Revija SRP 85/86

Polde Bibich

 

DOTIKI PEKLA

 

Vojna! Veliko zgodb sem slishal o prvi svetovni vojni. Prislushkoval sem pogovorom starejshih, ki so jo dozhiveli. Listal sem po ilustriranih revijah iz chasa Avstro-Ogrske, ki jih je v drvarnici hranil opapa. Bile so tudi iz chasov, ko se je monarhija vojskovala. Ko sem gledal podobe vojnih polozhajev, se mi je zbujala strashanska radovednost. Tako huda je bila, da sem si celo zhelel, da bi izbruhnila nova vojna in bi jo tudi jaz dozhivel. Zhal sem jo. Dozhivel in prezhivel, cheprav vchasih samo za las.

Nemci sicer Jugoslaviji niso napovedali vojne, a je bila v zraku, vedelo se je, da ni dalech. Zato so naju z omamo evakuirali k teti Anchki v odrochen kraj blizu Zhalca. Nad Peklom. Omama je bila ochetova mama. Bila je mariborska Nemka. Ni znala slovensko. Razumela je, govorila pa ni. Kakshen paradoks! Na Lokah nihche ni znal nemshko. Omama se je zachela uchiti slovenske govorice, ko so prishli nacisti, ki so nam prepovedali govoriti slovensko. Ob koncu vojne je zhe govorila nash jezik, z nemshkim naglasom seveda. Pa cheprav se je zhe po kakshnem mesecu vrnila v Maribor in tam prezhivela do tako imenovane osvoboditve. Drugo protislovje pa je bilo, da se je takrat, ko se je vendar zachela vojna, pochutila najbolj srechna v zhivljenju. V idili odrochnega in odrinjenega kraja.

Z vlakom smo se peljali do Shempetra. Naprej pa pesh. Prvich sem bil tam. Vodil nas je stari oche – ota. Najprej dobro uro chez polje do transformatorja. Tam so se zame prichela chudesa. Transformator je bil velik. Z vseh koncev so se vanj stekale debele zhice. Za ograjo so bile nekakshne zhelezne skrinje, iz katerih so molele stisnjene cevi, podobne okroglim harmonikam, kakrshne so imeli klovni, le da so bile chrne. In znotraj je brnelo na neki poseben, meni neznan nachin. Doma takrat she nismo imeli elektrike. Pri omami na Rushki zhe, samo za luch, a je niso nikdar prizhgali za dne, torej nisem videl – razen zhic po steni pa plehnatega senchnika in ugasnjene zharnice – nichesar od elektrike. Transformator je bil zame chudezhna neznanka. Che bi me danes prestavili na kakshno vesoljsko postajo, bi mi bila bolj domacha kot podloshki transformator. Do njega je peljala makadamska cesta, po kateri bi se dalo celo z avtom, a teh she ni bilo. Komaj kakshen. Naprej je vodil kolovoz za volovske vprege.

Prishli smo v gozd. Na levi je tekla Peklenshchica. Tam, kjer je pot zavila na travnato jaso pred Peklom, se je ilovnati kolovoz strmo povzpel v hrib in postal skalnat. Sonce je neusmiljeno zhgalo. Kamnita pot je bila razbeljena. Desno spodaj pod navpichno steno smo lahko obchudovali vhod v jamo. Nad njo so kamnite gmote spominjale na chloveka z razprostrtimi rokami. Velikana, mochnega kot Atlant. Na ramenih je nosil gladko steno, ki se je povzpela do gozdnatega vrha. Danes je chistina pod cesto prerasla z drevjem in s ceste jame ni vech mogoche videti. Nich hudega! Saj iz avtomobila ni mogoche obchudovati naravnih lepot. Ko pa sem jo enainshtiridesetega gledal s ceste, me je jama Pekel she bolj fascinirala kot transformator. Che hochesh mitichni vhod videti danes, morash pesh ob Peklenshchici, in ko si na pravshnji razdalji, zagledash okamnelega velikana, ki nosi skalnati hrib. Med velikanovimi razkrechenimi nogami zhivahno teche zhuborech potok.

Pekel je razburil mojo vedozheljnost, bolje recheno – radovednost. Nisem in nisem se mogel odtrgati od pogleda na mogochno pechino in velichasten vhod. Na silo sta me morala ota in omama odvlechi naprej.

V danashnjih chasih tja gor sploh ni dalech. Po asfaltiranih cestah avto premaga pot od shempetrske postaje do Lok v desetih minutah. Mi pa smo hodili pesh kar dobro poldrugo uro po samotnih kolovozih. Srechali nismo nikogar. Tam niso poznali niti konj. Samo volovske vprege.

Prishli smo na planoto. Odprl se mi je povsem drug svet, kot sem ga bil vajen. Prihajal sem s podrochja, kjer ni krashkih pojavov. Zato so mi vrtache, uvale, brezna, podzemske jame in podobne krashke znachilnosti pomenile povsem nove neznanke. Tako zelo me je prevzel ta svet, da me na lepem vojna skoraj ni vech zanimala.

Kmetijo je podedovala sestra starega ocheta. Kako se je to moglo zgoditi, ne vem. Takrat pach ni bil obichaj, da bi bila punca dedinja, posebej ne, che je sin, prvorojenec she zhivel. Kakor koli, pri Urhovih je dedovala hchi, ki se ni porochila, ampak je zhivela sama. Pa ne, ker bi ne mogla dobiti dedca, omozhila se ni samo zaradi tega, ker je bila tako strashansko verna. Ni shla v samostan, a zhivela je kot nuna. Mesenega spoznanja ni hotela okusiti in ko je umrla, zhe blizu devetdesetih, so jo pokopali v beli krsti, kakrshne so v navadi pri pogrebih otrok, in grob so ji okrasili z belimi venci, ki so imeli bele trakove. Kot bi bila dekletce.

Gospodarila je z deklo in s hlapcem. Dekla Zefa je bila ves chas pri hishi. Do smrti. Hlapci pa so se menjavali. Da se teta ne bi izpostavljala govoricam, je imela za hlapce samo mladoletnike; ko so zrasli v mladenicha, s petnajstimi, shestnajstimi, kakor je bil pach kateri razvit, so morali od hishe. S trebuhom za kruhom. Sicer pa je bil pri hishi she Valter. Najdenchek, ki ga je teta posvojila. Njega sem spoznal shele nekaj let po vojni, ko se je vrnil iz ujetnishtva, se porochil, naredil vrsto otrok, podedoval posestvo in kmetoval, dokler ga ni ubila elektrika.

Urhovina je bila menda nekoch trdna kmetija. V mojem spominu je shranjena stara domachija. S kamenjem grajena. Majhna okna z zheleznimi krizhi. Rozhe, bele pelargonije, kot se spodobi zaprisezheni devici, so prerasle okna, tako so bila majhna. Ko si stopil skozi obokana vhodna vrata, si se znashel v vezhi. Rabila je za shranjevanje prirochnih orodij. Koshev. Na klopi brenta z vodo. Zajemalka. Tam sem pil, kadar sem bil zhejen. Pitno vodo je bilo treba prinashati od dalech. V shtepihu pred hisho pod lipo se je nabirala samo dezhevnica, s katero niti zhivine niso napajali. Nasproti vhoda je bila chrna kuhinja. Zoglenele saje po stenah so se lesketale. Kot chrne solze. Dishalo je po dimu in prekajenem mesu. Pod stropom so viseli kosi mesa, klobase. Che pa si stopil skozi vrata na levi, si prishel v hisho. Na desni kmechka pech. V levem kotu velika miza. S klopjo ob steni. Bogec v kotu. Tabla s fotografijami. Najvech je bilo duhovnikov. Nun. Na desni velika postelja. Tam je spala teta. Med posteljo in pechjo so bila vrata v kamro, v kateri je bilo prostora samo za posteljo. Postlana je bila z vrecho iz domachega lanenega platna, veliko kot postelja in napolnjeno s koruznim lichkanjem. Dishalo je po polju, ko si legel vanjo. Lichkanje je shelestelo. Kot bi ti kdo shepetal lepe stvari. Urhova domachija je bila tako znamenita, da lahko beremo o njej celo v Krajevnem leksikonu Slovenije: »V Lokah je zanimivo gospodarsko poslopje Urhovega doma iz leta 1819, ki je spodaj zidano iz kamna, zgoraj leseno.«

Danes ni vech sledu za nekdanjo mogochno Urhovino. Na njenem mestu stoji sodobna konfekcijska podezhelska hisha. Betonski hlevi. Lipa se sushi. Asfaltna cesta je speljana do Lok. Z njo so se Loke priblizhale dolini, izgubile pa so svoj znachaj. Nekoch je bilo Urhovo posestvo lepo. Veliko. Rasel je hmelj, to je takrat prinashalo veliko denarja. A teta Anchka ni znala gospodariti. Zato je posestvo propadalo. Mama je rekla, da so vse pozhrli farji. Vsak petek so pri Urhovih molili rozhni venec. Teta, dekla Zefa in hlapchek. Kadar sem bil pri njih, bil pa sem vsako leto po teden ali dva, sem molil z njimi. Neskonchno dolgo smo molili. Celo teti, ki je vodila molitev, je nekajkrat kinknila glava, potem se je stresla, zamezhikala, zasopla in glasneje nadaljevala: »... ki je za nas krvavi pot potil ... ki je za nas bichan bil ... ki je za nas s trnjem kronan bil ...«

Besede, ki so jih izgovarjali molivci, so bile prazne, mrtve. Vendar so mi skrivnostni refreni vzbujali zhive podobe Kristusovega krvavega potu, trnove krone, bichev. Moja domishlija je podivjala, posebno ko sem si predstavljal Kristusa, kako poti kri »... za nas!« To se mi je zdelo velichastno. Bistva njegove zhrtve seveda nisem razumel, a videl sem jo neverjetno stvarno. Cheprav je bil neskonchno dolgi rozhni venec samo dremajoche premikanje ustnic. Zhebranje. Zhe kot otrok sem chutil, da dushe pri teh molitvah ni. Tudi v cerkvi. V Mariboru nismo hodili v cerkev. Kadar pa sem bil pri Urhovih, sem moral vsako nedeljo k mashi. Skozi sotesko ob potoku, ki pod Lokami ponikne v pozhiralnik Rupe.

Ponkovchani in Kalani in Studenchani in Pungrchani in kar je she drugih, ki so jih pasli ponkovshki zhupnik, so me pozneje, ko sem prebral knjigo o prvem osvajanju Everesta, spominjali na tibetantske molilne mlinchke. Zhebrali so nauchene besede, a kaj pomenijo, na to pri molitvi niso mislili. Kot bi se zaganjalo zobato kolo, je bilo slishati njihovo pobozhnost. Molitev se je zachela visoko, glasno, potem pa se je stishala v nerazlochno mrmranje, zamrla in spet izbruhnila v glasno izgovarjanje. Kar naprej se je dvigala in padala, rasla in usihala:

»OOCHE NASH, KAteri si vnesih...

POOOSVEECHENO BOdi tvojemeeeeeee ...

PRIIDI k nam tojestvooooo ...

DAAJ NAM danes nashvskanjiii ...

KRUuuuh ...«

Najglasnejshi so bili Gambelov ate.

Smejal sem se sam pri sebi chudashkim molitvam. Delal pa sem se resnega, pobozhnega. Njihova hinavska vera je potegnila tudi mene za sabo. Pa she bal sem se. Saj so bili v verskih zadevah strogi, prav zadrti. Poleti, ko je bilo pasje vroche, sem si zhelel slechi srajco. Bog ne daj! To bi bilo prevech pohujshljivo. Ob nedeljah se nisem smel igrati, ker je Bog sedmi dan pochival. Ko sem na dvorishchu zlagal piramide iz kamenchkov, so me nahrulili. Tudi risati nisem smel po pesku. Niti skakati po eni nogi. Kakshen ristanc neki! Samo sedel sem lahko in gledal v nebo. Bili so skoraj podobni esenom, ki ob nedeljah niso smeli opravljati niti potrebe. Sprasheval sem se, kdaj neki se otroci lahko igrajo. Med tednom je treba pomagati na polju, v nedeljo pa je bilo prepovedano. A to sem she razumel, nisem pa razumel, zakaj se je teta razjezila, ko sem jedel kobilice. V kotu pod bogcem so bili zlozheni na klop nevezani snopichi Mohorjevega Svetega pisma in Zhivljenja svetnikov. Rad sem prebiral zelene zvezhchiche. Pri nas v Mariboru nismo imeli nabozhnih knjig. Tukaj pa sem uzhival ob chudezhnih zgodbah o vesoljnem potopu, o Mojzesu, ki se je pred njim razmaknilo morje, o pushchavnikih, ki so se hranili s sladkimi koreninicami in kobilicami. Navdushen nad njihovim zhivljenjem, sem ga posnemal tako, da sem po vlazhnih gozdovih grebel iz chrnice ob skalah sladke koreninice in jih grizljal, na travniku pa sem lovil kobilice, jim pulil bedra in sesljal belo meso iz zelene lupinice.

Ko me je teta zalotila, se je neverjetno razburila, ne spomnim se, da bi kdaj tako povishala glas. Vsaj name ne. Upala je, da bom shel za duhovnika. V ta poklic me je uvajala tako, da sem moral vechkrat ob vecherih »naprej moliti«. Imela me je rada. Kdaj pa kdaj mi je celo med tednom dala kos prekajene klobase. Seveda skrivaj. Pa che ni bil petek. Hudo mi je bilo, ker sem jo tako ujezil. Jecljal sem, da jem kobilice samo zato, ker jih jedo sveti pushchavniki. Pa ni nich pomagalo. Kar se shika bogu, se ne shika volu! Meni so teknila kobilichja bedrca in she sem jih sesljal, kadar sem bil preprichan, da me nihche ne vidi.

Tako sem na svoj nachin spoznaval rustikalno katolishtvo. Po eni strani me je zasvojilo, po drugi pa odbijalo. Privlachila me je njegova temachna skrivnostnost, a molitvam ljudi vseeno nisem mogel verjeti. Chutil sem v njih precej hinavshchine. Razen kadar so zabredli v resnichno stisko. Sicer pa so se delali pobozhne iz strahu pred nechim, v kar so sicer verjeli, a niso razumeli, kaj naj bi to pomenilo. Njihovo obredno obnashanje me je po svoje zabavalo. Sorodniki na Ljubnem v zgornji Savinjski dolini so bili tudi verni, a njihova vera je bila zhivljenjska. Ne tako zadimljena kot na Lokah.

Novo zhivljenje me je vznemirjalo. Ostala pa je she nerazjasnjena skrivnost: Pekel. Z nepremagljivo mochjo me je vlekel vase. Vechkrat sem se prikradel do vhoda. Mrazilo me je, ko sem gledal okamnelega velikana (ali Hudicha?) nad sabo. No, prosim: hudich se mi je nehote zapisal z majuskulo! She danes me mrazijo njegove razprostrte roke. Ali naj bi bile razprte, ker drzhijo skalo, ali mogoche zato, da bi me zgrabile?

Precej chasa sem potreboval, da sem se ojunachil in pod njegovimi nogami stopil v zhrelo jame. Ko sem stopil pod skalni obok, ki je bil visoko nad mano, sem zachutil hlad, cheprav nisem zaznal vetrca. Stene so postajale vedno temnejshe. Na koncu je zevala chrnina, ki me je vlekla vase. Iz nje se je slishalo shumenje. Enoglasno. Enakomerno. Brez tishanja ali jachanja. Po svoje je bila skrivnostna luknja pomirjujocha. Po svoje pa grozljiva. Strah zbujajocha. A nepremagljivo privlachna. Previdno sem stopical proti njej. Vedno manj sem videl, dokler nisem obstal v popolni temi. Ozrl sem se. Chrna noch. Kje je vhod? Obrnil sem se in zachel tipati ob steni v nasprotno smer. K srechi sem po nekaj korakih prishel mimo skale, ki mi je zastirala pogled. Uzrl sem bledo svetlobo vhoda. Onkraj se je zelenilo travnato pobochje pod potjo v Loke.

Prva dogodivshchina v Peklu me ni zadovoljila. Poleg tega, da me je zasvajala jama sama po sebi, me je vlekla vanjo predvsem zhelja, da bi videl kapnike v naravnem okolju. Marijin oltar v ponkovski farni cerkvi pa kapelice posvechene materi bozhji ter tudi nekateri bogchevi koti, v katerih je stala sveta devica, so bili po zgledu Lourda okrasheni s kapniki, nalomljenimi v Peklu. Ota mi je pripovedoval, da so mulci hodili po kapnike v jamo. Tudi on. Svetili so si s trskami. Tako bi si tudi jaz lahko potolazhil radovednost. Kapnikov ne bi lomil, samo videl bi jih rad. Nabral sem smolnatih trsk, ki jih je stari oche nacepil iz borovega shtorovja in so bile za podkurit prav pripravne. Pa tudi prodajali so jih. Od deda sem si sposodil vzhigalnik, zajel sapo in se spustil po strmini na dno.

Tokrat se nisem obotavljal, hlastno sem planil v jamo proti kraju, do koder sem zadnjich prilezel. Globoko sem vdihnil osvezhujochi duh po vodi. Danes je samo she spomin. Lotil sem se posla. Kar nekaj chasa sem se trudil, da se je vzhigalnik prizhgal. Bil je pach neroden, doma narejen, zato je bilo nazobchano kolesce tezhko premakniti. A ga je bilo treba, che si hotel iz kamenchka izvabljati iskre. Sam pa she nisem imel prstov, marvech slabotne prstke. Blazinica na palcu, s katero sem pritiskal ostrorobi koleshchek, me je zhe poshteno bolela, ko je stenj konchno zagorel. Chudno je bilo, da je plamenchek poplesaval, cheprav ni bilo chutiti niti najslabotnejshega vetrchka. K srechi ni ugasnil. Podrzhal sem ga pod treske. Vonj po vodi je prekril duh po gorechi smoli. Bil je mochnejshi, drugachen, cheprav tudi prijeten. Nekako svechan. Spominjal je na cerkev. Trske so zaprasketale. Dvignil sem jih, da bi z njimi svetil.

Posebnega haska ni bilo. Do stropa svetloba ni segla. Okolico je razsvetljevala samo toliko, da sem videl par korakov predse. Tako sem se lahko, kjer se je dalo, umikal vodi. Stene so bile neprijazno sive. Zhiva skala. Kapnikov pa nich. Malo sem svetil, malo tipal ob vlazhnih stenah. Chez nekaj chasa sem zagledal na mestu, kjer se je jama vzbochila, odbite ostanke kapnikov. Grde shtrclje. Kot odrezane noge berachev ob zhegnanjih pred cerkvijo. Vendar tistih, ki so lomili kapnike, nisem imel za vandale. Takrat she nismo bili tako obchutljivi do narave, kot smo danes. Tamkajshnji ljudje so bili na primer obsedeni od bozhjechastja, do narave pa so bili gluhi. Razen do poljedelske, ker je prinashala koristi.

Trske so hitro zgorevale. Mene pa strast ni popustila. Rinil sem naprej, preprichan, da bo globlje v jami she mogoche videti kapnike. Ni jih bilo. Jaz sem se pa she kar prebijal naprej, chez vodo, chez skale in naneseno sigo. Pojma nisem imel, kako dalech sem prodrl v podzemlje. Zdelo se mi je, da sem zhe blizu konca. Voda je namrech vedno mochneje shumela. Kot da pada. Tedaj pa se je zgodilo. Na kamnu, prekritem z drsljivo sigo, mi je zdrsnilo. Padel sem. Bakla se je potopila v vodo, zacvrchala in ugasnila. Svetopisemska tema. Obrnil sem se. Poskushal sem najti smer tako, da sem se oddaljeval od mochnega shuma. Spotikal sem se in padal. Dolochene predele sem premagoval kar po shtirih. Svetloba vhoda pa se ni in ni hotela zasvetlikati.

V neverjetno ogromni chrni luknji me je stiskala srhljiva tesnoba. Bom nashel ven? Nihche ni vedel, kam sem shel. Tukaj me gotovo ne bodo iskali. Bil sem moker za ozhet. Zeblo me je. Pochasi sem se plazil. Ped za pedjo. Vse pedi poti so bile ledeno mrzle. Ko se je dalech pred mano zasvetlikalo, sem nekaj chasa kar lezhal. Chez chas sem vstal in se napotil ven. Ven!

Odtlej se Peklu nisem vech priblizheval. Ne v chasu vojne, pa tudi pozneje ne. Dokler je niso uredili za obiske.

 

Po smrti igralca Maksa Furijana sem vechkrat obiskal njegov rojstni kraj. Tam so imeli kulturno drushtvo, poimenovano po njem. Na pogrebu sta me ogovorila Furijanova sorodnika. Vedela sta, da sem ravnatelj Drame, pa sta mi predlagala, naj bi rojstno hisho obelezhili s spominsko ploshcho. Nisem ne obljubil ne odklonil. Drama je bila v hudih denarnih zagatah. Treba bi bilo poiskati kakshna izredna sredstva. Toda kje? Kako? Lotil sem se iskanja. Zdruzhenje dramskih umetnikov je lahko pomagalo samo moralno. Na kulturnem ministrstvu so po njihovi navadi samo mechkali in motovilili. Slabo je kazalo. Reshitev je prineslo nakljuchje.

Nekaj mesecev po pogovoru s Furijanovim nechakom in njegovo zheno sem nastopal na Ptuju. Ptujchani so gostoljubni in so me povabili na vecherjo. Sedel sem poleg takratnega ptujskega zhupana, gospoda Vojteha Rajherja. Zachel sem rahlo tipati, ali bi bili Ptujchani pripravljeni kaj prispevati za obelezhje. Zhupan je misel naklonjeno sprejel in prav kmalu je Furijan dobil na rojstni hishi spominsko ploshcho.

Sam nisem mogel na odkritje. Bilo mi je zhal, a ni shlo. Ne verjamem, da bi she bil kje kak znamenit mozh, ki bi dobil komaj pol leta po smrti spominsko obelezhje, tako kot nash Furchi.

Dve leti zatem so me povabili v Zavrch. Na proslavo kulturnega praznika. Hudo je snezhilo. K Furchijevi rojstni hishi naj bi nesel cvetje, lepo in bogato ikebano. Neusmiljeno je naletaval sneg. Vpliven Zavrchan nas je, trije smo bili, nalozhil v dzhip. Ker nisem vedel, kje je Furijanova rojstna hisha, sem se chudil, chemu dzhip. Kmalu sem videl. Vijugali smo skozi gozdove, se zagrizli v celec ovinkaste, strme poti. Vechkrat smo zapeljali chez mejo, bili smo za kratek chas v drzhavi Hrvatov, potem spet v nashi. Vozili smo se mimo tabel, ki so nas opozarjale, da smo na »obmejnem ozemlju, gibanje je omejeno«. Na levi gozd, na desni vinogradi. Kot bi mrlichi stezali koshchene roke iz zemlje, so shtrleli chrni koli v sivino, ki je pritiskala na mrzlo zemljo.

Svincheno tezhko nebo je neusmiljeno sipalo bele kosmiche na zemljo. Pod kolesi je sneg vidno narashchal. Gledal sem chistec pred sabo in se sprasheval, kdaj bomo obtichali. Konchno smo le prispeli. V belo samoto. Na vrh Gorichaka.

Spomnil sem se, kako me je Sveta, ko je prishel z ogleda stavbe, kamor naj bi namestil spominsko ploshcho, zaprepaden vprashal: »Pa ti sploh vesh, kje je to?« Shele zdaj sem ga razumel. Furchijeva bajta stoji na zavrzhenem kraju, kjer je vsega konec. Nad kajzho se svet, porasel z gozdom, vzpne. Levo strma gozdnata kotanja. Za nami, v smeri, odkoder smo prishli, vinogradi. Kraj je dalech od sosedov. Sem prihajajo le gobarji in nabiralci kostanja. Vinogradniki in obiralci grozdja konchujejo delo nekaj nizhje. Nismo opazili znamenj, da bi tukaj kdo stanoval. Nihche nas ni prichakal. Zapushchena, samotna revshchina. Nad vhodom v klet je sijala nova spominska ploshcha. Primernega prostora za ikebano ni bilo, zato sem jo postavil kar v sneg. She preden smo odshli, je bila prekrita s snegom. Nikogar ne bo spomnila na Furchija. Ko smo odshli, so najbrzh srne izbrskale cvetje in se z njim posladkale. Srne ljubijo vrtnice.

Zima bo opravila svoje in na pomlad, ko se bo sneg stopil, bo kazilo prostor pred hisho uvelo smetje, ki bo ostalo za srnami. Dokler ga ne bo kdo nejevoljen odstranil.

Minilo je nekaj let. Spet so me povabili v Zavrch. Bila je neka okrogla obletnica. Spet smo se peljali k Furijanovi rojstni bajtici. Le da tokrat ni bilo snega. Zato nas je bilo kar za nekaj avtomobilov, ki smo se peljali polozhit ikebano pred Furijanov dom. Pripeljali smo se na greben.

»Kaj pa je to?«

Ob robu kolovoza je bila vrsta nenavadnih betonskih stebrov, visokih tri do shtiri metre, s chudno odebelino na vrhu. Naj bi to bil kak najnovejshi izum elektrichnega daljnovoda?

»Ne! Tuðmanova domislica! Tile stebri so luchi, reflektorji, obrnjeni v nebo, da bi ponochi nakazovali Hrvashko mejo, ki bi jo lahko obchudovali piloti iz letal in astronavti s satelitov. Pa tudi z lune.«

»To je pa light polution za Guinessov rekord. She Belgijce bodo prekosili v svetlobnem onesnazhevanju.«

»Po Tudjmanovi smrti so opustili gradnjo hadezejevskega svetlobnega zidu. Pa jim je ushlo iz rok prvo mesto norosti, ki bi ga lahko zasedli.«

»Si predstavljate, kakshna bi bila videti Hrvashka? No, ne z letala, ker leti prenizko, iz satelita pa zhe! Che bi nas obsedla podobna misel, bi bil obris Slovenije ljubezniva kokoshka: Mat' kurja! Toda Hrvashka! Ker bi bili med otoki presledki, bi obris Hrvashke spominjal na strgane gate.«

Nisem mogel verjeti, da je vse to res. She danes se sprashujem, ali so Zavrchani mislili resno ali so me vlekli za nos. Sicer namreè o tem nisem ne bral ne slishal.

Vozili smo se po grebenu. Na desni vinogradi. Na levi ob robu kolovoza Tudjmanovi stebri, pod njimi zanemarjeni travniki. Sledili smo meji. Samo z glavo sem zmajeval, nichesar drugega nisem mogel ob hrvashki izvirni drzhavotvornosti. Gledal sem luchne stebre.

Nenadoma so se Tudjmanovi stebri ostro umaknili na levo, po strmini navzdol. Chez chas pa v loku nazaj na greben. Tako je nastala nekakshna zajeda v linijo hrvashkih stebrov. Zachudil sem se:

»Kaj pa to pomeni? Kako, da Hrvatje niso po svoji navadi potegnili meje kar naravnost?«

»To je pa vash dosezhek!«

»???«

»Poznate Hrvate – drzhijo se svoje logike, enkrat katastrske, drugich ozemeljske ali kakrshne koli zhe ...«

»Tukaj pa, kot da so pokleknili ...«

Stvar mi je razjasnil Furijanov nechak:

»Ta kos zemlje je slovenski po vashi zaslugi. Ne prepricha jih noben meddrzhavni sporazum. V marmor vklesane besede, da se je tu rodil veliki slovenski igralec, pa so naredile svoje. Furijanova hisha jim je postala tabu. Hrvatje so pristali, da se meja izogne Furijanovi rojstni hishi, ki naj ostane na Slovenskem. Ker smo dobili spominsko tablo po vashi zaslugi, ste nam Zavrchanom in Slovencem nasploh priborili nekaj nashe zemlje. Zavrchani smo vam hvalezhni! Gotovo tudi Slovenci!«

No, Slovenci o moji »zaslugi« nimajo pojma. Saj she sam nisem vedel, da sem »priboril« Sloveniji kos zemlje, dokler se nisem sam preprichal, da meja obide Furijanovino. Pa tudi to mi je pustilo dvome. Privoshchil pa sem si, da sem se, malo za shalo in malo zares, razglashal za pridobitelja slovenske zemlje. Shkoda, da nisem politik. Kako bi se trkal po prsih!

Zgodbo moram povedati Plemenitemu. Mogoche bo vsaj on, veliki borec za juzhno mejo, imel kakshno pohvalno besedo zame. Kdo ve? Ah, kje pa! Je le politik, zanje pa velja, da mnozhijo s tisoch – svoje zasluge in napake drugih. Vem, da zunanjemu ministru Ruplu to nich ne pomeni. Kos zapushchene zemlje! Ko so se pri Razkrizhju tri slovenske druzhine pritozhevale, da se Hrvatje pripravljajo prestaviti mejni prehod tako, da bodo njihove tri hishe odrezane od Slovenije, je hladnokrvno odgovoril: »Pa kaj! Zaradi takshne malenkosti pach ne bomo zganjali hrupa. Imamo pomembnejshe probleme!« Tako nekako je rekel. Kaj bi torej rekel za tisti zapushcheni Furijanov travnik? »Vesh kaj, Bibich, zaradi te robidovne pach ne prichakuj hvale!«

Zmago Plemeniti pa se mi je zahvalil »za doprinos k temu, da je delchek slovenske zemlje ostal v Sloveniji«.1

Meni je bilo, naj se zdi she tako otrochje, res toplo pri srcu, ko so se mi Zavrchani zahvaljevali, ker naj bi Sloveniji pridobil nekaj malega zemlje, cheprav robidovne. Pa kaj! Domacha zemlja je le domacha zemlja, naj je she tako revna. Sveta je. V tistem smislu »svetega«, ki se je udomachil, odkar nimamo vech diamata. V tistem smislu, ki se ga je ovedel Presheren, ko je ob spominu na prijatelja zachutil blagoslov »v zemlji domachi de truplo lezhi«.

Tam na hrvashki meji pa bodo srne grizljale nageljnove cvetove iz ikeban, namenjenih velikemu slovenskemu igralcu Maksu Furijanu. Na svoji zemlji!

Ob nekem obisku Pekla sem zgodbo o spominski ploshchi in slovensko-hrvashki meji pripovedoval v okrepchevalnici pred jamo. Smejali smo se. Che se takrat ne bi reshil iz podzemlja, bi bila Slovenija danes she manjsha.

Potem smo shli v jamo. Poskushal sem se spomniti, do kod sem prishel. Mislim, da ne zelo dalech. Neodlomljenih kapnikov je kmalu po zachetku precej. Morda jih nisem opazil. Sicer pa tezhko presojam. Strah tudi naredi svoje. Ob obisku na stara leta pa sem se preprichal, da je jama lepa. Sicer majhna, a bogata okamnelega blishcha. Preprichan sem, da hrani posebnost, ki je v drugih jamah ne bi nashli. V enem od stranskih rovov je na koncu dvo- ali trimetrska kapnishka tvorba, ki spominja na veliko okamnelo zhensko »veselichko«. Ne le »spominja«, ampak jo nazorno predstavlja. Heliktiti, baldahini, zavese ali kakor se zhe imenujejo razlichne kapnishke tvorbe so povechani posnetki sramnih ustnic in celo shchegetavchka, luknja spodaj pa ponazarja nozhnico, ki iz nje bruha voda. Gladki stranski steni sta kot razkrecheni bedri, med njiju se stiska kamnit posnetek najslajshega delca zhenske. Prav nich domishljije ni treba, da ga vidish. Ko obiskovalci zagledajo to chudo, se izvije iz njih navdushen ali pa ogorchen vzdih. Meni se je zdela »skulptura« chudovita, dokaz, da podoba spolovila ni le pornografija, marvech je tudi umetnost. Kakor koli, jama Pekel z gluho temo in s kamnito sramchico ponazarja tudi »eros – tanatos«. Je torej chudno, da me je od vsega zachetka tako privlachila?

 

Tam zgoraj, na Ponikovski planoti, vojne ni bilo chutiti. Vedeli smo, da Jugoslavije ni vech. In ne kralja. Petrchka. Da nam vlada Hitler. Vendar nas to ni vznemirjalo. Nad tistimi shtirimi kmetijami, ki so bile nash zaselek, je vladal Bog. Nanj smo se obrachali za dobro letino. Vojakov ni bilo. Le enkrat je preletel planoto enokrilec, imenovan »shtorklja«. Motike so obmirovale, obrazi so se nemo zazrli v nebo. Bilo je chutiti tesnobo. Chez nekaj dni pa je minila. In spet smo se bolj bali toche kot tankov in letal.

Prvega nemshkega vojaka sem videl v Zhalcu, ko smo shli tja po opravkih. Strumno je stal na manjshem oklepnem vozilu. Kakshna razlika med jugoslovanskimi uniformami in med nemshko! Kraljevi vojaki so bili pomechkani, smeshni z ovojkami do pod kolen nad poshvedranimi chevlji, Nemec pa je kot iz kositra vlit spominjal na vojaka iz Andersenove pravljice o vzhigalniku. S svojo popolno urejenostjo je vzbujal obchudovanje, hkrati pa srhljivo nelagodje. Strah.

Ker ni bilo hujshega, smo se vrnili v Maribor. Po hudi vrochini nas je premetavalo po prashni cesti, da sem nekajkrat bruhal. Shli smo k omami na Rushko. Tam se mi je vtisnila v spomin nova podoba. Chez dimnikarja Korazhija vrt, ki se je strmo spushchal k reki, se je iz spalnice videl dravski most. Tokrat njegova rushevina. Prelomljen je omahnil v Dravo. To je bilo tudi vse, kar je bivshi vojski uspelo izvesti v shkodo Nemcem. Ne prehudo, ker so Nemci kmalu postavili nov most. Zachasno pa se je dalo prechkati reko chez lesen most, spodaj, ob bregu reke, kjer je most skozi vso zgodovino povezoval levi in desni breg Drave.

Vojno smo chutili samo posredno. Nemshko nasilje. Talci. Izseljevanje. Strica in teto, ki sta bila uchitelja, so odgnali. Mi smo bili pravzaprav varni. Nemshko smo znali, tudi mene so nauchili. Ocheta nisem imel. Stari starshi so bili zhe v letih. Torej nismo imeli nich z odpornishtvom. Vsaj nasha zhivljenja so bila varna. Do leta 1944, ko so zacheli zavezniki bombardirati Maribor. Takrat sem se pa zhe srecheval z nevarnostmi vojne.

Pekel na mariborskem nebu se je odprl 7. januarja 1944, ko so zavezniki prvich bombardirali moje rojstno mesto.2 Tega dne nisem shel v sholo. Po novem letu sem zbolel za zlatenico. Med vojno je hrane primanjkovalo, posebno mastne. Za praznike smo jedli purana, ki smo ga zredili v Limbushu pri starih starshih. Moja jetra, nevajena mastnega, niso prenesla tolikshne mashchobe, pa sem chez noch porumenel. V sholo nisem hodil ves mesec. Bil sem pri starih starshih in pil neskonchno grenko sol, ki se ji je reklo »Karlsbader Salz«. Tisti dan, se pravi sedmega januarja, pa sem bil pri mami v njenem podstreshnem stanovanju na Studencih. Prejshnji vecher me je pripeljala, ker sem moral k zdravniku. Dolgochasil sem se. Ob enajsti uri in dvanajst minut pa me je popadlo nekaj chudnega. Vzel sem mozhice igre »Chlovek ne jezi se« in na tla razprostrl nachrt Maribora. Igral sem se bombardiranje. Z roko sem vijugal nad karto in metal lesene kegeljchke na tisti del, kjer je bila tovarna letal na Teznem. Tedaj sem zaslishal zamolklo grmenje. In tla so se stresla. Kot bombardiranje. Kakshne pol ure pred tem so res tulile sirene. A temu nisem posvechal pozornosti. Takrat se she nismo skrivali po zaklonishchih, ker smo bili preprichani, da Maribora ne bodo bombardirali. Rachuni brez krchmarja. Tedaj se je zachelo. Jaz pa sem ob istem chasu uprizarjal resnichni dogodek na tleh kuhinje v Liliencron Gasse.3 Tako se je tista ulica imenovala med okupacijo, sicer je bila Ulica kralja Matjazha. Metal sem kegeljchke prav na kraj, kamor so tisti hip amerishke leteche trdnjave metale prave bombe. Neverjetno!

Ko sem ozdravel, sem moral na drugo sholo. V Rushki so naredili internat za nemshka dekleta, ki so delovala kot obveshchevalke, nas pa so preselili v novo sholo v Zholgarjevo ulico. Tam nisem bil dolgo. Na lepem so sholo preselili v Rogashko Slatino. Tam so nas dali v Kinder Landverschickungs Lager (KLV). Menda zato, da bi nas obvarovali pred bombnimi napadi, cheprav Maribor takrat she ni bil zhrtev zaveznishkih letal. Kakshen je bil resnichni oziroma skrivni namen tega taborishcha, se zavedam shele danes. Vsekakor je tam vladal rezhim Hitlerjugenda.

Kaj pomeni beseda Landverschickung, v prevodu »razposhiljanje po dezheli«? Po svoje je prijazna beseda. Toda! Kaj skriva v sebi? Pred kratkim sem gledal dokumentarni film o Judu, ki je, preganjan od nacistov, razmishljal o nacistichni govorici. Uvajati jo je zachel Hitler v svoji knjigi Mein Kampf. Njemu je na primer beseda »fanatizem«, ki ima za nas slabshalni pomen, zvenela nadvse vzvisheno. Pa so nacisti zacheli govoriti v jeziku, ki ga je omenjeni Jud Victor Klemperer poimenoval »lingua tertii imperii« (jezik tretjega rajha – LTI).4 Sestavil je tudi slovar tega nacistichnega »novoreka«. Za ubijanje so uporabljali besedo »likvidacija«, izganjanju in transportiranju v koncentracijska taborishcha se je po LTI reklo »evakuacija«. Z nedolzhnimi besedami so govorili o zlochinih. »Landverschikung« je bila nedolzhna beseda za nasilno prevzgojo, kar je tudi zlochin – genocid. Namesto idilichne namestitve »na dezheli«, smo tam dozhivljali muchenja, pretepanja, zasmehovanja. Prevzgojo v bodoche fanatichne vojake. V ta namen so uporabljali metodo tako imenovanega »shlajfanja«: Vstani! Lezi! Skochi! Gor! Dol! Sklece! Pochepi! Do onemoglosti. »Shlajfanje« je tudi beseda iz LTI. Zame je pomenila muchenje. Toda nisem imel prav. Nacisti so rekli: »Ihr seid edle Steine und wir werden sie so lange schleifen, bis wir aus euch teure Diamanten erzeugen!« Torej so nas imeli za drage kamne in so si obetali, da nas bodo zbrusili v diamante. Schleifen namrech pomeni brusiti. Ne verjamem pa, da bi si kdo od nas zhelel postati »diamant«. Vsaj pod takimi pogoji ne.

Izmakniti se lagerju ni bilo mogoche. Vlachili so me od zdravnika do zdravnika. Po komaj preboleli zlatenici nisem bil zdrav, zaradi slabe hrane pa sem bil slaboten. Vendar mi ni nich pomagalo. Odlochili so, da sem zdrav. Sposoben za zhivljenje v lagerju. Torej mi je ota zbil lesen vojashki kovchek, kamor sem spravil perilo – dvoje gat in dvoje majic pa dve srajci, zvezke za sholo, porcijo in zhlico, nekaj nogavic. Same stvari, ki so jih oblasti predpisale.

Najprej so nas z vlakom, v zhivinskih vagonih kot Zhide, prepeljali do Celja. Tam so bile zbirne tochke za otroke, namenjene razposhiljanju. Predvsem so bili to otroci, ki so bili brez starshev, in so jih prepushchali neplodnim nemshkim parom, da bi iz njih naredili vredne naslednike Hitlerjevih junakov. Che so le bili rasno zadovoljivi. Strokovnjaki za »Rassentheorie« so jih natanchno premerili in pregledali, predvsem lase, nos in ushesa.

Nekaj dni smo bili v zapushcheni kasarni. Spali smo na slami, razprostrti po tleh. Vodje so nas shikanirali od jutra do vechera. Vpili so. Delili klofute. Celje se mi je dokonchno zamerilo. Zame je bilo najbolj nacistichni kraj pod soncem. Mogoche nakljuchno, a kadar sem shel skozi Celje, so tam vihrale rdeche zastave s kljukastim krizhem in mi vzbujale tesnobo. She huje kot vojak v Zhalcu. Zledenel sem, ko sem poslushal zgodbe o Starem piskru, kjer so, da ne bi slishali krikov muchenih nesrechnikov iz kleti, oglushujoche glasno vrteli Lilly Marlen. Pa zid, pred katerim so streljali talce. Po nekaj dneh morechega jetnishkega vzdushja so nas nalozhili na zhivinske vagone in nas odpeljali v Rogashko Slatino.

Prvi vtis je bil kar vzpodbuden. Sonce je sijalo. Park med hoteli je bil lepo negovan. Pomladansko je zelenel. Nastanili so nas v opushchenem hotelu. Tam nismo spali na tleh. V sobah so bili po trije »pogradi v nadstropje«. Sam sem spal na zgornjem, kar se mi je zdelo imenitno. Zanimivo, da se ne spomnim nobenega ostalih petih sotrpinov, vem le, da smo se dobro razumeli, da smo bili drobna prijateljska druzhba. Stiska nas je druzhila. Prvi vtis je namrech hitro zbledel. Kmalu je »landfershikunga« pokazala zobe. Zacheli so nas brusiti.

Pouka skoraj ni bilo. Ne prirodopisa, ne rachunstva, celo nemshchine ne, samo »zgodovina«, pa ne stara, marvech sodobna. Dobro se spominjam »predavanj« o invaziji v Normandiji. To naj bi bil zmagovit strateshki uspeh vermahta. Tega seveda nismo verjeli.

Te vrste »izobrazhevanje«, kar v LTI pomeni poceni propaganda, je sorazmerno hitro minilo. Potem pa smo se lotili dela. Dopoldne smo morali lupiti krompir za hotelsko kuhinjo. Mi ga nismo jedli. Za nas je bila juha iz zhe olesenelih kopriv in potem prikuha – pokuhan posushen grah, siv in smrdljiv, v gostem podmetu iz chrne moke. Se torej more kdo chuditi, da podmeta she danes ne prenesem? Hitlerju gre zahvala, da poleg podmeta ne prenesem politichne propagande ne korakanja pa tudi ne petja. Kar naprej so nashi vodje vpili: »Ein Lied!« In smo morali peti. »SA marschiert ...« in podobne hujskashke pesmi.

Nasha naloga je bila tudi nabiranje chrnic, ki pa si jih nismo smeli privoshchiti. Po obiranju smo morali pokazati jezik in che je bila na njem najmanjsha sled modre borovnicheve barve, je sledila bastonada. Pri nas je to pomenilo klofutanje, ki ga je z velikim uzhitkom opravljal neki »profesor« Stopar, ki naj bi bil uchitelj, a nas ni uchil, samo klofutal. Imel je posebnost, da je bil palec njegove desne roke dvojen. Zato se je zmeraj hvalil:

»Kogar jaz klofnem, se mu pozna na licu shest prstov.«

Na mojem licu je bilo nich koliko rdechih odtisov shestih Stoparjevih prstov. Najvech takrat, ko smo se najedli v hotelu nakradenih tort. Na mizi v kuhinji, ki smo skoznjo hodili v lupilnico, so bile razpostavljene torte. Nikjer ni bilo zhive dushe. Kako bi se ob gnusobi, ki so nam jo dajali, mogli upreti skushnjavi? Torte niso borovnice, smo si rekli. Ne bo se poznalo na jeziku. Toda torte so nas izdale na krutejshi nachin. Nevajeni dobrot, smo postali zhrtve slabosti. Izdalo nas je bruhanje. Kazen je bila temeljita. Najprej slabost z bruhanjem, nato shestprstne klofute in konchno she neusmiljeno schlajfanje. Shele po vojni se je izkazalo, da je bil Stopar Slovenec. Na uchiteljishchu je poucheval matematiko. Nemshchino je zamenjal za slovenshchino in postal iz nemshkega hlapca politichno zanesljiv narodnjak. Vsi smo to vedeli, a on je she kar delil shestprstne zaushnice, dokler socialistichna oblast ni prepovedala pretepanja sholarjev.

Schlajfanje ali eksercir. Zame ni bilo razlike. Eno in drugo je bilo muchenje. Eksercir naj bi nas nauchil vojashke strumnosti. Nashi dreserji s paradnim korakom, kakor smo ga korakali mi, nikakor niso bili zadovoljni. Kar naprej so nam za zgled postavljali Berlinchane, ki so bili prav tako kot mi na landsfershikungi, le da so bivali v lepem hotelu vrh hriba nad parkom. Bili so ves chas v hitlerjugendskih uniformah. Kot iz shkatlice. Rjave srajce, nad komolcem rdech trak s kljukastim krizhem, bele dokolenke, chrne zhametne hlache, za pasom v usnjenem toku bajonetek, ki smo jim ga edinega zavidali.

Berlinchane smo neizmerno sovrazhili. Naprej in naprej so nam jih dajali za zgled. Postavili so nas ob cesto, da smo gledali njihovo korakanje, ki je bilo (za nas) nedosegljivo strumno. Kot bi imeli kolena na nitkah, vsa hkrati so se dvignila, v enem so udarili chevlji ob tla. Puf! Nich vech. Nobenih zapoznelih tleskov. Puf-pu-uf-uf ... Tega ni bilo. Samo: »Puf!«

»Vidite? Tako korakajo Nemci! Tega vi, bivshi jugoslovanarji, nikdar ne boste zmogli. Zato tudi nikdar ne boste Nemci, marvech boste za vse chase ostali zanemarjeni, leni, neumni jugoslovanarji. Potrudite se malo, svinje juzhnjashke!« so vpili na nas nashi vodje, Hitlerjevi mladci, ki so bili malo starejshi in bolj »izbrusheni« od nas, niso pa she bili dovolj stari za vojashchino.

Hoteli so nas she bolj osramotiti. Napovedali so nogometno tekmo med Berlinarji in nami. Moshtvi so sestavili vodje. Za nasho vrsto so izbrali same nerode, med njimi mene, ki dotlej sploh she nisem igral nogometa in me tudi ni zanimal. Samo dvakrat v zhivljenju sem ga igral. Takrat in pozneje na igralski akademiji, ko smo igrali proti likovnikom, pa je zmanjkalo enega beka. V Rogashki so prichakovali briljantno zmago Nemcev. Niso pa rachunali na nashe sovrashtvo. Ko smo prishli na igrishche, smo ponoreli. Nismo se podili za zhogo, marvech za nasprotniki. Brcali smo jih in suvali, lasali in grizli. Sodnikovih piskov nismo slishali. Po kratkem chasu, ko smo mi nashteli izid shest proti nich, ki ga seveda Nemci niso priznali, ker smo si ga pritolkli s favli, so igro prekinili. Odkorakali smo v lager. Mi ponosni na zmago, uzhaljeni Nemci pa so, divje obrcani, izgubili vso strumnost korakov. Zanimivo, da sem dvakrat igral nogomet in obakrat v zmagovalni enajsterici. Obakrat pa tudi z neposhteno igro. V Rogashki s favlanjem, na akademiji pa sta nam priskochila na pomoch dva shtudenta visoke shole za shport. Cheprav so likovniki videli nasho goljufijo, nam je niso zamerili. Zvecher smo se nashli v gostilni Chad pod Rozhnikom in veseljachili do jutra. Zadnje dejanje rogashke tekme pa ni bilo prijazno. Uzhaljeni Berlinarji so pripravljali mashchevanje. V lagerju so nas izrabljali za razlichna dela, ne le za lupljenje krompirja. Tako smo morali v klet, kamor so nas – »nogometashe« – razporedili po dva in dva v celice, kjer smo morali v vreche polniti odsluzheni pribor. Nenadoma pa so planili nad nas berlinski hitlerjungovci. Kar gnetli so se po celicah, toliko jih je bilo. Zbili so nas na tla in tolkli s kolci, podobnimi pendrekom. Krepko so se nam mashchevali. Po vsem tem pa smo morali she na shlajfanje, ker svojega dela nismo opravili, kot bi ga bili morali.

Schlajfanje je bilo neusmiljeno. Takrat nas je bilo tudi nemogoche obiskati. Mama je prishla. Ravno tega dne pa so nas prav ostro kaznovali in shlajfanja ni bilo mogoche zapustiti, a ko ga je bilo konec, smo zhe morali v spalnice. Tako sem videl mamo le od dalech. Med shlajfanjem, ki se je odvijalo povsod. V parku, na cesti, na dvorishchu ... Mama je stala ob cesti. Gledala je proti meni. Preprichan sem, da sem videl solze v njenih ocheh. Nashega vodjo nikakor ni bilo mogoche premakniti. Ni ji dovolil, da bi se vsaj pozdravila. In sva shla vsak na svoj konec, novim zhalostim naproti.

Nekoch pa smo imeli tudi malce zadoshchenja. Nash vodja nas je peljal proti skladishchem. Tam je bila proga za tovorni promet. Od postaje do hotelov. Morali smo delati sklece. Mnogi smo lezhali po tirih. Medtem je pripeljala kompozicija nekaj tovornih vagonov. Pred njo je zaradi varnosti hodil zheleznichar in opozarjal mimoidoche. Zaklical nam je, naj se umaknemo. Hoteli smo vstati, a nash vodja je zarjovel: »Nieder!« Takoj smo se vrgli na tla. Vlakovna kompozicija se nam je nevarno blizhala. Zheleznichar jo je ustavil. Zachel je krichati na nashega fenlajnfirerja. Nazadnje mu je she eno primazal. Mi smo lezhali in uzhivali. Konchno nam je vodja ukazal, naj se umaknemo. Hitlerjugend je sicer uveljavil svojo voljo, a klofuto je le dobil, to pa je nam veliko pomenilo.

Vedno vech je bilo trenutkov, ko smo uzhivali. Recimo pri eksercirju. Gnali so nas vadit paradni korak na kraj, kjer se je cesta vzpela v klanec. Zunaj mesta. Ob gozdu. Paradno korakati v breg je muka, ki se je ne da opisati. Mi pa smo morali dvigati kolena do brade in butati z nogami ob tla. Paradni korak! Kadar sem gledal vojake na paradah (katerekoli), so se mi zdeli smeshni. A ko sem moral to sam pocheti ... ! Pri nekem eksercirju je enemu od nas shinilo, da je polglasno zaklical: »Partizani!« Takrat je bila shtirinajsta divizija v blizhini tistih krajev. Zato se je nash nezreli vodja odlochil, da nas za vsak primer popelje nazaj v lager. Mi smo uzhivali do naslednjega dne, ko smo bili zaradi tega spet shlajfani. Nekoch se je ponochi zaslishalo strashno streljanje po Rogashki. Vriskali smo od veselja, ker smo mislili, da so napadli partizani. Pa je bil na zhalost nesporazum. Naslednjega dne smo izvedeli, da je imela zhandermarija vajo. Mi pa smo bili spet shlajfani.

Po invaziji zaveznikov v Rokavskem prelivu smo dobili sprichevala. Izdelal sem in torej konchal osnovno sholo ter si pridobil formalno pravico za sholanje na gimnaziji. Nekaj dni pozneje sem dozhivel svojo osebno Normandijo. Prishla je oma. Nobenih ovir ni bilo, ki bi branile, da bi se srechala. Celo v spalnico je smela. Pospravila je moje stvari v kovchek. Rekla je: »Greva!« In sva shla. Nihche naju ni nich vprashal. Na postajo. Na vlak. V Celju nisva presedla na vlak za Maribor, ampak na savinjchana. Do Pake. Ker avtobus zaradi partizanske nevarnosti ni vozil, sva od tam shla pesh do Ljubnega, k teti Pavli.

Kako je omi uspela ta neverjetna »ugrabitev«, mi ni bilo jasno. Pa me tudi zanimalo ni. Samo, da sem shel ven! Mogoche ali pravzaprav – verjetno ji je pomagala njena sestra, ki je bila porochena v Avstriji in sta bila njena sinova visoka esesovca. Kaj vem! Govorila ni o tem nikoli. Bili so pach chasi, ko je bilo najbolj varno molchati. Stara mama ni prenesla, da bi se vpricho mene pogovarjali; bala se je, da bi po otroshko kaj izbrbljal.

Sam Bog me je v podobi moje ljube ome reshil Rogashke. Nekaj dni zatem so ves lager premestili nekam na Bavarsko. Ob koncu vojne so se moji nekdanji sotrpini pesh ali s prilozhnostnimi vozili vrachali domov. Nekatere (med njimi skladatelja Igorja Shtuhca, ki je bil moj sosholec od prvega razreda) sem srechal in so mi pripovedovali o svojih odisejadah. Odkar imamo rachunalnike, sem se na googlu lahko malce seznanil s KLV. Takshno ustanovo so imeli zhe pred Hitlerjem. Mestne otroke so za nekaj chasa poshiljali na dezhelo, da bi se nadihali svezhega zraka. Za to je skrbela predvsem Karitas. Nacisti so takoj zavohali korist od take organizacije, che bi jo spravili pod okrilje Hitlerjugenda. Otroke bi zavarovali pred ideoloshkimi vplivi nekaterih starshev in predvsem cerkve. Sprva so otroci bivali pod shotori ali v manjshih penzionih, pozneje, ko so po letu 1944 selili kar cele shole, so lagerji trajali dalj chasa, nameshcheni so bili po sholah, hotelih, gradovih, samostanih ... Takih otrok je bilo okrog pet milijonov, stlachili so jih v kakshnih pet tisoch lagerjev. Po vojni so bili prepushcheni usodi »znajdi se!«5

 

V Savinjski dolini sem se pochutil srechnega kot najbrzh nikoli dotlej. Zjutraj smo pasli na pasovniku in pod neko skalo kopali, da bi nashli skriti zaklad. Popoldne smo uzhivali v valovih smaragdne Savinje. Lovili lipane. Po pastirsko – z rokami. Mama je imela dopust in je prishla na Ljubno. Oma je shla domov. Kmalu sem dochakal nov beg.

Zadnji dan avgusta nas je zbudilo streljanje. Pokalo je kot sto hudichev. Pod oknom je regljal mitraljez. Nekako sem le pokukal skozi okno. Odraslih, ki bi mi to branili, v tej sobi ni bilo. Samo Francelj, moj mlajshi bratranec. Od nas se je lepo videlo na trg. Nekaj hish je zhe gorelo. Splaziti sva se morala v pritlichje in se tam z drugimi vred potuhniti pod trdne podboje kmechke, iz kamna zidane hishe.

Naslednjega dne je pokanje ponehalo. Ljubno je gorelo. Popoldne so cheto nemshkih vojakov v samih gatah gnali proti Mozirju. Veliko smeha so nam pripravili. Naposled so bili tudi po videzu, na zunaj, manjvredni od nas. Pri Nazarju naj bi jih izpustili. Danes, v chasu iskanja krvavih dejanj partizanov, so zacheli govoriti, da so jih pri Gornjem gradu postrelili. Ne vem. Takrat so jih gnali naravnost, ne na desno. Res pa je, da so na trgu pred ljubensko cerkvijo postrelili nekaj vishjih esesovskih oficirjev, ki so bili strah in trepet domachinov ter so imeli precej ubojev na vesti. Tudi nepredstavljivo krutih – pripeljali so recimo sina domov, domachi so mu morali skopati grob na dvorishchu rojstne hishe, potem so ga ustrelili, starshi, bratje, sestre pa so ga morali zagrebsti. Kaj naj bi s takimi zlochinci? Na to, da bi morali na sodishche, takrat ni nihche niti pomislil.

Chez noch so se chasi spremenili. Niso vech streljali nashih, nashi so streljali nje. Bil sem vzhichen. Partizani so bili bolj podobni ljudem kot poloshcheni Nemci ali zanemarjeni Jugoslovani. Od civilistov ali od Nemcev so se lochili, ker so nosili tudi njihove uniforme, le da pomechkane,  pravzaprav samo po kapah s peterokrako. V partizanih sem nekako chutil »nasho« vojsko. Dokonchno pa so me pritegnili, ko sem se sprijateljil s kurirjem, chigar ime sem pozabil. Bil je le malo starejshi od mene, she mladoletnik. Pa je zhe imel konja. Belega. In ne samo to; imel je gnile zobe, ki so kot chrni shtrclji kazili njegova usta, meni pa so se zdeli imenitni. Skoraj sem mu jih bolj zavidal kot konja. Luknjasti zobje te naredijo starejshega, se mi je zdelo. Veliko sva se pogovarjala in nazadnje sklenila, da moram tudi jaz v partizane. Ker je bil kurir, je poznal komandanta. Peljal me je k njemu. Zhe na zunaj se mu je videlo, da je vojak. Bil je v zlikani in chisti angleshki uniformi. Peterokraka na kapi je bila kovinska, ne iz blaga kot pri navadnih partizanih. Poslushal naju je. »Vesh kaj, che se takoj ne vrnesh, te bom za ushesa zvlekel k mami!« Osramochen sem odshel. Kurirja odtlej nisem vech videl.

Spomin se mi je zarasel v srce. Ob obletnici pohoda shtirinajste divizije so me povabili za slavnostnega govornika. Ne vem, zakaj. Zdelo se je najbrzh, da bo moj govor povzrochil najmanj vroche krvi. Gotovo sem govoril drugache, kot bi kdo od pomembnih ljudi enobeja:

»Sposhtovane udelezhenke, sposhtovani udelezhenci legendarnega pohoda 14. divizije na Shtajersko, cenjeni gostje, dragi prijatelji! Dovolite mi, da vam spregovorim ob danashnji slovesnosti v chast petdesetletnice tega velichastnega obdobja zgodovine slovenskega naroda in slovenske drzhave. Ker sem vse zhivljenje deloval predvsem na podrochju kulture in umetnosti, ne znam ucheno govoriti ne o vojashkem ne o zgodovinskem ali politichnem pomenu pohoda. Govorim lahko samo osebno. O notranjem, chustvenem dozhivljanju takratnih temnih, a vendar velikih in morda na trenutke celo srechnih dni.

Rad sem pristal, da vam spregovorim, posebno zaradi tega, ker sem bil avgusta shtiriinshtiridesetega, ko je shtirinajsta osvobodila Zgornjo Savinjsko dolino, na Ljubnem. Enajstletni otrok sem bil pricha partizanskemu napadu na nemshko postojanko in to dozhivetje je zaznamovalo moje spoznanje in moj odnos do narodnoosvobodilnega boja. Noch sem prebil stisnjen med podboje mogochne, kamnite stavbe Mrchinkove domachije, na smrt prestrashen zaradi streljanja in plamenov gorechih hish, ki so plesali po obrazih otrok in zhena. Pokanje je preglasilo shepetajocho molitev, da bi zhivi in celi dochakali dan ter da bi nashi premagali nevarno esesovsko postojanko.

Ko se je zdanilo, smo okrog hishe zagledali skupine borcev. To je bilo moje prvo srechanje s partizani. Dozhivetje, ki mi je, od revshchine in vojne zamorjenemu otroku, dalo dotlej neslutenih zhivljenjskih mochi. O partizanih sem imel predstavo samo iz pridushenih pogovorov, zato sem si jih predstavljal nekam pravljichno, skoraj neresnichno, saj je bila resnichnost sredi sovrazhnih Nemcev prepolna groze in strahu. Tisto jutro, ko sem zagledal prave partizane na trati pred hisho, me je prevzelo neko nepopisno chustvo, zbudilo se mi je upanje, zachutil sem ponos, srecho, tolazhbo. Kar sem videl, je bilo nekaj novega, dotlej neznanega. Gledal sem vojake, a jih nisem gledal kot vojake, cheprav so imeli orozhje. Vojaki so mi od nekdaj zbujali neprijetna chustva. Strah. Odpor. She izpred vojne. Sivi, zanemarjeni jugoslovanski vojaki z groteskno povitimi nogami, so delali name odbijajoch vtis. Njihove govorice takrat she nisem razumel. Bili so mi tuji in moja otroshka dusha jih ni mogla sprejeti za svoje, pa cheprav je bil pri njih tudi kdo iz nashe druzhine. Chutil sem, da zaradi prisile. Kratek chas po okupaciji domovine sem v Zhalcu naletel na prvega nemshkega vojaka ... strumnega, urejenega, poloshchenega, ribjeokega pod jekleno chelado. Bil je pravo nasprotje zanemarjenega vojaka kralja Petra. Vseeno pa se me je pred brezhibnostjo Hitlerjevega strazharja polotila groza. V njegovi negibnosti sem zaslutil sovrashtvo in napadalnost.. In tako sem takrat chutil vojaka. Tega in onega, vseeno katerega, vsak je bil nevaren, vsak je nosil s sabo smrt.

Toda tistega avgustovskega dne shtiriinshtiridesetega sem se srechal z vojaki, ki so delovali name kot obichajni ljudje moje okolice. Tako domachi so bili. Topli. Iskreni. Tako preprosto chloveshki. Odnosi med nami so bili odnosi med blizhnjimi, sosedi, prijatelji. V teh borcih, ki so name delovali bolj kot civilisti kakor pa vojaki, sem chutil nekaj tistega ochetovstva, ki sem ga zaradi zgodnje smrti ocheta kar naprej pogreshal. Dozhivljal sem jih nekam sebi podobne. Vojna stiska in groza sta jim bremenili srce, dushila jih je nesvoboda. Podobno kot mene. Le da so bili zrelejshi in da so imeli pogum in moch in so vzeli usodo v svoje roke ter se uprli. Takrat she nisem vedel veliko o njihovem junashtvu, nisem she mogel dojeti neverjetne velikopoteznosti pohoda iz Bele Krajine prek Hrvashke chez Sotlo, ko je po mesecu dni, 6. februarja 1944, 14.divizija dosegla svoj cilj – shtajerski del slovenskega ozemlja. Tedaj she nisem razumel izvirne in domiselne taktike, nisem vedel za skrajne napore, s katerimi se je divizija morala prebijati skozi visoki sneg tistega leta posebej ostre zime. Samo z domishlijo sem si lahko predstavljal neustrashnost borcev v spopadih s sovrazhnikom. Malo sem she vedel o pozhrtvovalnosti in tovarishtvu pri reshevanju ranjencev, nisem she mogel dojeti velikega pomena, ki ga je imela shtirinajsta za razrashchanje upora na Shtajerskem. Nisem se she zavedal velichastnega dejstva, da je v Zgornji Savinjski dolini nastalo prvo osvobojeno ozemlje v samem tretjem rajhu, v krajih, ki si jih je Hitler hotel dokonchno prisvojiti in jih je zato kar prikljuchil svojemu krvavemu imperiju. Moj razum vsega tega she ni dojel, toda s chutom, ki je dan samo otroku, sem bolj s srcem kot s pametjo spoznaval vso velichastnost in globoki chloveshki znachaj narodnoosvobodilnega boja.

Nedvomno je k neizrekljivi chloveshkosti tega boja, ki se je bil za Zhivljenje, za prezhivetje nekega naroda, najvech pripomoglo dejstvo, da je bil to kulturni boj, ko so umetniki s svojo besedo, gibom, risbo, melodijo budili v srcih borcev in bork globoko chlovechnost. In prav shtirinajsta se je odlikovala po mochni kulturnishki skupini. Recitatorka Vera, plesalka Brina, likovnik Belach, veliki pesnik Kajuh, duhovnik Lampret, glasbenik Shpik, komponist himne shtirinajste, in njihovi tovarishi so vdihovali dusho diviziji.

Shtirinajsta na Ljubnem shtiriinshtiridesetega. Zhiveli smo pod vtisom partizanske pesmi, jokali smo ob otozhnem napevu “Pochiva jezero v tihoti ... “ . Kot bosopet smrkavec sem se nashel v Kajuhovih verzih: “Jaz sem droben, droben list, ki drevo mu daje hrano ... “. Takrat zhe mrtvi Kajuh mi je pomenil nekaj nezemskega, neko neotipljivo moch, ki je dajala upanje in vero. Preneroden sem, da bi na pravshen nachin opisal, kako sem takrat dozhivljal slovenstvo. Njegovo pesem. Besedo. A od takrat naprej vem, da brez umetnosti, brez duhovnih vrednot, ni resnichnega zhivljenja. Bojim se, da se to prerado pozablja v danashnjem chasu.

Dozhivetja na Ljubnem tistega avgusta pred petdesetimi leti mi ne more nihche vzeti, nich mi ga ne more oskruniti. Cheprav so ga prekrivale tudi sence. Sam sem dozhivljal nekaj tiste nestrpnosti in nechloveshkosti chasa, ko se je razbohotila oblastmost in je nekajkrat oskrunila veliki chas celo z zlochinom. To je seveda treba obzhalovati pa tudi obsojati. Vkljub temu pa vem, da brez tistega velikega gibanja, ki ga poznamo pod imenom “narodno osvobodilni boj”, danes ne bi bilo Slovencev. Vsaj na Shtajerskem pa na Primorskem in Gorenjskem prav gotovo ne. Za to, da nas niso tujci izbrisali z zemlje, so se zhrtvovali s trpljenjem in so darovali svoja zhivljenja junaki. Med njimi tudi umetniki. Belach, Kajuh ...

Otrok sem dozhivel vojno, ki mi je zapustila she ne povsem zaceljeno rano v dushi. In ko danes gledam drobne siromachke, zhrtve nerazumnega nasilja in zverinskosti, se vedno bolj zavedam pogubnosti sovrashtva. Vsakrshnega. Sovrashtvo povzrochi smrt, iz smrti zrase sovrashtvo. Vechni krog. Tesno mi je, ko vidim, kako se sovrashtvo kar naprej razplamteva. She vedno ni ugasnilo v nekdanjih pomagachih iztrebljevalcev slovenskega naroda. O tem se lahko preprichamo, ko poslushamo na televiziji izjave, ki kipijo od nespravljivosti in zhelje po mashchevanju. Zmrazi me, ko berem militantne grozhnje, da bo neka stranka “z vsemi sredstvi (tudi z vilami, lopatami in krampi)”6 branila ministrski stolchek svojega izbranca. Zaskrbi me, ko iz poslanskih klopi slishim, da sprejetje ali nesprejetje nekega zakona pomeni zachetek drzhavljanske vojne.7 Je to res samo neduhovita shala? Kam nas bo pripeljalo sovrashtvo? Kako, da nekateri ne morejo razumeti, da lahko prinesejo srecho chloveshki skupnosti samo modrost, razumevanje, strpnost? Kako, da nekateri ne morejo pozabiti starih sovrashtev, s katerimi se mladi, ljudje danashnega sveta, nimajo chemu obremenjevati? Kako, da nekateri ne doumejo preproste resnice, da pa je vendar razlika med tistimi, ki so se borili za svoj narod, in tistimi, ki so pomagali iztrebljevalcem naroda? Kazhe, da so med nami she vedno takshni, ki jih neskonchno trpljenje v ocheh bosanskih otrok nichesar ne nauchi. Uchili pa bi se lahko tudi iz trpljenja, junashtva in predanosti svojemu narodu tistih, ki so 6. februarja shtiriinshtiridesetega prekorachili Sotlo. Brez njih nas danes ne bi bilo. Ne nas, pa tudi ne tistih, ki so napak rachunali, da si bodo s sodelovanjem z “motoriziranim Dzhingistanom”, kot je nasilnike imenoval Matej Bor, reshili svojo kozho. Tudi te nashe mlade, neodvisne Slovenije bi ne bilo brez predanosti in zhrtev tistih, ki so zastavili svoja zhivljenja za obstoj slovenskega naroda.

Vsem prezhivelim udelezhencem pohoda shtirinajste gre priznanje in zahvala, ki jo besede tezhko izrazijo, in lahko so ponosni, ker njihov pohod ni bil zaman. Vsem njihovim mrtvim tovarishem pa vechna slava8

Milan Kuchan, takrat predsednik, je po svoji navadi malce hudobno, malce ljubeznivo, blago ironichno poduhovichil na rachun mojega govora: »Torej zamorjeni enajstletnik!« Ja! Pach nisem bil ne junak ne borec, za govor pa nisem prosil. Malce me je ujezilo. Zakaj pa on ni govoril? Nekdanji politiki, stari Ribichich, Hafner et consortes, res ne bi mogli, politiki, ki so bili shtiriindevetdesetega na polozhaju, pa bi lahko. A so se raje potuhnili. Da jih ne bi desnicharji oklevetali z izmishljenimi ali resnichnimi umazanijami. Tudi mene so oshvrknili. V klerikalnem nasledniku klerikalnega Slovenca. »Nikakor ne morem mimo teatralnosti g. Poldeta Bibicha, ki v svojih izvajanjih ni uposhteval realnih dejstev in je ponavljal svoje fraze v slogu nekdanjega poneumljanja drzhavljanov v chasu enoumja9 Tega leta sem govoril she na Janchah.

Borci, ki so bili na proslavi shtirinajste, pa so bili zadovoljni in so me nekaj let pozneje povabili v Mozirski gaj, ne da bi govoril, govoril je (sijajno kot ponavadi) Matjazh Kemcl, ne, mene so prosili, naj bi med kulturnim programom pripovedoval spomine na Ljubno shtiriinshtiridesetega. Ker so jim bili moji spomini vshech ali pa morda, ker so hoteli pokazati, na kakshen nachin sodijo otroshki spomini na proslavo. Ne v slavnostni govor.

Shtiriinshtiridesetega sem moral zapustiti Savinjsko. Mami je potekel dopust. Morala se je vrniti v tovarno. V partizane ni nameravala, chesa drugega pa na osvobojenem ozemlju ne bi mogla pocheti. Mene seveda ni hotela pustiti samega tako rekoch na fronti. Treba se je bilo torej vrniti. Toda kako? Priti z osvobojenega na nemshko ozemlje ni bilo ne preprosto ne lahko. Lepega dne sva krenila. Proti Rechici. Tam je zhivela neka nasha sorodnica, ki je povedala, da je pri Kolencih, ki so imeli manjsho usnjarno, starejsha sorodnica, ki tudi zheli na nemshko stran. Povezali smo se z njimi in morda dve nochi sva z mamo prespala pri njih, ko smo chakali chloveka, ki bi nas popeljal chez Chreto do Vranskega. Pri hishi so imeli dva sinova. Starejshi je bil mojih let in sva bila po vojni sosholca, a o najinem srechanju med vojno fant ni hotel govoriti. Razumljivo. Njegove starshe so po vojni najprej zaprli in potem izselili z obdolzhitvijo, da so bili kapitalisti in sodelavci okupatorja. Tovarno so nacionalizirali, a je kmalu prenehala delovati.

Kolenci so bili pach bogati. Pri njih sem prvich videl kopalnico v stanovanju. Spet senzacija, cheprav se pri njih nisem okopal, to so pocheli menda le enkrat mesechno, in tiste dni sta fanta imela v kadeh rake, ki sta jih nalovila v blizhnjem potoku. Smo se pa shli kopat v Savinjo. Do vode je bilo treba chez veliko prodishche. Nemci, ki so zasedli samostan nad Nazarjami, so nas opazili in zacheli s strojnico streljati na nas. Krogle so zazhvizhgale in mi smo se obrnili. Kopanja tudi tu ni bilo, a odnesli smo vsaj celo kozho.

Ko mozhaka, ki naj bi nas peljal chez, od nikoder ni bilo in se je mami zhe mudilo, smo se odlochili, da bomo shli sami. Prebredli smo Savinjo in Dreto, mostovi so bili namrech podrti. Poiskali smo partizanski shtab. Komisar je bil urejeno oblechen v angleshko uniformo, tesno opasan, z revolverjem ob pasu seveda, v shkornjih in jahalnih hlachah. Zelo avtoritativen. Pravo nasprotje borcem. Ko smo mu povedali, da bi radi shli chez, je potegnil pishtolo in zachel groziti. Preprichan sem bil, da nas bo postrelil. Mama mu je mirno, a preprichljivo razlagala nashe stiske. Omehchal se je in nam dovolil oditi pod pogojem, da se bomo skrivali pred Nemci, dokler ne bomo na Vranskem. Nikakor ne smejo izvedeti, od kod smo prishli.

Iskali smo pot chez Chreto. S pomochjo kmetov, ki so nam razlozhili pot do prelaza, smo ga konchno nashli. Samo dva partizana z mitraljezom sta strazhila ves greben. Nista nas ovirala. Nekaj chasa smo klepetali in ves chas sta nam polagala na srce, da bodimo skrajno previdni, da ju ne bi izdali. Zazheleli smo si skorajshnji konec vojne in se spustili v dolino. Neopazno smo prishli na Vransko. Potem na avtobus. Spet mi je bilo slabo, spet sem bruhal. Po dolgem chasu Maribor.

 

 

_________

1 Pismo Zmaga Jelinchicha Plemenitega, 5. februarja 2008.

2 Podatke o bombnih napadih sem preverjal s pomochjo podlistka mag. Marjana Zhnidaricha: Smrt je kosila tudi iz zraka (Vecher, 10. 10. 1994 – 8. 12. 1994).

3 Nemshka imena ulic so navedena po knjigi Sasha Radovanovicha: Mariborske ulice.

4 Victor Klemperer: LTI – Notizbuch eines Philologen; Leipzig: Reclam, 1990; Die Sprache lügt nicht, TV-film, 2003, rezhija Stan Neumann.

5 »Kinderlandverschickung (KLV)

Verschickung von Kindern und Jugendlichen während des Krieges, um sie vor Bombenangriffen zu schützen, aber auch, um sie durch die HJ beeinflussbar zu machen. „Kinderlandverschickung“ war schon vor 1933 die Bezeichnung für gesundheitlich begründete Ferienreisen von Stadtkindern in ländliche Gebiete. Solche Verschickungen wurden auch nach der Machtübernahme sowohl von der National-sozialistischen Volkswohlfahrt (NSV) als auch – wenn auch in eingeschränkter Form – von kirchlicher Seite, etwa der Caritas, weiter durchgeführt. Hiervon deutlich zu unterscheiden ist die „Erweiterte Kinderlandverschickung“, die auf Weisung Adolf Hitlers seit September 1940 vom Reichsjugendführer Baldur von Schirach organisiert und geleitet wurde. Nunmehr trug die Hitlerjugend die inhaltliche Verantwortung und führte die Maßnahme in Zusammenarbeit mit der NSV und den Schulen durch. Der Terminus "Erweiterte Kinderlandverschickung" sollte suggerieren, dass es sich bei den massenhaften Evakuierungen aus den seit 1943 verschärft von Bomben bedrohten Städten lediglich um eine Ausweitung bereits vorher bestehender Erholungsmaßnahmen handeln würde.

Die eigentliche Notlage wurde in eine ideologische Tugend umgewandelt: Die Kinder waren vor den Kriegsauswirkungen geschützt und getrennt von Elternhaus und Kirche der politischen Beeinflussung und dem paramilitärischen Drill durch die HJ ausgeliefert. Das galt natürlich in erster Linie für die 10-14 jährigen Kinder, die in KLV-Lagern untergebracht wurden, während die 6-10jährigen in „Familienp-flegestellen“ Unterkunft fanden. Seit Mitte 1943, verstärkt dann 1944 kam es zur Evakuierung ganzer Schulen. Die Lagerleitung und die Organisation des Schulunterrichts lag zumeist in den Händen von Lehrern, während die HJ und hier insbesondere die „Lagermannschaftsführer“ die gesamte Freizeit der Kinder kontrollierten und – nicht zuletzt unter dem Aspekt der Wehrerziehung – bestimmten. Insgesamt galt auch in den KLV-Lagern die HJ-Maxime „Jugend führt Jugend“. Insgesamt wurden rund 5 Millionen Kinder und Jugendliche im Laufe des Krieges im Rahmen der KLV in fremde Familien oder eins der etwa 5.000 Lager evakuiert. Sie lebten teilweise jahrelang in Schullandheimen, Jugendherbergen, Zeltlagern, Pensionen, Hotels, Klöstern usw. Nachdem die Kinderlandverschickung Anfang 1944 ihren Höhepunkt erreicht hatte, begannen Mitte desselben Jahres die Rückführungen, die sich bis in die ersten Nachkriegsmonate hinzogen, vielfach gerieten die Kinder bei Kriegsende zwischen die Fronten, oft nach dem Flucht des Betreuungspersonals.«

Enzyklopädie des Nationalsozialismus, S. 544, Bedürftig, Lexikon III., Reich, S. 212.

6 To je v pismih bralcev v Delu napisal predsednik nacionalne stranke, ko so grozili Janshi z interpelacijo.

7 To je v skupshchini izjavil France Buchar.

8 Slavnostni govor ob petdeseti obletnici pohoda XIV. divizije na Shtajersko. 1994. Maribor, Narodni dom, 5.2.1994.

9 Slovenec, 2. marca 1994.