aprila 2008: "Vsaka stran zachne pogajanja z maksimalistichnih pozicij..." – To pove vsaj dvoje: hrvashko poseganje v slovenske vode in ozemlje so "maksimalistichne pozicije", slovenske "pozicije" pa so zlochinsko kapitulantske, saj vnaprej prepushchajo uzurpatorju slovenski teritorij.