Revija SRP 85/86

Matej Krajnc

 
POVODNJAK
 
iz Presherna in Levstika
 
Tole zadevo mi nekoch
Mochilar je povedal.
Ker dobro se poznava, vem,
da se ni sprenevedal.
Neko nedeljo me je tam
pod lipo, jasno, v senci,
po rami lopnil in dejal:
takole je: shtudent si,
pa ti bo brzhkoda prishlo
prav, kar ti bom povedal;
ker dobro se poznava, se
ne bom nich sprenevedal.
 
Si bral Povodnega mozha?
– Preshernovega? – Teslo!
Chigavega pa sploh je kdaj
iz Ljubljanice prineslo?
Bilo me je kar malo sram,
proslulega poeta,
da vprasham, kar dandanes v้
menda zhe um teleta.
 
Ko sem nekako izjecljal,
da se opravichujem,
je rekel: no, poslushaj zdaj,
kaj ti pripovedujem.
 
Povest bila je chudna in
nekoliko abstraktna,
a iz Mochilarjevih ust
predvsem zelo eksaktna.
Kjer je Presheren stvar konchal,
Mochilar nadaljuje,
zato bo bralcu vchasih znano,
vchasih pa malce tuje.
 
A jaz povzemam, kot mi je
Mochilar govoril;
zdaj celo sliko narod moj
dokonchno bo dobil.
 
*
 
Ondan pa shel sem plavat, ja.
Bazen je bil usran.
V vodi sem postal v sekundi
chisto zapacan.
Od shoka rahlo prizadet,
sem plavat kar pozabil;
na dnu bazena me chez pas
je chuden tip zagrabil.
 
S kisikom bil je zhe kar krizh,
je rekel: hit, hit, hit!
Na dnu bazena naenkrat
se je odprl zid.
Peljal me je skozi tunel,
sva bogve kam prishla.
Je rekel: tu nad nama, glej,
smrdi Ljubljanica.
 
Sva shla she dlje in dlje in dlje,
potem sem videl vrata.
On je potrkal, slishal sem
od znotraj: si ti, ata?
Je potrdil, potem pa vrata
so se konchno odprla.
 
Za mizo je sedela zhenska
in postrv zhrla.
 
Je rekla: Stane, idiot,
dans si pa nekam pozn.
Kter je pa ta model s teboj?
Je videt ornk grozn.
Jaz bil sem tiho, ker me ni
nihche nichesar vprashal,
iz kota sobe pa se hud
otroshki jok je oglashal.
 
Je rekla zhenska: ti, hudich,
odkar si zjutri shel,
Urh pet minut ne neha vpit,
se dere koker vol.
Teb fajn naokol je hodit, ja,
pa utapljajoch folk fopat,
jz sem mu morala pa dat za zhret,
previt ga, pol pa skopat!
 
Sem konchno se she jaz oglasil:
a bi lahko zdaj shel?
Je vprashal tip: kam pa bi shel?
Jaz pa: ja, kam? Domov.
Je rekla zhenska: pa she kej!
Ta ma pa fantazijo!
Dej, vrzh ga v rumplkamro, tja
med drugo svinjarijo!
 
On me je krog pasu prijel
in nesel v neko sobo.
Skelele so me vse kosti,
ker nesel me je grobo.
V sobi bila je tema in
ko vrata je zaprl,
sem tuhtal: to je ziher Had,
se pravi, da sem umrl.
 
Na hitro zraka sem zajel,
ker bil sem res presran,
nato pa, menda prav zato,
zaspal sem kot zaklan.
Zbudil me je shepet: gospod,
hej hej, gospod, gospod!
Je poleg mene she nekd๓
zaklenjen bil tu not.
 
Sem vprashal: mene klichete?
On pa: dobil vas je!
Sem rekel: shel sem na bazen
hladit se ... to je vse.
On pa: ja ja, mi prav tako,
zdaj pa smo tukaj not.
Sem zmeden vprashal: vas je vech?
On pa: vsaj sto, gospod!
 
Sem segel v zhep (mokrih) kopalk …
Vzhigalnik! Mamma mia!
Zdaj konchno videl bom lahko,
kaj se tu not odvija!
Previdno in napol she trd,
plamenchek sem prizhgal
in pri svetlobi iz vseh pljuch
od groze zakrichal.
 
V sobi bilo je tam nekje
vsaj kakih petsto glav,
vsak njih lastnik je gledal v tla
in nekaj si mrmral.
Sem vprashal onega mozha,
ki prej je shepetal:
kaj pa pochne tako zavzeto
vseh tehle ... mnogo glav?
 
Je rekel: recitirajo
Povodnega mozha.
A od Presherna? zinil sem,
odvrnil je: kaj pa!
Stane nas vse ima tu not,
in she bomo mrmrali,
saj izpustil nas bo shele,
ko pesem bomo znali.
 
Sem zmeden vprashal: kdo je sploh
ta Stane, me zanima.
Pri vsej tej chudni shtoriji
mi chisto nich ne shtima!
Stane? On je povodni mozh,
se odgovor je glasil.
Sem rekel: ah no, a vam mrak
je zhe ves mozeg spil?
 
Je rekel oni: to je res!
Jaz pa: pochakaj malo!
Povodni mozh, ta, ki o njem
je vse slovenstvo bralo?
Je rekel: ja, seveda, no!
Sem rekel: ne noret!
 
Che on bi bil povodni mozh,
bi moral Urshko imet.
 
Je rekel oni: saj babshche,
ki z njim zhivi, je Urshka.
Sem rekel: dajte, to pa ne,
to lazh je metalurshka!
Pa tudi che bilo bi res –
ta baba je debela,
rit tako ima, da komajda
na stolu je sedela.
 
Urshka pa, tako France
je v pesmi govoril,
bila je angel na pogled,
shvic z nje se ni cedil.
Potem pa vendar: to se je
zgodilo kdo ve kdaj;
nihche menda ni vechno zhiv;
no, boste rekli kaj?
 
Je rekel oni: ja, saj res,
zredila se pa je!
Saj nich ne dela drugega
kot zhre in zhre in zhre.
Kar pa zadeva chas, ga tu
v podvodnem svetu ni.
Tu vedno je enako vse,
enako se zhivi.
 
Sem rekel: odkod pa se potem
je vzel njun otrochich?
A sogovornik moj: vi ste
pach techni kot hudich!
Pa pikolovski, da je kaj -
povodni mozh vse zna.
Che hoche sina z Urshko imet,
potem ga pach ima!
 
Vse nas, ki zdaj smo tule not,
vse nas dobil je Stane.
Deset jih je z Dolenjskega,
drugi pa vsi iz Ljubljane.
Zaprl nas je sem, pusti
pochasi nas umirat,
vsak dan opoldne pa hudich
nas sili recitirat.
 
Nobeden izmed nas ni, zhal,
zaljubljen v poezije,
zato se muchimo kot psi
za tele litanije.
Bi Stane rad, da vsi bi znali,
kar je Presheren pisal:
kako je Urshko zgrabil in
z valovi vred jo zbrisal.
 
She Urshka, nora babnica,
verjame v vso to famo,
cheprav jo Stane ima – zakaj?
Zato, da ima reklamo!
Spochela mu je majhnega
povodnega mozhichka,
on pa jo muchi z luskami
in kliche jo prasichka!
 
So v tistem hipu vrata se,
odprla na stezhaj
in Stane je zachel hrumet:
prekleti shvajneraj!
She zdaj ne znate izdrdrat,
kakor se to spodobi!
Ste proti poezijam, kaj?
Prekleti anti lobi!
 
Obrnil se je k meni: no,
pa ti, kaj bosh povedal?
Bosh kaj izdavil ali pa
lobistichno bosh gledal?
Si tudi proti Franciju,
kot tile bedni klinci?
Se drl je, da so mi shli
po kozhi gor mravljinci.
 
Ampak sem zbral se hitro in
odgovoril: no ja,
che imate chas, pa che ste za,
lahko poskusiva.
Pesmi sem vedno rad imel,
jih cele kupe znal;
Povodnega mozha sem mu
koj na izust zdrdral.
 
Stane je chisto obsteklel,
ko sem odrecitiral,
jaz pa sem malce zhivchen bil,
debelo sem pozhiral.
A Stane je zavpil: halo,
madona, zakon si!
 
Z izjemo Severja nihche
od tebe boljshi ni!
 
Dodal je she: zasluzhish si,
da vrnesh se na kopno!
Cigaro mi je dal in me
mochno po rami lopnil.
Cigaro sem s huronskejshim
veseljem pokadil
in se od vseh trpechih dush
prijazno poslovil.
 
Sem rekel: vam zhelim, seve,
da rata vam chimprej.
Je rekel Stane: bebci so
in bodo she naprej!
Zachetek jim nekako gre,
cheprav zelo jecljavo,
potem pa konec je in vse
obrnejo na glavo!
 
*
 
… Ko vnovich odprl sem ochi,
lezhal sem na brisachi.
Bil sem izchrpan, kot da bi
me muchili Apachi.
Zraven lezhal je listek: hej,
che kdaj ti v glavo kane,
se vrzi spet v usran bazen
in pridi recitirat.         Stane.