Revija SRP 85/86

Polona Shkodich

 

VIZIJE MINEVANJA IN SPOMINOV
v slikarstvu Janeza Milkovicha

 

Slikarski opus Janeza Milkovicha obsega ustvarjalnost iz obdobja vech kot shtirih desetletij. Prichujochi izbor v likovni prilogi je iz leta 2007. Kot likovni pedagog z dolgoletno prakso na poklicnem podrochju terapevta za izrazne dejavnosti je v svoj likovni jezik poleg osnovnega znanja vsa leta vnashal tudi shiroko paleto najrazlichnejshih izkushenj. Slikarska obzorja mu je v veliki meri shirila aktivna udelezhba na mnogih likovnih srechanjih in v kolonijah. Z veliko mero zanimanja je vselej navzoch v vrstah likovnikov tudi kot zvest obiskovalec razstav in drugih likovnih dogodkov. Slikarstvo mu pomeni predvsem sproshchujocho, vendar hkrati nadvse resno in kreativno vsebino zhivljenja; pomeni mu podrochje raziskovanja in nove mozhnosti preizkushenj. Zhe srednja shola za umetno obrt, kasneje bolj znana kot shola za oblikovanje, mu je odpirala nove poglede. V dijashkih letih se je zanimal za marsikaj, mochno ga je pritegovalo oblikovanje plastike v nizkem reliefu, kot sta graverstvo in medaljerstvo, in to je imelo verjetno kasneje posreden vpliv tudi v njegovem slikarstvu. Ostala mu je naklonjenost do nadrobnosti, ljubezen do snovnosti majhnega sveta, natanchnost in predanost pri upodabljanju slehernega detajla. Tudi takrat, ko gre za slikarska dela, kjer je vidno opazna spontana shirokopoteznost z razlivanjem barve, si avtor nikoli ni dovolil nakljuchnosti ali nedodelanosti. Kot shtudentu Pedagoshke akademije so mu poglede na likovno ustvarjalnost korenito zaznamovala predavanja prof. Zorana Didka. Odpirati so se mu zachela izhodishcha v svet barvne in prostorske oblikotvornosti v smeri kompozicijskih shtudij. Svojo risarsko in slikarsko spretnost je dopolnjeval v shirokem zamahu in vselej v poglobljenem odnosu do stvarnosti, ki je postajala objekt upodabljanja.

Slikarstvo Jana Milkovicha je motivno in slogovno shiroko razgibano. Razlichne so prav tako tehnike, ki jih uporablja vechinoma akvarel in olje, pastel (praskanke), pa tudi akril na platno ali papir. Slikarjevo realistichno izhodishche praviloma nikoli ne (p)ostane realizem, temvech se pod tezho obchutja in v zhelji po globljem likovnem sporochilu spontano pretaplja v drugache izrazheno vsebino. Pozornost gotovo vzbujajo mnoge krajine, izrezi in pejsazhi, ljubezen do pozabljenih in izginjajochih slovenskih starozhitnosti, nostalgija do domachij, dvorishch, kashch in mlinov, kozolcev, bajt in zidov, ki jih je neizprosno spodjedel chas, jim vzel duha in obliko. Slikarja zanimajo spomini, spreminjanja v chasu, nihanja in jedro zhivljenja, pozabljene zgodbe, minevanje in odsevanje. Vedno znova se vracha v vechni krog zhivljenja, v polne in prazne prostore, pogosto v iste kraje. Verjame v neko univerzalno silo, v energijo, ki je vsemu skupna. Ravno ta energija, ki jo je zaznal v trepetajochih delcih zemlje, vode in ozrachja, je v mlinu na Muri, na Cerknishkem jezeru, na travnikih in oljkah postala pomenljiva in vidna snovnost kot sporochilo in samosvoj (pointilistichni) likovni koncept. Iz nekaterih slik veje lahkotnost in presojnost, drugje je chutiti pridih blage naive, vse od poetichnosti do izrazitejshe abstraktne ekspresivnosti in celo do vnashanja nadrealistichnih fragmentov. Vchasih drobne cvetlice, izrisane z botanichno natanchnostjo, in nezhni cvetovi preprichljivo postanejo slika v celoti, drugich so lahko le del nje (cvetje in predmeti). Ob tem naj omenimo tudi zanimiv ciklus na temo jabolk. Enega ali vech sadezhev je interpretiral v shtevilnih variacijah skoz kompozicijske, slogovne in barvne shtudije.

Med mnogimi deli je opaziti tudi slikarjevo veliko navezanost na vodo, na primorske in obmorske (istrske) motive, to pa po svoje odseva pravzaprav njegovo rodno okolje, mediteransko razpolozhenje, mir in vedrino duha. Morju, obalam in obmorskim pejsazhem je namenil posebno pozornost. S sliko Cholni na pochivanju iz leta 1982 je odstrl nove razsezhnosti v samem likovnem pojmovanju in pristopu. Realistichno viden motiv znachilnih visechih savudrijskih cholnov je razgradil in znova izvirno sestavil v odsevajocha polja ploskovne sestavljanke. To, po svoje enkratno zdruzhitev realizma z abstrakcijo in nadrealizmom je uporabljal tudi kasneje v razlichnih motivih. Janez Milkovich vedno slika brez predhodne risbe. Ta nastaja sprotno (z neposrednim nanashanjem barv tvori oblike) tudi takrat, ko se loti zahtevnejshe naloge portretiranja. Ukvarja se z rastjo in izginevanjem, s stopnjevanjem in pojemanjem, presevanjem in prekrivanjem barve. Umirjena, vendar barvno polna tonska lestvica govori o slikarjevem razmishljanju in dozhivljanju sveta, kazhe igrivost v slogovni pripovedi ter vechno zheljo po odkrivanju in sestavljanju likovnih elementov v harmonichno celoto.