Revija SRP 85/86

Primozh Trubar

 

VECHERNA MOLITOV

 

Kriste, kir si imenovan
prava luch, zarja, beli dan,
s svitlobo si v temi obdan,
svejti nom v ta tuj svitli stan!
 
Per tim mi tebe prosimo,
v tuji luchi de hodimo,
tujo besedo lubimo,
po nji nuch, dan de zhivimo.
 
Ponochi gledaj na nas ti,
de hudich nas ne prehini,
aku nashe mesu zespi,
de tuj Duh spet tu obudi.
 
Ti si se dal nom prov spoznat
inu v te trdnu verovat,
vizhaj nas z dobro vistjo spat,
v jutro z veseljem gori vstat.
 
Ti vejsh, de ti tuji verni,
kir so tebi podvrzheni,
so od svitá zepushcheni,
od vraga zlu sovrazheni.
 
Kedar si pak oblubil nom
s tejm tujim svetim angelom
obárovat nas pred vragom,
nervech pred tejm vechnim zlegom,
 
tiga se mi vsi troshtamo
inu nishter ne cviblamo,
samuch z veseljem chakamo,
de s tebo v nebu pridemo.
 
Tam te bomo prov chestili,
z angeli se veselili,
od tuje mochi pravili,
imer, vekoma hvalili.
 
 
(1575)
 
 
 
 
(opomba k manj znanim besedam: nom – nam; tuj – tvoj; vizhaj nas – vodi nas; svita – svetá; zlegom – zlom; samuch – temvech; prehiníti – prevariti, ogoljufati; cviblati – muchiti, pestiti, nem. zwiebeln)