Revija SRP 85/86

Milan V. Smolej

 

 

GRENKI KONEC NEKE ZGODBE O USPEHU

 

Stavbo MNZ (Ministrstvo za notranje zadeve) na nekdanji Kidrichevi ulici nasproti Nebotichnika sem obchudoval zhe od malega. Zhivo se spominjam dneva, ko so odkrivali kip Ilegalca v parku pred njo. Bil sem morda v prvem ali pa drugem razredu, ko nas je “trshica” neko popoldne okoli pete ure peljala na slavnostno odkritje. Ne spomnim se natanchno, ali so nam za to prilozhnost obesili na vrat rdeche pionirske rutice. Ne spominjam se tudi, ali smo bili takrat zhe Titovi pionirji – borci za svobodo. Spominjam pa se, da je bila v parku gromo-zanska gnecha, neki tovarish – morda je bil sam Miha Marinko – je imel slavnostni govor, pihalni orkester Ljudske milice pa je igral tiste poznane evergreen ruske revolucionarne pesmi. Skratka, bilo je res pravo praznichno vzdushje, kot se je takrat spodobilo – saj smo vendar gradili socializem. Tudi mi – pionirchki.

Spomenik, ki sem si ga pozneje prihajal she velikokrat skrivoma ogledovat, pa me je zaradi svoje nenaravne velikosti navdajal z nekakshnim obchutkom nelagodnosti in prikritega strahu. Le kako se je ubogi ilegalec lahko skrival pred fashisti – sem si belil glavo. Kmalu sem nashel razlago: verjetno je bil njegov plashch pravljichni chudezhni plashch – che se je heroj pravochasno skril pod njim, je postal neviden in se tako izmuznil aretaciji.

Na Vechni poti, nedalech od nashe shole na Vrtachi, pa je stal she en skrivnosten kip, namrech kip talca. Dolgo je trajalo, preden sem razumel, da pach ne gre za istega chloveka, kajti obe besedi sta mi v tisti rosni mladosti v ushesih zveneli nekako podobno – talec, ilegalec, bralec, sralec, pa she Marinc, Shetinc pa en klinc itd. Tovarishica v sholi, seveda preverjen kader ( ne bom izdajal njenega imena – Bog ji daj vechni mir in pokoj njeni dushi!), pa nam je pripovedovala, da sta se oba, tako talec kot ilegalec, srchno in pogumno borila za osvoboditev slovenskega naroda in delavskega razreda. Ne vem, ali sta kipa umotvor istega “hudozhnika” ali pa se mi je v moji otroshki naivnosti tako le dozdevalo – bil sem namrech trdno preprichan, da morata biti Ilegalec in Talec vsaj brata. Zdelo pa se mi je tudi nekako nelogichno, da je talec, ki si razgalja prsi, zhiv. Le zakaj ga umetnik ni ovekovechil mrtvega? Saj talce so okupatorji menda streljali. V tej zvezi se mi je zdel Ilegalec vechji junak, saj se je lahko kadarkoli skril pod svoj veliki plashch, tako ushel eksekuciji in nesebichno nadaljeval boj za lepsho bodochnost.

Pri stavbi MNZ pa se mi je zdelo chudno predvsem to, da so imela vsa okna prav take rolete, kot so bile pri nas doma v Valvasorjevi oziroma Muzejski ulici. Shele pozneje sem prishel do sklepa, da je obe stavbi verjetno zhe pred vojno zgradil Pokojninski zavod in je vse rolete nabavil pri istem dobavitelju. Velikokrat sem pozneje razmishljal tudi o tem, kako globoko je to Ministrstvo podkleteno, ker sem zhe takrat od nekoga slishal za zloglasno moskovsko Lubjanko in njene podzemeljske muchilnice.

Ne prenesem ljudji z brki, cheprav so me pri vojakih v JLA v Pulju klicali Brko. Seveda niso dojeli, da so moji brki izraz protesta proti takratni beograjski politiki. Brke sem si moral obriti shele po tistem, ko me je “bezbednost” poklicala na zaslishanje, ker sem se nekega dne pod nosom pristrigel “a la Hitler”. Ne da bi se tega sploh zavedal, sem s to fazonersko gesto kot “bechki konjushar” veliko tvegal.

Naj se vrnem v svoje otroshtvo; okoli hishe, kjer smo stanovali, je bilo brkačev vedno toliko, da se je iz njih skoraj “delal gnoj”. Zhe takrat je bila na eni strani na Preshernovi uprava mestne policije, na drugi strani, takoj za parkom pred muzejem, pa na Tomshichevi stavba CK ZKS. Kjer danes stoji poslopje Drzhavnega zbora, so bile garazhe oziroma parkirni prostor vseh mogochih “budzhovanov”. Jasno, da nisi mogel postati recimo Kidrichev shofer, che nisi imel stalinskih brkov. Torej – brkatih udbashev je tam okoli kar mrgolelo.

Nekega lepega dne, ko sem strumno korakal chez Park herojev, sem se zalotil pri bogokletnem razmishljanju, kaj bi se zgodilo, che bi se recimo shel poscat na grobnico ,herojev. Ozrl sem se na Valvasorja, pa mi ni znal kaj posebnega svetovati. Ravno v tistem trenutku mi je prishel naproti tipichen udbash – malce suhljate postave s presunljivimi chrnimi brki. Zavrtal se je vame s svojim hladnim pogledom. Spet en informbirojevec! Bil sem trdno preprichan, da ve, kaj se mi plete v glavi. Stresel sem se od strahu in si zhe predstavljal, kako sedim na Preshernovi v kletnem zaporu, kamor so v tistih chasih milichniki spravljali za konec tedna kakshne pijanchke in kakshne amaterske kurbice. Ob sobotah zvecher se je razlegal iz zaporov jok in stok. V tistem trenutku sem sklenil, da bom malo potrebo opravil raje doma ali pa kar v hlache. Res – tako hudi so bili pogledi brkatih udbashev v tistih chashih.

Po moje bi morala Slovenija po osamosvojitvi leta 1991 namesto lustracijskega zakona nemudoma sprejeti takoj zakon, ki vsem nosilcem javnih funkcij absolutno prepoveduje nositi brke. Tako pa imamo v Drzhavnem zboru she vedno vsaj 30% poslancev, ki se dichijo s stalinskimi brki: Bevk, Horvat, Kramberger, Moge, Petan, Pojbich, Prevc itd. – dalje od chrke P si nisem upal. Dvigam klobuk pred slovenskimi politiki, ki so zaznali nove vetrove v svetu in si pravochasno obrili stalinske brke – n.pr. Anderlich, pa Pukshich, pa ne nazadnje tudi rajnki predsednik Drnovshek. Imamo pa tudi goljufe, kot sta n.pr. Peterle in Rupel, ki skrivata stalinske nagibe z brado.

Zaradi tega prirojenega in podzavestnega sovrashtva do udbashkih brk me gospod inshpektor Srakar vsekakor ni razocharal. Imel je namrech lepe udbovske brke, ki se jih v mladih letih ne bi sramoval niti sam Josif Visarionovich. Po informacijah, ki sta jih zbrala Vinko in Vlado, naj bi bil inshpektor Srakar eden izmed tistih novih slovenskih naprednjakov, izobrazhen, liberalen in blag chlovek, ki hodijo redno vsako nedeljo k svetemu obhajilu k Franchishkanom. Glede politichnega profila bi bil, po zagotovljanju prijateljev s Primorske, she najblizhe prekaljenemu politiku stare shole Gvidu, kakor ga v svoji romanci opeva Iztok Mlakar – namrech konservativno liberalen, zadrzhano radikalen, bolj levodesno usmerjen, malo rdech, malo bel, torej univerzalno roza, v “gustih” situacijah pa tudi pikchast. Cheprav ga mediji uradno niso nikoli omenjali, je bil po pripovedovanju kolegov eden glavnih zakulisnih akterjev preobrazbe slovenske policije in stare slovenske UDBE – menda je tudi s svojo avtoriteto dosegel, da so konchno le montirali v Kozolec tiste famozne prislushkovalne telefone, s katerimi je imela pozneje Sova zaradi Merklove in BND take probleme. Z Bavcharjem sta se vedno odlichno razumela, menda sta skupaj hodila nabirat gobe, potem ko se je s politichnega prizorishcha umaknil v vechna lovishcha Veliki gobar iz Martuljka.

Srakarjeva soba je bila v tretjem nadstropju. Skozi okno sem lahko znova obchudoval ljubljenega Ilegalca – plashcha si she vedno ni uspel ogrniti, she vedno mu je plahutal okoli plech kot v davnih petdesetih letih, v tistem chasu, ko nas RTV she ni oblagodarila z amerishko nanizanko “Superman na Gorenjskem”. Srakarjeva miza je bila prazna in chista – prava tabula rasa, kot bi rekel nash profesor latinshchine. Le trije rachunalnishki zasloni so prichali, da ima Srakar vse dogajanje suvereno pod svojo kontrolo. Na enem od zaslonov je mezhikala svetovno znana mongolska pornozvezdica Xana. Najbolj pa me je presenetil ruski kagebejevski poljski telefon, tista znana “vertushka” – za t. i. direktne zveze.

 

– Sedite, gospod Smolej, me je pozdravil Srakar z nekoliko medenim glasom, potem ko sva si stisnila roke. Kljub svojim relativno mladim letom je imel odlichne kvalifikacije. Po dokonchani pravni fakulteti v Prishtini in doktoratu pri Mariji Miloshevich je leta 1985 konchal she specialno sholo za varnostne oficirje v Ulan Batorju. Sicer so ga menda vabili v svoje vrste tudi beograjski kosovci, a je zaradi svojega trdne vere v demokratske vrednote raje odshel v tujino. V Mongoliji se je proslavil med drugim tudi s prvo MBA diplomo ulanbatorske univerze.

Njegova strankarska pripadnost v procesu demokratizacije Slovenije je bila ovita v tanchico skrivnosti; uspelo mi je izvedeti le, da je na svojem vikendu na Gorenjskem zgradil v gotskem slogu kapelico sv. Andreju Bognedaj in da je bil njegov vikend pricha mnogih, tudi precej divjih zhurov. Eden od shkandalov, ki pa so ga uspeshno pometli pod preprogo, se je zgodil, ko je Srakar na svojem vikendu gostil delegacijo Zdruzhenja argentinskih gauchev iz Mendoze. Vodja delegacije, ki je sicer v mladosti ministriral v glavni mendoshki katedrali skupaj z Bajukom, se je opil z odlichnim mashnim belim vinom iz Srakarjeve vinoteke in pozno zvecher v gosti gorenjski temi ni nashel stranishcha, pa se je shel olajshat kar v kapelico. O tem slovenski mediji sicer niso porochali, dogodek pa je povzrochil veliko prepirov v stranki ter seveda na Inshtitutu za veterino, ki je bil uradni gostitelj.

– Kaj se vam ne zdi, da je danes malce zadushno? se mi je opravichil in si z velikim flanelastim robcem obrisal pot s pleshe. – Govoril sem z gospodom ministrom in povedal mi je o vas mnogo stvari, ki jih gospod Lajovic ni objavil na “udba.netu” in za katere tudi sami she nismo vedeli. Vseeno pa se vse nashe in vashe informacije, s katerimi smo seveda seznanili tudi gospoda predsednika Janeza Ivanovicha, prav lepo dopolnjujejo. Moram vam priznati, da ste opravili ogromno delo, gospod Smolej.

V tistem trenutku nisem prav vedel, kam pes moli taco. Od Srakarja sem prichakoval kaj bolj konkretnega. Po tistem, ko sva s Mirom analizirala banchne izpiske in jih primerjala s korespondenco, ki nama jo je Marjan pred svojim samomorom poslal na skrivni poshtni predal, smo se vsi strinjali v eni stvari: porochilo gospoda Fuchsa, direktorja banke Sempione iz Lugana, ene izmed podruzhnic znanih financhnih institucij iz Lichtensteina, mora chimprej v celoti v javnost, dokumente pa mora policija v najkrajshem chasu dopolniti z zaznamki lastne kriminalistichne sluzhbe, nemudoma obvestiti Interpol in nato takoj iti v akcijo, she preden se lopovi razbezhijo na vse konce sveta.

Nash odbor si te stvari ne bi upal sam pripeljati do te tochke, che nam ne bi iz ljubljanske nadshkofije sporochili, da je akcija dobila uradni blagoslov od vrste kardinalov in celo od samega papezha. Tudi novi notranji minister Janez Miloshevich se je strinjal z zahtevo svoje stranke, da je konchno napochil chas, da se preide od besed k dejanjem in da se temeljito ochistijo slovenski Avgijevi hlevi.

S Srakarjem sva nekaj chasa molche motrila drug drugega, on je verjetno prichakoval, da bom pobudo prevzel jaz. Ampak – zakaj le? Saj se nisem jaz silil k njemu, ampak me je na nekakshen zakljuchni pogovor povabil on prek kabineta predsednika drzhave. Naenkrat se mi je zazdelo, da moram pretrgati muchno tishino in rechi nekaj povsem konkretnega.

– Gospod Srakar, ste morda kaj v sorodu s pesnikom Krakarjem? se mi je utrnila genialna domislica.

Srakar me je pogledal malce zachudeno, pach ni prav vedel, ali mislim resno ali pa se le zafrkavam.

Kar chutil sem, kako se mu napenjajo trenirani policijski mozhgani, ko poskusha s svojo ulanbatorsko logiko analizirati to bedasto vprashanje.

– Ne, z njim ne, ampak z gospodom Kosom sva si pa res daljnja sorodnika, in to she iz chasov Depale vasi, ko smo se igrali z Morisom in s Smolankarjem. Ah, to so bili lepi chasi – che si v tistih chasih dal mulariji lepo uniformo pa 100 mark, mulca potrepljal po rami in mu povedal, kako je bister in nenadomestljiv, si lahko z njim delal, kar si hotel. Ali veste, da mi je g. Smolankar vsako drugo soboto popoldne v zahvalo hodil na dom prat avto?

– Aha,vi ga perete doma in vsake dva tedna? Zanimivo, zelo zanimivo ...

Srakar je vstal, si prizhgal cigareto in stopil k oknu. Ko sem ga takole s strani gledal v hrbet, me je nenadoma nekaj spreletelo. Ta bedasti ritoliznishki tip je she zmeraj kljub vsem svojim deklaracijam in obljubam chisto navaden udbash – take bi morala nova slovenska demokratichna oblast nemudoma obesiti z glavo navzdol s spomenika Revoluciji. She malo, pa bo odprl okno in zletel kot sraka na blizhnje drevo. Ali pa bo zajadral mimo Nebotichnika dol po stari Titovi mimo Name pred nekdanji CK na Tomshicevi ulici. Tam she vedno krakajo njegove vrste tichi, nemirne dushe bivshih chlanov CK, ki jih sv. Peter ne spusti v raj. Seveda, vechina je shla kar naravnost v Kumrovec na dvorishche partijske shole, kjer se morda pochutijo najbolj varne, cheprav je Tudjman zhe davno izdal ukaz, da je treba vse srake v Kumrovcu neusmiljeno postreliti. Ampak Srakar, Srakar – ta je shele pravi tichek, ta bi s svojimi letalnimi sposobnostmi nashel pot tudi nazaj v Ulan Bator. In jaz sedim v tem smrdljivem udbovskem brlogu in she vedno verjamem, da so se chasi spremenili. Tudi po tistem, ko so po smrti na zahtevo slovenske srenje razglasili prvega slovenskega svetnika – sv. Milana Zlatousta, ki ga chasti tudi hrvashka Istra in pol Dalmacije.

– Boste kozarchek, gospod Smolej? se je obrnil Srakar zopet k meni in zhe odpiral bar.

– Zakaj pa ne. Veste, vchasih sem pil veliko, ampak poredko, dandanes pa pijem manj, ampak pogosteje, sem mu serviral stari ruski vic, ki pa ga verjetno she ni slishal, saj nanj sploh ni reagiral. Ko je namrech ruski direktor veliko pil, sicer poredko, je imel doma skrbno zheno in v sluzhbi blondinko za tajnico, danes pa, ko pije v bistvu veliko manj, ampak stalno, je izgubil sluzhbo, zheno in tajnico.

Spila sva nekaksno zhganje, ki je imelo malce chuden priokus. Podzavest mi je dala signal – zastrupljeno. Ampak ne – to je bil le ostanek preganjavice iz moje rosne mladosti.

– Gospod Smolej, ne morem vam dovolj jasno povedati, kako najvishje sloven-sko vodstvo ceni vash delezh pri osamosvajanju Slovenije. Veste, prav vcheraj mi je kolega Anton pripovedoval, kakshne zrezke je pripravila v njegovo chast vasha soproga 26. junija 1991. She danes se mu cedijo sline zhe ob misli na te zrezke, cheprav she zmeraj ni pogruntal, ali je zrezek po angleshko shnicel ali shnajcel. Da, tudi sam gospod nadshkof se je zelo pohvalno izrazil o vas, posebej po tistem, ko so vam v Ognjishchu na otroshki strani objavili pesmico:

»Sveti Milan Zlatoust, tebe znam zhe na izust,

za slovenske kurente – moli, moli, prosim te ...«

Gospod nadshkof pravi, da so mu tile verzi veliko bolj vshech kot pa tista poskochnica, ki jo je ob obisku papezha zapisal Izidor Rejc v takratnem Slovencu in ki se je glasila:

»Sveti oche je med nami sredi teh pomladnih dni,

sprejmimo ga vsi vdani, odpira svetu zdaj ochi.«

Rejchevi verzi se zdijo gospodu nadshkofu nekoliko prisiljeni in ne dovolj globoko dozhiveti – vsaj v primerjavi z vashim tekstom. Kot najboljshi psiholog ste nashli pot do najbolj skritih kotichkov slovenske psihe. Prav iz tega plemenitega vzgiba ste se verjetno tudi odlochili, da na svoja stara leta s svojimi bogatimi izkusnjami pomagate domovini.

Tole mlatenje prazne slame se mi je zazdelo nekako sumljivo. To je prav tista taktika, kakrshno me je nauchil baron DeRoys: tudi najvechjega idiota si bosh pridobil na svojo stran, che ga znash preprichti, kako neizmerno pameten je. Kajti tudi petelin na gnojishchu poje z zaprtimi ochmi – dalech od realnega sveta, zaverovan sam vase. Koristno se je izrazhati npr. v stilu: neizmerno cenim vasho izredno inteligenco, zato se tudi obracham na vas s tem vprashanjem, na katerega mi, prosim, odgovorite preprosto, sicer s svojimi omejenimi mozhgani nikakor ne bom uspel slediti vashemu edinstvenemu intelektu. Tudi zhenski morash pokaditi z kakshnim lepo zvenechim komplimentom. (Vashe ochi so kot dve finski jezeri, v katerih se zrcali vsa lepota vashe dushe. Kako je mogoche, da se niste nich poshkodovali, ko ste padli na to zhalostno Zemljo naravnost z Venere ...)

Ampak Srakar je bil verjetno eden najboljshih shtudentov v Ulan Batorju, vsaj kar se tiche poznavanja svetovno znane mongolske literarne zgodovine. V sklopu shtudija za diplomo MBA so imeli gotovo tudi poseben kurz t. i. aziatskega leporechja, o katerem mi je svoje dni razlagal kolega Peter Vasiljevich iz Erevana. Soba je naekrat zadehtela po vijolicah, tako lepo je gospod Srakar znal nakladati. Kaj pa, che je Srakar sufi, sem pomislil? Kajti med sufiji je znano, da pokojni murshid svojim muridom v sholi od chasa do chasa potrdi svojo navzochnost s prelestnim vonjem vrtnic. O tem pisheta tako Hafiz kot Saadi, da o Rumiju niti ne govorimo. Morda so se tudi golobi in vrabci iz parka zaradi tega vonja zacheli drenjati na okenskih policah Srakarjeve sobe in zavzeto poslushati predavanje preroka Srakarja. Skoraj vredno sv. Franchishka iz Assisija. Ne nameravam zapisovati vsega tistega polurnega predavanja, kajti na koncu se je Srakar vendarle usmilil pernatih vernikov in preshel k stvari.

– Vse rezultate dela vashega Protikorupcijskega odbora bomo seveda uporabili, in to nemudoma. V tej zvezi sem dobil izredno jasna navodila od kolegija. V zahvalo za vashe delo in za delo Odbora vam daje domovina na razpolago dve mozhnosti, kako se vam bosta Slovenija in slovenski narod oddolzhila za vashe neprecenljivo delo. Sami se boste lahko odlochili, katera od obeh variant vam najbolj ustreza.

Srakar je spet stopil za svojo delovno mizo, vzel iz zhepa shop kljuchev in odprl enega od miznih predalov. Zanimivo, sem si mislil, niso pozabili, konchno bo nash trud tudi poplachan. Rupel mi je sicer napisal zahvalno pismo za moje delo leta 1991, plaketo priznanja pa mi je shele po dolgem moledovanju poslal 7. 5. 1996 Zoran Thaler. Peterle se je spoprijateljil z Vajglom in na obljubljeno imenovanje chastnega konzula popolnoma pozabil. Drnulja pa mi ni mogel nikoli odpustiti, da sem pospremil njegovo grebenje za predsednika vlade leta 1991 s pismom bralca v Mladini z naslovom »72krat Bi–predsednik«. Ampak sedaj, sem si mislil, sedaj prihaja chas dokonchnega obrachuna s preteklostjo, vse tegobe bodo poplachane, morda bo moja slika celo na prvi strani Druzhine. Pri osmrtnici v Delu pa imam tako in tako po osebnem zagotovilu gospoda Slivnika 80% popust zhe od zdavnaj.

– Poglejte, tu imam dve popolnoma enaki kuverti, je dejal Srakar in mi z njima pomahal pred nosom. – Izberite eno, toda odprete jo lahko shele doma. Che vam prva ne bo vshech, mi telefonirajte. Lahko jo pridete zamenjat.

Lepo, lepo, sem si mislil, tako shirokogrudna je postala mati Slovenija. Vedno imash dve mozhnosti – kot tisti finski vojak, ki je umiral v zadnji vojni v jarku na fronti sredi poletnega gozda in takole filozofiral:

– Zhivljenje je radodarno, vedno ti daje dve mozhnosti. Che ostanem zhiv, v redu, che umrem, pa imam she vedno dve mozhnosti: ali me pojedo lisice ali pa zgnijem in bo iz mene zrasel bor. Che bo iz mene zrasel bor, imam she vedno dve mozhnosti: ali bom prishel pod zhago ali pa me bodo predelali v celulozo. Che bom shel v celulozni les, imam she vedno dve mozhnosti: che bom shel za pisalni papir, v redu, che pa bom shel za toaletni papir, imam she vedno dve mozhnosti: z njim se bo brisala kaka stara baba ali pa kaka mlada punca. No, che se bo brisala stara baba, v redu, che pa mlada punca, imam she vedno dve mozhnosti: ali se bo brisala spredaj ali pa zadaj. Che se bo brisala spredaj, v redu, che pa se bo brisala zadaj, je shlo moje zhivljenje res hudichu v rit.

Nekoliko nelagodno sem vstal in si zachel ogledovati obe kuverti. Bili sta popolnoma identichni, obe sta imeli v levem zgornjem kotu slovenski grb v barvah in kratice UBSMZ. Aha – kongregacija Ubozhnih bratov svetega Milana Zlatousta. Ti so res po zaslugi umne politike RKC v nekaj letih postali najbogatejsha fundacija v Sloveniji. Vzel sem levo kuverto.

Gospod Srakar se je nasmehnil in mi pomenljivo pomezhiknil.

– Vse najboljshe, gospod Smolej, upam, da se nama ne bo treba vech srechavati. Stvari so sedaj urejene. No, za vsak primer dam to kuverto vseeno she nazaj v predal – v pisarni bom se kakshno urico – che bi se sluchajno kaj premislili. Odprite kuverto doma in mirno preshtudirajte njeno vsebino.

Moram priznati, da sem bil kar nekoliko vznemirjen. Chesa le so se domislili ? Takega razpleta dogodkov nisem prichakoval, pripravljen sem bil na korenit in povsem konkreten pogovor o urniku in koordinaciji nashe skupne akcije ter o zashchitnih ukrepih, ki bi jih v vsakem primeru ob objavi Fuchsovih dokumentov morala izvesti slovenska drzhava. Tudi vprashanje razpolozhljivih kapacitet slovenskih zaporov ob aretaciji 5.000 imen s spiska se mi je zdelo vazhno, cheprav smo se predhodno nekako domenili z oblastmi drzhav chlanic EU, da nam po potrebi pomagajo, che nam bo zmanjkalo prostora v zaporih. Ampak o aretacijah in eksekucijah sta se verjetno zhe posebej dogovorila predsednik Janez Ivanich in nadshkof, sem si dosti naivno predstavljal. Torej se ta stvar mene kot iniciatorja celotne operacije za zdaj ne tiche.

Na ulici je bil lep pomladanski dan. Policaj pred ministrstvom mi je skoraj salutiral. Nenadoma se mi je zazdelo, da sem si vsekakor zasluzhil veliko pivo pri Shestici. Zakaj bi moral pismo odpirati shele doma, sem si mislil. Grem tja na vrt, se usedem pod sonchnik, si narochim pivo ter nato mirno in slastno odprem skrivnostno kuverto in uzhivam ob branju. Tako sem tudi storil. Po prvem pozhirku Shrotovega napitka sem vzel iz prsnega zhepa pismo, pobral iz solnice na mizi zobotrebec in ga z njim previdno odprl.

Che ne bi imel zhe svojih let in zhivljenjskih izkushenj, bi se mi moralo ob branju dokumenta, ki sem ga povlekel iz kuverte, utrgati. V roki sem drzhal dobro poznani papirchek, prav takega, kot sem jih videl kopirane na stotine med prelistavanjem Fuchsove dokumentacije. V roki sem drzhal chek Sempione Bank, Lugano – da, rdechkasti chek, le da je na tem stal malce drugachen tekst, kot sem ga bil vajen do tedaj. Na cheku je bilo moje ime in za imenom v oklepaju geslo: Silenzio. Vsota – 10 milijonov USA dolarjev, vnovchljivo takoj. Podpis: Leonardo Fuchs, lastnorochno. In zhig banke.

– Tako torej, preklete kurbe, sem si dejal. – Petdeset let vam je bilo premalo.

– Natakar! Konobar, placham!

Nekakshen Mujo se je hlapchevsko postavil na drugo stran mize.

– Devetdeset tolarjev, gospod!

– Znate, nemam tolar, mozhe u dolarima?

– Seveda, seveda, gospod! se mi je she enkrat priklonil.

Previdno sem vzel chek za 10 milijonov dolarjev in mu ga nekoliko podrzhal pred nosom. Kmalu sem zaznal, da zna brati. Nekako zhenirano se mi je she enkrat priklonil, nekaj zamrmral med zobe in izginil. Prizhgal sem si novo cigareto. She preden pa sem jo uspel pokaditi do konca, sta se na vratih, ki vodijo na vrt, pojavila dva policaja. Na oknu kuhinje sem opazil natakarja Muja, ki jima je s prstom kazal name. V trenutku sta bila policaja v strateshkem polozhaju pri moji mizi. Bila sta normalna kmechka fanta, uniforma jima je zelo lepo pristojala. Starejshi se je dokaj vljudno obrnil proti meni in dejal:

– Gospod, ali bi lahko shli z nama za trenutek na postajo?

– Zakaj pa, sem se delal neumnega, saj nimam namena potovati z vlakom. Na parkirishchu pred Maximarketom imam svoj avto.

– To bomo zhe razjasnili na policijski postaji, je dejal policaj z poudarkom.

– Kdo bo pa plachal pivo?

– No, to gre iz budzheta ministra za notranje zadeve. Je zhe vse urejeno.

Tako hitro deluje nasha notranja zashchita, skoraj enako uchinkovito kot pod Rankovichem. Samo pomislite, kakshne tezhave bi se iz te navidez tako nedolzhne stvari lahko izcimile za nashega ubogega Muja. She posebej, che nima slovenskega drzhavljanstva in mu je delovno dovoljenje zhe poteklo.

Mirno sem vstal in se v njunem spremstvu napotil nazaj na ulico.

– Gremo kar tu chez cesto na Ministrstvo, mi je zabrundal policaj.

Na semaforu za peshce je gorela rdecha luch, pa sem se odlochil, da malce preizkusim njuno budnost. Mirno sem stopil na prehod in se podal na drugo stran; na srecho ni bilo veliko prometa. Kmalu sem bil na drugi strani – na vogalu nasproti Nebotichnika. Ko sem se ozrl, sta moja varuha she vedno disciplinirano stala pred Shestico in chakala na zeleno. Ko se je prizhgala, pa sem jo jaz mahnil nazaj na drugo stran ulice. Nekje na sredini cestishcha smo se srechali.

– Kam pa kam, angelchka?

Malce sem precenil njun smisel za humor, kajti krepko sta me prijela vsak s svoje strani pod pazduho in me na silo odvedla nazaj na drugo stran. Mimoidochi so z zanimanjem opazovali to dogajanje. Sredi belega dne v samem sredishchu mesta – verjetno zadnje poglavje velike kriminalne zarote! Najbrzh so si mislili, da sem trgovec s heroinom in da nimam potrebne licence MNZ za trgovanje.

Zavili smo naravnost v poslopje Ministrstva. Tu me je chakalo nemajhno presenechenje. Pri vratarju je zhe stal gospod Srakar. Oba moja varuha sta izginila.

– Gospod Vrankar, sem dejal mirno, vedite, da ste se zelo zmotili. Povejte svojim gospodarjem naslednje: lovski pes pokojnega gospoda Dolanca je in bo v spolnem odnosu z njihovimi materami. Che pa gospodje tega sporochila ne bi razumeli, jim ga napishite na formular Lovske zveze ali pa ljubljanskega kinoloshkega drushtva.

– No, no, gospod Smolej, lepo vas prosim, saj ni tako hudo, ne pretiravajte! In kaj hudega vam je storil Dolanchev pes, da ga takole kaznujete oziroma nagrajujete? Saj je vse v okviru zakonov in v okviru nashih dogovorov. Zakaj se razburjate ? Sami veste, da to ni dobro za vashe zhivce.

– Ne, gospod Golobar, teh vashih zakonov zhal ne poznam. Menda ne mislite, da sem vcheraj po kakshni balkanski chorbi priplaval na svet? Menda ne verjamete, da ne vem, da je chek, ki ste mi ga izvolili dati, neveljaven? Leonarda Fuchsa, kot tudi sami veste, zhe dva dni pogreshajo. Njegovo obleko so nashli na bregu jezera Ticino; verjetno she vedno plava, che zhe ni potonil ali che ga niso zhe potunkali. Shvicarske oblasti pa so ga prav na nasho izrecno zahtevo zhe pred enim tednom izbrisale s spiska direktorjev in preklicale vsa njegova pravna pooblastila. Sicer pa – takshen konec te superafere me res ne zanima. Torej – kaj je tista druga alternativa?

 

Srakar mi je molche pomolil drugo kuverto. To je bil zanimiv trenutek – za hip se mi je zazdelo, da je tudi Bavchar, ki je sedaj namesto Kardelja visel na sliki na steni, osredotochil vso svojo pozornost na to kuverto in njeno vsebino. Ko sem jo odprl, mi je v roki najprej ostala zheleznishka vozna karta Ljubljana-Jesenice. To me je spomnilo na shirokogrudnost slovenskega Ministrstva za obrambo, ko so leta 1994 mojemu sinu Niku ob odpustu iz slovenske vojske dali celih 40 tolarjev za kritje prevoznih stroshkov do Finske. Na prilozhenem dokumentu je v glavi blestel slovenski grb, spodaj pa je bil nejasen lastnorochni podpis.

»V soglasju s tem in tem paragrafom itd. (...) vam zaradi podtalne protidrzhavne sovrazhne dejavnosti v korist estonske protiobveshchevalne sluzhbe Republika Slovenija odvzema slovensko drzhavljanstvo. Potni list oddajte ob prehodu meje nachelniku mejnega prehoda. Stranka nima pravice do pritozhbe.«

Karavanshkega predora nimam rad, vse prehitro in prevech preprosto pridesh chez drzhavno mejo. Odlochil sem se za Ljubelj, na katerega me vezhe nemalo sentimentalnih spominov. Vsakich ko sem se vrachal na kakshen obisk v Slovenijo, sem na shanku spil dva dvojna pelinkovca. Bilo je zhe pozno popoldne, ko sem se ustavil pred Kompasovo poslovalnico, se zaljubljeno ozrl v prelepe gore in se spustil po stopnicah v stranishche. Na vrsti je bilo moje zadnje sranje v domovini Sloveniji. V tistem trenutku in na tistem mestu nisem chutil nobene janshevske ljubezni v stilu “I feel Slovenia”, bolj sem zachutil balkanski stranishchni smrad, tako dobro poznan iz chasov sluzhenja vojashkega roka v Titovi JLA.

Iz zhepa sem vzel potni list shtevilka AA 428 in iztrgal iz njega vse strani, razen tistih dveh s fotografijo in osebnimi podatki. Po uporabi v stranishchu sem uporabljene listke skrbno zlozhil v plastichno vrechko, ki sem jo prav v ta namen vzel s seboj.

 

Policistu sem najprej dal skozi okence odlochbo o odvzemu drzhavljanstva, zatem revidirani potni list, nato pa se plastichno vrechko – za vsak primer. Nisem chakal njegove reakcije, ampak sem dvignil sklopko in pritisnil na plin. Kmalu sem bil na drugi strani.

 

_______

(Opomba avtorja: Prichujocha zgodba je plod fantazije in nima nobene zveze z resnichnimi dogodki. Imena akterjev so izmishljena, kolikor pa so nekatera enaka imenom she aktivnih slovenskih politikov, se zadevnim osebam iskreno opravichujem in vnaprej zahvaljujem za spregled sodnega pregona zaradi zhalitve chasti.)

(O avtorju: »Murid« je v islamski sufijski ali dervishki teologiji pripravnik, uchenec, ki pod vodstvom »murshida«, duhovnega uchitelja, stopi na pot menishtva; namesto »murshid« je na sploshno bolj obichajen izraz »shejk« ali »shejh«, sinonimi pa so she baba, dede, pir, sarkar – slednje predvsem v perzijskem in urdu jeziku; sarkar je tudi anagram v zgodbi uporabljenega priimka Srakar.)

(Opomba urednishtva: M. V. Smolej zhivi od leta 1971 na Finskem, od 1991 do 1993 je deloval kot uradni pooblashchenec RS na Finskem, bil med drugim tajnik slovenske delegacije na vrhunskem zasedanju KEVS-a v Helsinkih leta 1992, v letih 1981-1983 finski diplomat v Bagdadu, v Lajovchevem Udba.netu pa je zapisan kot tuji diplomat in sodelavec Udbe. Je tudi veteran vojne za Slovenijo.)