Milenko Strashek
PESMI MOJIH GMAJN
- Drevesne gobe
- Vandrovcev ne begajo daljave,
- polne prahu, ostrega kamenja in razbolelih nog.
- Krizhane cepelige srboritih samotarjev pozna le bog,
- ki kdaj pa kdaj jechi skupaj z vandrovci.
- Vcheraj, ob mraku, so me spreletele daljave begave.
- Vcheraj ob mraku. Lenobno odklenkal shesto je zvon.
- Drugi pritegnil. Brez veselja, neubrano, slabo uliti bron.
- Melodija je poniknila v podzemlje, vendar sem jo she pomnil.
- Ljubosumno sem hranil zase tiste chase, tisti zven.
- Nich ni shlo v pozabo, nich v zaton.
- Na moji ulici je hreshche odlomilo vejo.
- Za oknom v pritlichju je nemarno krehal klavrni pustezh,
- ki ga vandrovec ni pustil pri miru,
- ker je bil zaljubljen v njegovo orhidejo.
- Dishala je, na ulico je silil vonj, chutil ga je she v snu.
- Spotakljiva odpisanost se je potikala okoli tistih oglov.
- Med zborovalci mraka in lepljive privlachnosti nochi.
- Drevesa na moji ulici, tihi prijatelji zmenet z vseh vetrov,
- ginevajo dan za dnem, jeche umirajo, prepolna drevesnih gob.
- Zachno sesati na debelem, na tankem konchajo mrtvashki ples!
- Mrak vcheraj, mrak danes: pol dreves odhaja v gnilobo.
- Zgodbe, ki jih ni
- Preshinila ga je zhalost, razletel se je in sum se je obesil nanj:
- plot, prekrasen plot s panjskimi konchnicami
- mu je zastavil pot, ko je razbolen korakal po melovju,
- z bekami poraslim, s pustim regratom in trdozhivim lapuhom.
- Tisti dan so ga pretepli, brez milosti, ker je utonil v njenih ocheh.
- »Vsak ima svoj plot, zmerjeno je, dorecheno in zapisano…«
- so kanalje vpili za njim, slamuhom menda, ki kalil jim je mir.
- Bili so bosopetniki, zgodb niso poznali, ne vedeli zanje,
- nikomur ni bilo mar, she ljudi, ki bi to znali, ni bilo vech.
- Dekle je zgodbe poznalo, jih ljubilo, vendar ji je bilo vseeno.
- V hladnem dnevu, kristalchki so krichali od veselja,
- napovedovala se je pomlad, menishki je hlad zavel izza plotov,
- za katerimi so se skrivali ozkezhi, burkashka svojat,
- in delali silo zhivljenju, na vesinah nagneteni, kjer zhanje
- stokajoch poleti Jernejc in zhuzhnja dobrovoljno.
- Gorjachaste misli so tkali tamkaj za zavetjem plotov,
- gorjachaste in robustne, sirotkam redkim povshechi,
- ki ne preneso blagih, pozornih in milih duhov,
- dihajochih v ljudeh, ulicah in vaseh, gnezdecih toplih..
- Dekle se ni nikoli vech obrnila, zavila je k potoku navzdol.
- Jutro v kavarni
- Vestalke lebde v svezhini jutra, drncajo z nogami,
- prizadevne pomochnice chasa in vremena
- z blago mislijo oblegajo svetishcha in zglajene dveri,
- da bi, ko se na varna tla spuste, raztrosile semena.
- Sedim. Pijem kavo. Brnim. Drevenim.
- Dekle pred menoj gleda v podboj, zaspano mezhika.
- Mochan obchutek , da »nikoli vech« sipinam
- mojih dni valovanje odreka, chas odmika.
- Ne vem, kako, zgrnile so se okoli moje mize.
- Vestalke, device blage , oznanjevalke vechne,
- smeje odrinile so histerijo krize,
- ki slepila je ochi in vodo
- nalivala v kolena?
- Ko si sam (ni deklin in ne vestalk), zapojesh mizerere.
- Ko si sam, reminescencam ne verjamesh.
- Ko si sam, planesh v svet in ga zajamesh.
- Ko si sam, gol, zaspan in razdejan, oropan vere …
- Prezrta
- »Mora pa je najrevnejsha
- in najbolj prostashka oblika sanj.«
- (K. Blixen, Spomin na Afriko)
- Ko sem se dotikal tvojih las, prsi, bozhal srne vrat …
- So trave za vasjo she tako vabljive in ne poveshash vech ochi …?
- Morala bi mi zaupati, zakaj sem kot brat v tebi.
- Ne smela bi tajiti mojega strahu in postavljati vprashanj.
- Kako odreshujoche: v tebi sem nashel zgodbo,
- ritem, obdrzhal drget prijaznosti, cvetne listiche vrochega
- diha. Rekla si, spovednica sem, grobnica prelepa,
- govorica davnih chasov, naj ne bo te strah, vame vstopi.
- Postani misel moja in odpiraj se,
- shkoljka bodi, prod, belina in vrochina na obali.
- Zdrznesh se, nagnesh glavo …? She vedno, kajne?
- Nenadoma zajochesh in kriknesh,
- divje klatish z rokami naokrog in iztrgash: ni nujno,
- da je vse, kar mislimo, tudi res …
- Zaupaj, zakaj se nisem izpel v tebi?
- Bolela me je melodija, glas narashchal in jechal …
- Moral bi najti privid, ki ga hranish in je moj.
- Do prisvajanj imam odpor.
- Ko si bila she praznik mojih ochi,
- mojih odhajanj,
- moje strasti za svetlobo,
- so strasti postale pravice
- in pravice strasti.
- Ljubila si konje, chrno vino, vetrove z vzhoda,
- Hoelderlina, nashe gmajne z drenom in osatom,
- encijanom in travico,ki piska,
- zatrapana si bila v rjavost hrasta in ponorela si ob pogledu na
- cerkveni stolp med vejami stoletne lipe,
- kjer leto za letom rojile so chebele.
- Ni zmota lazh in lazh ne nujno zmota.
- She sem v tebi, v nastajanju, v silovitem trenju.
- Ne verjamem ti, da venesh od hudega.
- Tistikrat sem zamenjal v treznem upu brezup pijani.
- Odshel zgaran, posushen, razbit in razvaljen.
- In se vrnil v zhile. Tako preprosto.
- Nor si, si rekla, pusti, naj te najdejo stvari,
- nor si, pusti ljudi k sebi, saj vesh,
- vse, kar obstaja, ima svoje davne, globoke korenine.
- Pusti, ne dotikaj se jih, vechnost so.
- Prihajajochi te zapushchajo,
- odhajajochi moledujejo: ostani.
- Kup besed, kup pretvez, bog, kako vse mine.
- Ko si odshla, si zmetala v kovchek vsa vprashanja.
- Ne prenezhno.
- Vse odgovore.
- Jezljivo dodala krila, hlachke, maje, knjige,
- kajpak Hoelderlina, nikoli prebrane zapiske,
- in neodlochno izginila med podboji v senco.
- Tudi prav. Pojdi mi s poti, si she rekla.
- Moja je. T a k o p r e k l e t o m o j a.
- In ne izgovarjaj se na sanje.
- Da zhiveti morash za nekaj ali za nekoga.
- Ko dojel bosh smisel, bo – i z g i n i l !
- Klic iz teme
- V srebrno se lesketajochem bodechem robidovju sem se,
- prerivaje in hodech domala po kolenih,
- odrl do krvi,
- ves.
- Tudi v obraz.
- Zato, ker sem sprozhal se v neznano, v prasvobodo, da bi jo s strastjo uzhil.
- Poganjal sem se skozi gorechi cirkushki obroch, namenjen levom,
- in venomer odhajal v daveche slutnje, da bi bil,
- se z roso v blagodejna jutra skril …
- zaslutil neodkriti bi eon.
- Nisem ji dovolil, da mi iztrga sanje. Za vechno sem v njih,
- sam svoj sodin, sam trpin v nerazvidnem,
- in nepojasnjeno ekstatichno odrivam,
- za pedenj od bozhanskega,
- tja dalech v globine arhetipskega, tja, kjer sem!
- To je – tiholazje, lamentiranje v nevidnem,
- so kraji, kjer ni ne senc ne hladu in prehodi ozki,
- tesni globoke, prelazi strmi in visoki in renche zhivali.
- Zheljan sem in zdi se, da je prav tako. Tako dobivash.
- Se ne izneverish. Ne izgubljash.
- Prastari organon se izmaknil je ljudem.
- Narocheno je bilo, naj ga najdem.
- Premeteno: sam sem se odlochil!
- Ujamesh se, v kar verjamesh.
- Katharsis
- Klanec in navzdol.
- Nazaj v globino.
- In v sebe, v notrino,
- chvrsto pretkano z odpovedno vedrostjo.
- V gomazeche nemosti veselja.
- Kot izziv.
- Posoda sem in v njej sem vino.
- Mashno vino.Kar oboje.
- In mir naj bi bil, nedelja.
- Chasha z bridkostjo.
- Moram se spustiti vase,
- tvegati besede, biti moch in zven dejanja.
- Ne smem se razprshiti, celost potrebujem.
- Ne priblizhkov, klevetanja,
- nikakrshnih obetov,
- ki bi me pahnili divjashko na kolena.
- Hochem se imeti,
- preden se sesujem
- v prah pred vami,
- uzhivashko noro in le zase.
- Z dobrimi nameni tlakovana pot je v pekel.
- Nisem preganjavec, uchenec le in ne apostol.
- In ne vem, kaj pochnem sredi teh luchi,
- zmedenih ljudi,
- metamorfoz in presezhkov zdravega razuma.
- Ne manjka mi poguma:
- zdaj me vrag pesti, privija, gnjavi
- do kosti, nich ga ne ustavi.
- Gluhost chakam na chistini,
- bisernih meglic privid me muchi …