Revija SRP 85/86

Oton Zhupanchich

 

ZVECHER

 

Vsa tenka, vsa mirna

je zarja vecherna,

da vidim zvezde skozi njo:

nad kupolo mrachno

chez mesto temachno

se tiho v loku svetlem pnó.

 

Golobov se dvoje

med nebom, vodó je

preneslo s perotmi bleshchechimi …

Dovolj si trpelo,

kaj zahrepenelo,

srce, si spet po srechi mi?

 

 

 

 

 

 

OPOMBA K TRUBARJU IN ZHUPANCHICHU

 

Ob 500-letnici rojstva Primozha Trubarja (1508-1586) in 130-letnici rojstva Otona Zhupanchicha (1878-1949) se zdi, da je chas dozorel za razvid njunega specifichnega in pomenljivega medsebojnega »dopolnjevanja« kot zachetka in vrha slovenske pesnishke besede. Ob Trubarju se obichajno spregleduje, da je tudi utemeljitelj slovenskega pesnishtva, ne sicer v danashnjem smislu izvirnosti (ki ni njegova »mochna stran«, protestant je postal pod vplivom Bonoma, latinico mu je predlagal Vergerij; Trubarjeva izvirnost je skoraj nedoumljiva vztrajnost v slovenskem pisanju), nedvomno pa z najbolj profiliranim obvladovanjem pesemske strukture med slovenskimi protestantskimi pesnikovalci, ki jih ni bilo malo. Ob Zhupanchichu pa se je v zadnjih desetletjih, v chasu t. i. modernizma, razvila prava »otonofobija«, ki je njegovo pesnishtvo nonshalantno oznachevala kot zastarelo besedno afektacijo, ceneno »cingljanje«, po dobrshnem delu opusa pa tudi kot servilnost vsakrshnim oblastnikom. Vendar pa je danes, ko je zbledel marsikakshen »sprotni hrup«, tako rekoch znova povsem jasno, da je Zhupanchicheva poezija v svojem »najchistejshem jedru« (vsaj kakshen ducat pesmi) enkratno mojstrstvo prechishcheno spevne besede, kakrshnemu se v slovenski poeziji ni priblizhal nihche drug. Tako je tudi odgovor na vprashanje, kdo je v 20. stoletju »najvechji po Preshernu«, naposled lahko »vidmarjansko« nedvoumen: med nekaj tekmeci (npr. Kocbek z divjo ekspresijo, Strnisha s kvaziznanstveno pravljico, Zajc z elementarno patetiko itd.) na vrhu znova ostaja Zhupanchich sam. Eden od kljuchnih dokazov je npr. drobna pesem Zvecher, v svetovni poeziji zgled skrajno prefinjene in briljantno oblikovane lirske miniature, individualistichno prvoosebni »kontrapunkt« ustrezni Trubarjevi kolektivistichno mnozhinski vecherni meditaciji (slednja po A. Gspan, Cvetnik, I, 1978).

 

Izbor in opomba Ivo Antich