Revija SRP 85/86

Milenko Strashek

 

 

PESMI MOJIH GMAJN

 

 
Drevesne gobe
 
Vandrovcev ne begajo daljave,
polne prahu, ostrega kamenja in razbolelih nog.
Krizhane cepelige srboritih samotarjev pozna le bog,
ki kdaj pa kdaj jechi skupaj z vandrovci.
Vcheraj, ob mraku, so me spreletele daljave begave.
 
Vcheraj ob mraku. Lenobno odklenkal shesto je zvon.
Drugi pritegnil. Brez veselja, neubrano, slabo uliti bron.
Melodija je poniknila v podzemlje, vendar sem jo she pomnil.
Ljubosumno sem  hranil zase tiste chase, tisti zven.
Nich ni shlo v pozabo, nich v zaton.
 
Na moji ulici je hreshche odlomilo vejo.
Za oknom v pritlichju je nemarno krehal klavrni pustezh,
ki ga vandrovec ni pustil pri miru,
ker je bil zaljubljen v njegovo orhidejo.
Dishala je, na ulico je silil vonj, chutil ga je she v snu.
 
Spotakljiva odpisanost se je potikala okoli tistih oglov.
Med zborovalci mraka in lepljive privlachnosti nochi.
Drevesa na moji ulici, tihi prijatelji zmenet z vseh vetrov,
ginevajo dan za dnem, jeche umirajo, prepolna drevesnih gob.
Zachno sesati na debelem, na tankem konchajo mrtvashki ples!
 
Mrak vcheraj, mrak danes: pol dreves odhaja v gnilobo.
 
 
 
 
Zgodbe, ki jih ni
 
Preshinila ga je zhalost, razletel se je in sum se je obesil nanj:
plot, prekrasen plot s panjskimi konchnicami
mu je zastavil pot, ko je razbolen korakal po melovju,
z bekami poraslim, s pustim regratom in trdozhivim lapuhom.
Tisti dan so ga pretepli, brez milosti, ker je utonil v njenih ocheh.
 
»Vsak ima svoj plot, zmerjeno je, dorecheno in zapisano…«
so kanalje vpili za njim, slamuhom menda, ki kalil jim je mir.
Bili so bosopetniki, zgodb niso poznali, ne vedeli zanje,
nikomur ni bilo mar, she ljudi, ki bi to znali, ni bilo vech.
Dekle je zgodbe poznalo, jih ljubilo, vendar ji je bilo vseeno.
 
V hladnem dnevu, kristalchki so krichali od veselja,
napovedovala se je pomlad, menishki je hlad zavel izza plotov,
za katerimi so se skrivali ozkezhi, burkashka svojat,
in delali silo zhivljenju, na vesinah nagneteni, kjer zhanje
stokajoch poleti Jernejc in zhuzhnja dobrovoljno.
 
Gorjachaste misli so tkali tamkaj za zavetjem plotov,
gorjachaste in robustne, sirotkam redkim povshechi,
ki ne preneso blagih, pozornih in milih duhov,
dihajochih v ljudeh, ulicah in vaseh, gnezdecih toplih..
Dekle se ni nikoli vech obrnila, zavila je k potoku navzdol.
 
 
 
 
Jutro v kavarni
 
Vestalke lebde v svezhini jutra, drncajo z nogami,
prizadevne pomochnice chasa in vremena
z blago mislijo oblegajo svetishcha in zglajene dveri,
da bi, ko se na varna tla spuste, raztrosile semena.
 
Sedim. Pijem kavo. Brnim. Drevenim.
Dekle pred menoj  gleda v podboj, zaspano mezhika.
Mochan obchutek , da »nikoli vech« sipinam
mojih dni valovanje odreka, chas odmika.
 
Ne vem, kako, zgrnile so se okoli moje mize.
Vestalke, device blage , oznanjevalke vechne,
smeje odrinile so histerijo krize,
ki slepila je ochi in vodo
nalivala v kolena?
 
Ko si sam (ni deklin in ne vestalk), zapojesh mizerere.
Ko si sam, reminescencam ne verjamesh.
Ko si sam, planesh v svet in ga zajamesh.
Ko si sam, gol, zaspan in razdejan, oropan vere …
 
 
 
 
Prezrta
 
»Mora pa je najrevnejsha
in najbolj prostashka oblika sanj.«
(K. Blixen, Spomin na Afriko)
 
Ko sem se dotikal tvojih las, prsi, bozhal srne vrat …
So trave za vasjo she tako vabljive in ne poveshash vech ochi …?
Morala bi mi zaupati, zakaj sem kot brat v tebi.
Ne smela bi tajiti mojega strahu in postavljati vprashanj.
Kako odreshujoche: v tebi sem nashel zgodbo,
ritem, obdrzhal drget prijaznosti, cvetne listiche vrochega
diha. Rekla si, spovednica sem, grobnica prelepa,
govorica davnih chasov, naj ne bo te strah, vame vstopi.
Postani misel moja in odpiraj se,
shkoljka bodi, prod, belina in vrochina na obali.
Zdrznesh se, nagnesh glavo …? She vedno, kajne?
Nenadoma zajochesh in kriknesh,
divje klatish z rokami naokrog in iztrgash: ni nujno,
da je vse, kar mislimo, tudi res …
Zaupaj, zakaj se nisem izpel v tebi?
Bolela me je melodija, glas narashchal in jechal …
Moral bi najti privid, ki ga hranish in je moj.
Do prisvajanj imam odpor.
Ko si bila she praznik mojih ochi,
mojih odhajanj,
moje strasti za svetlobo,
so strasti postale pravice
in pravice strasti.
Ljubila si konje, chrno vino, vetrove z vzhoda,
Hoelderlina, nashe gmajne z drenom in osatom,
encijanom in travico,ki piska,
zatrapana si bila v rjavost hrasta in ponorela si ob pogledu na
cerkveni stolp med vejami stoletne lipe,
kjer leto za letom rojile so chebele.
Ni zmota lazh in lazh ne nujno zmota.
She sem v tebi, v nastajanju, v silovitem trenju.
Ne verjamem ti, da venesh od hudega.
Tistikrat sem zamenjal v treznem upu brezup pijani.
Odshel zgaran, posushen, razbit in razvaljen.
In se vrnil v zhile. Tako preprosto.
Nor si, si rekla, pusti, naj te najdejo stvari,
nor si, pusti ljudi k sebi, saj vesh,
vse, kar obstaja, ima svoje davne, globoke korenine.
Pusti, ne dotikaj se jih, vechnost so.
Prihajajochi te zapushchajo,
odhajajochi moledujejo: ostani.
Kup besed, kup pretvez, bog, kako vse mine.
Ko si odshla, si zmetala v kovchek vsa vprashanja.
Ne prenezhno.
Vse odgovore.
Jezljivo dodala krila, hlachke, maje, knjige,
kajpak Hoelderlina, nikoli prebrane zapiske,
in neodlochno izginila med podboji v senco.
Tudi prav. Pojdi mi s poti, si she rekla.
Moja je. T a k o  p r e k l e t o  m o j a.
In ne izgovarjaj se na sanje.
Da zhiveti morash za nekaj ali za nekoga.
Ko dojel bosh smisel, bo – i z g i n i l !
 
 
 
 
Klic iz teme
 
V srebrno se lesketajochem bodechem robidovju sem se,
prerivaje in hodech domala po kolenih,
odrl do krvi,
ves.
Tudi v obraz.
Zato, ker sem sprozhal se v neznano, v prasvobodo, da bi jo s strastjo uzhil.
Poganjal sem se skozi gorechi cirkushki obroch, namenjen levom,
in venomer odhajal v daveche slutnje, da bi bil,
se z roso v blagodejna jutra skril …
zaslutil neodkriti bi eon.
Nisem ji dovolil, da mi iztrga sanje. Za vechno sem v njih,
sam svoj sodin, sam trpin v nerazvidnem,
in nepojasnjeno ekstatichno odrivam,
za pedenj od bozhanskega,
tja dalech v globine arhetipskega, tja, kjer sem!
To je – tiholazje, lamentiranje v nevidnem,
so kraji, kjer ni ne senc ne hladu in prehodi ozki,
tesni globoke, prelazi strmi in visoki in renche zhivali.
Zheljan sem in zdi se, da je prav tako. Tako dobivash.
Se ne izneverish. Ne izgubljash.
Prastari organon se izmaknil je ljudem.
Narocheno je bilo, naj ga najdem.
Premeteno: sam sem se odlochil!
Ujamesh se, v kar verjamesh.
 
 
 
 
Katharsis
 
Klanec in navzdol.
Nazaj v globino.
In v sebe, v notrino,
chvrsto pretkano z odpovedno vedrostjo.
V gomazeche nemosti veselja.
Kot izziv.
Posoda sem in v njej sem vino.
Mashno vino.Kar oboje.
In mir naj bi bil, nedelja.
Chasha z bridkostjo.
 
Moram se spustiti vase,
tvegati besede, biti moch in zven dejanja.
Ne smem se razprshiti, celost potrebujem.
Ne priblizhkov, klevetanja,
nikakrshnih obetov,
ki bi me pahnili divjashko na kolena.
Hochem se imeti,
preden se sesujem
v prah pred vami,
uzhivashko noro in le zase.
 
Z dobrimi nameni tlakovana pot je v pekel.
Nisem preganjavec, uchenec le in ne apostol.
In ne vem, kaj pochnem sredi teh luchi,
zmedenih ljudi,
metamorfoz in presezhkov zdravega razuma.
Ne manjka mi poguma:
zdaj me vrag pesti, privija, gnjavi
do kosti, nich ga ne ustavi.
Gluhost chakam na chistini,
bisernih meglic privid me muchi …