Revija SRP 85/86

Mak Dizdar 

 

 

BESEDA O BESEDI

 

 

 

Beseda o besedi

 

Besedo grizejo chrvi Ona jih stre

Beseda je v krvi Beseda

 

V smrti jè

 

 

 

 

 

OPOMBA K MAKU DIZDARJU

 

Po abecednemu zaporedju je za Albancem (Musa Ramadani, SRP 81-82) in Bolgarom (Vladimir Levchev, SRP 83-84) v prichujochi rubriki kot mikroantologiji poezije balkanskih narodov tokrat na vrsti BiH z »Boshnjakom« Makom Dizdarjem, najpomembnejshim imenom v pesnishtvu tega geokulturnega prostora. Literatura BiH je z vidika Zagreba in Beograda kot vechjih in bolj profiliranih nacionalnih kulturnih centrov tradicionalno veljala za »regionalno«, za nekakshen »rezervoar talentov«, ki pa so se do najvishjih kvalitet lahko izoblikovali le z odhodom iz te regije v eno od obeh omenjenih sredishch (najbolj izraziti primeri v prvi pol. XX. stol. so avtorji evropskega formata Ivo Andrich in Jovan Duchich v srbski ter A. B. Shimich v hrvashki literaturi). Po letu 1945 in formiranju republike BiH v okviru jugofederacije se je ta nekoliko poenostavljena podoba zachela spreminjati. Sarajevo je postalo kulturno sredishche, kjer se je izoblikovalo vech markantnih literarnih ustvarjalcev; sochasni vrh v treh osnovnih zvrsteh in sploh kljuchne dosezhke v avtohtoni literaturi BiH XX. stoletja pomenijo zbirka pesmi Kameni spavach Maka Dizdarja (1966), roman Dervish in smrt Mesha Selimovicha (1966) in drama Miroslava Janchicha Bosanski kralj (premiera 1967).

 

Mak (Mehmedalija) Dizdar je bil rojen v kraju Stolac v Hercegovini leta 1917, v Sarajevu je konchal gimnazijo, bil chasnikar in urednik knjizhevnih revij, umrl 1971; tudi njegov brat Hamid (1907-1967) je bil znan pesnik, avtor zbirke z znachilnim naslovom Zapisi u kamenu (1936). Prav »zapisi v kamnu« so bili tudi Makova zhivljenjska »obsesija«, saj je vztrajno preucheval stechke, specifichne bosanskohercegovske (predturshke) nagrobnike, na njih likovna znamenja in kratka besedna sporochila t. i. »krstjanstva« ali bogomilstva (hereza patarenov, var. »poturice«, ker so pod Turki preshli v islam). Pojma poezije in kamna sta si blizu z vech vidikov; verjetno so bile sploh prve zapisane pesmi kratke opombe na nagrobnikih, npr. dvostishni grshki epitafi (pozneje epigrami), slovanska beseda kamen in latinska muza pesnishtva Kamena (Ca/r/mena) ter carmen (lat. pesem, izrek), anagram za verz je vrez (v kamen?); v pesnishtvu srbohrvashkega podrochja je vech naslovnih metaforichnih zvez kamna, spanja, pesmi (Nastasijevich: Tuga u kamenu, Kashtelan: San u kamenu, Jadikovka kamena, Miljkovich: Usnih je od kamena, Raichkovich: Kamena uspavanka, Sholjan: Bacach kamena). V zbirki Kameni spavach, ki je Makov »opus magnum«, se tako kot v vsem njegovem pesnishtvu izmenjujejo daljshi, gostobesedni in uchinkovitejshi kratki, redkobesedni, »stechkovski« teksti (Minijature, 1965), oboji brez interpunkcije. Bogomilstvo omeni zhe v prvi, sicer socialno poudarjeni zbirki (Vidovopoljska noch, 1936), pesnishko zrelo pa ga domisli v Kamenem spavachu. Klesanju v nagrobnik se izrazito zastavlja vprashanje pisave, chrke, zgoshchenega, lapidarnega (lapis) izraza kot esencialne oblike poezije (Dichtung), nujno blizu aforizmu. Zgoraj predstavljena pesem je iz cikla z izvirnim naslovom Slovo o slovu (KS, 1966); slovo v srhr. pomeni chrka, beseda, govor; odtod je Mak izvajal tudi svoj letrizem (variiranje glasov-chrk). Sintagma »kameni spavach« je zanimiva tudi za slovenshchino: mozhen je le »naglasni prevod« (namesto troheja v jamb: kaméni spavách) ali pa »kamniti spalec«; slovensko »slovó« seveda ustreza epitafu.

 

 

(Izbor, prevod in opomba Ivo Antich)