Revija SRP 85/86

Milan V. Smolej

Chlovekov razvoj

 

 

ON NI NJEGOV MOZH IN ONA NE NJENA ZHENA

(Skrivnosti finskega jezika)

 

 

Zhivo se spominjam tistega mrzlega vechera, ko sem se v Stockholmu vkrcaval na trajekt za Finsko. Bilo je davnega leta 1971. Ne bi verjel, che bi mi kdo takrat rekel, da bom po 37 letih spet na tej poti. O Finski nisem vedel bogve kaj – le tiste sploshno znane stvari, kot so Sibelius pa Kekkonen pa savna pa seveda perkele ter sloviti Paavo Nurmi in finski smucharski skakalci. Ladja je bila skoraj prazna, za shankom v baru je bilo mirno, ni bilo niti muzike niti programa, che seveda k programu ne shtejemo majhne druzhinske tragedije, ki se je konchala s tem, da je mozh  zheno za lase odvlekel od shanka v kabino. Nekako nelagodno sem prebiral dvojezichne napise na tablah; na srecho mi je pomagalo osnovno znanje skandinavshchine, sicer bi bil res kot Amerikanec v Parizu oziroma turist na Marsu.

Drugega februarja je bil tisti zgodovinski dan, ko je moja noga stopila na finska tla – v mestu Turku, nekdanji prestolnici Finske. Vsako leto ga praznujem – seveda, che se spomnim – in se chudim, kako hitro teche chas.

 

Ko je govor o finskem jeziku, Evropejci navadno zmajujejo z glavo: »Tezhak, kompliciran jezik, podoben madzharshchini.«  Le kako naj bi bil jezik, ki ga govore zhe otroci v otroshkem vrtcu, tezhak in nemogoch? In kako naj bi bil tezhak, ko pa na Finskem srechash tujce emigrante, ki se med seboj sporazumevajo v finshchini? Da ne govorim o sholah, kjer je v nekaterih razredih vech kot polovica otrok priseljencev, predvsem Rusov, Somalijcev, Irachanov, Irancev, pa tudi Shiptarjev in Bosancev ne manjka.

 

Prav tako, kot so velikonemshki nacionalistichni zgodovinarji v 19. stoletju Slovence in vse Slovane osrechili s svojo famozno teorijo o tem, da smo se v 6. stoletju v Evropo priselili od nekod iz zahodnokarpatskih mochvirij, so nemshki »znanstveniki« napletli teorijo, da so tudi Finci tujci v Evropi in da so v jezikovnem  sorodstvu z Madzhari. Ker pa na srecho Finci zhivijo na strateshko relativno odrochnem podrochju, z izjemama Shvedske in Rusije nihche v Evropi ni bil prevech zainteresiran zanje. Vzrok je bilo najverjetneje podnebje, pa tudi dejstvo, da v tistih chasih she niso izumili motorne zhage in razlichni vladarji niso imeli dosti koristi od finskih gozdov. Fincem tako ni bilo treba dozhivljati slovenske usode pod nenehnim pritiskom Lahov in Germanov. Po she vedno veljavnih teorijah vseevropske zgodovine naj bi se Finci pritepli na sedanje ozemlje od nekod s podrochja Volge ali celo izza Urala. Sicer pa, glede vseh teorij o velikih preseljevanjih narodov v Evropi nam uradna evropska zgodovinska znanost in z njo tudi slovenska na SAZU ali FF she nista uspeli odgovoriti na chisto preprosta logistichna vprashanja;  namrech kako so vse te ogromne mnozhice narodov potovale v tistih chasih, ko ni bilo ne letalskih zvez, ne zheleznic, ne avtocest, ne supermarketov in McDonaldsov. Verjetno so se pasli tako kot njihova zhivina na obilnih travnikih. Kaj pa pozimi, ko ni bilo trave? In kam so se preseljevali? Zgodovina nas uchi, da so iskali boljsho zemljo – ne pove pa, zakaj in kam naj bi se odselili prvotni prebivalci, prepushchajoch zemljo slovanskim hordam. Tega mi ni znal razlozhiti niti tisti nemshki »zgodovinar«, ki je kar vse Slovane oznachil za Vzhodne Germane in ki se ima za velikega strokovnjaka zlasti za Vandale, ki so bili po njegovem mnenju nekakshni vandrovchki, na kar naj bi kazalo zhe njihovo ime. Nima pa ta mozh faksa in sem ga moral za potrditev njegovih teorij pobarati kar po telefonu. Njegovo ime sem pozneje nashel na spisku ekstremistichnih desnicharskih gibanj v Nemchiji, ki so na  spisku BND.

 

Bolj kot velikonemshkim ali pa slovenskim bi glede Finske skoraj verjel nekaterim ruskim zgodovinarjem, ki trdijo, da sta bila ves Baltik in Skandinavija v srednjem  veku slovanska. Smeshna in neverjetna se mi zdi tudi she danes veljavna zgodovina nastanka Rusije oziroma Novgoroda in Kijevske knezhevine, ki naj bi ju osnovali Vikingi. Ti »vashchani« oziroma podezhelani, kar ime Vikingi pravzaprav pomeni, naj bi kar »na levo roko« divjali po vsej Evropi od Irske do Kijeva in Carigrada. Morali so biti prav dobri veslachi ali pa so zhe takrat uporabljali kakshne prototipe Volvovih zunajkrmnih motorjev. Bili so pach nekakshni »hell`s angels« oziroma »bandidos« srednjega veka …

 

Da pa po danashnji Skandinaviji niso onegavili samo nekakshni Slovani, ampak med drugim tudi Saami oziroma Laponci, potrjuje dejstvo, da je Skandinavija polna Lax-ov, in to tudi tam, kjer nikoli ni bilo kakega lososa (razen seveda norveshkega v kakshnem supermarketu ICA); »lax« je namrech po shvedsko losos. Odgovor je preprost: v jeziku Saamijev, tako kot v finshchini, laakso pomeni dolina. V skandinavshchini pa je dolina dal oziroma dalen. Ali so morda nashi Dolenjci prevzeli svojo dalino od Skandinavcev? Ali pa je to potrditev Jezove teorije o skandinavskiem izvoru Slovencev ?

 

Vsak, ki se ves ponosen nauchi »osnov« finshchine in zna zblebetati tisti obvezni »yksi, kaksi, kolme«, zhe misli, da je skoraj genij, toda Slovenec bo zlahka briljiral s svojim znanjem finshchine, che si bo zapomnil poleg »yksi, kaksi, kolme« vsaj she izraz  »on niin«. Namrech, ta pritrdilnica v finshchini pomeni »tako je«  (po ljubljansko »ja, glih tko je«). Tako se je prav preprosto vkljuchiti v kakrshenkoli pogovor med Finci, saj ni treba drugega kot kimati in govoriti: niin, niin, niin … Ko pa Finec govori kak indoevropski jezik, najvech smeha povzrochata dve stvari: finski jezik namrech ne pozna spolov in se zato ne chudite, ko vam bo kakshen Finec govoril o »njegovem mozhu in njeni zheni« … »His husband and her wife« ali »jego muzh i jejo zhena«. Za nasprotno utezh pa nam finshchina v svojih sklanjatvah ponuja kakih 14 sklonov (poskusite to dopovedati kakemu Anglezhu, ki niti ne ve dobro, kaj je sklanjatev). Druga malenkost so shumniki – ch, sh, zh, shch (è, š ž, šè), ki jih v finshchini ni. Povprechni Finec jih vse izgovarja enako – ta glas imenujejo shumechi s. Nekako podobno sichnike v svoji italijanshchini, kolikor mi je znano, meshajo Trzhachani. Tako na primer George Bush v ustih Finca postane nekakshen Coc Pus. Smeshno je poslushati kakshnega novinarja finske televizije (seveda so tudi izjeme), ko porocha iz Moskve: ni si chisto na jasnem ali Chechenci zhive v Cecheniji, Checeniji ali Ceceniji. Ampak Finci so se nam znali mashchevati s svojimi dvojnimi soglasniki in samoglasniki; tu delamo tujci najvech napak, ki jih Finec z malo obchutljivejshim ushesom zazna takoj. Namrech – tulli (carina) nikakor ni tuli (je prishel ali pa ogenj) niti ni to tuuli (veter). Da ne govorim o diftongih – kako boste na primer izgovarjali priimek Käyhkö?  Skoraj pride na misel paralela s kitajshchino in njenimi  intonacijami.

 

S Finci pa imamo Slovenci poleg sklanjatve she eno zanimivo skupno stvar. Rusi so zmerjali in vchasih she vedno zmerjajo Fince s psovko »chuhna«, kar ni dalech od koroshkega haiderjanskega »chusha« – obe psovki najverjetneje izhajata iz ruskega »chuzhoj«, torej tujec. Kakor nismo Slovenci shele vcheraj priplavali »po zhupi« na ta svet, kar dokazujejo Brizhinski spomeniki, se tudi Fincem v tem oziru ni treba sramovati. Sveto pismo v svojem jeziku so dobili zhe leta 1548, samo pet let za Shvedi. Uradne teorije in zgodovine rade ponavljajo nekakshno jezikovno sorodnost finshchine z madzharshchino, a to je le plod romanticizma 19. in 20. stoletja ter ima z resnichnostjo kaj malo skupnega. Madzharshchina in finshchina sta si podobni prav toliko kot slovenshchina in turshchina ali pa mongolshchina. Upam, da teh vrstic ne bo bral kak chlan Ugro-finske akademije, kjer je zaposleno lepo shtevilo raziskovalcev, ki verjetno niso slabo plachani. Vendar se dandanes zhe tudi resni znanstveniki previdno izrazhajo o tej prisilni sorodnosti.

Da pa ima finshchina po eni strani veliko vplivov iz rushchine in tudi rushchina iz finshchine, ni bilo nikoli prav primerno obeshati na veliki zvon zaradi politike »dobrih sosedskih odnosov« z Rusijo. Finski jezik na primer nima glagola »imeti«, ampak to izrazha tako kot ruski z izrazom »u menja jest« (pri meni je). Enako kot Rusi, ki le redko uporabljajo prihodnji chas (bom, bosh itd.), tudi Finci nimajo prihodnjika, ampak ga izrazhajo s sedanjikom.  Zanimiva je tudi tvorba preteklega chasa s pomozhnim glagolom biti, tako kot v vseh slovanskih jezikih, in ne z  »imeti« kot v winetoujevskem »Hough, ich habe gesprochen«.. Sorodnost s slovanskimi jeziki pa se kazhe med drugim tudi v tem, da je v nikalnih stavkih v finshchini objekt vedno v partitivu, kar ustreza nashemu rodilniku. To pravilo v ruskem jeziku ni tako absolutno kot v slovenshchini. Za jezikoslovni razmislek: ne »nimam knjigo«, ampak »nimam knjige«. Po svoje zanimiv  je zhe sam po sebi partitiv, ki ga izrazhamo tudi v slovenshchini. Uporaba rodilnika kot partitiva je ostala mochna tudi v francoshchini. V vprashanjih »ali bosh kruh« in »ali bosh (malo) kruha« je pomenska razlika, to je v finshchini zacementirano s partitivom.

 

Prava groza za tujca pa je, ko kdo pove, da ima finski jezik kar 14 sklonov (niti sam ne vem tochno, morda jih je she vech). Predlogov (v, na, z, od, pri itd.) finshchina ne pozna – vse se da izraziti s pravilnim sklonom. Tako je n. pr. Tukholma – Stockholm; ko gremo tja: Tukholmaan; ko smo tam: Tukholmassa; iz Stockholma pa: Tukholmasta. Preprosto, kajne? In she naprej – »biti brez Stockhoma« bi bilo Tukholmatta, spremeniti se v S. – Tukholmaksi, biti kot sam S. – Tukholmana. Noro? Seveda, le kdo bi hotel postati Stockholm, boste rekli. Pa she ena zanimivost – pa, pa, pa … ima ga tudi finshchina. Menda je prishel iz baltskih jezikov. N. pr.: »minäpä sanon« – »jaz pa pravim«.

 

Ker smo se zhe nauchili osnov tega finega jezika (sam sebe v Sloveniji rad imenujem pofinjenega Slovenca), gremo lahko v nashem razglabljanju she naprej. Osebno me zhe dolga leta vznemirja vprashanje, na katero doslej she nisem nashel logichnega odgovora. Namrech, od kod taka podobnost v tvorbi finskih in slovenskih priimkov? Na podlagi primerov, ki jih navajam, za zdaj ne nameravam delati prav nobenih »znanstvenih« zakljuchkov, je pa stvar sama po sebi toliko zanimiva, da bom svoja raziskovanja she nadaljeval.

 

Zachnimo kar pri chrki A – bivshi ministrski predsednik Aho in fenomenalni smucharski skakalec Ahonen sta  nasha Fratnik in Fratina. Pomen popolnoma istoveten. Breza je skandinavska bukev – po finsko koivu : bivshi finski predsednik Koivisto, pa hokejist Koivu, pa na tisoche Koivunen-ov, nashih slovenskih Brezarjev, Brezovshkov, Breznikov itd. Che ostanemo pri drevesih, imamo na Finskem namesto Liparja, Lipovca, Lipichnika nekakshnega finskega Lipoglavshka – Lehmusvirta, kjer je lehmus lipa, virta pa tok, potok. Hrast raste samo na finskem jugu, a to ni ovira, da tudi drugod ne bi imeli priimkov Tammi (hrast), Tamminen itd. Najbolj razshirjen priimek pa je Virtanen – teh je na Finskem morda celo vech kot na Shvedskem Svenssonov in Olssonov. Ampak saj imamo tudi Slovenci svoje Potokarje in Potochnike. Finska je znana kot dezhela tisocherih jezer in cheprav Slovenci nimamo veliko jezer, smo vseeno lahko ponosni, da imamo tudi mi mnogo Jezernikov in Jezershkov v sorodstvu s finskim priimkom Järvinen. Järvi – kako podobno slovenskemu, slovanskemu jezeru in ruskemu ozero – ali pa tudi reki Isaar v Muenchnu ter francoski Jezerski dolini – Val d`Isère. Ker ima vsako jezero tudi bregove, imamo mi svoje Bregarje, Brezhnike – Finci pa svoja Ranta in Rantanen. Ko finski ranta (breg) spremenimo v rauta (zhelezo), postane finski Rautanen nash Zheleznikar. Malo vechji potok je reka – nashi Rekarji so finski Jokinen (joki – reka); teh je na Finskem vsaj toliko kot finskih Potokarjev (Virtanen). Velikokrat imajo reke tudi slapove; tako imajo Finci priimek Koskinen (koski – slap), mi pa Slapar.

 

Na Finskem ni takih gora kot v Sloveniji, vendar imajo tudi Finci radi priimek Vuori (gora) in Vuorinen – torej imajo tudi nashi Gorniki, Gorjanci in Goricharji finsko zhlahto. Manjshe gore so hribi (mäki – hrib), odtod finski Mäkinen in nashi Hribarji in Hriberniki. Kjer so gore, so seveda tudi doline; finsko laakso – dolina; finski Laakso in Laaksonen sta nasha Dolinar in Dolinshek. Kjer so polja, imamo mi Poljance in Poljanshke, Finci pa priimek Peltonen (pelto –  njiva, polje) in Peltola. Krave se pasejo na travnikih ( nurmi), zato imamo Slovenci Tratnike, Finci pa Nurminen. Kjer je veliko jezer, je tudi veliko zalivov, pa rtov ter podobnih geografskih znachilnosti, kakrshnih je pri nas malo, saj imamo le dve jezeri, che pozabimo razna umetna jezera in druge mlake. Tako nimamo priimkov, kot so Salminen  (Prelivshek) itd. Pri zhivalih pa ne zaostajamo veliko; imamo Lesjaka in Lisjaka – Finci pa priimek Kettunen (kettu – lisica) in Repo ali pa Reponen; pri medvedih smo si bot – Medved, Medveshchek sta finska Karhu, Karhunen. Veliko je na Finskem Kuretov – Kananen po kuri, ki je po finsko kana. Bolje se Slovenci odrezhemo, ko govorimo n. pr. o Konjarju ali o Kravanji – ne da ju Finska ne pozna, ampak tadva priimka sta povsem marginalna. Gorenc in Dolenc sta gornji Ylönen in dolnji Alanen. Zime so lahko mrzle, zato imamo Slovenci Hladnika in Mrzela, Finci pa priimka Kylmänen (kylmä – mrzel) in Pakkanen (zmrzal). Che smo zhe ugotovili, da sta bila med najvishjimi finskimi politiki Brezar (Koivisto) in Fratnik (Aho), ne smemo mimo trenutnega ministrskega predsednika, ki je Vanhanen – slovensko Starc ali Starè (vanha – star). Veliko priimkov nastane tudi iz lastnih imen, npr. Tuomainen, ki je pach slovenski Tomazhich ali pa Tomazhin. Pogosti so tudi priimki, ki govore o finskih pokrajinah: Savolainen, Hämäläinen, Pohjalainen, Lappalainen (finske pokrajine oz. finska plemena Savo, Häme, Severna Finska, Laponska) so nashi Kranjci, Dolenci, Koroshci, Gorenci. Kakor imamo v Sloveniji priimke, ki se nanashajo na sosedne pa tudi nesosedne narode, npr. Horvat, Furlan, Nemec, Rus, imajo Finci priimke, kot so: Venäläinen (Rus), Virolainen (Estonec), Ruotsalainen (Shved), Tanskanen (Danec), Saksman (Nemec). Pri tem je zanimivo, da Slovenci ne poznamo priimka Italijan ali pa Avstrijec, ker teh nacij v chasu nastajanja priimkov sploh ni bilo, saj so te drzhave oziroma nacije na silo nastale shele v 19. stoletju. Na Finskem pa sta bili tako Shvedska kot Rusija zhe v srednjem veku formirani naciji in drzhavi. Zakaj Slovenci nimamo priimka Srb ali Makedonec, pa naj bralci sami uganejo.

Che bi se nachrtno ukvarjal z raziskovanjem imenoslovja, bi zelo verjetno prishel do she zanimivejshih podatkov. In kaj naj bi zgoraj nanizani priimki dokazovali? Tisto, kar je moji zheni pred mnogimi leti dokazoval kolega Bjarne, namrech – glej, tale tvoj »Jugo« je chisto normalen chlovek, ima dve nogi pa dve roki, pa en »ksiht« s krompirjem tam na sredi kot vse opice. Torej – tudi Finci s svojim jezikom so chisto normalni in razumljivi ljudje.

 

Za konec pa she preprosto vprashanje: kaj imata skupnega finski mesti Turku/Åbo s slovenskim Trstom? Tudi odgovor je preprost: tako kot slovenski »trg« (prim. Trgeste), finski »tori«, shvedski in ruski »torg«, sta bili in sta she vedno omenjeni finski mesti pomembni pristanishchi, kjer cveti trgovina. Zgodovinarji bodo seveda trdili, da sta njuni imeni germanskega izvora, ampak ker ste spoznali nekaj skrivnosti finskega jezika, jim teh lazhi ni treba verjeti.